Borut Mekina

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Politika

Bo Levica odšla?

Včasih se zalomi. A Levici doslej ni uspel niti eden od 13 obljubljenih projektov.

Seveda je iluzorno pričakovati, da se pri 13 dogovorjenih projektih kje ne bi zapletlo – ravno ta teden je edino reformo, ki so jo spravili skozi parlament, to je zakon o nepremičninskem posredovanju, z vetom zavrnil državni svet. A dejstvo, da Levici doslej ni uspelo niti v eni točki, je res malce nenavadno.

Seveda je iluzorno pričakovati, da se pri 13 dogovorjenih projektih kje ne bi zapletlo – ravno ta teden je edino reformo, ki so jo spravili skozi parlament, to je zakon o nepremičninskem posredovanju, z vetom zavrnil državni svet. A dejstvo, da Levici doslej ni uspelo niti v eni točki, je res malce nenavadno.
© Uroš Abram

Oglejmo si na primer študentsko delo. Ta oblika dela je v Sloveniji mednarodni unikum, je pravica, ki so si jo študenti izposlovali v času protestov v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in katere namen je bila krepitev njihove organizacijske neodvisnosti; določen odstotek zaslužka je bil vedno namenjen študentskim organizacijam. Nikoli namen študentskega dela ni bil podrejen posebnim potrebam podjetij, ampak ustanovitvi nekakšne študentske države v državi. A v devetdesetih letih se je celoten sistem izjalovil. Namesto da bi študentje nadzorovali to dejavnost, so dejavnost »ujeli« močni podjetniki, nekdanji študentski funkcionarji, ki so si tako odrezali del tranzicijske pogače.

Najbolj znan je primer Mariborčana Marjana Krajnca, ki je v devetdesetih letih s pomočjo politike olastninil Študentski servis Maribor in si na temelju študentskega dela zgradil pravi mali nepremičninski imperij. Ta podjetja si danes razdelijo slabe tri odstotke vsega zaslužka študentov oziroma slabih deset milijonov evrov. Z vidika države ta izpad sredstev morda ni velik, morda tega v svojih denarnicah ne čutijo niti študenti, je pa s tem povezan še en, širši problem: študentsko delo tako prispeva še k prekarizaciji, saj so danes številna podjetja že odvisna od urnih postavk, precej nižjih od minimalne plače. Študentje morda delo najdejo zelo hitro, a takoj ko diplomirajo, jih še toliko močneje udarijo posledice. Potem interesa po njihovi praksi ni več.

Pobude, s katerimi bi to dejavnost v Sloveniji reformirali, so stare že več kot dve desetletji, a so predvsem zaradi izjemne kapitalske moči študentskih servisov vedno znova spodletele. Najboljši primer so bile študentske demonstracije proti malemu delu leta 2010, ki so se pred parlamentom tudi sprevrgle v nasilje. V Levici so v začetku tega leta še mislili, da je mogoče s to težavo obračunati hitro in enostavno. Ob podpisu pogodbe s koalicijo Marjana Šarca so med drugim v sporazum dodali tudi določbo, po kateri naj bi bila že letos dejavnost posredovanja del študentom in dijakom prenesena na zavode za zaposlovanje, s čimer se je koalicija tudi strinjala.

In seveda se je zapletlo. Kot pravi Nikola Jovanović Kolenc iz Levice, so te določbe v Sporazumu o sodelovanju med koalicijo in Levico za leto 2019 v stranki uskladili osebno z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenijo Klampfer, ki je sprva temu nasprotovala. Še januarja je v intervjuju za Mladino dejala, da »reforma tega dela trga dela, ki je tesno povezana tudi s študentsko organiziranostjo, za zdaj ni na našem prednostnem seznamu«, češ da študentski servisi svojo nalogo dobro opravljajo. A je nato sledil podpis sporazuma z Levico. Ideja je bila, da bi sprva do maja dvignili minimalno urno postavko študentskega dela na raven minimalne plače, torej s sedanjih 4,13 evra neto na 4,99 neto. Nato pa naj bi junija 2019 sledila ukinitev študentskih servisov in prenos dejavnosti na zavode za zaposlovanje. Danes je seveda julij in nič od tega ni uresničeno. Zakaj ne?

V Levici so prepričani, da jih na nekaterih ministrstvih namenoma ovirajo in se aktivno trudijo, da skupni projekti ne bi zaživeli.

