Borut Mekina

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Politika

Priložnost za elito

Sodniki, župani, zdravniki, revizorji, poslanci in drugi funkcionarji bi imeli višje plače. Če bi šlo, tudi za 40 odstotkov.

Premier Marjan Šarec dobi zdaj 5653 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 7914 evrov?

Premier Marjan Šarec dobi zdaj 5653 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 7914 evrov?
© Borut Krajnc

Boj za najnižje plače je boj za preživetje. Za človekovo dostojanstvo in za kolikor toliko normalno zadovoljevanje osnovnih potreb. Boj za najvišje plače pa je navadno zgolj boj za status in ugled ter na drugi strani povzroča revščino. Družba, v kateri se ugled meri z višino plače, je tudi družba revnih. Zdaj je tako: številni iz najbolje plačanih poklicnih skupin, od županov, zdravnikov, tožilcev, sodnikov pa vse do poslancev, revizorjev in drugih funkcionarjev, ki z golim preživetjem nimajo težav, so zaradi povišanja minimalne plače in zaradi decembrskega dogovora med vlado Marjana Šarca in sindikati javnega sektorja užaloščeni in prizadeti. Njihovi predstavniki že od februarja pošiljajo dopise in pozive, obiskujejo kabinet predsednika vlade in pristojno ministrstvo za javno upravo v želji, da bi jim vladajoča koalicija popravila »plačna nesorazmerja«. Želijo si višje plače, zato da bi se povečale razlike med njimi in preostalimi, slabše plačanimi državnimi uradniki.

Ker se zavedajo, da javnost – širša družba – za njihove zahteve ne bo imela posluha, se poskušajo boriti čim bolj pretanjeno, za zaprtimi vrati, inkognito. »Sodniki smo funkcionarji tretje veje oblasti in svojih interesov ne uveljavljamo v maniri sindikalnega boja. Ves čas smo bili kooperativni, imeli smo kulturni pristop, držali smo se gentlemanskega dogovora, da s svojimi zahtevami ne gremo v javnost ali medije, niti nismo na kak drugačen način izsiljevali vlade, česar za mnoge skupine, ki se z vlado pogajajo, ne moremo trditi. Ne bi bilo prav, da bi bili zgolj zaradi zadržanega pristopa, ki pritiče sodnikom, spregledani pri pogajanjih, prav tako pa izkazujemo odlične rezultate,« je v pismu premieru Marjanu Šarcu maja letos na dušo popihal predsednik Slovenskega sodniškega društva Andrej Ekart, ki je hkrati tudi vodja delovne skupine za izboljšanje položaja sodnikov. Okrajni sodniki, kot je Ekart, so danes najviše uvrščeni v 51. plačni razred in imajo 3129 evrov osnovne bruto plače. Če bi koalicija upoštevala želje funkcionarjev, bi se jim plača dvignila na 3960 evrov bruto (57. razred).

Vrhovni sodnik Jan Zobec dobi zdaj 4454 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 6413 evrov?

Vrhovni sodnik Jan Zobec dobi zdaj 4454 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 6413 evrov?
© Borut Krajnc

Minuli teden so ministra za javno upravo Rudija Medveda obiskali predstavniki Skupnosti občin Slovenije, predstavniki Združenja občin Slovenije in predstavniki Slovenskega sodniškega društva. Predvsem sodniki pravijo, da je stanje pri njih neznosno. Zaradi njihovih nizkih plač naj bi bila v Sloveniji ogrožena neodvisnost sodstva. »Pojem neodvisnosti sodstva/sodnikov ima več vidikov, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo,« so nam razložili v sodnem svetu, in »eden od teh je tudi t. i. organizacijska neodvisnost, ki zagotavlja, da ima sodnik delovno mesto. V zvezi s tem pa je pomembno tudi to, da je sodnikom zagotovljeno primerno plačilo za delo.« To pa naj bi bilo sedaj v Sloveniji neprimerno, saj naj bi že iz poročil evropske komisije izhajalo, da Slovenija na področju plač sodnikov »negativno odstopa od evropskega povprečja«.

