V službi tobačnega kapitala

Kako so si tobačne multinacionalke podredile 38 poslancev

Jernej Pavlin, nekdanji tiskovni predstavnik prve vlade Janeza Janše, danes dela kot lobist tobačne industrije. Prav on je tisti, ki je poslancem prinesel lobistično gradivo.

Jernej Pavlin, nekdanji tiskovni predstavnik prve vlade Janeza Janše, danes dela kot lobist tobačne industrije. Prav on je tisti, ki je poslancem prinesel lobistično gradivo.
© Matej Leskovšek

Bil je 10. junij, ko je 38 poslancev s prvopodpisanim Jernejem Vrtovcem (NSi) v parlamentarni postopek vložilo predlog zakona o spremembah zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov. Na videz še en popravek zakonodaje, vložen po skrajšanem postopku. A ta predlog zakonskih sprememb je napisan izjemno pedantno, z mnogimi statističnimi vložki, mednarodnimi primerjavami, argumentativnimi bravurami. V njem so citirane številne vladne in nevladne organizacije, predsedniki vlad si iz odstavka v odstavek podajajo besedo, avtorji kot za šalo navajajo evropske direktive. Skratka, res odlično opravljeno delo poslancev in njihovih strokovnih sodelavcev. Izdelek razkriva poslansko svetovljanstvo. A to bi lahko zapisali le, če predlog zakona ne bi bil dejansko ena nižjih točk slovenskega parlamentarizma. Gre namreč za navaden plagiat lobističnega gradiva.

Že od konca lanskega leta slovenske poslance obletavajo predstavniki tobačnih multinacionalk z enim samim namenom. Želijo, da Slovenija, kot je načrtovano, v začetku prihodnjega leta ne bi uvedla enotne tobačne embalaže, da ne bi cigaret zapakirala v neatraktivno embalažo.

»Spoštovani, g. Golubović, dovolite, da Vam najprej voščim vse dobro v letu …« je Jernej Pavlin, nekdanji tiskovni predstavnik stranke SDS in danes komunikacijski strokovnjak ter lobist za multinacionalko Japan Tobacco, 3. januarja vljudno pisal vladajoči stranki LMŠ: »Pišem vam po pogovoru, ki sem ga imel z gospodom Kraljem (generalnim sekretarjem stranke, op. p.) … Želel bi Vam predstaviti problem uvedbe izjemno restriktivne regulacije, ki se za našo industrijo obeta s 1. 1. 2020 … Vljudno Vas zato prosim za sestanek, kjer bi Vam podrobneje predstavil problem uvedbe enotne embalaže in predlog rešitve problema.«

Napoved enotne embalaže, kakršno si je ministrstvo za zdravje predstavljalo 30. maja 2016. Zdaj se zdi, da bo nova poslanska večina zakonsko zapovedane ukrepe preprečila in z novim zakonom uvedbo enotne embalaže prestavila za nekaj let.

Napoved enotne embalaže, kakršno si je ministrstvo za zdravje predstavljalo 30. maja 2016. Zdaj se zdi, da bo nova poslanska večina zakonsko zapovedane ukrepe preprečila in z novim zakonom uvedbo enotne embalaže prestavila za nekaj let.
© Ministrstvo za zdravje

Predstavniki multinacionalk Japan Tobacco, skupine Imperial Tobacco in očitno v ta namen v Sloveniji ustanovljenega zavoda Libertas so poslancem v tem času predali precej propagandnega gradiva – plod dela tobačnih multinacionalk po vsem svetu. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi naši poslanci cele kose njihovih letakov prepisali – prekopirali – v svoj zakonodajni predlog. »Na račun uvedbe enotne embalaže bo slovenski proračun najverjetneje izgubil 25 % (25 mio. evrov) trošarinskega prispevka od prodaje tobačnih izdelkov v tranzitu, turizmu in obmejnih prodajalnah,« so recimo v gradivu, ki ga hranimo v uredništvu, zapisali lobisti. To je stavek, ki se je znašel v utemeljitvi zakonskih sprememb, pod katero je svoje ime zastavilo 38 poslancev: »Na račun uvedbe enotne embalaže, je mogoče okvirno oceniti, da bo slovensko gospodarstvo najverjetneje izgubilo 25 % (25 mio. evrov) trošarinskega prispevka prodaje tobačnih izdelkov v tranzitu, turizmu in obmejnih prodajalnah.« Gre za čisti »copy & paste« lobističnega gradiva.

