Marjan Horvat

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Politika

Zakaj je beograjski odvetnik ovadil Milana Kučana in druge osamosvojitelje?

Revizionistični razlogi

Ovadeni prvi predsednik republike Slovenije Milan Kučan

Ovadeni prvi predsednik republike Slovenije Milan Kučan
© Uroš Abram

Prejšnji teden je v slovenskih medijih odjeknila vest, da je srbski odvetnik Dušan Bratić na srbskem tožilstvu za vojne zločine vložil ovadbo zoper nekdanjega slovenskega predsednika Milana Kučana, ker naj bi bil ta odgovoren za genocid in vojne zločine med osamosvojitveno vojno leta 1991. Prijava se nanaša tudi na tedanjega načelnika štaba Teritorialne obrambe Janeza Slaparja, poveljnika Južnoprimorske pokrajine TO Franca Anderliča in še na tri ljudi, ki naj bi bili »neposredni storilci zločinov«.

Vsem ovadenim Bratić očita kršenje mednarodnega prava iz ženevske konvencije v času oboroženega spopada na ozemlju Slovenije, ki je trajal od 27. junija do 7. julija 1991.

Odvetnik Bratić, ki raziskuje vojne zločine proti pripadnikom JLA v Sloveniji in na Hrvaškem, v ovadbi omenja dogajanje na Škofijah 29. junija 1991. Trdi, da naj bi bila skupina pripadnikov Teritorialne obrambe navkljub sporazumu o prekinitvi ognja streljala na kolono, ki jo je sestavljalo pet terenskih vozil JLA, v tem napadu pa so bili ubiti trije vojaki JLA. »Kučan ne le da ni ničesar storil za kaznovanje storilcev, temveč je še spodbujal k izvajanju vojnih zločinov, zato so bili do 8. julija 1991 izvršeni številni vojni zločini nad civilnim prebivalstvom, med katerim so bili tudi žene in otroci pripadnikov JLA, ranjenci, sanitetno osebje, ujetniki, vojaki, ki so se vdali,« piše.

Spopad na Škofijah je v knjigi Vojaška obramba Slovenije 1990–1991 podrobno opisal zgodovinar Rok Filipčič. Iz njegovega zapisa je razvidno, da se odvetnik Bratić ni pozanimal niti o konkretnih okoliščinah dogodka, ki ga navaja. V spopad, ki se je zgodil v zgodnjih dopoldanskih urah 29. junija 1991 v neposredni bližini mejnega prehoda na Škofijah, niso bili vpleteni pripadniki TO, ampak policisti. Ti so skušali, skladno s pravilom, da mora biti vsak premik z vojaškimi vozili z mejnega prehoda napovedan, najprej z opozorili ustaviti vojaški pinzgauer. Neuspešno, saj je voznik vozilo obrnil in zapeljal proti mejnemu prehodu, nato je bil iz njega sprožen rafal. Policisti so odgovorili s streljanjem. V pinzgauerju so bili smrtno zadeti trije ljudje.

V Koper je dobrih pet ur po incidentu v spremstvu motorizirane enote prispel general Marjan Čad, poveljnik 10. korpusa. Na pogajanjih, katerih namen je bil preprečiti stopnjevanje napetosti, so sprejeli sporazum, na podlagi katerega so se oklepne  enote, ki jih je z Reke pripeljal general, umaknile iz Črnega Kala, imenovali pa so tudi »skupno komisijo za preiskavo incidentnega dogodka«, ki se je zgodil v dopoldanskih urah. Ta ga je opredelila kot »nenadzorovano dejanje«, »splet nesrečnih okoliščin«, »nesrečni dogodek«, pravi Aurelio Juri, ki je bil tedaj koprski župan in je vodil pogajanja.

Bratić je v pogovoru za RTV dejal, da pripravlja »ovadbe tudi za druge dogodke … v katerih so bili izvršeni zločini proti pripadnikom JLA«. Priznava, da so vse strani, tudi srbska, storile vojne zločine, kar vse je seveda treba temeljito raziskati. Vendar se zaradi njegove misli, da je »primarni in najhujši zločin zločin proti miru, ki so ga zagrešile secesionistične oblasti v Sloveniji in na Hrvaškem«, ni mogoče znebiti občutka, da ga usmerjajo revizionistični vzgibi, katerih namen je razporediti krivdo za vojne v nekdanji Jugoslaviji med vse nekdanje v vojno vpletene republike, če že ne odvzeti jo Srbiji.

Od tu verjetno odziv nekdanjega predsednika Kučana: »Moj komentar je odveč, saj verjamem, da bosta srbska politika in družba sami zmogli objektivno soočenje s politiko Srbije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je sprožila odpor pri tako rekoč vseh narodih nekdanje skupne države. To je bila retrogradna politika, ki je za dolgo obdobje zaustavila razvoj predvsem Srbije, pa tudi drugih republik. Prepričan sem, da samorefleksija o tem obdobju, pa tudi celovitejše ocene takratne politike in njenih posledic Srbijo še čakajo, zato da bi zmogla resen korak naprej na poti do članstva v Evropski uniji. Obtoževanje drugih je beg pred lastno odgovornostjo. Kar pa zadeva mojo odgovornost, bo o njej sodila zgodovina.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.