Sodniki pravijo, da je višina njihovih plač, ki je nespremenjena že od leta 2012, resna ovira za zaposlovanje najboljših pravnih strokovnjakov na sodniških mestih. Na najzahtevnejša sodniška mesta naj se ne bi več prijavljali najbolj izkušeni in strokovno podkovani kandidati. »Ne nazadnje je v enem od izbirnih postopkov kandidat, ki ga je sodni svet izbral, naknadno umaknil svojo kandidaturo z obrazložitvijo, da mu plača, ki bi jo prejemal kot okrožni sodnik, ne bo omogočala primernega življenjskega standarda,« pravijo. Sodniška društva zato – kot nam je uspelo izvedeti – zahtevajo zvišanje plač za tri plačne razrede, kar pomeni za vsaj 12 odstotkov, zahtevajo še izenačenje plač sodnikov vrhovnega sodišča s plačami sodnikov ustavnega sodišča, dodatek za nezdružljivost funkcije, dodatek za znanstveni naziv, mentorstvo, dodatek za vodenje sodišč, za sodelovanje v posebnih skupinah … Vrhovni sodnik ima sedaj 4454 evrov osnovne plače bruto in je uvrščen v 60. plačni razred. Če bi vlada upoštevala predlog funkcionarjev za zvišanje funkcionarskih plač in hkrati izenačitev plač vrhovnih in ustavnih sodnikov, bi se osnovne bruto plače vrhovnim sodnikom povišale na 6413 evrov.

Župan Ljubljane Zoran Janković dobi zdaj 4283 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 5824 evrov?

Župan Ljubljane Zoran Janković dobi zdaj 4283 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 5824 evrov?
© Borut Krajnc

Poleg sodnikov so užaljeni tudi župani. Prepričani so, da so njihove plače neustrezne in da »višina plačila vpliva na razvrednotenje same funkcije županje in župana«, kot so vse tri občinske organizacije februarja letos zapisale v pismu, naslovljenem na kabinet predsednika vlade. Kaj jih moti? V združenju občin pravijo, da so se z decembrskim dogovorom med vlado in sindikati javnega sektorja o sprostitvi varčevalnih ukrepov porušila razmerja med županskimi plačami in plačami direktorjev občinskih uprav, ravnateljev vrtcev in direktorjev javnih zavodov. Ker so predstojniki organov in funkcionarji zdaj plačani manj od najbolje plačanih javnih uslužbencev, zahtevajo, da naj se plače funkcionarjev – v njihovem primeru županov – zvišajo za kar pet do deset plačnih razredov oziroma za od 20 do 40 odstotkov.

Podobno pravijo tudi v skupnosti občin: »Glede na širino pristojnosti in obveznosti, velike odgovornosti in tako rekoč neomejen delovni čas, ki ga imajo županje in župani, je prejeta finančna kompenzacija zanje neustrezna in bi jo veljalo nujno popraviti.« Najvišji možen osnovni plačni razred javnega uslužbenca in najvišje razvrščenega župana – Zorana Jankovića – se razlikujeta zgolj za dva plačna razreda, »pri čemer javni uslužbenec lahko prejme še kak dodatek ali povečan obseg dela (tudi do 20 odstotkov osnovne plače), medtem ko župan ne«, poudarja predsednik skupnosti občin Aleksander Jevšek. Zoran Janković je sedaj uvrščen v 59. plačni razred in ima 4283 bruto osnovne plače. Po predlogu ad hoc koalicije funkcionarjev bi mu bilo treba plačo dvigniti za devet plačnih razredov, na 5824 evrov bruto.

Boj za najnižje plače je boj za preživetje. Za človekovo dostojanstvo. Boj za najvišje plače pa je navadno zgolj boj za status in ugled ter na drugi strani povzroča revščino.

