Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Družba

Razstava težkih kovin

Nova analiza pritrdila strahovom prebivalcev Moravč

Območje nekdanjega izkopa kremenovega peska pri Moravčah, ki ga je treba sanirati.

Območje nekdanjega izkopa kremenovega peska pri Moravčah, ki ga je treba sanirati.
© Borut Krajnc

Ministrstvo za okolje in prostor je prejšnji teden objavilo težko pričakovane izsledke nove analize onesnaženja na območju nekdanjega odkopa Drtija v bližini Moravč, ki ga upravlja družba Termit in za katero lokalna civilna iniciativa in župan Milan Balažic trdita, da gre za ekološko bombo, ki ogroža zdravje prebivalstva. Analizo je, da bi pomiril razburjene krajane, naročil še prejšnji okoljski minister Jure Leben.

Rezultati glede na poročilo, ki so ga pripravili na Agenciji za okolje, niso prav nič pomirjujoči. »Na petih lokacijah od skupno sedmih preiskanih so v posameznih vzorcih znatno presežene kritične vrednosti. Na nekaterih lokacijah so kritične vrednosti v določeni globini presegle vsebnosti za arzen, baker, kadmij, krom, nikelj, svinec ali fluoride. Kritična vrednost za cink je bila v določeni globini presežena na vseh petih lokacijah.«

To po njihovi interpretaciji pomeni, da na petih lokacijah zaradi škodljivih učinkov ali vplivov na človeka in okolje onesnažena tla niso primerna za pridelavo rastlin, namenjenih prehrani ljudi ali živali, ter za zadrževanje ali filtriranje vode. »Glede na Zakon o varstvu okolja je na navedenih lokacijah prišlo do okoljske škode, povzročene tlom. Posledično se mora določiti obseg onesnaženosti tal in ukrepe v skladu z Uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode.«

So torej Moravče dejansko prizorišče ekološke katastrofe na pragu Ljubljane, kot rad poudarja tamkajšnji župan Milan Balažic? So v Termit res vozili »tovornjaki smrti«?

O tem, kakšen, če sploh, je morebiten vpliv zaznanega onesnaženja na zdravje okoliških prebivalcev, za zdaj nihče ne želi govoriti. Z ministrstva za okolje so v sredo sporočili, da je pitna voda v Moravčah glede na analize neoporečna in da »vpliva območja odkopa kremenovega peska Drtija na pitno vodo Agencija RS za okolje ni zaznala«.

Je pa okoljski inšpektor Termitu z ustno odredbo že pred tem prepovedal nadaljnje sprejemanje in predelavo odpadkov.

Nevarnost kuhinjske posode

V Termitu napovedujejo pritožbo na ugotovitve analize. Oporekajo tako njeni zasnovi kot tudi interpretaciji. In v tem jim pritrjujejo tudi nekateri strokovnjaki.

Vztrajajo, da bi bilo treba vzorce analizirati kot gradbeni material za nasip, ne pa kot del tal.

Težava naj bi bila, da je ministrstvo za okolje naročilo analizo tako imenovanih porušenih vzorcev, da so torej v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, ki je opravljal analize, izkopani material najprej zdrobili, šele nato pa analizirali prisotnost onesnaževal.

Odpadki, ki jih sprejema Termit, so zelo različni. Mednje spadajo denimo pepel, žlindra iz peči, odpadna keramika in opeke, kamena volna, papirniški mulj in t. i. pometnine, odpadki iz čiščenja cest.

Termit pravzaprav ni podjetje, ki bi se ukvarjalo s predelavo odpadkov. Njegova glavna dejavnost je pridobivanje kremenovega peska ter njegova prodaja in predelava v izdelke, ki jih nato prodajajo livarnam. A po izkopu kremenovega peska v naravi ostane degradirano območje, ki ga je treba spet zapolniti in tako sanirati. »Če bi želeli to luknjo zapolniti z naravnimi materiali, je treba nekje drugje skopati drugo luknjo in z izkopanim materialom zapolniti prvotno luknjo. A ker je treba v tem primeru spet zapolniti drugo luknjo, lahko to ponavljamo v nedogled,« pravi dr. Ana Mladenovič, vodja laboratorija za kamen, agregat in reciklirane materiale pri Zavodu za gradbeništvo. »Lahko pa za zapolnitev luknje uporabimo materiale, ki v nekem podjetju nastajajo kot nenevaren odpadek. Ti odpadni materiali so lahko surovina za nek drug namen in takšno ravnanje je del krožnega gospodarstva, ki ga EU tako zelo promovira.«

Odpadki, ki jih sprejema Termit, so zelo različni. Mednje spadajo denimo pepel, žlindra iz peči, odpadna keramika in opeke, kamena volna, papirniški mulj in t. i. pometnine, odpadki iz čiščenja cest. »V Termitu zmešajo različne odpadke v gradbene proizvode, v večini primerov jim dodajo svojo glino, ki ostaja po pranju kremenovega peska, te proizvode nato po plasteh vgrajujejo na degradirano območje.«

Ta mešanica odpadkov mora biti dovolj stabilna, da materiali v njej ne ogrožajo okolja. Za vsako mešanico posebej morajo pridobiti certifikat, ki jim ga izdajo na Zavodu za gradbeništvo. »Certifikat je dokazilo, da je proizvod okoljsko inerten. Okoljsko inertnost dokazujemo na neporušenih vzorcih, in sicer tako, da izvedemo kemijsko analizo vodnega izlužka. Enak postopek uporabljajo tudi drugod v EU. Nihče, ampak res nihče za take namene ne analizira skupne vsebnosti nevarnih snovi v zmletem vzorcu materiala.«

