Miniserija Černobil seje tako hud strah pred socializmom, kot da smo 26. aprila 1986

Najnevarnejši kraj na svetu

Serija Černobil ima na portalu IMDb nenormalno, rekordno visoko agregatno oceno, kar 9.7. Tako visoke ocene ni imela še nobena TV-serija.

Serija Černobil ima na portalu IMDb nenormalno, rekordno visoko agregatno oceno, kar 9.7. Tako visoke ocene ni imela še nobena TV-serija.

Ko je 26. aprila 1986 masivno razneslo in raztrgalo četrti reaktor v černobilski nuklearki Vladimir I. Lenin, so zgodbe o radioaktivnem sevanju povzročile tako paniko in “radiofobijo”, da je v Ukrajini in Belorusiji na stotisoče žensk splavilo – bale so se, da se jim bodo rodili “defektni”, “radioaktivni”, “mutantski” otroci. Ženske so splavljale tudi v Vzhodni Evropi, recimo na Poljskem in Madžarskem. Prav tako v Jugoslaviji. In kot je naslednje leto poročala Mednarodna agencija za jedrsko energijo, so se tega ustrašile tudi ženske v Zahodni Evropi, od Danske in Švedske do Grčije – splavilo jih je več kot 100 tisoč, morda 200 tisoč. Zdravniki so jim rekli, da bi lahko zaradi černobilske radiacije rodile “deformirane” otroke.

V očeh krščanske desnice, ki ima splav za najhujši zločin in ki se zdajle na vse pretege trudi, da bi ga v čim več ameriških zveznih državah prepovedala ali pa vsaj drastično omejila (Alabama, Georgia, Arkansas, Kentucky, Louisiana, Mississippi, Missouri, Severna Dakota, Ohio), bi to množično abortiranje veljalo za genocid, še toliko bolj, ker je ženske v splav – z globalno histerijo – “prisilil” sovjetski, komunistični, brezbožni režim.

Ameriška miniserija Černobil – velik hit, pesimistična senzacija, Kitajski sindrom brez happy enda – je za tiste, ki na ves glas sovražijo socializem in komunizem. V maniri mučnega, morastega, morbidnega, bolečega, distopičnega, zelo estetiziranega proceduralnega trilerja, polnega ostudnih grozot, kužne sivine, depresivne tesnobe, frustrirajoče slikovitosti in strašljivega brezupa, namreč mozaično popisuje kronologijo černobilske jedrske katastrofe – po urah in dnevih.

Nedavno jo je zavrtel HBO, posnel jo je Johan Renck, švedski auteur prestižnih reklam (Chanel No. 5 L’eau: You Know Me and You Don’t) in še prestižnejših videospotov (Lazarus in Blackstar via David Bowie), videti je kot resničnostni derivat serije Črno zrcalo ali videoigrice Fallout (postnuklearno igranje vlog), na portalu IMDb ima nenormalno, rekordno visoko agregatno oceno, kar 9.7 (tako visoke ocene ni imela še nobena TV-serija, niti Kriva pota niti Igra prestolov, s finalno epizodo vred), tudi na portalu KinoPoisk, ruski verziji IMDb-ja, ima zelo, zelo visoko oceno, 9.1. Ljudi je – tudi v Rusiji, kjer so jo Putinovi mediji sicer križarsko razsuli (“karikatura”, “poskus očrnitve Rusije kot nuklearne sile”, “manjkajo le medvedi in harmonike”) – prilepila na ekrane in vzbudila različne “šokantne” asociacije. Indijce je recimo spomnila na katastrofo v Bhopalu, kjer je 2. decembra 1984 iz ameriške tovarne pesticidov Union Carbide ušel strupeni plin, ki naj bi pokončal okrog 15 tisoč ljudi.

