Lara Paukovič

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

Ni prostora za starce?

Kako se moški spopadajo z upokojitvijo

Fizična aktivnost je v starosti zelo priporočljiva - ob sedenju za štirimi stenami je ukvarjanje z boleznimi in minljivostjo neizogibno.

Fizična aktivnost je v starosti zelo priporočljiva - ob sedenju za štirimi stenami je ukvarjanje z boleznimi in minljivostjo neizogibno.
© Matjaž Rušt

Vsako jutro, če mu je vreme le naklonjeno, si 70-letni Aleksandar Ilić – Aco na rame naloži dva fotoaparata in se odpravi v naravo. V okolici koseškega bajerja fotografira rastline in živali, ko se vrne domov, pa fotografije ureja v fotošopu. »Tudi na morju imamo apartma, in kadar sem tam, se zbujam zelo zgodaj, da s fotoaparatom ulovim prve sončne žarke. Enostavno nočem biti doma. Tudi v hribe hodim, čeprav sem imel težave s kolenom in imam zdaj že štiri leta umetno koleno. Za hude strmine tako nisem več, obvladam pa na primer Veliko planino.« Kadar ne fotografira in ne hodi po hribih, bere, navdušen je nad športom, obiskuje dejavnosti v Dnevnem centru aktivnosti za starejše, gleda filme, z ženo skrbita za vnuke in se sem ter tja odpravita v gledališče. »Dnevi mi res hitro minevajo,« pravi.

Nekaj let starejši Egon Kozina (1943) je po upokojitvi našel veselje v ukvarjanju z zdravilnimi rastlinami; ko sta se z ženo iz Bohinja, kjer sta užila prvih nekaj let v pokoju, preselila v Ljubljano, pa se je začel ukvarjati z bioenergijo. »Po poklicu sem diplomirani rudar in vse življenje sem delal v tej industriji, zadnjih dvajset let na položaju vodje službe kakovosti. Ko sem se upokojil, nekaj časa nisem vedel, kaj točno bi počel, a sem se po naključju, prek žene, ki je šla zaradi bolečega kolena k bioenergetiku, seznanil z bioenergijo. Radovednost me je nato gnala, da sem se začel s tem ukvarjati tudi sam. Sadove svojega dela zdaj podarjam ljudem in jim pomagam, da začnejo razmišljati, kakšna energetska bitja pravzaprav smo,« navdušeno razloži.

Tako moški kot ženske čutijo staromrzništvo na vsakem koraku, kar je lahko eden od razlogov, da se moški samoizolirajo.

Čeprav je dvajset let starejši, pa za Aleksandrom in Egonom ne zaostaja dosti dr. Ignacij Voje, vdovec, rojen leta 1926, ki kljub častitljivim 93 letom predseduje svetu doma upokojencev na Taboru in je eden glavnih pobudnikov različnih dejavnosti v omenjenem domu. Kot nekdanji zgodovinar predava o področjih, za katera se je specializiral, denimo o zgodovini Dubrovnika in turških vpadih. Skupaj z nekaj oskrbovankami doma je organiziral recital ob Cankarjevem letu, udejstvuje pa se tudi v tako imenovanem Klubu prijateljev lepe glasbe, ki deluje v domu. »Pred kratkim sem priskrbel posnetek Prodane neveste iz leta 1955, ko je bila ljubljanska Opera na višku. Saj veste, Ladko Korošec in ostale operne zvezde ... Koroščev Kecal je po mojem mnenju še danes neponovljiv. Povedal sem kratek uvod o operi, o vsebini in tako naprej, potem pa predvajal posamezne odlomke. Mojim sostanovalcem je to zelo veliko pomenilo, saj so to ljudje, ki so te zlate čase opere doživeli. Ena ura uživanja. Zdajle pa pripravljam predavanje ob svetovnem dnevu čebel,« ponosno pove.