Predlog zakona, ki so ga junija letos poslanci vložili v parlamentarni postopek, sledi lobističnemu gradivu še v drugih elementih. Od načina argumentacije do mednarodnih primerjav. V lobističnem gradivu tobačna industrija recimo navaja izjavo francoske ministrice za zdravje iz leta 2017, ki je dejala: »Vemo, da enotna embalaža ni prepričala kadilcev … V Franciji se je uradna prodaja cigaret celo zvišala.« Poslanci v zakonu so ta del spet mirno prepisali: »Uradna prodaja cigaret se je v Franciji povečala: enotna embalaža tako ni prispevala k zmanjšanju uradne prodaje tobaka.« V lobističnem gradivu tobačna industrija navaja primer Avstralije: »Podatki avstralske vlade upravičujejo javno skepso,« pišejo. Poslanci so prepisali: »Avstralija je enotno embalažo uvedla konec leta 2012. Kljub temu podatki same avstralske vlade potrjujejo skepticizem do uvedbe enotne embalaže.«

Jani Möderndorfer je zdaj poslanec stranke SMC. Trdi, da je prav on »avtor« zakona. Zase pravi, da je »dolgoletni kritik« Svetovne zdravstvene organizacije in da ga bolj od njenih argumentov skrbi slovenski proračun.

Jani Möderndorfer je zdaj poslanec stranke SMC. Trdi, da je prav on »avtor« zakona. Zase pravi, da je »dolgoletni kritik« Svetovne zdravstvene organizacije in da ga bolj od njenih argumentov skrbi slovenski proračun.
© Borut Krajnc

Skorajda ni odstavka, ob katerem si tobačni lobisti ne bi mogli odpreti šampanjca. Njihov trud se je izplačal. Poslanci trdijo, da je treba v Sloveniji uvedbo enotne tobačne embalaže zamakniti za tri leta zaradi izkušenj iz Velike Britanije in Francije. Sklicujejo se na poročilo družbe Europe Economics, ki naj bi dokazovalo, da enotna embalaža ne vpliva na trend padanja kajenja. A to podjetje financira ravno Japan Tobacco, ki ga zato omenjajo tudi lobisti v svojem gradivu, kjer pišejo, da naj bi to trditev dokazovalo »tudi poročilo, ki ga je objavila družba Europe Economics«. Poslanci se v uradni utemeljitvi sklicujejo tudi na raziskavo revizorske hiše KPMG. In spet ne napišejo, da je študijo naročila in plačala družba Philip Morris. Citirajo slovenskega »strokovnjaka za intelektualno industrijo dr. Bojana Pretnarja«. A ne dodajo, da Pretnar zadnja leta tesno sodeluje s tobačnimi multinacionalkami. Poslanci se sklicujejo na stališča Petrola, slovenske Trgovinske zbornice in Slovensko-nemške gospodarske zbornice. Vse te njihove izjave poslanci prepišejo v zakon, ne da bi navedli vir informacij. To pa je podjetje Japan Tobacco International, ena izmed vodilnih tobačnih multinacionalk, ki med drugim prodaja tobačne znamke, kot so Camel, Winston, Lucky Strike, Silk Cut, skupno več kot 100 različnih cigaretnih znamk. Podjetje ima svojo izpostavo tudi v Sloveniji.

Kako je torej zakon o spremembah zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki je bil po skrajšanem postopku vložen v parlamentarni postopek, nastal? V Stranki Alenke Bratušek (SAB) so se pod izdelek podpisali vsi njihovi poslanci. Predsednica njihove poslanske skupine Maša Kociper pravi, da so pri tem sledili nekakšnemu (za nas strašljivemu) avtomatizmu: »Pri pisanju zakona nismo sodelovali. Nihče ni vplival na nas. Zakon nam je na rednem sestanku vodij poslanskih skupin koalicijskih strank predstavil Brane Golubović. Rečeno nam je bilo, da so se podobno odločile tudi nam primerljive države, in ravno tako je bilo rečeno, da spremembo podpira ministrstvo za finance, kar je bilo zame odločilno,« nam je dejala. A tudi Golubović ni bil avtor. Ta nam je namreč odgovoril, da naj bi besedilo zakona »napisali v stranki SMC«.

