Staš Zgonik

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

Zverinska histerija

Zloraba interventnega zakona za pomiritev glasne manjšine

Dr. Miha Krofel kaže medvedovo stopinjo na gozdni poti v bližini njegove hiše na Menišiji.

Dr. Miha Krofel kaže medvedovo stopinjo na gozdni poti v bližini njegove hiše na Menišiji.
© Uroš Abram

Sezona lova na medvede in volkove je odprta. Državni zbor je z interventnim zakonom odredil odvzem 200 medvedov in 11 volkov iz narave. Beseda »odvzem« sicer zveni kot evfemizem za ubijanje živali, a ni povsem tako, saj izraz poleg odstrela vključuje tudi morebitni ulov in preselitev v ujetništvo ali drugo državo, prav tako pa vsako izgubo živali, tudi zaznane primere naravne smrti in povoze. Vsak od nas lahko s svojim avtomobilom nehote »prispeva« k izpolnjevanju interventnega zakona. Ključno vlogo bodo ne glede na to imeli lovci. In vprašanje je, kako vestno bodo sledili zakonskim določbam.

Prav lovci so bili v Sloveniji prvi, ki so se odločili, da zaščitijo volkove. Pred 200 leti jih je bilo mnogo več kot dandanes in so živeli po celotnem območju Slovenije, nato je začela populacija upadati, kar je seveda povezano s širjenjem naselij, iztrebljanjem njihovega naravnega plena in izsekavanjem gozdov, pa tudi s sovražnim odnosom in demonizacijo volkov. »Prvi večji upad populacije se je zgodil od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne,« pravi raziskovalec z Biotehniške fakultete dr. Miha Krofel, trenutno verjetno eden največjih slovenskih strokovnjakov za velike zveri. Sprejel nas je na svojem domu v odročnem zaselku na Menišiji, od koder včasih ponoči kar iz svoje hiše posluša zavijanje volkov.

»Med prvo svetovno vojno so si volkovi nekoliko opomogli, ker smo bili ljudje zaposleni z ubijanjem drug drugega. Nato je populacija do druge svetovne vojne spet upadala. Najbližje izumrtju pa so bili volkovi po drugi svetovni vojni, ko so za ustreljene volkove izplačevali visoke nagrade, jih zastrupljali in ubijali mladiče v brlogih, ustanovljeni so bili odbori za pokončevanje volkov.« Predvidevajo, da sta se v tem obdobju v Sloveniji ohranila zgolj dva tropa.

Nato se je vendarle začela prebujati naravovarstvena zavest, kot rečeno, najprej med lovci. Leta 1973 so zaščitili volkove na Kočevskem, leta 1976 na Snežniku. Takrat so ukinili nagrade, sprejeta je bila odločitev, da volkov ni več dopustno streljati v poletnem času, ko skrbijo za mladiče. »Nedavno sprejeti interventni zakon pa sili lovce, da volkove streljajo ravno v poletnem času,« zmajuje z glavo Krofel. »Kar se tiče etike upravljanja prostoživečih živali, se s tem zakonom vračamo 40 let v preteklost.« Domneva, da bodo zato nekateri lovci kljub zakonu odstrel zavrnili.

Za odstrel medvedov tudi ne pričakuje velikega navdušenja, saj poleti medvedi zaradi redkega kožuha niso lepe trofeje. Prav zato je bila redna lovna sezona za medveda določena od oktobra do aprila.

Volčja preteklost

Leta 1990 so se lovci odločili za popolno zaščito volkov po celotni Sloveniji. Slovenija kot država je volka zaščitila šele tri leta za tem. »Kar se tiče zveri, se imamo za njihov današnji obstoj zahvaliti predvsem lovcem,« je jasen Krofel. Volkovi so začeli počasi spet naseljevati prazna območja in ta trend se počasi nadaljuje.