Posledice hegemonske moškosti

Aleksandar, Egon in Ignacij po zgornjih pripovedih sodeč živijo skoraj bolj polno življenje kot piska tega članka, vendar pa so med moškimi svoje generacije – grobo zamejeno tiste po 65. letu – v manjšini. V projektu Vključevanje starejših moških v skupnost / Old Guys Say Yes to Community so se raziskovalci s Filozofske fakultete ter partnerskih organizacij iz Poljske, Estonije in Portugalske ukvarjali s težavo izginjanja starejših moških iz skupnostnih dejavnosti. Raziskavo so sklenili z majsko mednarodno konferenco v Ljubljani, ki so jo obiskali tudi strokovnjaki Evropske mreže raziskovanja izobraževanja in učenja starejših odraslih. Projekt, delo sociologov in andragogov dr. Marte Gregorčič, dr. Sabine Jelenc Krašovec in dr. Marka Radovana, je razkril, da ne gre toliko za krajšo življenjsko dobo moških, bolezni, finančno prikrajšanost in druge težave, ki jih prinašata staranje in starost, temveč predvsem za njihovo samoizolacijo, občutek neuporabnosti in nepotrebnosti v sodobnem načinu življenja ter razkrajanje skupnostnih prostorov in skupnosti.

»Govorimo o moških, rojenih v tridesetih, štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja, ki so večino življenja preživeli v raznolikih družbenih udejstvovanjih in bili hkrati v delovnem razmerju za nedoločen čas, zato imajo temu primerno znosne pokojnine. A ti moški so bili vzgajani v hegemonske moškosti, ki so jih reproducirali skozi življenje, in nihče jih ni pripravil na to, da je vloga prevladujočih moškosti v starosti nevzdržna,« pove dr. Marta Gregorčič. »Robert Brannon je že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja strnil hegemonske moškosti v lestvico štirih vodil, ki se jih moški držijo: da ne pokažejo svojih slabosti ali čustvene ranljivosti; da si želijo spoštovanja in si zanj prizadevajo; da so močni, nepremagljivi, hkrati pa vse težave prenašajo stoično, mirno ter se nikoli ne predajo. Tudi intervjuvanci v projektu so bili vzgajani v eni od različic hegemonske moškosti. Učili so se je že kot dečki. Z njo so se socializirali in jo reproducirali skozi vse življenje. Zato jo zdaj, ko so starejši, težko kar odvržejo, četudi so v konfliktu z njo, saj se prvič v življenju soočajo s fizičnim pešanjem, potrebo po čustveni podpori, skrbstvu, pomoči, z izgubami bližnjih in drugimi težkimi situacijami, pri katerih ne vedo, kako se obnašati. Poleg tega starejše ljudi družba homogenizira v veliko množico, saj jih identificira izključno glede na starost – upokojenci –, ne pa glede na njihove dosežke, stvaritve, družbeni prispevek ... O njih se govori kot o odspoljenih ali celo brezspolnih.«

»Moškim se za razliko od žensk podre svet, ko gredo v pokoj. Osredotočeni so namreč predvsem na svoj poklic. Ženske imajo prednost, da doma podpirajo štiri vogale, in ko gredo v penzijo, so malo razbremenjene, a še zmeraj jim ostanejo trije vogali. Redko imajo težave z dolgočasjem,« pritrjuje Egon Kozina na podlagi opažanj dogajanja v svoji okolici – udeležuje se namreč dejavnosti v Dnevnem centru aktivnosti za starejše, kjer je moških, kot pravi predstojnica DCA Dravlje Tadeja Rajk, le približno 10 %. »So pa ženske tudi močnejše od moških, povprečno po upokojitvi bolj zdrave in živijo dlje. Tudi zato je udeležba v Dnevnem centru za starejše večja pri ženskah kot pri moških,« nadaljuje Kozina. »Moški so doma in žalujejo za svojo kariero. Višji ko je bil položaj, ki so ga imeli v poklicu, bolj so razočarani in resignirani.«

Ignacij Voje (1926) kljub častitljivim letom predseduje svetu doma upokojencev na Taboru in je eden glavnih pobudnikov tamkajšnjih dejavnosti, kot nekdanji zgodovinar pa v domu še vedno tudi predava.