Nezadovoljni s svojim družbenim položajem so tudi v številnih državnih organih, kot je urad varuha človekovih pravic. Iz urada odgovarjajo, da naj bi jih degradirali že ob uvedbi enotnega plačnega sistema, ko jih glede na »položaj in primerljivost z drugimi ustavnopravnimi organi« niso uvrstili ob bok ustavnim sodnikom, kasneje pa naj bi se te nepravilnosti še povečale. Ključna nepravilnost plačnih nesorazmerij pri varuhu je razlika osmih plačnih razredov med varuhom in namestniki, neustrezen pa naj bi bil tudi zgornji plačni razred javnih uslužbencev. Javni uslužbenci se lahko denimo uvrstijo v 57. plačni razred, namestniki varuha človekovih pravic pa so uvrščeni v nižji, 55. plačni razred. »Varuh zato meni, da je vlada ravnala neodgovorno, ker ob pogajanjih s sindikati o plačah javnih uslužbencev ni sočasno pristopila tudi k ureditvi plač funkcionarjev, saj je s takšnim pristopom poglobila plačna nesorazmerja,« pravijo. Varuh človekovih pravic Peter Svetina ima sedaj 5010 evrov bruto plače in je uvrščen v 63. plačni razred. Po zadnjem predlogu naj bi ga uvrstili v 72. plačni razred, kar pomeni, da bi zaslužil 6813 evrov bruto na mesec.

Danijel Krivec (na fotografiji z Anžetom Logarjem), predsednik največje poslanske skupine SDS, dobi zdaj 4817 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 5973 evrov?

Danijel Krivec (na fotografiji z Anžetom Logarjem), predsednik največje poslanske skupine SDS, dobi zdaj 4817 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 5973 evrov?
© Borut Krajnc

In seveda so nezadovoljni s svojim statusom tudi poslanci. V večini poslanskih skupin z izjemo Levice, kjer zagovarjajo omejitev plačnih razmerij v javnem sektorju na 1 : 5, se strinjajo, kot pravijo, »z ureditvijo nesorazmerij med javnimi uslužbenci in funkcionarji«. Po svoje in enostransko so si lasten položaj poslanci hoteli urediti že na začetku tega mandata, ko je vodstvo parlamenta – tedaj še pod začasnim predsednikom Matejem Toninom – pripravilo več sprememb pravilnikov in sklepov, s katerimi bi izboljšali njihovo blaginjo. Tonin je tedaj govoril o »pravičnejši ureditvi razmerij«. Predlagal je recimo »pravičnejši« sklep o uvrstitvi v plačne razrede, po katerem bi se praktično vsakemu poslancu osnovna bruto plača zvišala za 4–8 odstotkov. A s tem novim predlogom bi se poslanske plače dvignile veliko višje. Poslanci – z izjemo predsednika državnega zbora – prejmejo od 3661 do 4817 bruto osnovne plače. Danijel Krivec, predsednik največje poslanske skupine SDS, je danes uvrščen v 62. plačni razred in ima 4817 evrov bruto plače. Po zadnjem predlogu bi napredoval v 68. plačni razred, torej bi imel 5973 bruto.

Na čelo tega ad hoc sindikalnega gibanja nezadovoljnih funkcionarjev je stopil Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča, kjer je ravno tako kakšnih deset javnih uslužbencev pri plačah prehitelo revizorje. Vesel je v imenu vseh prizadetih pripravil konkretne predloge in izračune za rešitev te »pereče situacije«. Pravi, da smo zaradi porušenih plačnih ravnovesij priča negativni selekciji. »Če ne bomo nič storili, bomo demotivirali ljudi, da bi si prizadevali za najbolj odgovorne položaje. Danes so sodniki plačani nižje od strokovnih sodelavcev, na dolgi rok to za državo ne bo dobro,« trdi.

Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča, dobi zdaj 5211 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 7086 evrov?

Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča, dobi zdaj 5211 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 7086 evrov?
© Borut Krajnc

Zato je pripravil dve rešitvi. Po prvi bi sedanji 65-mestni plačni lestvici dodali pet novih plačnih razredov. To pomeni, da bi okoli tisoč funkcionarjem plače povišali za 20 odstotkov. Po drugem predlogu pa bi plačni lestvici dodali 10 novih razredov. V tem primeru bi se v povprečju masa funkcionarskih plač dvignila za slabih 30 odstotkov. Prvi predlog, so izračunali na računskem sodišču, bi državo stal 13 milijonov evrov na leto. Drugi predlog pa 15 milijonov. Vesel ima sedaj 5211 evrov bruto osnovne plače. Po njegovem predlogu bi se mu morala plača povišati na 7086 evrov bruto.