So se pa okoli leta 1998 začeli povečevati napadi volkov na živino in predvsem drobnico. Devetdeseta leta je namreč v Sloveniji zaznamovala tudi skokovita rast ovčjereje. Ob osamosvojitvi smo jih imeli približno 20 tisoč, danes jih je več kot 100 tisoč. Zato se je spet začel pritisk za »nadzor« populacije volkov. A med letoma 1998 in 2010, ko so volkove streljali, da bi zmanjševali škodo, se ta ni prav nič zmanjšala. »Po letu 2006, ko je bil odstrel največji, je sledil največji porast škod v zgodovini. Po letu 2008, ko ni bil odstreljen noben volk in bi pričakovali, da bi se škode povečale, pa so se celo nekoliko zmanjšale.«

Z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da se zaradi odstrela volkov napadi na drobnico ne bodo bistveno zmanjšali. Mogoče je celo, da bo imel odstrel ravno nasproten učinek.

Leta 2010 je Krofel skupaj s kolegi zagnal projekt SloWolf, v okviru katerega so prvič dobili verodostojne podatke o številnosti slovenskih volkov in njihovem obnašanju. »Ocene o številnosti volkov so bile dolgo časa pretirane. Govorilo se je, da v Sloveniji živi sedemdeset do sto volkov. Ko smo izvedli prvi monitoring, smo jih našteli vsega 39. Od takrat vemo, da populacija raste. Lani jih je bilo 75. Populacija se je v zadnjih desetih letih skoraj podvojila.«

A ne glede na to se napadi na drobnico niso povečevali. Skupaj z rejci so namreč v okviru projekta začeli izboljševati ukrepe za zaščito domačih živali pred volkovi. »Leta 2010 smo imeli tretjino populacije volka v primerjavi z današnjo, pa je bila škoda skoraj trikrat večja.« Opažajo pa zadnja leta porast napadov na govedo.

Z veliko verjetnostjo lahko torej sklepamo, da odstrel volkov ne bo pomembno vplival na zmanjšanje napadov na drobnico. Mogoče je celo, da bo imel ravno nasproten učinek. »Ko ustreliš risa ali medveda, sta praviloma prizadeta samo ta dva osebka. Če ustreliš volka, prizadeneš celoten trop, še posebej če gre za enega od staršev tropa.« Če je namreč trop zelo uspešen pri lovu na divji plen, nima velike potrebe, da bi napadal domače živali. Če pa trop izgubi katerega od ključnih članov za lov, bodo preostali volkovi v tropu pri lovu manj uspešni in se bodo lahko pogosteje usmerjali na laže ulovljiv plen, kot so slabo zaščitene ovce ali mlado govedo.

Interventni zakon sicer določa, da je treba prednostno odstreliti manjše živali v tropu, a po Kroflovem mnenju je to na terenu težko izvedljivo. »Težko je od lovcev zahtevati, da pazljivo odstrelijo zgolj mlajše volkove. Volkovi niso medvedi, ki pridejo na krmišče in se pol ure hranijo, v tem času pa si jih lahko dodobra ogledaš in oceniš velikost. Pri lovu na volkove gre za odločitev, ki jo je treba sprejeti v največ nekaj sekundah. Zato na razpad tropov vpliva predvsem višina dovoljene kvote za odstrel odraslih živali.«

Volkovi bodo odstrelu navkljub obstali, se pa lahko zaradi porušene socialne strukture tropov povečajo napadi na živali na pašnikih

Volkovi bodo odstrelu navkljub obstali, se pa lahko zaradi porušene socialne strukture tropov povečajo napadi na živali na pašnikih
© Miha Krofel

Prav tako zakon prepoveduje odstrel volkulj z mladiči. A v nasprotju z medvedkami, ki mladiče praviloma vedno vodijo s seboj, volkovi poleti pred odhodom na lov svoje mlade puščajo v brlogu, kar lovcem spet otežuje pravo odločitev.