Ignacij Voje (1926) kljub častitljivim letom predseduje svetu doma upokojencev na Taboru in je eden glavnih pobudnikov tamkajšnjih dejavnosti, kot nekdanji zgodovinar pa v domu še vedno tudi predava.
© Borut Krajnc

A dr. Gregorčič opozarja, da se s travmo po upokojitvi soočajo tudi ženske, le da so pri njih stereotipi drugačni, breme pa še bistveno težje. Dejstvo je namreč, da je upokojitev psihološka, sociološka, vse bolj pa tudi ekonomska točka preloma. »Kljub temu ji domače politike, pa tudi širše družbene institucije, ne posvečamo nikakršne pozornosti, saj nimamo programov priprave na upokojitev ter priprave na starost. Strukturno investiramo v reprodukcijo starizmov, namesto v odpravljanje diskriminacije po starosti. Tako politike uzakonjajo dejstvo, da je upokojitev socialna in psihološka smrt, kot neka predfaza pred dejansko smrtjo telesa. Prevladujejo politike smrti in ne kakovostnega življenja v poznejšem življenjskem obdobju.«

Ali družba res pristaja na to, da je upokojitev socialna in psihološka smrt, predfaza pred dejansko smrtjo telesa?

Odnos do starostnikov se odraža tudi na področju pokojnin, opozarja Biserka Marolt Meden, predsednica Združenja za dostojno starost Srebrna nit. »Na tem področju je popoln kaos. Vsi vemo, da povprečne pokojnine ne omogočajo dostojnega preživetja, a pokojnine ne sledijo življenjskim stroškom. Še več: v javnosti se utrjuje miselnost, da morajo mladi delati za stare, da se bo pokojninski sistem zaradi starih porušil in zato nima smisla varčevati za starost oziroma plačevati prispevkov v pokojninsko blagajno ... Staromrzništvo je zelo prisotno tudi na področju zdravstva, kjer nekateri zdravniki ne zdravijo več bolezni, ampak se o diagnostiki in zdravljenju odločajo na podlagi letnice rojstva. Bistvo pa je, da se za potrebe starejših nikakor ne najde denarja v proračunu – niso prioriteta, kar je prav tako odraz staromrzništva. Mislim, da tako moški kot ženske čutijo staromrzništvo na vsakem koraku, kar je lahko eden od razlogov, da se moški samoizolirajo.«

