Odgovornost za sovražnost

Sprememba zakonodaje za omejitev sovražnega govora v medijih

Naslovnica tednika Demokracija, zaradi katere je preiskavo o sumu kaznivega dejanja javnega zbujanja sovraštva pričela policija

Naslovnica tednika Demokracija, zaradi katere je preiskavo o sumu kaznivega dejanja javnega zbujanja sovraštva pričela policija

Slovenija je, če jo postavimo ob bok primerljivim evropskim državam, malodane oaza sovražnega govora. Je država, ki je zakonodajno najbolj med vsemi članicami EU zamejila možnosti za kazenski pregon sovražnega govora, vrhovno tožilstvo pa ga je z dodatno omejujočo razlago zakona povsem onemogočilo. Tudi na spletu je »svoboda govora« tako rekoč popolna, s tem pa je popolna tudi svoboda sovražnega govora. Družbenih omrežij za sovražne zapise uporabnikov v Sloveniji tako ni mogoče poklicati na odgovornost, kar lahko storijo v vedno več evropskih državah. Včasih so te omejitve vsaj za medije še veljale, z »uravnoteževanjem« medijskega prostora, ki se ga je v času vodenja države lotila SDS, pa so te omejitve padle. Stanje se je še poslabšalo, ko je ta stranka neposredno vstopila v lastništvo in upravljanje medijev, saj ti zgolj navzven delujejo kot »mediji«, dejansko pa gre za del strankinega ustroja. Zato seveda nimajo nobenih zadržkov pri širjenju sovražnega govora, to je del njihove politične agende.

Spremembe zakona o medijih, ki jih je dalo ministrstvo za kulturo pretekli teden v javno razpravo, zdaj prinašajo prve nove določbe za spopad s sovražnim govorom – vendar pa zgolj za medije. Vpogled v predlog zakona sicer kaže zelo previden poskus uvajanja minimalne regulacije na tem področju. Zdaj veljavni zakon prepoveduje sovražni govor v širšem smislu le v oglaševanju v medijih, zgolj na načelni ravni ga prepoveduje tudi v novinarskih zapisih, vendar pa za kršitve ne predvideva nobenih sankcij. Predlagani členi zakona določajo, da bo v primeru, če bo neki medij prek svojih vsebin »spodbujal k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ali razpihoval narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost«, inšpektorat za medije odredil izdajatelju, »da programsko vsebino iz prejšnjega odstavka odstrani ali preneha z njenim razširjanjem prek medija«. Standard za definicijo sovražnega govora v medijih je tako neprimerno nižji od tistega iz kazenskega zakonika, kjer je pogoj za obstoj sovražnega govora fizično nasilje kot posledica sovražnih besed.

Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, ki je vodila projekt prenove medijskega zakona, pojasnjuje: »Ker namen rešitve ni kaznovanje in omejevanje medijev, temveč zgolj preprečevanje razširjanja nezakonitih vsebin, je prvi ukrep, ki ga odredi inšpektor, umik nezakonite vsebine ali drug ustrezen odziv. V nasprotnem bo medij lahko deležen globe v višini od 1000 evrov do 10.000 evrov.« Ta pravila igre naj bi veljala za vso vsebino v mediju, tudi mnenjske oziroma komentatorske prispevke notranjih in zunanjih sodelavcev. Ob tem pa se bo inšpektor za medije v postopku odločanja lahko posvetoval z reprezentativnimi strokovnimi združenji novinarjev in medijev, ali določena vsebina spodbuja k nestrpnosti ali ne. »Ne želimo, da bi se neposredno posegalo v pravico do svobode izražanja in svobode tiska. Ob zavedanju potrebe po ohranjanju ravnotežja med svobodo izražanja in pravico do zaščite pred diskriminacijo in razpihovanjem sovraštva, ima predlagani model dodatno varovalko, ki jo predstavlja vključitev profesionalnih združenj,« poudarja državna sekretarka.

Novi zakon o medijih vsebuje možnosti za omejevanje sovražnega govora v medijih, družbena omrežja pa še naprej ostajajo povsem neregulirana.

A zakon bo veljal le za medije in njihove spletne publikacije, ne pa za družbena omrežja. Ta ostajajo povsem neregulirana. Tanja Kerševan Smokvina pojasnjuje, da ta vprašanja »presegajo okvire zakona o medijih, pa tudi same pristojnosti ministrstva za kulturo, in zahtevajo medresorsko obravnavo«. Slovenija tako za zdaj ne bo sledila nemškemu vzoru, kjer za družbena omrežja velja podoben zakon, kot ga zdaj za medije predlagajo na kulturnem ministrstvu, le da je še precej strožji.

Zakon bo do konca avgusta v javni obravnavi in njegovi pisci (ministrstvo za kulturo) utegnejo biti pod pritiskom glede novosti. Poslušali bodo očitke o ponovnem uvajanju verbalnega delikta, pa o vračanju v svinčene čase, kar je pač stalnica v nekdanjih socialističnih in komunističnih državah, predvsem s strani povsem strankarskih medijev, ki se najraje sklicujejo na svobodo govora. Zato še ni mogoče reči, da bo zakon pred poslanci končal v tej obliki.

Ureditev sovražnega govora za medije pa je šele prvi korak k urejanju te problematike. Nobenega razloga ni, da ne bi vlada pohitela tudi z regulacijo sovražnega govora v družbenih omrežjih ter s spremembami kazenskega zakonika. Dejansko gre za zelo enostavne člene, ki jih lahko prepišejo iz zakonodaj držav, kjer so to že uredili. A zdi se, da se že od začetka mandata temu dejanskemu viru najhujšega sovražnega govora izogibajo tako na ministrstvu za kulturo kot na ministrstvu za pravosodje. Zakona bi luč sveta dejansko morala zagledati hkrati. A očitno je predvsem ministrstvu za pravosodje, ki ga vodi socialdemokratka Andreja Katič, zmanjkalo politične volje in poguma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.