Z vidika številnosti in obstoja volka na območju Slovenije po mnenju Krofla odstrel vsekakor ni problem. »Volkovi so se zelo dobro sposobni prilagoditi dodatni smrtnosti. Izpraznjene teritorije po morebitnem razpadu tropa bodo zelo hitro zapolnili novi.« Je pa odstrel po njegovem prepričanju težko upravičiti, če ni mogoče pričakovati, da bo dosegel svoj namen – zmanjšanje škode. »Ne moremo podpirati odstrela samo zato, ker ne bo ogrozil populacije. In vemo, da odstrel na količino škode nima učinka. Za zmanjševanje škode je odstrel dokazano učinkovit ukrep zgolj v primeru, če je netrajnosten, torej če populacijo popolnoma iztrebite. Morda bi lahko pomagal tudi odstrel, izveden na pašniku z živino.«

Številnost medvedov na določenem območju je neposredno odvisna od količine hrane na tem območju. Zalogo hrane pa ljudje umetno povečujemo z vzdrževanjem goste mreže krmišč.

Odstrel volkov bo imel tako predvsem politični učinek. »Verjetno so se odgovorni s sprejetjem odločitve o odstrelu znebili pritiska določenega dela javnosti, naj ukrepajo. Ne vem pa, ali je to za večino naše javnosti zadosten razlog za odstrel.«

Razvajeni medvedi

Volkovi so z evolucijo razvili učinkovit sistem samoregulacije populacije. Dolgo časa, preden smo v Evropo prišli ljudje, so bili vrhovni plenilci. Ogrožal jih ni nihče razen njih samih. Če bi si dopustili, da bi se preveč namnožili, bi namreč iztrebili ves plen, na katerega so se zanašali za hrano. »Volkovi so trajnostno izrabo naravnih virov izumili davno pred ljudmi,« pripomni Krofel.

Vsak volčji trop obvladuje veliko ozemlje, vsaj nekaj deset tisoč hektarjev, in drugih volkov ne spusti zraven. Volkovi se torej na nekem območju ne morejo prekomerno namnožiti, lahko pa novi tropi zasedejo območja, kjer so bili v preteklosti iztrebljeni in so danes še nezasedena, denimo na Pohorju ali na območju Triglavskega narodnega parka.

Drugače pa je z medvedi. V nasprotju z volkovi namreč niso teritorialni in zato samoregulacija ni zagotovljena na ta način. Če ni odstrela, je številnost medvedov na določenem območju neposredno odvisna od količine hrane na tem območju. Zalogo hrane pa ljudje umetno povečujemo z vzdrževanjem goste mreže krmišč. »Če v okolje umetno dodajamo na tone in tone koruze, bo nosilnost okolja precej večja, kot bi bila sicer. Dejansko pa ne vemo, koliko medvedov bi naš prostor prenesel, če ne bi bilo umetnega hranjenja. Tudi zato so strokovna mnenja glede učinkov krmljenja pri nas različna.«

Glavni razlog za vzdrževanje več tisoč krmišč naj bi bilo preprečevanje, da bi medvedi v iskanju hrane zahajali v naselja. Lovci krmišča pogosto uporabljajo tudi kot vabo, bodisi za turiste bodisi za odstrel. Dejansko je po zakonu redni odstrel medveda dovoljen zgolj z visoke preže nad krmiščem. Tako si ga lahko lovec dovolj dobro ogleda in presodi, ali ustreza pogojem za odstrel, zato krmljenje zmanjšuje napake pri odstrelu. Veliki medvedi so namreč dodatno zaščiteni. Prav tako bi se pri lovu z zalazom na tleh povečalo število zastreljenih medvedov, ki so človeku zelo nevarni.

Hkrati pa zaradi umetnega krmljenja medvedi v zimskem času v brlogih v povprečju preživijo polovico manj časa kot njihovi »kolegi« iz drugih držav, ki jim krmišča niso na voljo.