Fenomen neprecenljive ženske

Rezultati projekta Old Guys Say Yes to Community so pokazali še en fenomen: zelo jasno zanašanje starejših moških na partnerice. »Ne zgolj zaradi vsakodnevnih gospodinjskih in drugih opravil, strukturiranja časa, organiziranja dopusta, prilagoditev stanovanja za starost, organiziranja praznikov in podobno, pač pa predvsem zato, da imajo sogovornika, čustveno oporo, razumevanje in skrb. Še najbolj se na svoje partnerice zanašajo kot na zagotovilo, da bodo poskrbele zanje, ko tega ne bodo več zmogli sami. Država vsekakor ne bo,« pojasni Marta Gregorčič. »Tovrstne storitve si na trgu lahko poišče le peščica bolje situiranih starejših moških. Kdo drug torej, če ne partnerica? Pomena in pomembnosti razmerja s partnerico pa niso poudarjali samo družbeno in socialno nedejavni moški, ampak tudi dejavni. Ta pojav smo na terenu poimenovali kar ’fenomen neprecenljive ženske’, ki pa v resnici priča, kako velikansko brezplačno delo opravljajo današnje starejše ženske, saj ni drugih javnih skrbstvenih servisov, ki bi v zadostni in kakovostni meri prevzeli oskrbovanje starostnikov. Predvsem pa, da so partnerice edine zaupnice in spremljevalke za tegobe, s katerimi se moški soočajo v starosti, prve, ki jih ’spravijo’ do zdravnika, prve, ki jih negujejo.« Pa ne le to: ženske, ki postanejo v starosti zelo dejavne, pogosto za seboj potegnejo tudi partnerje, npr. v folklorna ali druga kulturno-umetniška društva, proslave in prireditve. Manj pa so starejši moški naklonjeni izobraževanju. »Ženske so se celo stoletje borile za to, da bi se lahko učile, zato jim tudi učenje po upokojitvi veliko pomeni. Moškim pa je bilo šolanje v mladosti vsiljeno takrat, ko niso bili sposobni za nič drugega, denimo za težko fizično delo. Vaške družine so otroka še v petdesetih letih 20. stoletja poslale študirat, kadar z njim na kmetiji niso imele kaj početi, zato se tako v Sloveniji kot tudi v številnih drugih evropskih državah kaže, da se starejši moški raje vključujejo v priložnostna in skupnostna učenja, ne pa v bolj strukturirane izobraževalne programe,« pojasnjuje dr. Gregorčič.

»Na tečaju italijanščine, kamor sva z ženo hodila v okviru Dnevnega centra aktivnosti za starejše, sta bila samo dva moška,« pove Aco Ilić. Sam je nad italijanščino pozneje obupal, ker se je želel naučiti predvsem praktične konverzacije, na urah pa je bil večji poudarek na slovnici. Žena pa še vedno vztraja – poleg tega ona hodi še na taj či (kjer je razmerje udeležencev prav tako dva moška in deset žensk) in zgodovinski krožek.

Tudi dr. Ignacij Voje predava večinoma ženskam. »Običajno imam na svojih predavanjih okoli štirideset poslušalcev, kolikor jih pač gre v to malo predavalnico. Kakšna dva gospoda sta vmes, sicer pa ženske. V zadnjem času je v dom prišlo kar nekaj moških; nekateri se odločajo za igranje šaha, drugi pa nič. Sedijo v sobah. Sami. Skratka, nič jih ne zanima. Razlika med moškimi in ženskami, ki so zelo dejavne, je velika. Gospe iz mojega nadstropja, vse so stare okoli 80 ali 90 let, vse rojstne dneve praznujejo s sosedi. Včeraj smo recimo proslavljali rojstni dan neke gospe – počastila nas je z burekom, malo vina smo spili, kaj tudi zapojemo skupaj ob takih priložnostih, prav fajn se imamo. Vendar sem edini moški, včasih pride še gospod iz desetega nadstropja, ki je kar družaben, drugače jih pa ni.«

Travma prisilne upokojitve

Na izoliranost starejših moških vplivata tudi slab socialni položaj in prostor, v katerem živijo (mesto ali podeželje). »V Sloveniji je finančno in materialno prikrajšanje starejših odraslih kar dvakrat večje kot pri preostali populaciji. Od vseh 287.000 oseb, ki so bile leta 2017 pod pragom tveganja revščine, je bilo 78.000 upokojencev,« opozori Marta Gregorčič. »Četudi so naši intervjuvanci večinoma imeli pokojnine, s katerimi so lahko preživeli, so številni poudarjali, da si več kot golega življenja ne morejo privoščiti. Glede razlike med mestom in podeželjem pa so bili v prednosti moški na podeželju, saj imajo ’svoje’ prostore, v katerih ustvarjajo in delajo, pa naj bo to kmetijstvo, sadjarstvo, čebelarstvo, vinogradništvo, ali pa svoje lope, vrtove in garaže, kjer se lahko srečajo s sosedom in kaj popravljajo, razpravljajo ter se družijo. Moški v urbanih okoljih praviloma nimajo več skupnostnih javnih prostorov. V ruralnem zaledju Ajdovščine vaščani npr. še vedno negujejo prakso, da v primeru bolezni samskega moškega prva soseda, ki je v neposredni bližini, prevzame skrb zanj, tudi nego. Tu se vidi, kako močno so še zakoreninjeni tradicionalni, patriarhalni vzorci življenja v ruralnih območjih in kako velik del skrbstva opravljajo ženske, zlasti revnejše.«