Ko je 16. marca 1979 na velika platna privršal Kitajski sindrom, film o nesreči v neki kalifornijski nuklearki, so strokovnjaki za jedrsko energijo, s Forumom jedrske industrije vred, Hollywood napadli, češ da ljudi neodgovorno in neutemeljeno straši s “pošastjo” jedrske energije (to so le “navadne fikcije”, to je “napad na vso jedrsko industrijo” ipd.), toda le dvanajst dni po premieri se je brutalno stresla pensilvanska nuklearka Three Mile Island – drugi reaktor se je delno stalil, prišlo je do občutne radiacije, evakuirali so 140 tisoč ljudi. Ameriko je zajela panika.

Tudi Černobil je ljudi tako prestrašil, da so panično guglali in – v slogu “morbidnih” turistov – iskali odgovore tako na vprašanje, koliko časa nas še loči do naslednjega Černobila, naslednje razstrelitve jedrskega reaktorja, naslednje stalitve, naslednjega radioaktivnega oblaka in naslednjega množičnega splava, kot na vprašanje, kaj se zgodi s človekom, ko se izpostavi radioaktivnemu sevanju.

Nadaljevanka Černobil počne ravno to, kar očita sovjetski partiji – znanost, resnico in dejstva prireja svoji agendi. Kaj je njena agenda, pa dobro vemo: sejanje strahu pred socializmom.

Ne brez razloga, kajti v Černobilu se ljudem, ki so izpostavljeni radioaktivnemu sevanju (najprej uslužbencem nuklearke, potem gasilcem itd.), dogajajo strašne, grozljive, odvratne reči: razpadajo pri živem telesu – glave in roke se jim kar talijo. Body horror! Meso se lušči s kosti. Proti nebu se steguje gost črn dim. Radiacija – nevidna, viralna, morilska – okuži zrak.

Dan potem

V razvpitem hladnovojnem šokerju Dan potem (1983), ki je popisoval posledice sovjetskega jedrskega napada na Ameriko in sprožil pravo paniko (leta 1983 so tudi številni drugi filmi – Testament, Special Bulletin, Vojne igre, Silkwood – nakazovali, da je jedrska katastrofa neizbežna), slišimo tale opis radiacije: “Ne vidiš je. Ne čutiš je. Ne moreš je okusiti. A je tu. Zdajle. Vseokrog nas. Skozi nas gre kot rentgenski žarek. Naravnost v naše celice.”

Černobil je videti kot ekranizacija te replike. Padajo ptiči, srne, ljudje, celo helikopterji. Z neba “sneži” radioaktivni pepel, ki ga otroci radostno inhalirajo. Trupla dajejo v kovinske krste, ki jih zalivajo z betonom. Černobil je horror show, v katerem mežikajo prebliski Hirošime (1946), Herseyjevega klasičnega opisa strašnih posledic hirošimske atomske bombe, in Černobilske molitve, ustne zgodovine černobilske katastrofe, ki jo je leta 1997 objavila poznejša nobelovka Svetlana Aleksijevič.

Pripjat, mesto zraven Černobila, evakuirajo, tako da postane postapokaliptični ghost town, ultimativni vzporedni svet, srhljiva imitacija “Cone” iz Stalkerja (1979) Tarkovskega, muzej konca sveta, obešenjaška slika razpadajočega, nerazkužljivega, umirajočega sveta. Če hočete videti, kako izgleda danes, ko je postal meka “morbidnega” turizma, si poglejte Geyrhalterjev črno-beli doku Pripjat (1999) ali pa doku Fant, pobratim smrti 2 (2012), ki ga je posnela Maja Weiss. Življenje se tu ni le ustavilo, ampak stalilo. Katastrofa je izsesala prihodnost. Igrače in knjige so ostale tam, kjer so bile. Še vedno se zdijo nič hudega sluteče.

