Peter Petrovčič

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

Mati in oče

Novi komentar ustave (v nasprotju z ustavo) opozarja na nevarnosti istospolnega starševstva

Na aprilski predstavitvi Komentarja slovenske ustave je bil tudi Borut Pahor. Četudi gre v mnogočem za interpretacijo, ki nakazuje omejevanje pravic žensk in istospolnih partnerjev, je izid knjige predsednik označil kot »pomemben dosežek za vladavino prava in pravno znanost«, za »državotvorno razvijanje naše ustavnosti«. Dopuščamo možnost, da se predsednik dela, o katerem je govoril z izbranimi besedami, ni prebral.

Na aprilski predstavitvi Komentarja slovenske ustave je bil tudi Borut Pahor. Četudi gre v mnogočem za interpretacijo, ki nakazuje omejevanje pravic žensk in istospolnih partnerjev, je izid knjige predsednik označil kot »pomemben dosežek za vladavino prava in pravno znanost«, za »državotvorno razvijanje naše ustavnosti«. Dopuščamo možnost, da se predsednik dela, o katerem je govoril z izbranimi besedami, ni prebral.
© Tamino Petelinšek, STA

Četrto junijsko soboto je v Ljubljani potekala tradicionalna Parada ponosa, katere namen je opozarjati na pravice gejev in lezbijk, ki še danes večidel niso izenačene s pravicami heteroseksualcev, in na diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, ki izhaja iz tega. Sledila ji je tudi sploh prva Parada ponosa v drugem največjem mestu, Mariboru. Spomladi, pred dvema mesecema, pa je izšel novi Komentar Ustave Republike Slovenije, ki prinaša odločno regresijo pri razumevanju ustavnih (in zakonskih) pravic glede splava in tudi pri razumevanju in razlagi zakonske zveze, družine, starševstva …

V komentarju je glede splava predlagana pravna rešitev, ki bi nerojenega otroka varovala pred splavom, oziroma »da bi moral biti fetus do določene mere nosilec pravne subjektivitete oziroma vsaj v primeru spočetja pridobiti specifičen pravni status, ki bi varoval njegovo rojstvo«. Razlaga, ki jo ponuja novi komentar slovenske ustave, neposredno namiguje, da gre v Sloveniji za grobo omejevanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. S tem se seveda ustava še ne spreminja, splav je v Sloveniji še vedno dovoljen, a komentar nakazuje tudi drugo pot. Ta argumentacija, to razpredanje o pravnem statusu, ki naj bi varoval rojstvo fetusa, je zapisano v knjigi, ki jo bodo imeli na mizi kot temelj, izvor razmišljanja in presoje sodniki, odvetniki in drugi pravniki v Sloveniji. A to še ni vse: tudi sicer so v tej knjigi zapisane številne nazadnjaške misli o definicijah družine, starševstva in zakonske zveze. Predvsem z vidika pravic istospolnih parov.

Vse to (in verjetno tudi mnenja na drugih pravnih področjih) za zdaj v javnosti ni doživelo primerne refleksije, da ne rečemo kritike. Seveda novi komentar ustave ni bil povsem prezrt. Kar se omenjenih poglavij tiče, se je recimo nanj v reviji Pravna praksa odzvala dr. Mojca Zadravec s katedre za teorijo in sociologijo prava na ljubljanski pravni fakulteti.

Gre za komentar dveh členov ustave, 53. in 54., ki urejata zakonsko zvezo, družino in starševstvo. Zadravčeva je glede njiju na začetku zapisala: »Vsebina prvega sama po sebi ni (v celoti) napačna, bi pa lahko bila zavajajoča. Vsebina drugega preprosto ne drži.« Komentar ustave je v tem delu napisal dr. Aljoša Dežman, konservativni pravnik, ki na mariborski pravni fakulteti poučuje rimsko pravo, sodeluje pa tudi z Jambrekovo, zasebno pravno fakulteto.

