Je nova vojna na Bližnjem vzhodu neizbežna?

Ameriški predsednik Donald Trump misli, da se lahko izogne novi vojni na Bližnjem vzhodu, toda najbrž je že pregloboko zabredel

Odločitev predsednika ZDA Donalda Trumpa, da je v zadnjem trenutku preklical ukaz za napad ZDA na Iran po besedah komentatorja Independenta Patricka Cockburna kaže, da je neke vrste vojaški konflikt v Perzijskem zalivu postal zelo verjeten. Trumpovo oklevanje je bilo po vsej verjetnosti manj povezano s sestrelitvijo ameriškega brezpilotnega letala kot z njegovim občutkom, da militarizacija krize ne bi koristila ZDA.

Iran bi po napadu zagotovo ohranil sposobnost za majhne napade v Perzijskem zalivu, zlasti v Hormuški ožini, po kateri poteka 30 odstotkov vse trgovine z nafto. Vsaka omejitev te trgovine zelo odmeva. Takoj po objavi novice, da je Iran sestrelil ameriško brezpilotno letalo, je cena nafte brent poskočila za 4,75 odstotka.

Ob tem je treba povedati, da je Iran sestrelil letalo, vredno 130 milijonov dolarjev, ki je bilo brez posadke in napolnjeno z elektroniko, ki naj bi zagotavljala, da takšnih letal z raketami zemlja-zrak ni mogoče uničiti. To pomeni, če ameriška letala začnejo leteti čez iranski zračni prostor ali ob njem, lahko računajo na škodo.

A Trumpov dvom je globlji. Na prvi pogled je samoumevno, da bi ZDA z vso vojaško silo napadle Iran, da bi dobile, kar hočejo. Toda, ko njihovim kopenskim silam ni uspelo zmagati v Iraku in Afganistanu (da ne govorimo o Somaliji), nobeden voditelj ZDA ne more začeti kopenske vojne v Bližnjem vzhodu, ne da bi ogrozil svojega političnega preživetja doma. Donald Trump je to lekcijo osvojil že veliko prej, še preden je postal predsednik. Demokrati in večina medijev ga označuje kot človeka, ki podpira agresijo na druge države, čeprav še ni začel nobene vojne.

Če je kopenski napad izključen, gre računati na neke vrste omejeni konflikt, s kakršnimi ima Iran zelo veliko izkušenj. Visoki iraški uradnik je Patricku Cockburnu dejal, da imajo Iranci »doktorat« iz vojn, ki so delno politične in delno vojaške. 

Če je kopenski napad izključen, gre računati na neke vrste omejeni konflikt, s kakršnimi ima Iran zelo veliko izkušenj. Visoki iraški uradnik je Patricku Cockburnu dejal, da imajo Iranci »doktorat« iz vojn, ki so delno politične in delno vojaške. Te so v zadnjih 40 letih bile v prid Teheranu v Libanonu, Iraku in Siriji. Iran ima na voljo veliko možnosti za pritisk na ZDA, predvsem pa njihove zaveznike v Perzijskem zalivu.

Trump je izolacionist, a je tudi populistični voditelj, ki je pred volitvami leta 2016 obljubljal, da bo naredil Ameriko spet veliko. Na podlagi teh obljub je težko opravičevati odločitev, da ne bo udaril po Iranu, ki ga je razglasil za vir vseh težav na Bližnjem vzhodu. Toda ta rešitev ima ob vsej privlačnosti mnogo pasti. Zaradi tega bi lahko prišel v poštev omejen vojaški konflikt, imenovan »tankerska vojna«, ki je bila del vojne med Irakom in Iranom v 80. letih prejšnjega stoletja, iz katere je Amerika izšla kot zmagovalka.

Toda od takrat se je politična geografija spremenila v veliki meri v prid Iranu. Od meje z Afganistanom do Sredozemlja so v Iranu, Iraku, Siriji in Libanonu Šiiti na oblasti ali najmočnejša sila v državi. To je koalicija, ki temelji na religiji, in je dobila večino bitk v Siriji, Iraku in Libanonu. To se ne bo spremenilo. Tudi Hutijci v Jemnu, ki pripadajo drugi struji Šiitov, kljubujejo napadom sil pod vodstvom Savdske Arabije.

V primerjavi s časom pred 28 leti, ko so bile ZDA nazadnje v omejeni vojni z Iranom, je zdaj Amerika v šibkejšem položaju. Izrael, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati so lahko nagovorili Trumpa, naj odstopi od jedrskega sporazuma z Iranom, a niso navdušeni nad sodelovanjem v kakršni koli vojni proti ZDA. Če je Iran res napadel tankerja v Omanskem zalivu, kar verjetno je, je to sporočilo, da je enako kot izvoz iranske nafte mogoče preprečiti tudi izvoz druge nafte iz Perzijskega zaliva. Trump misli, da se lahko izogne novi vojni na Bližnjem vzhodu, toda najbrž je že pregloboko zabredel.