Vasilij Ignatenko (Adam Nagatis), požrtvovalni gasilec, ki tam, v mrtvi coni, izgleda kot kak “ekstremni”, “morbidni” turist (kot tisti iz garažnega šokerja Černobilski dnevniki), v bolnišnici dobesedno razpade, Ljudmila (Jessie Buckley), njegova žena “čudežno” preživi, a nekaj mesecev kasneje rodi (njunega) otroka, ki po štirih urah – zaradi posledic radiacije – umre. “Rekli so, da bo radiacija pokončala mater, pa jo je namesto nje vsrkal dojenček,” dahne jedrska fizičarka Ulana Homjuk (Emily Watson) in doda: “Živimo v deželi, v kateri morajo otroci umreti, da bi rešili svoje matere!” Reči hoče: kakšna dežela pa je to?! S to deželo je vse narobe! In miniserija Černobil je natanko to: dolgo, mučno, morbidno dokazovanje, da je bilo s Sovjetsko zvezo – “to deželo”! pošastjo! King Kongom! osmim čudom sveta! – in socializmom vse narobe. Čisto vse.

Socializem za telebane

Kot izvemo, je černobilski jedrski reaktor razneslo zato, ker je bil slabo izdelan – bil je poceni, Sovjeti so pri izdelavi varčevali. Še huje: reaktor je bil izdelan tako, da ga v primeru nesreče sploh ni bilo mogoče ustaviti. Tisto usodno noč pa je bil kontrolor četrtega reaktorja itak 25-letni mladenič, ki je bil v Černobilu šele štiri mesece (“ravno si zlezel z mamine dojke”). Ko raznese jedrski reaktor in ko se Černobil prelevi v apokaliptični ground zero, nad ogenj pošljejo gasilce – brez zaščite, se razume. Kar po domače, amatersko, socialistično. Ne povedo jim, kaj se je zgodilo in kaj vdihavajo, predvsem pa jim ne povedo, da s tal ne smejo pobirati radioaktivnih predmetov, recimo koščkov grafita (ki jih spreminjajo v agonične “zombije”).

A zakaj bi komu kaj povedali? Ljudstvo je v smrtni nevarnosti, toda sovjetski aparatčiki – jebeni brezčutni socialisti – se delajo, kot da ni nič. Nič hudega, nič strašnega, vse je pod kontrolo, vse bo okej, ponavljajo vsi po vrsti – od šefov nuklearke do partijskih veljakov. Brez panike! Gre le za poškodbo reaktorja! Radiacija ni prehuda! Zagotavljamo, da nesreča nima nobenih posledic! Tisti, ki pravijo drugače, blodijo! “Uradno državno stališče je, da v Sovjetski zvezi ni mogoča globalna jedrska katastrofa.” Zrak se sveti – a radiacija ni problem. Eden glavnih inženirjev nuklearke, fanatični partijec, očitno radioaktivno okužen, nenadoma bruhne, a še naprej zanikuje, da je situacija resna in nevarna. “Motite se. Jedra naših reaktorjev ne eksplodirajo!”

Kot je tvitnil Stephen King: Ob gledanju Černobila je nemogoče ne misliti na Donalda Trumpa.

Tudi Mihail Gorbačov (David Dencik), generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (in s tem daleč najvišji sovjetski voditelj), na svarila znanstvenikov, da je situacija resna in nevarna, najprej brutalno odvrne: “Partija pravi drugače!” Vsekakor – tišina! Zdaj ni čas za histerijo! Partija noče izgledati nemočno – njena moč temelji na tem, da jo imajo za močno, nezmotljivo, nepremagljivo.

Partijci, ki jih ne igrajo ameriški igralci, temveč – tako kot nekoč naciste – britanski (njihov akcent je ravno dovolj “tuj”, da zvenijo “rusko”, no, avtentično), vztrajno zanikajo, da se je kaj hudega zgodilo. Resnico prikrivajo. Kar je sicer grozljivo, a takšni so socialisti: lažejo, lažejo in lažejo! Resnico prirejajo svoji partijski liniji – veliki zgodbi o svoji nezmotljivosti. In s tem ogrožajo milijone življenj! Milijone ljudi bodo raje pustili umreti, kot pa da bi jim povedali resnico!