V zadnjem času je v dom prišlo kar nekaj moških, a le nekateri se odločajo za igranje šaha, drugi pa nič.

Je morda pri nekaterih poklicih vrzel med zaposlenostjo in upokojitvijo večja kot pri drugih, v katerih se dejavnost moških nadaljuje tudi po upokojitvi? »V Sloveniji imamo kar nekaj družbenospolno segregiranih poklicev, med katere nedvomno sodijo avtoprevozništvo, gradbeništvo, vojaški poklic, policija, komunala ter seveda kmetijstvo in obrtništvo, kjer imamo pravzaprav danes zadnjo generacijo množičnih kmetov in obrtnikov, ki so ali pa so bili dejavni. Pri nas ne poudarjamo dovolj, da je upokojitev pravzaprav točka preloma, ko je človek čez noč ’izgnan s trga dela’ in ga imajo nato za ’neproduktivnega’. Vendar pa ljudje, ki so vse življenje delali, ne morejo čez noč prenehati. Pogosto je šele bolezen tista, ki jih ustavi,« odgovarja dr. Gregorčič. »V naši raziskavi se je pokazalo, da so med intervjuvanci največje travme doživeli tisti, ki so bili ’prisilno’ upokojeni po ZUJFu – torej tisti, ki na upokojitev niso bili pripravljeni; tisti, ki so ob upokojitvi odkrili, da jim podjetja niso vplačevala prispevkov; pa tudi tisti, katerih podjetja so propadla že pred upokojitvijo in so morda več let na Zavodu za zaposlovanje prebili v iskanju novih zaposlitev. Vsi ti moški niso bili samo izgnani s trga dela, pač pa tudi prikrajšani za vse možnosti ohranjanja stikov z nekdanjimi sodelavci in delovnim ter družbenim okoljem.« K sreči pa so se v projektu srečali tudi z moškimi, ki šoka, stresa ali travm ob upokojitvi niso doživeli. »Eden izmed intervjuvancev je takoj po upokojitvi začel hčerki graditi hišo, veliko jih je prenavljalo stanovanja otrokom. Nekateri so postali predsedniki upokojenskih ali kakšnih drugih društev, najbolj aktiven je vodil pet združenj in je bil veliko bolj zaposlen po upokojitvi kot prej. Tudi tisti, ki so bili zaposleni v vojski, niso imeli težav, saj imajo predupokojitveni program, tako da so si poupokojitvene aktivnosti načrtno uredili, še preden so bili upokojeni.«

Egon Kozina (1943) je športno aktiven upokojenec, ukvarja pa se tudi z zdravilnimi rastlinami in bioenergijo.

Egon Kozina (1943) je športno aktiven upokojenec, ukvarja pa se tudi z zdravilnimi rastlinami in bioenergijo.
© Borut Krajnc