Porušeno razmerje?

Užaljeni funkcionarji imajo brez dvoma prav, da so se v zadnjih letih plačna razmerja spremenila. Ko se je leta 2007 – še pred ekonomsko krizo – tedanji minister za javno upravo Gregor Virant podpisal pod vse priloge zakona o sistemu plač v javnem sektorju, je razmerje med najslabše plačanim javnim uslužbencem in najbolje plačanim funkcionarjem znašalo 1 : 10,5. Zaradi krize in kasnejših popravkov, predvsem pa zaradi dviga minimalne plače, pa je danes v javnem sektorju razmerje med najvišjimi in najnižjimi plačami 1 : 5. Toda ali je to zdaj res argument za spremembe in reformo? Ne, pojasnjuje glavni pogajalec na vladni strani Peter Pogačar: »Ustreznost razmerij je odraz vrednot neke družbe. Če smo leta 2008 očitno kot ustrezno ocenili razmerje 1 : 10, je to sicer lahko danes eden od argumentov za povišanje najvišjih plač. Lahko pa, da smo se v času krize kot družba spremenili, sprejeli drugačne vrednote, tako da je morda sedaj za družbo ustreznejše razmerje 1 : 5.«

Si torej funkcionarji zaslužijo do 40 odstotkov višje plače? O tem bodo poleg vladajoče koalicije in finančnega ministrstva morali premisliti vsaj še vsi ostali socialni partnerji, združeni v sistemu plač javnega sektorja. Ob le približnem upoštevanju njihovih zahtev in interesov pa hitro postane jasno, kako nevarne so zahteve funkcionarjev, kako naivni so izračuni računskega sodišča.

Na računskem sodišču priznavajo, da njihov izračun dviga funkcionarskih plač, ki bi državo stal največ 15 milijonov evrov na leto, ne upošteva nezadovoljstva zdravnikov. Več kot tretjina zdravnikov je danes že »stisnjena« v zanje najvišjem možnem 57. plačnem razredu in leta 2016 je vlada obljubila, da bo v dialogu s preostalimi sindikalnimi skupinami proučila možnost, da bi sodniki prebili 57. plačni razred. Ker zdravniki že od začetka devetdesetih svoje plače primerjajo s poslanci in sodniki, je iluzorno pričakovati, da dvig funkcionarskih plač s seboj ne bo prinesel še dviga zdravniških.

Dvig zdravniških plač pa utegne s seboj potegniti še mnoge druge poklicne skupine. Z zdravniškimi plačami se radi primerjajo univerzitetni profesorji, z njimi pa šolniki, katerih osebni dohodki pomenijo največji delež v javnih izdatkih. Njihov sindikalni vodja Branimir Štrukelj zavrača trditve, da višanje funkcionarskih plač ni povezano s položajem učiteljev in pravi, da je to račun brez krčmarja. »Morebitno povišanje funkcionarskih plač bi imelo neposredne učinke na vsa ostala razmerja. Ali mislite, da bodo redni profesorji ali raziskovalni svetniki, ki so sedaj uvrščeni v 57. plačni razred, mirno prenesli, ko se bodo ostale poklicne skupine prebile skozi to omejitev? Mi smo morali organizirati stavko 25.000 učiteljev v Ljubljani, da smo dosegli dvig plač za en plačni razred. Pri funkcionarjih pa se omenja tudi dvige za 10 plačnih razredov, kar je 40 odstotkov. Tako elegantno, kot si zvišanje plač sedaj predstavljajo funkcionarji, ne bo šlo skozi,« svari Štrukelj.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina dobi zdaj 5010 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 6813 evrov?