“Državne zadeve naj ljudje prepustijo državi,” pravi neki partijec, medtem ko Žarkov (Donald Sumpter), karizmatični starec s palico, menda legenda, v slogu tipičnega generičnega socialista oznani, da bodo “mesto zapečatili”, “potrgali telefonske linije”, “zajezili razširjanje dezinformacij” in s tem preprečili, da bi “ljudje uničili sadove svojega dela”, hkrati pa doda: “Za to, kar zdajle počnemo, bomo odlikovani. To je naš trenutek – priložnost, da zasijemo!” Po njih bodo imenovali šole, trge in ulice. Logično: “Lenin bi bil ponosen na nas!” In zakaj? Ker tako dobro lažejo. Ker tako dobro prikrivajo resnico. To je mogoče le v Sovjetski zvezi, namiguje Černobil. To – glorificiranje države, ki se tali – je mogoče le v socializmu!

Ulana Homjuk, odločna, pogumna znanstvenica (z beloruskega inštituta), ki skuša priti resnici do dna in ugotoviti, zakaj je razneslo reaktor (po malem izgleda kot žvižgačica, po malem kot raziskovalna novinarka), nekega zavaljenega, ošabnega, lenobnega, indolentnega, zlobnega, skorumpiranega, nesubtilnega, povsem nekompetentnega partijskega veljaka – ja, tipičnega socialista! – prepričuje, da je res hudo in da bi bilo treba vse ljudi v regiji nujno takoj evakuirati ter jim razdeliti tablete kalijevega jodida, sicer bodo pomrli (saj smo videli, kako – razpadli bodo, se stalili!), ta pa ji mirno odvrne, da sam ne vidi nobenega problema in da ima “svoje mnenje raje od njenega”. Ona je jedrska fizičarka – on pa je pred tem delal v tovarni čevljev.

Poanta je na dlani: to je mogoče le v socializmu! Le v socializmu se čevljar na jedrsko energijo spozna bolje od jedrske fizičarke! Černobil ni zgodba o tem, kako je oblast ljudi pustila na cedilu, temveč o tem, kako je ljudi na cedilu pustila socialistična oblast – no, socializem.

Prekrokana noč

Ni kaj, miniserija Černobil, ki so jo pretežno posneli v Ignalini, napol opuščeni litovski nuklearki, toliko stari kot černobilska (turistične agencije že organizirajo potovanja v “nuklearko, v kateri so snemali Černobil”, dramatično pa se je povečalo tudi zanimanje za turistična potovanja v Černobil, “kjer se kondomi svetijo v temi”), in ki v svojih najbolj postapokaliptičnih trenutkih izgleda kot prequel serije Živi mrtveci, res dela vse, da bi – 30 let po padcu Berlinskega zidu – odpravila Sovjetsko zvezo in pokopala socializem. Čakate le še na to, da bo Ulana dahnila: “Le čevlje sodi naj Kopitar!”

Prav res – partija v Černobil pošlje Borisa Ščerbino (Stellan Skarsgård), namestnika premierja in ministra za energetiko, tipičnega boljševiškega nihilista, ki naj bi nadzoroval situacijo, četudi, kot se izkaže, o jedrski energiji nima pojma. Oh, socializem! A to še ni vse. Ščerbinu vendarle določijo tudi nekoga, ki se spozna na jedrsko energijo – Valerija Legasova (Jared Harris), uglednega kemika, člana sovjetske akademije znanosti. In ko s helikopterjem potujeta tja, na ground zero, mu mirno zapove: “Povej mi, kako deluje jedrski reaktor, ali pa bom tema dvema rekel, da te vržeta s helikopterja!” Legasov mu za vsak primer raje pove, kako deluje jedrski reaktor. “Zdaj, ko vem, kako deluje jedrski reaktor, te ne potrebujem več,” sikne Ščerbina. Takoj zatem sunkovito pokaže helikopter v zraku. Černobil hoče reči: partijec bo vrgel znanstvenika s helikopterja! To se sicer ne zgodi, toda zdi se, da bi ga lahko – in to brez problema, brez slabe vesti in brez posledic. Socializem!