Čeprav se je pod predlog zakona kot prvi podpisal Jernej Vrtovec iz NSi, in sicer zato, da bi, kot je dejal, »poslanci demonstrirali politično širino«, je dokument dejansko pripravil Jani Möderndorfer iz stranke SMC. Zakon, nam je dejal Möderndorfer, so mu pomagali napisati strokovni sodelavci, pri čemer se ti po pomoč niso obrnili k javnim institucijam, ki zagovarjajo uvedbo enotne embalaže, kot so Nacionalni inštitut za varovanje zdrava (NIJZ), ministrstvo za zdravje ali Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Zakaj ne? »Z njimi se nimam kaj pogovarjati, ker so že vse povedali ob sprejemu zakonodaje. Do smrti bodo branili svoja stališča,« nam je prostodušno priznal. O sebi pravi, da je »dolgoletni kritik WHO«, katerega interes je, da skrbi za celotni svet, njega pa skrbi predvsem slovenski proračun. Za mnenje tudi ni vprašal ministrstva za zdravje, ker si je predstavljal, kakšen bo njihov odgovor, o Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja pa ima Möderndorfer ravno tako »svoje mnenje«, in sicer da v zavodu delajo zelo neprofesionalno, saj se niti na njihove podatke o čakalnih dobah poslanci ne morejo zanesti.

Resnici na ljubo in v bran neodvisnosti poslanske funkcije je treba dodati, da se vsi (koalicijski) poslanci pod Möderndorferjev izdelek niso podpisali. Odgovori, ki smo jih dobili od njih, nakazujejo, da so se nekateri vseeno zavedali lobističnega ozadja. »Ni me bilo v službi in nisem kadilec,« nam je na kratko odgovoril Matjaž Nemec (SD). Milan Brglez (SD) pa nam je ironično pojasnil, da se pod zakon ni podpisal, »ker ne poznam slovenske tobačne industrije«. Brglez slovenske tobačne industrije seveda ne more poznati. Neposredno po tem, ko je Slovenija vstopila v EU, je Imperial Tobacco leta 2004 ukinil 400 delovnih mest 130 let starega podjetja Tobačna Ljubljana in proizvodnjo preselil na Poljsko. Pod zakon se ni podpisal niti predsednik parlamenta in vodja SD Dejan Židan. Z njim se ni strinjal: »Sam menim, da bi lahko pristojne službe na ministrstvu za zdravje našle pravo pot za uvedbo enotne embalaže za tobačne izdelke že v času obdobja od sprejema zakona v 2017 do 2020, ko je predvidena uvedba enotne embalaže po veljavnem zakonu, in ne šele čez tri leta.«

Argumenti, ki so jih tobačni lobisti ponudili slovenskim poslancem, ti pa so jih dobesedno prepisali v predlog zakona, so stereotipni, ponavljajo se vsepovsod, kjer želijo države omejiti prodajo tobačnih izdelkov. Ničkolikokrat so bili strokovno ovrženi. Na spletu celo obstajajo brošure za samopomoč (denimo www.tobaccotactics.org), kjer je zelo natančno popisano lobiranje tobačne industrije. Tobačna industrija recimo trdi, da bi uvedba enotne embalaže povzročila razrast črnega trga, zaradi česar naj bi bil učinek kontraproduktiven. A raziskovalci so na primeru Avstralije, ki je prva uvedla enotno embalažo, ugotovili, da se tihotapstvo cigaret po uvedbi ukrepa ni povečalo. Ravno nasprotno, mnogi univerzitetni profesorji – raziskovalci – trdijo, da uvedba enotne embalaže otežuje tihotapstvo in da dejansko tihotapstvo spodbuja sama tobačna industrija. Tudi Japan Tobacco.