Varuh človekovih pravic Peter Svetina dobi zdaj 5010 evrov bruto, bo njegova osnovna plača kmalu 6813 evrov?
© Borut Krajnc

Na ministrstvu za javno upravo pravijo, da vprašanje funkcionarskih plač ni ena izmed prednostnih nalog koalicije, so pa kljub temu že ustanovili delovne skupine za ureditev plačnega položaja sodnikov in z njimi ta mesec začeli t. i. tehnična pogajanja. Ravno tako naj bi minister za javno upravo Medved županom obljubil, da bodo na ministrstvu že letos pripravili novelo zakona o sistemu plač v javnem sektorju, v okviru katere bodo uredili plače funkcionarjev vseh treh vej oblasti in kjer bodo odpravili »anomalije« v plačnem sistemu. Sprememba zakona bi lahko šla že jeseni v zakonodajni postopek.

Župani, zdravniki, tožilci, sodniki, revizorji, poslanci si želijo višje plače le zato, da bi se povečale razlike med njimi in ostalimi državnimi uradniki.

Se bo to zgodilo brez večjih novih socialnih pretresov? Številni, kot je recimo predsednik Sindikata državnih organov Slovenije Frančišek Verk, opozarjajo, da plačna razmerja med javnimi uslužbenci in funkcionarji niso tako drastično »pokvarjena«, kot so pokvarjena plačna razmerja med funkcionarji in zaposlenimi v javnih podjetjih. »Pomislimo,« pravi Verk, »po drugi strani pa ima direktor javnih parkirišč višjo plačo od ministra, pristojnega za promet.«

Kar je seveda res. Ko je bil predsednik vlade Marjan Šarec ta mesec v parlamentu povprašan o prodaji Abanke, je odgovoril, da imajo »v SDH vsi nekajkrat višje plače od moje, zato verjamem, da so sami sposobni sprejeti odločitev«. Čez nekaj dni pa je malce manj ironično pojasnil, da so glede prodaje Abanke v vladi preigrali vse mogoče scenarije. Kar pomeni, da tega dejanskega niso opravili odlično plačani uslužbenci v SDH, ampak v primerjavi z njimi slabo plačani vladni funkcionarji. Toda premier Šarec je uvrščen v 65. plačni razred, kar pomeni, da zasluži bruto 5653 evrov oziroma 3337 evrov neto. Mesečna plača predsednika uprave SDH Igorja Kržana, ki tako kot njegova predhodnica zatrjuje, da zgolj opravlja odločitve vlade, pa znaša 10.974 evrov bruto. Ni dvoma, da je to v nebo vpijoče plačno nesorazmerje. A lahko gremo še dlje in opozorimo na najbolje plačanega menedžerja v državi, predsednika uprave Krke Jožeta Colariča, ki je lani zaslužil največ doslej, 1,03 milijona evrov bruto. Vsak mesec dobi Colarič na svoj račun 34.800 evrov neto, iz Krke, ki je v četrtinski državni lasti, pa do zaključka redakcije nismo dobili odgovora na vprašanje, kako Colarič upravičuje te prihodke.

A zvišanje funkcionarskih plač teh v nebo vpijočih razlik ne bo odpravilo. Ravno nasprotno. Funkcionarji, ki pomenijo elito neke družbe, ne bi smeli dovoliti, da jih zavedejo materialistični kriteriji in ideologija prostega trga. S svojim zgledom bi morali dokazovati, da denar ni najpomembnejši.

Kako smo dobili enotni plačni sistem

Zgodovina funkcionarskega boja za privilegije

Današnji enotni plačni sistem smo v Sloveniji dobili prav zaradi funkcionarskega boja za privilegije, zaradi katerega so se v devetdesetih zrušila ravnovesja med posameznimi poklicnimi skupinami. Ta boj za status in ugled posameznih družbenih skupin se je začel takoj po osamosvojitvi, po spremembi sistema, v katerem so bile plače socialističnih direktorjev za največkrat štiri- do petkrat višje od delavskih.

Iz arhivskih podatkov je mogoče izračunati, da je sredi osemdesetih v Sloveniji direktor tovarne kovinskih izdelkov Primat, ki je tedaj veljala za eno najnaprednejših, zaslužil zgolj okoli 1200 evrov neto, delavci pa okoli 580 evrov. To so seveda preračunani zneski, upoštevajoč inflacijo.