Ne, nič ni bolj krutega, sadističnega, neusmiljenega, nečloveškega od socializma. Samo pomislite, kaj ves čas počnejo partijci: iščejo prostovoljce, ki bi se samomorilsko žrtvovali – prostovoljce, ki bi se izpostavili smrtni nevarnosti, strahotni okužbi, pogubi. V raztreščeni jedrski reaktor – v radioaktivni pekel – tako hladnokrvno in brez empatije pošljejo rudarje, ki naj bi šli vanj povsem goli in skopali tunel, in potapljače, ki se potopijo v njegove globine. Voda tako cvrkuta, da Geigerjevega števca sploh ne potrebujejo. A da se bodo žrtvovali, ni dvoma – v nasprotnem primeru jih bodo vrgli s helikopterja. Ali kaj takega. Saj veste: socializem! Malo verjetno, da bodo po njih imenovali šole, trge in ulice. “Služim Sovjetski zvezi,” ponavljajo. Glejte, hoče reči Černobil – kako so jim izprali možgane!

Socializem! In ko bi videli, kako živčno, nevrotično, groteskno, res komično kadijo partijci – tako so nekoč, v starih holivudskih filmih, kadili nacisti.

Černobil, ki je ideološko na ravni Amerike (1986), slovite hladnovojne, reaganistične, histerične miniserije, v kateri so Ameriko okupirali sovjetski komunisti (“Svet je drugačen. Sanje so iste. Naj se razlega svoboda”), je napisal Craig Mazin, ki je pred tem napisal drugo in tretjo Prekrokano noč – ter tretji in četrti Film, da te kap.

Ja, Černobil je miniserija, da te kap. In ja, Černobil je zgodba o prekrokani noči – junaki, tako ruski, zadeti od ideologije, kot ameriški, zadeti od alkohola, skušajo ugotoviti, kaj se je zgodilo ponoči.

Psa nikar!

A vse to ni še nič. Kronski dokaz, da je socializem res grozodejstvo in da si res zasluži apokaliptični konec, šele pride. A s tem ne mislim na repliko: “Černobilski reaktor številka 4 je zdaj jedrska bomba!” Niti na repliko: “Gre za nekaj, kar se na tem planetu ni še nikoli zgodilo!” Niti na svarila, da je radiacija dvakrat hujša kot v Hirošimi (in to vsako uro!). Niti na razvpiti “Most smrti” (vsi tisti, ki so stali na njem in gledali tisto vizualno fascinantno žarenje v noči oz. taljenje černobilske nuklearke, armagedonske verzije Peklenskega stolpa, naj bi umrli). Niti na napovedi, da bi lahko umrlo 50 milijonov ljudi, da bo radiacija okužila vso Evropo, da se bo prek dežja zažrla v tla in da se je še stoletja ne bomo znebili.

In resnici na ljubo: tudi na uradni sovjetsko-ruski mit, da je za posledicami černobilske katastrofe umrlo le 31 ljudi (eksperti pravijo, da jih je umrlo od 4000 do 985 tisoč), ne cikam. Putinova in Gazpromova Rusija bo zgodbo o Černobilu itak “uravnotežila”, saj je posnela serijo, v kateri se bo, če prav razumem, izkazalo, da je černobilsko katastrofo zrežiral agent Cie, saboter, ki se je infiltriral v nuklearko. Putin ve pač to, kar ve Trump: ljudje imajo raje fikcije kot realnost. Teorije zarote so jim ljubše od dejstev.

Kronski dokaz, da je socializem res grozodejstvo in da si res zasluži apokaliptični konec, je namreč tole: v Černobil in Pripjat pošljejo “specialce”, ki začnejo množično pobijati “radioaktivne” hišne ljubljenčke, mačke in pse! Je kaj hujšega? Socialisti so brezsrčni! In sociopatski! In nečloveški! In pomislite: pobite hišne ljubljenčke potem strpajo v množična grobišča! Socialisti torej zagrešijo še en genocid.