Plakat Nacionalnega inštituta za varovanje javnega zdravja

Plakat Nacionalnega inštituta za varovanje javnega zdravja
© NIJZ

Raziskovalni novinarji organizacije OCCRP (Organized Crime and Corruption Reporting Project) so denimo leta 2011 objavili poročilo o tem, da so celo zaposleni v Japan Tobaccu sodelovali s tihotapci.

Slovenski Inštitut za varovanje zdravje, ki predlogu poslancev nasprotuje, je zato ta teden še posebej opozoril, da »tobačna industrija v številnih državah poskuša preprečiti izvajanje tega ukrepa ali pa doseči njegovo preložitev … izkušnje iz različnih držav, ki so uvedle ta ukrep ali ga obravnavajo, kažejo, da skuša tobačna industrija na različne načine preprečiti izvajanje ukrepa oziroma čim bolj zamakniti uveljavitev ukrepa. Pri tem se tobačna industrija v teh državah ne izpostavlja sama, pač pa deluje prek drugih interesnih skupin in posameznikov.« Na ministrstvu za zdravje zato tobačnih lobistov več ne sprejemajo, Svetovna zdravstvena organizacija pa ponavlja, da sodi »ukrep enotne embalaže med izvedljive in najbolj učinkovite ukrepe glede na stroške za zmanjševanje bremena kroničnih nenalezljivih bolezni«.

S tobačnim lobiranjem ne bi bilo nič narobe, če ne bi naši poslanci cele kose njihovih letakov dobesedno prepisali – prekopirali – v svoj zakonodajni predlog.

Toda zdi se, da so prav majhne države, kot je Slovenija, najšibkejši člen in najranljivejše. Martin Mckee, predsednik Evropskega združenja za javno zdravje, je leta 2016 opozoril, da se je tudi v Veliki Britaniji tobačna industrija borila proti novim ukrepom »z istimi argumenti, kot se sedaj pri vas, v Sloveniji. Toda v Britaniji je raziskovalna skupnost, ki preučuje tobačno industrijo, zelo napredna, zaradi česar so politiki in uradniki zelo dobro razumeli, da argumenti tobačne industrije niso verodostojni. Noben resen politik in nobeden v vladi ali v opoziciji danes teh razlogov tobačne industrije ne jemlje zares.«

Očitno je pri nas drugače. Ko se je leta 2016 Slovenija odločila za uvedbo enotne embalaže, so tobačne multinacionalke plačale raziskavo v njihov prid pri Inštitutu za primerjalno pravo, češ da je uvedba enotne embalaže nesorazmeren in neustaven ukrep. Na svojo stran so zaradi zaščite blagovnih znamk skorajda dobile tudi parlamentarno zakonodajno-pravno službo. Multinacionalke so nato pri Centru poslovne odličnosti Ekonomske fakultete naročile raziskavo, ki je dokazovala, da bi tak ukrep krepil črni trg. Tako so prepričale tudi finančno ministrstvo.

Glede kajenja so dejstva neizprosna. Slovenski zdravstveni strokovnjaki ocenjujejo, da znašajo stroški zdravljenja bolezni, pripisljivih aktivnemu in pasivnemu kajenju, stroški izgube produktivnosti in stroški zaradi prezgodnje umrljivosti okoli dve milijardi evrov na leto. Obdavčitev tobaka je v Sloveniji med najnižjimi na svetu, tobak pa je v Sloveniji kriv za štirikrat več smrti kot alkohol. A kljub temu finančno ministrstvo še vedno skrbi, kot so nam sporočili, da se bo zaradi uvedbe enotne embalaže v Sloveniji razmahnil črni trg, čemur bi sledil »izpad proračunskih prihodkov, ne pa toliko zmanjšanje števila kadilcev, kar bi lahko imelo negativne učinke tudi na javne finance«. Edina raziskava, ki jo na finančnem ministrstvu glede tega poznajo, je sicer nastala pod sponzorstvom multinacionalke Imperial Tobacco … Pravzaprav ni treba navajati te raziskave in izpodbijati zaključkov, verjetno je dovolj, če navedemo retorično vprašanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje: »Le zakaj se tobačna industrija tako trudi, da bi ta ukrep zablokirala, če naj bi bil po njenih trditvah neučinkovit? Očitno je ukrep huda grožnja industriji.«

Primer, ki ga opisujemo v članku – podreditev poslancev tobačnim multinacionalkam –, ni zgolj še en primer »lobijev«, interesnih skupin, ki vplivajo na sprejemanje predpisov. Za to imajo tudi legitimen interes. Gre za nekaj hujšega, podreditev tobačnim multinacionalkam pomeni kršitev ustave.