Tudi tedanji poslanci – delegati – so imeli za današnji čas razmeroma nizke dohodke. Iz arhivskih podatkov je mogoče razbrati, da so septembra 1990 poslanske plače znašale med 1277 in 1824 evrov neto, vse dokler si jih niso v začetku leta 1993 s spremembo zakona o delavcih v državni upravi krepko zvišali. Septembra 1993 so tedanje neto poslanske mesečne plače že znašale od 2081 do 3050 evrov. Plača snažilke v državnem zboru je tedaj znašala 350 evrov neto, plača sodelavcev z višjo izobrazbo pa okoli 700 evrov neto.

Dvig poslanskih plač leta 1993 je bil eden najpomembnejših dogodkov v slovenski polpretekli zgodovini urejanja plačnih razmerij. Tedaj ni nihče pričakoval usodnega plazu, ki je sledil. Kmalu po tem, leta 1994, so namreč visoke poslanske plače razjezile sodnike, ki so se kot sodna veja oblasti čutili zapostavljene. Ker sodnikov v Sloveniji ni veliko, je nova oblast nato tudi njim dvignila plače za skoraj 20 odstotkov. A takoj za tem so se zbudili zdravniki, ki so se začeli primerjati s poslanci in sodniki. Ker tudi zdravnikov ni na pretek, je vlada tudi pri njih hitro popustila. Nato pa so se v to nevarno igro vključili šolniki, katerih prejemki pomenijo največji delež javnih izdatkov za plače.

»V Sloveniji se da trenutno za šankom več zaslužiti kot pa za katedrom,« je leta 1995 bentil srednješolski učitelj in predsednik učiteljskega sindikata Branimir Štrukelj, katerega plača je tedaj znašala – preračunano na današnje dni – 783 evrov neto, tedanji šolski minister Slavko Gaber pa je na mesec že zaslužil okoli 3300 evrov. Slovenski mladi politiki so tedaj prvič spoznali, da popuščanje posameznim, manjšim, a vplivnim družbenim skupinam ne mine brez širših posledic.

Gregor Virant, avtor plačne lestvice, ki je imela v izhodišču razmerje 1 : 10,5

Gregor Virant, avtor plačne lestvice, ki je imela v izhodišču razmerje 1 : 10,5
© Uroš Abram

Tik pred vključitvijo v EU so tako izdatki za javne plače postali eden največjih javnofinančnih problemov: sistem je pobezljal, inflacije ni bilo mogoče krotiti, Sloveniji je grozilo, da ne bo dosegla maastrichtskih kriterijev. Na podlagi te izkušnje je zadnja vlada Janeza Drnovška začela snovati enotni plačni sistem v javnem sektorju, s katerim je želela enkrat za vselej določiti plačna razmerja v državi, zato da nikoli kakšna posamezna poklicna skupina ne bi mogla sprožiti vala, ki ga ne bi bilo več mogoče nadzorovati. Geslo novega sistema, ki sta ga začela graditi tedanji notranji minister Rado Bohinc in njegov državni sekretar Gregor Virant, je bilo idealistično: »Enako plačilo za enako delo.« In ko so se vsi socialni partnerji po mučnih pogajanjih do konca leta 2008 končno poenotili, je bilo v javnem sektorju uveljavljenih 65 plačnih razredov, od najslabše do najbolje plačanih, kamor danes v 65. razred sodijo predsednik republike, vlade, predsednik državnega zbora, vrhovnega sodišča in ustavnega sodišča.

Ko se je tedanji minister za javno upravo Gregor Virant podpisal pod zakon, je razmerje med najslabše plačanim javnim uslužbencem in najbolje plačanim znašalo 1 : 10,5. A le za kratek čas, saj so takoj za tem prišli kriza in varčevalni ukrepi z začasnimi rešitvami, ki so plačna razmerja dodobra premešali. Ko se je decembra lani premier Marjan Šarec po 10 letih premetavanja javnih plač sem ter tja končno dogovoril s sindikati javnega sektorja, se je zazdelo, da je na tem področju zavladal dolgo pričakovani mir. Zdaj postaja očitno, da je nastal »problem« na drugi strani: zaradi sindikalnega dogovora so najbolje plačani funkcionarji vse bolj nezadovoljni s svojim relativnim položajem. Tako smo se spet znašli v letu 1993.