Če hočeš ljudi res dobro mučiti, šokirati in prepasti, potem je dovolj, da ustreliš kakega psa. Saj veste, kaj se običajno zgodi v holivudskih filmih: v katastrofi – recimo ob potresu ali zunajzemeljski invaziji – umre na milijone ljudi, toda pes preživi. Pes mora preživeti! Človeštvo lahko tudi izumre. Le psa nikar! Hočeš ljudem zagabiti socializem? Ne moreš zgrešiti – le socialisti naj pobijajo pse in mačke!

Vasilij Ignatenko, požrtvovalni gasilec, v bolnišnici dobesedno razpade, Ljudmila (Jessie Buckley), njegova žena “čudežno” preživi, a nekaj mesecev kasneje rodi (njunega) otroka, ki po štirih urah – zaradi posledic radiacije – umre.

Vasilij Ignatenko, požrtvovalni gasilec, v bolnišnici dobesedno razpade, Ljudmila (Jessie Buckley), njegova žena “čudežno” preživi, a nekaj mesecev kasneje rodi (njunega) otroka, ki po štirih urah – zaradi posledic radiacije – umre.

Tisti, ki so – tako kot Tom Nichols (Atlantic) – poudarjali, da nas Černobil opominja, kako srečni smo lahko, da Sovjetske zveze in socializma ni več, so očitno povsem pravilno dojeli sporočilo te miniserije. V starih holivudskih filmih je bilo strašenje z atomsko bombo vedno strašenje s Sovjetsko zvezo in socializmom – v Černobilu rusko atomsko bombo zamenja ruska nuklearka. Černobil straši s socializmom in s preveliko, preveč regulirano, preveč birokratsko, preveč totalitarno, preveč tiransko državo, strahom in trepetom neoliberalcev in Donalda Trumpa, slavilcev “vitke” in deregulirane države.

Trump po sovjetsko

A glej, no: bolj ko Černobil opisuje totalitarni režim, ki laže, ki širi fake news, dezinformacije in “alternativna dejstva”, ki resnico prireja svoji zgodbi, ki je izgubil stik z realnostjo, ki konstruira svojo psihotično realnost, ki ne prenese kritike, ki se ne meni za človeška življenja, ki se obnaša neodgovorno, ki ogroža varnost, ki je prepričan, da bo radiacijo skril, in ki se utaplja v patologiji, aroganci, narcizmu in paranoji (oh, in antikomunističnih vicih), bolj se zdi, da opisuje Trumpa.

“Kakšna je cena laži,” šekspirjansko sprašuje Valerij Legasov. “Ne gre le zato, da bomo laži zamešali z resnico. Prava nevarnost je v tem, da bomo slišali toliko laži, da resnice sploh ne bomo več prepoznali. In kaj bomo potem? Preostane nam le, da opustimo zaupanje v resnico in da se zadovoljimo z zgodbicami.” Mar ni to opis Trumpovega modusa operandi – Trumpovega serijskega laganja? Mar ni to opis Trumpove “vizije” sveta?

Černobil stalno kaže, kako totalitarni režim prezira znanost in znanstvenike, predvsem (fiktivno, zeligovsko) Ulano Homjuk in (resničnega) Valerija Legasova, “naivnega idiota”, kot mu pravi Ščerbina. Znanstveniki pravijo, da je razneslo jedro reaktorja – partijci trdijo, da je to nemogoče. Ne, kaj o jedrski nesreči in njenih posledicah pravi znanost, jih ne zanima. Še huje: znanstvenike nenehno ignorirajo, smešijo in ponižujejo. Po njih ne bodo imenovali ne šol ne ulic. Njihov odnos do znanosti je tako katastrofalen in tako toksičen kot taljenje černobilskega reaktorja.

Mar ne zveni opis totalitarnega režima, ki prezira znanost, kot opis Donalda Trumpa, ki trdi, da so podnebne spremembe kitajska fabrikacija, da cepljenje povzroča avtizem in da vetrne turbine povzročajo raka? In ja, prav Trump slovi kot ta, ki brezmejno prezira znanost. Sovjetsko zvezo hoče spet narediti veliko.

Kot je tvitnil Stephen King: “Ob gledanju Černobila je nemogoče ne misliti na Donalda Trumpa.”