V Levici so prepričani, da jih na ministrstvu za delo namenoma ovirajo. Četudi so jim že konec maja poslali prvi predlog za dvig urne postavke, »ministrstvo kljub več pozivom, da naj posredujejo mnenje, in zagotovilom, da bo to storilo, mnenja ni posredovalo. To so storili šele po ukrepanju kabineta predsednika vlade, več kot tri tedne po posredovanju zakona,« razlaga Kolenc. Temu pa je sledilo še več zapletov. V Levici so pripravili nove, kompromisne predloge, sklicali so sestanek širše koalicije, na koncu pa je ministrstvo predlagalo povsem drugačne spremembe.

Tudi iz odgovora, ki smo ga mi dobili z ministrstva za delo, izhaja, da jih tam bolj skrbi dobrobit delodajalcev oziroma »trg dela«, kot pa vse ostalo: »Glede morebitnih sprememb na področju dela dijakov in študentov menimo, da le te ne smejo destabilizirati trga dela, saj sta narava dela in namen študentskega dela povsem drugačna in nista neposredno primerljiva z delom, ki ga opravljajo delavci v delovnem razmerju.« Kot pa je še vidno iz dopisa ministrstva, ki so ga poslali stranki Levica, ministrstvo že kar odkrito v študentskem delu vidi nujno potrebno fleksibilizacijo. »Namen začasnega in občasnega dela dijakov in študentov je omogočiti pridobivanje delovnih izkušenj in dodatnega zaslužka dijakom in študentom v času izobraževanja, delodajalcem pa selekcijo potencialnih prihodnjih kadrov in fleksibilno delovno silo za pokrivanje izrednih kadrovskih potreb,« je v pismu zapisal državni sekretar na ministrstvu za delo Tilen Božič.

Ker se je na podoben način zapletlo pri vseh 13 projektih, dogovorjenih med koalicijo Marjana Šarca in Levico, je svet te stranke ta teden vladi poslal nekakšen ultimat. »Če vlada do jeseni ne bo izpolnila obveznosti iz sporazuma in se odrekla desnim politikam, ne bomo podprli proračuna za prihodnji dve leti,« je po seji povedal koordinator stranke Luka Mesec. Dodal je, da so v Levici Šarčevo vlado podprli iz dveh razlogov. Pričakovali so, da bodo dogovori držali in da bodo lahko izvajali projekte iz sporazuma za letos, kjer so si kot prednostne naloge zastavili stanovanjsko politiko, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in odpravo prekarnosti. Drugi razlog za to, da so podprli premiera Marjana Šarca in rebalans proračuna za lani, je bilo po besedah Mesca pričakovanje, da bo Slovenija »po dolgih letih neoliberalnih vlad končno dobila levosredinsko vlado, ki ne bo varčevala na revežih, ki bo odpravljala temeljne razvojne in socialne težave družbe in bo imela okoljski program«. A zdaj v Levici ugotavljajo, da ti cilji niso bili doseženi.

Kaj to pomeni, je seveda jasno: koalicija za sprejem proračunov potrebuje 46 glasov, ki pa jih sama nima. Po eni strani je seveda iluzorno pričakovati, da se pri 13 dogovorjenih projektih kje ne bi zapletlo – ravno ta teden je edino reformo, ki so jo spravili skozi parlament, to je zakon o nepremičninskem posredovanju, z vetom zavrnil državni svet. A dejstvo, da Levici doslej ni uspelo niti v eni točki, je res malce nenavadno. Spremembo zdravstvene zakonodaje, s katero bi onemogočali privatizacijo zdravstva, je koalicija zavrnila. Julija bi moral parlament omejiti največji dovoljeni delež agencijsko posredovanih delavcev v nekem podjetju s 25 na 10 odstotkov. To reformo je ministrstvo za delo zaustavilo, dokler se o njej ne izrečejo delodajalci. Temu bi moral slediti prenos nekaj sto zemljišč, primernih za gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj, iz slabe banke na republiški stanovanjski sklad. Za zdaj se načrtuje prenos treh parcel. Septembra naj bi omejili oddajanje stanovanj prek platform, kot je Airbnb. Novembra naj bi sledila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. In nato bi prišel november ter z njim množično zaposlovanje varnostnikov in čistilcev, ki jih državna uprava zdaj najema prek agencij. Ni videti, da se bo karkoli od tega res zgodilo.

Glede ukinitve študentskih servisov so recimo v Levici prepričani, da ministrstvo za delo »aktivno ne podpira implementacije sporazuma«, podobne odzive pa naj bi v stranki prejeli tudi od poslanskih skupin koalicije na usklajevalnem sestanku. Če je res tako, potem je seveda sodelovanje med koalicijo Marjana Šarca in Levico nesmiselno. Sicer so se v Levici zdaj s koalicijo dogovorili, da dialog o študentskih servisih nadaljujejo jeseni, ko bo očitno tudi jasno, ali v koaliciji in po posameznih ministrstvih sploh še obstaja politična volja za sodelovanje s to stranko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.