In v tem je po njenem prepričanju problematičnost analiziranja porušenih vzorcev. »Seveda so v teh odpadkih prisotne tudi težke kovine, a te kovine so povsod okoli nas. Če bi zmleli svoj avtomobil in analizirali vsebnost snovi, bi našli svinec, krom, cink, baker, kadmij, arzen itd., pa zaradi tega še ne bomo vseh avtomobilov razglasili za nevarne.«

Tudi denimo nerjaveče jeklo, iz katerega je večina kuhinjskih posod in jedilnega pribora, je zlitina, ki mora vsebovati najmanj deset odstotkov kroma. »Ob takšni metodologiji bi se za nevarne izkazala tudi vaša kuhinjska posoda in jedilni pribor.«

Ključno vprašanje je, koliko se te kovine v življenjski dobi izločajo v okolje. »Če odpadni material vgradimo tako, da zagotovimo njihovo stabilnost in obstojnost, potem ga lahko povsem varno uporabljamo. Ko v Termitu odpadke zmešajo s svojo glino, mešanico vgradijo v plasteh ob optimalni vlagi in vse skupaj zgostijo, dobijo neprepustne plasti, v katerih se te kovine kemijsko in fizikalno trajno ’zaklenejo’.«

Po njenih besedah se je pri vprašanju prisotnosti nevarnih snovi nujno zavedati, da gre za rudarski prostor. »Teh nasipov ne bo nihče jedel, na njih se ne bodo igrali otroci, prav tako na njih ne bodo pridelovali hrane ali krme.«

Izzvani Geološki zavod

Analize območja nekdanjega izkopa Drtija, ki so bile opravljene v preteklih letih, nikoli niso pokazale problematičnega onesnaženja. Leta 2017 so denimo raziskavo izvedli strokovnjaki Geološkega zavoda, ki so na nekaterih mestih deponije sicer zaznali presežene vrednosti težkih kovin, a so ob tem ugotovili, da »ne predstavljajo tveganja za prenos onesnaženja v okolje«.

Nova analiza, ki jo je naročilo okoljsko ministrstvo, je skušala iti po sledi analize Geološkega zavoda. Mesta vzorčenja so bila glede na navedbe v poročilu »z namenom izbrana na lokacijah, ki omogočajo direktno primerjavo vzorcev sanacijskega materiala in vzorcev vode z rezultati vzorčenja, ki jih je v maju 2017 izvedel Geološki zavod Slovenije«.

Komu torej verjeti? Geološkemu zavodu, ki ni zaznal tveganj za prenos onesnaženja v okolje, ali ministrstvu za okolje, ki je odkrilo okoljsko škodo?

Termit pravzaprav ni podjetje, ki bi se ukvarjalo s predelavo odpadkov. Njegova glavna dejavnost je pridobivanje kremenovega peska ter njegova prodaja in predelava v izdelke, ki jih nato prodajajo livarnam. In to počnejo še naprej.

Po navedbah pomočnika direktorja Geološkega zavoda dr. Jureta Krivica so rezultati samih analiz povsem primerljivi, razlike v zaključkih pa so posledica uporabe različnih kriterijev za vrednotenje rezultatov. Na Geološkem zavodu so tako odvzete vzorce obravnavali kot gradbeni material, okoljsko ministrstvo pa je vzorce obravnavalo kot del tal, za katera veljajo druga uredba in druge mejne vrednosti. Prav tako je treba pridobljene rezultate postaviti v kontekst. »Na Geološkem zavodu smo rezultate interpretirali v povezavi z geološko sestavo, hidrogeološkimi lastnostmi ter okolico, okoljsko ministrstvo pa se je omejilo na primerjavo analiznih vrednosti z vrednostmi po uredbah.«

Tudi iz njegovega odgovora izhaja, da sama vsebnost potencialno nevarnih snovi v zmletem vzorcu še ne pomeni tudi dejanske nevarnosti za okolje. »Pri ocenjevanju vplivov na okolje je treba upoštevati, da celokupne vsebnosti nevarnih snovi v odloženem materialu same po sebi niso pokazatelj dejanskih vplivov na okolje,« pravi dr. Krivic. »Bistveno je, da nevarne snovi ostanejo v materialu zasipa in jih padavinska voda ne more izpirati naprej.«

Konec Termita?

Moravški župan Milan Balažic na podlagi analize, ki jo je naročilo okoljsko ministrstvo, zahteva odvzem okoljevarstvenega dovoljenja in prenehanje delovanje družbe Termit, napoveduje pa tudi kazenske ovadbe proti vpletenim. Prihodnost brez največjega zaposlovalca v Moravški dolini vidi predvsem v razvoju turizma. Tako ali tako pa gre po njegovih besedah za umazana delovna mesta, ki se jih domačini otepajo. »Med več kot 200 delavci Termita jih je po naših podatkih le okoli 40 iz Moravške doline. Večina zaposlenih je tujih delavcev, predvsem iz Romunije, Bolgarije, Albanije in tako naprej, ki so še edini pripravljeni delati v zdravju nevarnih delovnih okoljih za nizko plačo,« je ta teden povedal za časnik Dnevnik.

Trditev smo preverili pri svetovalki uprave Termita Alenki Pavlin, ki nam je posredovala precej drugačne podatke. »V Termitu je zaposlenih 272 delavcev. Od tega 81 iz Moravške doline, nihče ni tujec.«

Četudi jim je okoljska inšpekcija vsaj začasno prepovedala predelavo odpadkov in njihovo vgrajevanje za sanacijo odkopov, pa pridobivanje kremenovega peska in proces izdelave izdelkov za livarstvo nista ustavljena. »Osnovna dejavnost družbe Termit nikakor ni ogrožena, zato delo poteka nemoteno.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.