In tu je trik: miniserija Černobil hoče biti za vse. Tako za tiste, ki ljubijo Trumpa, kot za one, ki ga sovražijo. Biti hoče oboje – protrumpovska in antitrumpovska. Černobil je totalni, globalni produkt, ki hoče biti sprejemljiv povsod, celo v Severni Koreji, kjer bi lahko partija vzkliknila: Vidite, pri nas se kaj takega še ni zgodilo!

A ironično, Černobil, ki sovjetskim partijcem in Trumpu očita ignoriranje znanosti in dejstev, tudi sam ignorira tako znanost kot dejstva. Mediji – Forbes, New Yorker, Business Insider, The Week, RT, The Moscow Times itd. – so kar tekmovali, kateri bo v petih epizodah pompozne miniserije našel več netočnosti, fabrikacij in izmišljotin: iz nuklearke se ni valil črn dim, rudarji niso delali goli, v rezidenčnih predelih niso streljali živali, gasilce in vojake so izpostavljali le dovoljenim dozam radiacije (imeli so izredno temeljit nadzorni sistem), radiacija černobilske nuklearke in radiacija hirošimske atomske bombe sta neprimerljivi, v jedrski reaktor ni strmoglavil helikopter, sploh pa ne zaradi radiacije, trije potapljači, ki se potopijo pod reaktor, niso bili samomorilski prostovoljci, temveč so bili zaposleni v nuklearki, “Most smrti” je le urbana legenda (tisti, ki so z mostu gledali černobilski ogenj, niso pomrli), in druga eksplozija ne bi bila tako huda, da bi Evropo praktično izbrisala, kot oznanja Ulana Homjuk.

Michael Shellenberger – ekomodernist, zagovornik jedrske energije – opozarja, da je ustvarjanje vtisa, da je večina gasilcev pomrla zaradi radiacije, zgrešeno (večina gasilcev je preživela), kakor je tudi zgrešeno ustvarjanje vtisa, da je radiacija nalezljiva, da je torej kot virus. Da bi dojenček “vsrkal” radiacijo, ki je okužila njegovega očeta, je nemogoče. Da bi začel kdo zaradi radiacije krvaveti, prav tako ni mogoče. Da bi komu roka ob dotiku okuženega človeka v trenutku bujno pordečila, pa tudi ni mogoče. Vse to je “psevdoznanost”, pravi Shellenberger, ki opozarja, da je prav takšna “psevdoznanost” ustvarila predsodke, ki so “ustrahovali, ožigosali in osamili prebivalce Hirošime in Nagasakija, Černobila in Fukušime.” In seveda – zaradi te “psevdoznanosti” so številne ženske abortirale.

Černobil torej počne natanko to, kar očita sovjetski partiji – znanost, resnico in dejstva prireja svoji agendi. Kaj je njegova agenda, pa dobro vemo: sejanje strahu pred socializmom. Da bi socializem čim bolj kompromitiral, si izmisli “dejstva” in “znanost”. Kot Trump – in ruski hekerji, ki so ga izvolili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Dr. Andrej Stritar, Mengeš

    Najnevarnejši kraj na svetu

    Tako kot Marcel Štefančič, jr. in še milijoni drugih po svetu sem si tudi jaz ogledal serijo Černobil. Kot jedrski strokovnjak sem se s to nesrečo ukvarjal od prvega dne, ko smo zvedeli zanjo. Kasneje smo strokovnjaki po vsem svetu skušali razumeti vse njene podrobnosti in predvsem razloge, zaradi katerih je do nje prišlo. Po ogledu serije lahko pritrdim, da je narejena zelo dobro in primerno prikazuje vse grozote... Več

  • Drago Kostevc, Trzin

    Najnevarnejši kraj na svetu

    Ko mi bo jedrski strokovnjak dr. Andrej Stritar pojasnil, kateri komunizem je kriv za nesreči na Otoku treh milj in v Fukušimi, bom spremenil svoje mnenje tako o komunizmu kot o človeški naravi. Več