Popolna ukinitev krmišč po Kroflovem mnenju ni smiselna. »Ne zdi pa se mi potrebno, da jih je toliko in da so založena vse leto. Vsi se strinjamo, da umetno hranjenje ima določen učinek na odvračanje medvedov od naselij, je pa ta učinek očitno omejen. Raziskave so namreč pokazale, da imajo krmišča takšen pozitiven učinek zgolj v jesenskem času, v preostalih delih leta pa ga ni bilo mogoče zaznati.«

Poleg tega so krmišča neredko postavljena preblizu naselij. »Medved ima denimo od najbližjega krmišča do moje hiše 5–10 minut hoje. Tako postavljena krmišča imajo lahko tudi obraten učinek, s tem da živali privabljajo v bližino naselij.«

Vsako leto se zgodi nekaj tisoč srečanj medvedov z ljudmi, a večinoma gredo vsak svojo pot. Krofel sam je doslej brez praske preživel več kot 200 srečanj z medvedi. Se pa vsako leto zgodita tudi eden ali dva primera, ko se medved človeka tako prestraši, da ga napade in poškoduje.

Škoda pri živini in drobnici pa se kljub naraščanju števila medvedov v zadnjih letih ne povečuje, čeprav je vtis zaradi medijske pozornosti precej drugačen. Podobno kot pri volkovih. »Kar se tiče medvedov, smo imeli lani rekordno nizko škodo v zadnjih 15 letih. Škode so bolj izgovor. Glavni razlog za pritisk kmetijskega sektorja je bil po mojem mnenju v tem, da jih zaradi sodbe upravnega sodišča niso smeli več streljati, kar je vodilo v povečanje populacije.«

Iskanje kompromisa

Interventni zakon je bil po mnenju vlade potreben, ker je okoljevarstvenim organizacijam pozimi na sodišču uspelo zaustaviti redne aktivnosti za nadzor populacije medveda. Po mnenju Mihe Krofla se zdaj izkazuje, da je ustavitev odstrela »povzročila več škode kot koristi«.

Zaradi umetnega krmljenja slovenski medvedi v zimskem času v brlogih v povprečju preživijo polovico manj časa, kot njihovi „kolegi“ iz drugih držav, ki jim krmišča niso na voljo.

Zaradi umetnega krmljenja slovenski medvedi v zimskem času v brlogih v povprečju preživijo polovico manj časa, kot njihovi „kolegi“ iz drugih držav, ki jim krmišča niso na voljo.
© Miha Krofel

A za to sta krivi obe strani. Pri upravljanju zveri smo namreč priča vse večji polarizaciji. »Veliko se govori o toleranci ljudi do volkov in medvedov, vse pomembnejše pa postaja tudi vprašanje tolerance ljudi do ubijanja volkov in medvedov.« Tudi na območjih, kjer živijo volkovi, ima glede na javnomnenjske raziskave večina ljudi pozitivno stališče do volka in medveda in nasprotujejo ubijanju zveri. »To se velikokrat pozablja, pri čemer nasprotnike odstrela razglašajo za mestne razvajence s kavčev.«

Tudi na območjih, kjer živijo volkovi, ima po javnomnenjskih raziskavah večina ljudi pozitivno stališče do volka in medveda in nasprotujejo ubijanju zveri.

S tega vidika se Kroflu zdi, da postaja za vse večji del družbe ubijanje živali z namenom, da bi preprečili njihove stike z ljudmi, etično vedno bolj nesprejemljivo. »Smiselno bi bilo, da bi tudi njim poskusili iti nasproti, drugače se najbolj zagrizeni počutijo ignorirane in so prisiljeni ubrati pravno pot, posledica pa so interventni zakoni in porušen sistem, ki je dolga leta dokaj dobro deloval, saj so se škode zmanjševale, populacije zveri pa so si opomogle.«