Slovenska ustava določa pravico do zdravega okolja. Res je, da določa tudi pravico do svobode izražanja, kot je recimo pravica tobačnih multinacionalk, da reklamirajo svoje tobačne izdelke. In ravno o teh dveh pravicah je leta 2001 odločalo ustavno sodišče in, na prvi pogled nepričakovano, razsodilo, da je pravico do svobode izražanja dopustno in primerno omejiti, če je cilj omejevanja zaščita zdravja ljudi. Takrat so ustavni sodniki razsojali o omejevanju oglaševanja tobačnih izdelkov in presodili, da je za doseg ustavnega cilja, torej zavarovanja zdravja, primerno omejiti oglaševanje tobačnih izdelkov. Ustavno sodišče se je v tej daljni, a za položaj tobačne industrije v Sloveniji pomembni odločbi, soglasno postavilo na stran šibkih, na stran ljudi.

Slovenska ustava precej natančno določa tudi položaj tistih, ki nas predstavljajo – poslancev. Ti so »predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila«. Odločajo po svoji vesti, v dobrobit vseh prebivalcev Slovenije. Zavezani so k ustavnim odločbam. Pravna teorija nas uči, da »vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu, nosilci oblasti so predstavniki ljudstva«. Poslanci predstavljajo vse in vsakogar izmed nas. Poslanci ne sprejemajo le zakonov, ne določajo le pravnega okvira delovanja države, temveč naj bi državo, njeno izvršilno oblast nadzirali. Kot predstavniki ljudstva naj bi varovali državljane pred premočno oblastjo. In pred premočnimi gospodarskimi interesi.

V primeru zakonskega predloga zamika uveljavitve enotne embalaže za cigarete in tobak za zvijanje niso storili nič od tega. So orodje v rokah tujih tobačnih multinacionalk, ki so jim napisale zakon. Zdaj ga morajo s pritiskom na pravi gumb le še potrditi. Težko je najti prave razloge, zakaj se je 38 poslancev za kaj takega sploh odločilo. Morda nič ne berejo, ničesar ne vedo o škodljivosti tobačnih izdelkov in industriji smrti, ki stoji za njo, zato so naivno verjeli tistemu, kar so jim natvezli. Obstaja še ena možnost. Morda pa je tobačna industrija na takšen ali drugačen način kupila poslanske glasove. Obe možnosti sta strašljivi.

Enotna embalaža

Kje so jo že uvedli in kakšni so učinki?

Na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ) pojasnjujejo, da je ukrep enotne embalaže že uzakonjen ali načrtovan v 39 državah sveta. Enotna embalaža je že uveljavljena v maloprodaji v šestih državah sveta: Avstraliji (december 2012), Franciji ( januar 2017), Veliki Britaniji (maj 2017), Novi Zelandiji ( junij 2018), Norveški ( julij 2018) in Irski (september 2018). V Madžarski je ukrep delno uveljavljen, in sicer že velja za vse nove tržne znamke, dane na trg po avgustu 2016. Devet držav, to so Kanada, Romunija, Turčija, Savdska Arabija, Izrael, Tajska, Gruzija, Urugvaj in tudi Slovenija, ima enotno embalažo že vključeno v zakonodajo, a ukrep še ne velja. Mnoge druge države pa so se zavezale k njegovi vpeljavi. V Evropi so to Belgija, Finska, Nizozemska, Švedska.

Enotna embalaža, kakršno uporabljajo v Avstraliji.

Enotna embalaža, kakršno uporabljajo v Avstraliji.

