Boštjan Napotnik

28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Konzum

Gorska etapa

Tonka, Vršič

  • ocena: 4 / 5

Holcarska malica

Holcarska malica

Koruzni in ajdovi žganci

Koruzni in ajdovi žganci

Tonkina koča
Vršiška cesta 89, Kranjska Gora
Tel.: 041 396 645
Do 15. septembra je koča odprta vsak dan, ves dan, novembra je večinoma zaprta, preostali del leta pa obratuje od petka zjutraj, vso soboto in v nedeljo do 15. ure.

Ambient:
planinska koča z ljubkimi zunanjimi posedovališči in veliko parafernalijske opreme, vezane na priljubljenost in duhovitost oskrbnice

Napitki:
pivska ponudba prek domačih zvarkov seže do čeških Velikih Popovic; domač melisin sok in zanimivi žganice in likerji

Dostopnost:
po ridah iz Kranjske Gore (lahko tudi s kolesom ali peš); nekaj parkirnih mest je, za gibalno ovirane pa je vse skupaj preveč ostopničeno

Fino:
žganci in ocvirki kislo mleko štruklji

Ne tako fino:
ajdovi krapi

Juhe, kislo mleko, žganci in štrudelj so pri Tonki po 3 evre, ajdovi krapi 7, kranjska klobasa, holcarska malica in velika porcija mešanih štrukljev 8, hribovska malica pa 10 evrov.

»Pa gor še nekako gre, ko ne moreš več, pač sestopiš. Ampak navzdol s pregretimi zavorami … ne bi bil za krmilom!« nas je med avtomobiliziranim ovinkarjenjem iz Kranjske Gore proti Vršiču o pasteh vršiške dirke s ponyji podučil gostujoči kolesarski specialist. In prav je imel. »Torpeda hladejo!« nam je na vprašanje, kaj počnejo pony dirkači, ko/če se po tekmi ustavijo v Tonkini koči, tehnično-koloznansko odbrusila oskrbnica, ki je za hlajenje in podmazovanje naših delovnih strojev še pred začetkom obeda po pehtovsko sugerirala šilce aromatičnega košutnika ali slajšega iz smrekovih ali borovih vršičkov pripravljenega zvarka (ob koncu pa je presnovnim sokovom pomagala s travo ivo, ki naj bi po nje zatrjevanju k življenju obudila tudi klinično mrtve, ter poetično poimenovano arcnijo dišečo perlo), med na videz zelo nesistematičnim obiskovanjem tistega sončnega dne dodobra zapolnjenih omizij pa je precej posrečene smislice in dovtipe radodarno delila na vse strani.

Konzumov kvartet ji je bil – kot je povzela na koncu – všeč predvsem zato, ker niste bili nič sitni, čeprav bi vmes mal lahko bili. Tonkina samokritika je letela predvsem na kakšne pol ure trajajoče vmesno obdobje po prvi rundi, v kateri smo urno posrebali lepo zeleno, a premalo gajstno koprivno ter z več sortami gob karakterizirano gobovo juho, anulirali potencialne večerne zmenke s holcarsko malico, vrh katere je predstavljal kup narezane sveže čebule, bazo kuhan fižol z bučnim oljem, vmesno plast pa na roko rezane rezine pršuta, ter opravili prvi test ocvirkov (krasni so, krasni – dovolj veliki, ravno prav praženi in slani, šolski!), posutih prek kislega zelja, ki smo ga namesto gorčice izbrali za spremstvo standardni kranjski klobasi.

Ko smo po osipu gostov le prišli na vrsto za drugi niz jedi, smo prisluhnili še zgodbam o Tonkini kolesarski nesreči, o dopustu, ki ga je ravno na napačen dan odobrila natakarici in o nabiranju zelišč v Bosni, potem pa zakopali žlico v najboljši rural kombo zadnje petletke: z debelo plastjo smetane prevlečeno kislo mleko v eni skodeli ter obilno zaocvirkane ajdove in koruzne žgance v drugi. Izjemno! Tudi pečena rebra, osrednji del hribovske malice, so bila lepo sočna in mehka in ob fletnem paketu sladkih sirovih in ajdovih štrukljev ter klasičnem jabolčnem štrudlju je nepotešen ostal le ljubitelj ajdovih krapov – fila v Tonkinem primerku je bila presuha in preveč drobljiva, pa tudi rezal bi si jih človek raje sam, kot da jih dobi v obliki nekih rezin.

Obisk Tonkine koče je prvenstveno družabno doživetje – tako simpatično gajstnih oštirk je v domovini mogoče za prste ene zelo nerodne tišlarske roke – a mimo gostoprimskega naturalizma tu marsikatero reč tudi zelo dobro skuhajo in postrežejo. S ponyjem (ali kakršnimkoli drugim kolesom) ravno ne bi rinil gor (kaj šele se vratolomno spuščal), ampak postanek pri Tonki tik pod Vršičem bo dobro del avtu in vozniku.