Interventni zakon je bil po njegovem mnenju očitno narejen v ozračju histerije. »Interventne zakone naj bi načeloma sprejemali v izrednih razmerah. Če bi kje danes potrebovali interventni zakon, bi ga potrebovali za boj proti podnebni krizi, ki pomeni resnično grožnjo za naše otroke, ne pa zaradi volkov, ki pri nas niso še nikoli napadli človeka.«

Slovenska divjina v številkah

Podatki in ocene za leto 2018

Populacije velikih zveri

volkovi – 75

medvedi – ok. 750 (brez mladičev)

risi – ok. 20

Divjad*

srnjad – 39.790

lisice – 12.011 j

elenjad – 7.675

divji prašič – 8.481

gams – 2.582

poljski zajec – 2.187

jazbec – 1.393

*Podatkov o populaciji divjadi ni, na voljo so zgolj podatki o letnem odstrelu

Vir: Zavod za gozdove, baza OSLIS

Sam svoj plenilec

Družina Krofel uživa izključno divjačinsko meso, ki ga Miha upleni sam

Osem let je že minilo, odkar se je Miha Krofel odpovedal prehranjevanju z mesom živali iz ujetništva. Ker se kljub temu ni bil pripravljen povsem odpovedati mesu, je začel od lovcev odkupovati divjačinsko meso. Pred petimi leti pa se je tudi sam včlanil v lokalno lovsko družino. »Lovim izključno za meso, trofeje me ne zanimajo. Če mora žival umreti, da lahko jaz jem meso, potem se mi zdi najbolj pošteno do živali, da jo tudi sam ubijem. In trudim se, da to storim na spoštljiv in čim bolj etičen način.«

Spoštljiv način po njegovi definiciji pomeni, da se je treba za uplenitev živali ustrezno potruditi. »Ne zdi se mi najbolj pošteno do živali, da bi jih čakal na krmišču. To se mi zdi podobno, kot da bi šel ustrelit žival v hlev. Običajno lovim sam, peš na zalaz.« To je sicer dokaj neučinkovit način lova. »Včasih moram za eno košuto tudi po dvajsetkrat v gozd. A zdi se mi, da je živali treba dati možnost. Če bi bilo v Sloveniji to dovoljeno, bi lovil tudi z lokom. Razumem pa, da bi, če bi vsi lovili tako kot jaz, težko izpolnili načrt odstrela, ki ga lovcem predpisuje Zavod za gozdove.«

Ena uplenjena košuta, iz katere je mogoče pridobiti okoli 50 kilogramov mesa, družini zadostuje za vse leto. »Seveda pa mesa ne jemo vsak dan.«

Prehranjevanje z mesom rejenih živali se mu zdi sporno z vidika vpliva živinoreje na podnebne spremembe in uničevanja habitatov zaradi paše oziroma za gojenje krme za živino, kar je globalno največja grožnja biotski pestrosti. Pomemben pa je še en vidik. »Nimam težav s smrtjo živali, bolj se mi zdi pomembno, kako je ta žival živela. Da je živela prosto življenje v naravi, ne pa zaprta na majhnem prostoru, ne da bi kdaj dihala sveži zrak. Poleg tega je divjačinsko meso bistveno bolj zdravo, saj ne vsebuje antibiotikov, umetnih hormonov in drugih škodljivih snovi.«

Lov na vrhovne plenilce, kot so volk, ris in medved, se mu zdi bolj problematičen, saj ti v naravi praktično nimajo sovražnikov razen svoje vrste, zato niso prilagojeni na takšno smrtnost, kot jo pomeni odstrel. »Jelenjad in srnjad sta se evolucijsko razvila s plenilci in zato tudi nimata samoregulacijske sposobnosti uravnavanja svoje številnosti. Če bi plenilci izginili, bi se tako namnožili, da bi izrabili vse vire, kar bi povzročilo propad populacije. S tega vidika se mi zdi etično sprejemljivejše upleniti žival, ki je evolucijsko prilagojena vlogi plena.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.