Glede 53. člena ustave z naslovom Zakonska zveza in družina je Dežman med drugim zapisal takole: »V našem pravu je zakonska zveza življenjska skupnost dveh različnih spolov, moškega in ženske, njen primarni namen pa je v zasnovanju družine. Istospolni zakonski pari zakonske zveze ne morejo skleniti …« O tem in tudi o možnosti, da bi istospolni pari posvojili otroka, Dežman pravi: »K tema vprašanjema bo v prihodnosti treba pristopiti zelo previdno in ju preučiti predvsem z vidika njunega psihološkega vpliva na vzgojo otroka s strani istospolnih partnerjev.«

Ustava glede starševstva in družine v ničemer ne omejuje gejev in lezbijk, omejitve so zapisane v (morebiti protiustavnem) zakonu. In v novem komentarju ustave.

»Drži, da je v našem pravu (na zakonodajni ravni) zakonska zveza opredeljena kot življenjska skupnost dveh oseb različnih spolov,« piše Zadravčeva, a dodaja, da je treba k temu nujno pripomniti, da »takšna ureditev izhaja iz zakona in ne ustave«. V ustavi o spolu zakoncev ni zapisano nič, zato bi bila po njenih besedah povsem skladna s 53. členom ustave zakonska ureditev, »ki bi sklenitev zakonske zveze omogočala tudi istospolnim parom. Vprašanje zase je, ali takšne ureditve morda celo ne terja skladnost s pravicami iz drugih določb ustave.« Ne gre torej gledati na ustavo kot sporno, če je sporen neki zakon, pač pa ravno nasprotno.

Poleg tega se je Zadravčeva odzvala tudi na Dežmanovo svarilo pred nevarnostmi morebitnega starševstva istospolnih parov za otrokovo blaginjo, ki je prav tako našlo mesto v komentarju ustave. »Zato je (najmanj) nekoliko nedosledno vprašanje istospolne zakonske zveze vezati na oceno psihološkega vpliva na vzgojo otrok. Ker slednja ni pogoj za sklenitev zakonske zveze pri raznospolnem paru, ni razlogov, da bi bila takšna ocena pomembna pri dopustnosti sklepanja zakonske zveze istospolnega para,« zapiše Zadravčeva in pri tem doda, da bi morala presoja o primernosti staršev za posvojitev »biti individualna – vezana na posameznega potencialnega starša, ne glede na vrsto njegovega partnerskega odnosa, in ne vezana na določeno kategorijo oseb, še zlasti, kadar ta kategorija temelji na lastnosti, ki sama po sebi otroku ni škodljiva (tj. spol staršev).«

Glede 54. člena ustave, ki nosi naslov Pravice in dolžnosti staršev, pa v novem komentarju ustave piše takole: »Po definiciji iz 54. člena sta lahko starša samo pripadnika različnih spolov, saj pri nas ne poznamo možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev, prav tako pa istospolnim partnerjem ni dovoljena storitev oploditve z biomedicinsko pomočjo.« Po mnenju Mojce Zadravec je zapisana trditev dvomljiva z vidika argumentacije in vsebinske pravilnosti in pisca komentarja opozarja, da »definicije pojma starši v 54. členu ustave ni. Definicije tega pojma ne najdemo tudi v kateremkoli drugem členu ustave.«

Ker se pravice in obveznosti iz 54. člena ustave nanašajo na osebe, ki jih pravo priznava kot starše, ustava pa pojma starši ne definira, si pri določanju nosilcev pravic in obveznosti v trenutno veljavnem pravnem redu »seveda lahko pomagamo z zakonodajo. Vendar slednja ne določa (in ne spreminja) vsebine ustave. V našem pravnem sistemu ne določamo vsebine ustave glede na trenutno veljavno zakonsko ureditev, pač pa obratno.« Zakonska določba, ki posvojitev omogoča zgolj partnerjem različnega spola, zato po mnenju Zadravčeve »ne bi mogla biti omejitev razlage ustave, pač pa bi lahko bila (in bi po moje morala biti) predmet ustavno sodne presoje«. Torej presoje, ali je takšna zakonodaja sploh skladna z ustavo. Tudi tu velja – če je kaj spornega, je to zakonska ureditev, ne ustavna. V tem kontekstu Zadravčeva še opozarja, da pravno priznano starševstvo istospolnih parov v našem pravnem redu lahko nastane že tudi danes »s priznanjem tuje sodne odločbe, s katero istospolna partnerja postaneta posvojitelja otroka«.