V Avstraliji, kjer so enotno embalažo uvedli prvi – ukrep velja že več kot šest let –, naj bi ta imela ugodne učinke. Po uveljavitvi reforme se je zmanjšala privlačnost tobačnih izdelkov oziroma embalaže med odraslimi kadilci in mladostniki, kažejo raziskave, povečali sta se vidnost in učinkovitost zdravstvenih opozoril, zaradi značilnosti embalaže se je zmanjšalo napačno zaznavanje manjše škodljivosti. Povečalo se je tudi število klicev na telefonsko številko za pomoč pri opuščanju kajenja. Med letoma 2010 in 2013, torej takoj po uvedbi enotne embalaže, se je delež kadilcev statistično značilno znižal, in sicer skoraj dvakrat bolj, kot bi lahko napovedali iz dolgoletnih trendov od leta 1991. Med letoma 2013 in 2016 pa se je delež kadilcev statistično značilno znižal v najnižjem socialno-ekonomskem razredu.

Podobne učinke je imel ukrep tudi drugod. V Franciji se je znižal obseg začetka kajenja med mladostniki, v Veliki Britaniji prav tako že ugotavljajo prve ugodne učinke enotne embalaže. Prvi podatki iz Francije kažejo, da enotna embalaža lahko prispeva k spremembam norm v smislu manjše sprejemljivosti kajenja in k zmanjšanju kajenja med mladostniki. V osmih do desetih mesecih po uvedbi enotne embalaže ugotavljajo, da se je statistično značilno zmanjšala sprejemljivost kajenja in da se je statistično značilno zmanjšal začetek kajenja med mladostniki, starimi 12–17 let. Zmanjšal se je tudi delež trenutnih kadilcev med njimi.

Nekatere učinke nove zakonodaje, kot so kombinirana slikovno-besedilna opozorila na embalaži tobačnih izdelkov za kajenje, pa v NIJZ zaznavajo tudi v Sloveniji. Raziskave, ki jih je NIJZ izvedel pred uvedbo novega zakona in po njej v letu 2018, v ključni ciljni skupini zakona – pri mladostnikih – kažejo na pomembno zmanjšanje razširjenosti kajenja. Največje spremembe so zaznali v preprečevanju začetka kajenja med mladostniki. Delež tistih, ki so v življenju kadarkoli kadili, se je statistično značilno znižal med 13-, 15- in 17-letniki. Spodbudno je tudi, da se je med 15-letniki in tudi 17-letniki statistično značilno znižal delež tedenskih in dnevnih kadilcev.

Neprofitni lobisti

Ali organizacija Libertas izigrava davčno zakonodajo?

Lobistična organizacija, ki v Sloveniji vodi kampanjo proti enotni tobačni embalaži, se imenuje Libertas, inštitut za svobodno kritiko. Uradno je Libertas raziskovalni zavod, ki so ga leta 2016 ustanovili mladi neoliberalci, to so kolumnist Financ Rok Novak, navdušenec nad kriptovalutami in finančni svetovalec Anže Šarabon ter direktor Visio inštituta Mark Breznik.

Predstavljajo se kot zagovorniki »svobode«, kot zagovorniki odprtega in kritičnega diskurza, ki prispeva »k stanju javne razprave v Sloveniji in pomaga njenim mladim profesionalcem tlakovati pot k več svobode in blaginje«. Organizirajo okrogle mize, debate, seminarje in druge izobraževalne projekte, usmerjene »h konstruktivnemu soočanju različnih pogledov, in mladino opremljamo z znanjem, ki ji bo omogočilo biti del jutrišnjih rešitev«, pišejo, dejansko pa vsebina teh projektov kaže, da so njihove akcije namenjene skorajda izključno podpori tobačne industrije.

Tako so denimo sestavili svojo resolucijo, ki je namenjena zaščiti blagovnih znamk. Opravili so javnomnenjsko raziskavo, kjer so s sugestibilnimi vprašanji ugotovili, da javno mnenje nasprotuje uvedbi enotne embalaže. Na svojem Facebook profilu pišejo pretežno proti enotni embalaži. Očitno torej je, da opravljajo storitev v imenu naročnikov. In konec koncev tobačni lobisti nosijo njihove produkte poslancem. Kot nam je potrdil Brane Golubović, predsednik poslanske skupine LMŠ v parlamentu, jim je gradivo inštituta Libertas proti uvedbi enotne embalaže dostavil predstavnik Japan Tobacca Jernej Pavlin.