Popuščanje posameznim, manjšim, a vplivnim družbenim skupinam ne mine brez širših posledic.

Ko je uradnik bolje plačan od premiera

Je to mogoče? Seveda je; primer Velike Britanije.

Slovenski funkcionarji so užaljeni, ker so nekateri strokovni sodelavci ali uradniki, predvsem tisti z večjim dodatkom za delovno dobo, bolje plačani od njih. Župani tarnajo, da so njihovi direktorji uprav plačani bolje od njih – izvoljenih predstavnikov lokalne samouprave. Nad tem se zdaj zgražajo na računskem sodišču – kjer so revizorje prehiteli nekateri uradniki. Na sodiščih so letos nekateri strokovni sodelavci prejeli višje plače od sodnikov začetnikov, v uradu varuha človekovih pravic so nekateri uslužbenci plačani bolje od namestnikov, na računskem sodišču pa bolje od revizorjev. A to stanje dejansko ni nič posebnega. Značilen primer je Velika Britanija.

Angleška premierka Theresa May zasluži na mesec okoli 14.000 evrov bruto. Približno 7000 evrov znaša njena poslanska plača, še okoli 7000 evrov pa dodatek za funkcijo predsednice vlade. Njeni mesečni dohodki še zdaleč niso najvišji v državni upravi. V Veliki Britaniji, kjer so ponosni na birokracijo, ki je nekoč vladala svetu, na stotine državnih uradnikov zasluži več od Therese May. Zelo dobro so denimo plačani v vojski. Vodja angleškega generalštaba je konec lanskega leta zaslužil 23.000 evrov na mesec, rektor njihove vojaške akademije, ki se mu ni treba ubadati z brexitom, pa je nazadnje dobil okoli 15.000 evrov bruto. In še: vodja kadrovske službe v angleški državni upravi, nekakšnem utelešenju angleške birokratske izjemnosti, prejme 24.000 evrov bruto na mesec. Več kot 18.000 evrov na mesec pa zasluži tudi precej državnih sekretarjev ali direktorjev direktoratov.

Odhajajoča premierka Velike Britanije Theresa May zasluži bistveno manj kot nekateri drugi britanski državni uradniki

Odhajajoča premierka Velike Britanije Theresa May zasluži bistveno manj kot nekateri drugi britanski državni uradniki
© Profimedia

O tem, kako visoke plače ima katera od poklicnih skupin v neki skupnosti – od uradnikov, politikov, odvetnikov, do menedžerjev – ni objektivnih meril, ampak so razmerja večinoma posledica družbenega dogovora oziroma družbene moči. Na britanski lestvici najbolje plačanih v državni upravi mrgoli najrazličnejših vojaških predstavnikov, kar je nedvomno posledica njihove imperialne preteklosti, s čimer se v slovenskem generalštabu ne morejo pohvaliti. Ravno tako so v Veliki Britaniji precej bolje kot Theresa May plačani sodniki, ki zaslužijo tudi do 23.000 evrov na mesec. Pri čemer imajo sodniki v anglosaškem pravnem redu tudi večji vpliv.

So pa recimo v Veliki Britaniji precej manj zaslužili zaposleni v njihovi slabi banki – v Agenciji za zaščito premoženja (Asset Protection Agency), kjer so se najvišje plače približale premierski, v Sloveniji pa smo še leta 2015 menedžerjem v slabi banki plačevali več kot 20.000 evrov na mesec. Prav tako so v Veliki Britaniji razmeroma nizke poslanske plače. Angleški člani parlamenta zaslužijo polovico tistega, kar dobi angleški premier, plače slovenskih poslancev pa so le za 10–20 odstotkov nižje od plače predsednika vlade.

V Veliki Britaniji, kjer so ponosni na birokracijo, ki je nekoč vladala svetu, na stotine državnih uradnikov zasluži več od Therese May.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.