Jure Trampuš

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Politika

Šarčeva žica

Predsednik vlade bo postavil nove kilometre ograje, policija bo dobila brezpilotne letalnike za nadzor meje, a to ljudi, ki iščejo pot v boljše življenje, ne bo ustavilo 

Simbolno rezanje bodeče žice pri Škofijah, na italijanskoslovenski meji

Simbolno rezanje bodeče žice pri Škofijah, na italijanskoslovenski meji
© Tone Stojko

Marjan Šarec je v ponedeljek ob obisku meje med Slovenijo in Hrvaško deloval odločno. »Slovenija ne bo postala žep za migrante,« je dejal. Tudi zato naj bi naša država na mejo poslala še več policistov in vojakov. Postavili bodo še 40 kilometrov panelnih ograj, kupili pa bodo tudi nekaj letalnikov (dronov), da bo lahko policija iz zraka nadzirala slovensko-hrvaško mejo. Premierov ponedeljkov obisk meje je bil političen. Prebivalcem je želel pokazati, da država ni pozabila nanje. In za vsak primer, za občutek, da misli resno, je s seboj na ekskurzijo na mejo pripeljal še strokovnjaka, svetovalca za nacionalno varnost Damirja Črnčeca.

Organizacija prehodov meje je danes v rokah kriminalnih skupin. Ker so migranti ostali ujeti v Bosni in na Hrvaškem, pot v Evropo pa jim omejuje žica, iščejo pomoč pri tihotapcih, pri prevoznikih. S tihotapskimi družbami sodelujejo tudi Slovenci. Za nočne prehode meje, za stiskanje v kombijih in avtomobilih, za skrivne poti skozi gozdove in čez njive so neposredno odgovorne države, ki se migrantov otepajo kot smeti.

Neposredno odgovorna je tudi Slovenija, ki je začela na Hrvaško množično vračati prijete migrante, večini pa niti ne omogoči, da bi pri nas vložili prošnjo za priznanje statusa mednarodne zaščite.

Marjan Šarec je nekoč razmišljal drugače, širše, bolj humanistično. Leta 2017, ko je bil še kandidat za predsednika republike, je v pogovoru za Mladino dejal, da je bila Cerarjeva postavitev žice ukrep, »ki je posledica panike, živčnosti oblasti, ker naj bi bili varnostno ogroženi, pri čemer te žice ne bi bilo treba, če bi med vsemi državami na balkanski begunski poti potekali korektni dogovori … Ta žica, te rezilne ovire na meji kažejo samo, da je Evropska unija nedelujoča tvorba, brexit, evroskeptični populisti, vse to je posledica nesposobnosti evropske politične elite.« Danes je Šarec del te elite. Vlada že slabo leto dni. V vsem tem času Sloveniji ni uspelo oblikovati resne migracijske politike ne na ravni države ne s pogovori z drugimi evropskimi politiki. Zaradi arbitražne zgodbe je Slovenija že leta v permanentnem diplomatskem sporu s Hrvaško. S tega vidika bi bilo naivno pričakovati, da bi pri vprašanju migracij slovenska oblast dobro sodelovala s hrvaško. Marjan Šarec se tako do zdaj še vedno ni sestal s predsednikom hrvaške vlade Andrejem Plenkovićem.

Vprašanja beguncev, vprašanja begunstva ni mogoče reševati z žico, žica in nasilje sta vzroka za begunski eksodus.

Tisti, ki jih motijo grožnje italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija, tisti, ki protestirajo proti njegovim zamislim o zidu na slovensko-italijanski meji, bi morali protestirati tudi zaradi Šarčeve žice. »Je italijansko ožičenje slovenskih vasi na evropskih mejah manjša krivda kot slovensko ograjevanje vasi na meji s Hrvaško?« se sprašuje kolumnist Mladine Miha Blažič - N’toko. Seveda ni. Evrope ne moremo varovati z žico na Kolpi. Evropa bi se morala varovati v Bruslju. Predvsem pa bo morala ta Elizijska hčerka pomagati vsem ljudem, tudi beguncem, tudi tistim »barbarom, ki so pred vrati«. Pa čeprav, kot vemo, barbari ne obstajajo, obstajajo le dobri in slabi ljudje, in ti so na obeh straneh obzidja …

Če torej Šarec z obljubami o varni Sloveniji, o boljši družbi misli resno, bi si lahko naša država v prihajajočih pogajanjih za razred kadrovskih mest v novi evropski komisiji izbrala mesto komisarja za migracije. Svetovnih problemov ne moremo reševati v Kostelu, Črnomlju in Ilirski Bistrici.

Nika Avtor, družbeno angažirana umetnica, ki je razstavljala tudi na Beneškem bienalu, se je te dni pogovarjala s Kristino Božič, novinarko Večera. Govorili sta tudi o žici. »Rezilna žica ima jasne učinke – posledice niso le prerezana človeška telesa tistih, ki pridejo v stik z njo. Zaradi nje mnogi, ki je ne zmorejo prečkati, zatavajo v reko in utonejo. Brutalna je,« je dejala. A žico je treba razumeti, njeno politično, finančno, družbeno ozadje, razumeti je treba, kako kroji naš miselni svet. »Na njej in skoznjo se danes gradijo nasilne in represivne identitetne politike. K temu prispevajo podobe rezilne žice pred ljudmi, ki bežijo, na televiziji. V to moramo poseči. Tem politikam se moramo upirati. Ne, ne potrebujemo žice. Ne, ne varuje meje. Pobija ljudi. Da, reže jim kožo in telo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.