Navedba, da slovenski pravni red ne dopušča starševstva oseb istega spola, je tako po mnenju Mojce Zadravec »lahko le neposrečen zapis, ki (vsaj delno) izhaja iz nepoznavanja obstoječega pravnega reda in njegove uporabe s strani državnih organov, lahko pa izhaja tudi iz zanikanja ustavnosti določenih pravno priznanih starševskih razmerij«. Trditev, da ekskluzivnost raznospolnega starševstva izhaja iz definicije ustave, bi po njenem mnenju lahko bila zavajajoč spoznavni pravni vir ob morebitnem odločanju o ustavnosti ureditve, ki istospolne pare izključuje iz možnosti nekaterih vrst nastanka starševstva.

Regresivna mnenja o splavu, družini, zakonski zvezi in starševstvu ne bi mogla biti zapisana v komentarju ustave, če bi bile pravice heteroseksualnih in homoseksualnih parov že izenačene.

Dežman sicer v komentarju ustave med drugim zapiše tudi besede, ki res v ničemer ne morejo biti (pravni) komentar, lahko izražajo zgolj subjektivni, svetovnonazorski ali že kar politični pogled nekega pravnika na neko pravno področje oziroma pravno vprašanje: »Medicinska psihologija je že dolgo na stališču, da je to (zagotovitev otrokovega ustreznega psihofizičnega razvoja) možno le takrat, kadar je vzgoja zaupana oziroma dana njegovima staršema nasprotnega spola, pri čemer mora biti tudi ta vzgoja ustrezna za doseg končne otrokove koristi. Nedvomno pa je že na ravni te površinske predpostavke pomembno, da je otrok rojen in odrašča v družini z materjo in očetom.«

Zapis je presenetil tudi Zadravčevo, ki se je trudila trditev preveriti, a ker ob zapisanem ni naveden vir, pravi, ni bilo mogoče ugotoviti, katere opravljene raziskave in katera mnenja medicinskih avtoritet so bili podlaga za takšen sklep. V Sloveniji še ne obstajajo reprezentativne empirične raziskave in s tem tudi ne trdni znanstveni dokazi, da so istospolne zveze v nasprotju s koristmi otroka. Je pa v delu Družinsko pravo dr. Barbare Novak navedeno, da so obširno raziskavo že opravili na Švedskem in Danskem in z njo ugotovili, »da v procesu odraščanja in oblikovanja otrokove identitete ni zaznati razlik med otroki, ki so odraščali v raznospolnih družinah, in otroki, ki so odraščali v istospolnih družinah.«

Vsa ta regresivna stališča, ki se trudijo ustavo prikazovati s temne plati, pa ne bi mogla biti zapisana, če bi bile pravice heteroseksualnih in homoseksualnih parov že izenačene. Poskusov, to vemo, je bilo v preteklih letih kar nekaj. A v državnem zboru že sprejete spremembe družinskega zakonika so kar dvakrat padle na referendumu, na katerem je večina manjšini (ponovno) odvzela pravice. To ne bi bilo mogoče, če se ne bi angažirala slovenska katoliška cerkev v sodelovanju s SDS in civilnodružbenim Gibanjem za otroke in družine (ki je kasneje preraslo v politično stranko). Novi komentar ustave je sad tudi njihovega dela.

Da gre za regresijo razumevanja pravic na tem pravnem področju, sicer pokaže že primerjava s prejšnjima komentarjema ustave. Komentarja iz let 2002 in 2011 sta se spraševala o potrebi, da se pravice razširijo tudi na istospolne partnerje, ne pa nasprotno. Pri tem je treba poudariti, da je bilo tako, čeprav sta oba omenjena komentarja nastala pod uredniškim očesom dr. Lovra Šturma, verjetno najbolj znanega slovenskega konservativnega, prokatoliškega pravnika, nekdanjega ustavnega sodnika in pravosodnega ministra v vladi Janeza Janše ter v prostem času malteškega viteza.

Morda zato lažje razumemo naslednji očitek Zadravčeve piscem novega komentarja ustave, vsaj v delu, kjer govori o družini in starševstvu. Gre za očitek, ki ga niso bili deležni dosedanji komentarji ustave, čeprav so vedno nastajali pod svetovnonazorsko konservativno uredniško roko: »Ob tem se mi zdi nujno dodati, da si mora vsakokratni komentar pravnega akta (še posebej ustave) takšno težo pridobiti s svojo vsebino in mu nikakor ne pripada samo zato, ker delo nosi naslov ’komentar’.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.