Tukaj pa se odpira še eno vprašanje. Četudi je očitno, da na inštitutu opravljajo storitve, sami trdijo, da se financirajo z donacijami. »Pričujoči projekt se izvaja v okvirjih, ki nam jih s prostovoljnimi prispevki zagotavljajo naši podporniki,« pišejo. Na donacije se davek na dohodek pravnih oseb ne plačuje.

Ena izmed spletnih akcij inštituta za svobodno kritiko Libertas, ki trdi, da »pretirana regulacija ne prinaša dolgoročnih koristi za nikogar, ne za zdravje in kakovost življenja državljanov, ne za ekonomsko blaginjo države«.

Ena izmed spletnih akcij inštituta za svobodno kritiko Libertas, ki trdi, da »pretirana regulacija ne prinaša dolgoročnih koristi za nikogar, ne za zdravje in kakovost življenja državljanov, ne za ekonomsko blaginjo države«.

Iz finančne uprave recimo odgovarjajo, da je inštitut Libertas ustanovljen kot zavod, pri katerem se določeni prihodki, ki jih ustvarja zavod, obravnavajo kot nepridobitni prihodki. Donacije so brezpogojna plačila, prostovoljni prispevki v denarju ali naravi, zneski, stvari, »ki jih dobiva zavod od fizičnih in pravnih oseb brez obveznosti vračila in se ne nanašajo na plačila za proizvode ali storitve, katerih kupci so te osebe«. Donacije se torej obravnavajo kot »nepridobitni prihodki, ki ne povečujejo davčne osnove davka od dohodkov pravnih oseb.«

Verjetno ni dvoma, od kod inštitutu denar. Že sam Visio inštitut, ki ga vodi ustanovitelj Libertasa Mark Breznik, se financira prek Fraserjevega inštituta, tega pa financira tobačna industrija (Rothmans, British American Tobacco, brata Koch in Philip Morris). Dilemo, ali v Libertasu utajujejo davek, bi lahko hitro rešili, če bi bili v tem inštitutu transparentnejši. A niso. Kljub privrženosti odprti družbi nam iz Libertasa do zaključka redakcije niso odgovorili na vprašanje, kakšne donacije so doslej dobili in od koga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Luka Šolmajer, Ljubljana

    V službi tobačnega kapitala 

    Dokler bo na svetu vsaj en svoboden človek, ki se bori za svobodo, bo še mogoče ubraniti svobodo. Kljub bizarni, neverjetni odsotnosti podobnega poročanja vseh drugih medijev o pritiskih tobačnih kartelov na poslance in na tobačno zakonodajo, ki rešuje življenja, še vedno zadošča, da imamo vsaj en pošten medij (v tem primeru Mladino) in nekaj pogumnih novinarjev. Več

  • Matej Košir, direktor Inštituta »Utrip« in vodja Mreže »Preventivna platforma«, Jan Peloza, v imenu Inštituta za mladinsko participacijo, zdravje in trajnostni razvoj, Urška Erklavec, predsednica Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija; Franc Zalar, član vodstva Nacionalne mreže NVO s področja javnega zdravja 25 x 25, Miha Lovše, vodja Mreže »NVO varujejo naše zdravje«

    V službi tobačnega kapitala

    Koalicija NVO na področju preprečevanja zasvojenosti predlaga Državnemu zboru RS oziroma Odboru DZ za zdravstvo, da začasno umakne predlog zakona iz razprave, dokler KPK ne odloči v postopku preverjanja korupcijskih tveganj glede morebitnih povezav podpisnikov predloga in tobačne industrije. Skupina 38 poslancev s prvopodpisanim Jernejem Vrtovcem (NSi) je v parlamentarni postopek (po hitrem postopku) vložila... Več

  • dr. Tomaž Čakš, dr. med., Ljubljana

    V službi tobačnega kapitala

    Spoštovani! Več