Darja Kocbek

19. 6. 2019  |  Svet

Sobivanja kapitalizma in demokracije je konec

Prosti trgi kapitalizma so poteptali enakost in svobodo, ki sta temelja demokracije

© Tomaž Lavrič / Mladina

Kapitalizem in demokracija še nikoli nista bila tako visoko razvita kot danes. Obenem pa sta postala krhkejša in ranljivejša. Ravnotežje med politiko in gospodarstvom se je porušilo. Wolfgang Merkel, profesor političnih ved na univerzi Humboldt v Berlinu, v eseju v die Zeit s tremi tezami pojasnjuje, kako je do tega prišlo.

Če je kdaj obstajalo zlato obdobje sobivanja med kapitalizmom in demokracijo, je to bilo od leta 1950 do sredine 70. let prejšnjega stoletja. To je bilo obdobje socialnega tržnega gospodarstva v Zahodni in Severni Evropi, ki je bilo kombinacija politično zaželenih regulacij trga in intervencijsko-keynesianske države blaginje. V ZDA je predsednik Lyndon B. Johnson z reformnim programom Velika družba (Great Society) kapitalizem podredil socialnim in političnim obveznostim.

Te odločitve so bile po besedah Wolfganga Merkla politične, izhajale so iz demokracije, ne trga. V povojnem času smo bili priča vzpostavitvi socialne države in reguliranju finančnih trgov in trga dela. Posledično se je zmanjšala razlika med prihodki ljudi. Gospodarstvo je bilo v mnogih pogledih nacionalno gospodarstvo pod političnim vodstvom, ni se mu bilo treba bati hitrega odtoka investicijskega kapitala. Zlato obdobje socialnega tržnega gospodarstva se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja končalo s pretresi na trgu valut, naftno krizo in stagflacijo.

Možnosti pritiska kapitala, ki ne pozna nacionalnih meja, na demokratično izvoljene vlade se je povečal, kar se je zlasti v Evropi pokazalo ob finančni krizi 2007/2008. Banke so se razglasile kot prevelike, da bi lahko propadle. Da bi preprečila verižni propad, jih je politika reševala z davkoplačevalskim denarjem.

Ko sta v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja prišla na oblast Margaret Thatcher v Združenem Kraljestvu in Ronald Reagan v ZDA, se je začelo zlato obdobje kapitalizma. Z njuno politiko se je začela neoliberalistična globalizacija. V naslednjih štirih desetletjih je kapitalizem postal globalen, s političnimi odločitvami za deregulacijo in privatizacijo se je otresel socialnih in političnih zahtev. To je privedlo do paradoksa, da je demokracija z demokratično sprejetimi odločitvami izpustila iz rok gospodarstvo.

Zgodil se je prehod od upravljanega industrijskega kapitalizma v neke vrste finančni kapitalizem. Močno so narasli tokovi kapitala prek nacionalnih meja, velika večina tega kapitala ni uporabljena za produktivne namene, ampak za finančne špekulacije. Nastali so visoki dobički, ki nimajo podlage v ustvarjanju nobene nove vrednosti. Splošno merilo je postala vrednost delnic. »Finančni kapital je bil posajen na vozniški sedež,« zgodovinar Jürgen Kocka spomni na besede vlagatelja in milijarderja Georga Sorosa, ki je sam bil pomemben igralec v kazino kapitalizmu.

Prva posledica uvedbe finančnega kapitalizma za demokracijo je po besedah Wolfganga Merkla bila povečanje družbene neenakosti na področju prihodka, premoženja in izobraževanja. Pripadniki nižjih družbenih razredov so v številnih demokracijah nehali hoditi na volitve in prenehali z drugimi političnimi aktivnostmi. V ZDA je leta 2012 80 odstotkov tistih, ki imajo 100 tisoč dolarjev prihodka na gospodinjstvo ali več, napovedalo udeležbo na volitvah, in le ena tretjina tistih, ki imajo 15 tisoč dolarjev ali manj prihodka na gospodinjstvo. Podobno je v Nemčiji. »Družbenoekonomska neenakost se v kapitalističnih demokracijah zelo neposredno prevaja v neenakost politične udeležbe,« v prvi tezi ugotavlja Wolfgang Merkel.

Finančni kapitalizem v času globalizacije prinaša nekatere posebnosti: digitalizacijo, hitrost, volumen, kompleksnost, odpravo prostorskih omejitev, doseg finančnih transakcij. Nasprotno pa so parlamenti kot institucionalno bistvo demokracije prostorsko omejeni in potrebujejo čas za pripravo, razpravo in sprejem zakonov.

Njegova druga teza je, da je država postala bolj ranljiva, saj banke, skladi in veliki investitorji neposredno ali posredno diktirajo vladam, kako naj jih obdavčijo. Koncerna Amazon v ZDA in Google na Irskem sta samo najbolj odmevna primera. Če se jim vlade ne uklonijo in jim ne omogočijo izjem, odidejo drugam, kjer jim omogočijo, da ne plačajo tako rekoč nič davkov. Politiki hočejo biti izvoljeni ali vnovič izvoljeni za kar potrebujejo naložbe, ki poganjajo gospodarsko rast in delovna mesta. Možnosti pritiska kapitala, ki ne pozna nacionalnih meja, na demokratično izvoljene vlade se je povečal, kar se je zlasti v Evropi pokazalo ob finančni krizi 2007/2008. Banke so se razglasile kot prevelike, da bi lahko propadle. Da bi preprečila verižni propad, jih je politika reševala z davkoplačevalskim denarjem.

Tretja teza Wolfganga Merkla je, da finančni kapitalizem in globalizacija zmanjšujeta vlogo in moč parlamentov. Finančni kapitalizem v času globalizacije prinaša nekatere posebnosti: digitalizacijo, hitrost, volumen, kompleksnost, odpravo prostorskih omejitev, doseg finančnih transakcij. Nasprotno pa so parlamenti kot institucionalno bistvo demokracije prostorsko omejeni in potrebujejo čas za pripravo, razpravo in sprejem zakonov. Nesinhronizacija med politiko in finančnimi trgi je tako sistemsko pogojena in neizogibna.

Ta novi »imperij hitrosti« podpira tiste politične postopke, ki ne zahtevajo razmišljanja in časa, ampak so decizivni. To pomeni, da podpirajo izvršno vejo oblasti, ki se lahko hitreje odziva. Tudi strokovne analize o zapletenih finančnih vprašanjih so pogosteje na voljo administraciji na izvršni ravni kot parlamentarcem. Ko se izvršne oblasti oziroma vlade več držav usklajujejo o finančnopolitičnih vprašanjih, parlamenti to lahko le opazujejo.

Od prenosa politične oblasti ima izvršna oblast le delno korist, saj so del pristojnosti prevzele centralne banke, strokovni krogi, finančni svetovalci in drugi finančni akterji. Prenos moči je bil torej izveden najprej od zakonodajne na izvršno oblast, od tam pa na zasebne ali nadnacionalne finančne akterje.

Kaj je treba narediti? Wolfgang Merkel pravi, da je potrebno vzpostaviti novo ravnotežje, ki bo na novo vzpostavilo premoč demokracije, torej suverenost ljudstva. Šele, ko prosti trgi ne bodo več mogli poteptati enakosti in svobode, ki sta temelja demokracije, bo mogoče kapitalizem spraviti s temeljnimi načeli demokracije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.