Aco Ilić prav tako pozna še nekaj pozitivnih primerov, ki jim upokojitev ni vzela volje do življenja. »Neki znanec je bil vse življenje samski, pet let po upokojitvi pa si je našel partnerico, s katero zdaj živi. Sicer so njegovi dnevi bolj monotoni, brska po računalniku in se občasno vozi s kolesom, vendar pa šele zdaj, kot upokojenec, uživa v družinskem življenju, kar mu je manjkalo vse življenje. Potem imam enega sodelavca v Domžalah, ki je delal kot elektrotehnik, spajkal kondenzatorje in ne vem kaj še vse ... Ko je šel v pokoj, mu je doma ostalo nekaj teh inštrumentov in se še kar naprej ukvarja s tem. (smeh) Drugi kolega pa je bil profesor na univerzi in tudi nadaljuje z intelektualnim delom, še vedno piše knjige ... Mislim, da predvsem intelektualci, razni pisci in podobno, v glavnem niso opustili svojih dejavnosti. Sam pa sem bil malce utrujen od svoje profesije – delal sem na področju telekomunikacij – in sem si zaželel nekaj novega. Obdobje življenja, ki je pred mano, sem želel izkoristiti predvsem za druge zadeve, ki me izpolnjujejo.«

Sedenje doma je pot v depresijo

Kako pomagati moškim, da bi se najučinkoviteje izvlekli iz začaranega kroga brezvoljnosti in živeli dostojno, polno starost, kakršno si zaslužijo? »Če sami ne naredijo mentalnega premika, bo za tiste, ki so zdrsnili v pasivnost, zelo težko,« zmajuje z glavo Egon Kozina. »Poleg tega se mi zdi, da veliko motivacije za razne dejavnosti najdeš na spletu, generacija po sedemdesetem letu pa ga v večini ne zna uporabljati. Niso zrasli z internetom, vendar je to danes osnovna pismenost. Pomembno je, da upokojenci dobijo prave podatke, kaj še lahko počnejo, žal pa je te mogoče najti samo v kakšnih lokalnih časopisih, Delo in Dnevnik o tem ne bosta pisala.«

Aco Ilić poudarja pomen pozitivnega mišljenja: »Izogibam se raznim mislim o boleznih, svoji odvečnosti in tako dalje. Bil sem na petdeseti obletnici mature v Sarajevu, kjer sem končal fakulteto, in posebej všeč mi je bilo, ko je neki sošolec rekel: kdor bo omenil bolezen, bo plačal pijačo vsem. (smeh) In nihče je ni! Strah pred boleznijo v starosti je res velik problem, ljudje postanejo hipohondri in prej zbolijo. Ne vem, koliko časa bom sam še na svetu, mogoče pet, šest let; ko gledam moško linijo v svoji družini, so vsi umirali stari okoli 75 let. Res živimo v drugačnem času, medicina je napredovala, nikoli nisem pil ali kadil, a v resnici ne morem vedeti. V glavnem nočem preveč razmišljati o tem in se ukvarjati z boleznimi – naj bo, ko bo.« A če si ves čas za štirimi stenami, je ukvarjanje z boleznimi in minljivostjo neizogibno. »Sedenje doma je pot v depresijo,« je prepričan Aco. »Ko si enkrat tam, pa se lahko ’filaš’ z vsemi mogočimi tabletami, a ti nič več ne bo pomagalo.« Stik z ljudmi je nujen, pa naj bo pri lažjih telesnih dejavnostih, kot je balinarski klub, ali pa na predavanjih in srečanjih v Dnevnem centru aktivnosti za starejše. »Pogovarjaš se, smejiš se, jeziš, nisi prepuščen samemu sebi.«

»Sam sem ostale moške v domu velikokrat pozval k pogostejšemu druženju,« pravi dr. Ignacij Voje. »Spraševal sem, ali bi kdo želel sodelovati pri pripravi kulturnega programa ali se skupaj z mano lotiti kakšnega projekta ... toda ni zanimanja. Zgodilo se je celo, da so tri ali štiri moške, ki ob sredah šahirajo, z neke šole povabili kot goste na šahovski turnir. Pa niso hoteli iti. Zelo zase se držijo. Tu vidim zavoro; in to je neka zavora, ki se po upokojitvi očitno pojavi predvsem pri moških. Češ, kaj bom zdaj? Zdaj sem oplel, nič več ne morem početi. Ampak starost je lahko zelo prijetna, če si jo takšno narediš.« 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.