Vasja Jager

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Družba

Boj za duše

V Sloveniji lahko vsak služi z brkljanjem po psihi sočloveka v stiski

Psihiatrinja Vesna Švab že leta opozarja na pomanjkljivosti slovenskega sistema duševne oskrbe in na pomanjkanje ustreznih kadrov. Pri zagotavljanju slednjih pa zagovarja previdnost in upoštevanje znanosti.

Psihiatrinja Vesna Švab že leta opozarja na pomanjkljivosti slovenskega sistema duševne oskrbe in na pomanjkanje ustreznih kadrov. Pri zagotavljanju slednjih pa zagovarja previdnost in upoštevanje znanosti.
© Borut Krajnc

Recimo, da ste nedavno začutili, da ste v duševni krizi. Morda se vam je zgodilo kaj usodnega, nemara ste pregoreli ali pa ste tesnobni, lahko pa, da ste se šele zdaj zavedeli podzavestnih vzorcev, ki vam spodjedajo življenje. Skratka, spoznali ste, da tako ne želite več živeti in da potrebujete pomoč, pa ste se končno odločili, da boste šli na psihoterapijo. In kaj boste storili? Če ni prehudo in niste nevarni sebi in okolici, skoraj zagotovo ne boste šli k zdravniku, temveč boste rešitev poiskali na spletu. Kjer boste naleteli na nepregledno množico posameznikov in posameznic, ki oglašujejo najrazličnejše metode zdravljenja duševnih stisk. Morda boste med njimi izbrali tistega, ki je nedavno na vas naredil vtis v kakšni pogovorni oddaji. Mogoče se boste odločili za tistega, ki vam v najkrajšem času jamči najbolj bombastičen uspeh. Nemara pa boste šli k tistemu, pri katerem vas pritegne že spletna stran, ob kateri boste začutili, da ste prišli na pravi naslov. V vsakem primeru boste skoraj zagotovo pristali na kavču človeka, ki za brskanje po vaši duševnosti nima formalno zahtevane izobrazbe.

Število uradno priznanih psihoterapevtov, ki delujejo v slovenskem prostoru, je znano: nič. Naša država namreč tega poklica sploh ne pozna in ta še vedno ni opredeljen v registru poklicev. Rekli boste, kako je to mogoče, ko pa so psihoterapevti vendar povsod, knjigarne so polne njihovih knjig z nasveti za srečno življenje, priljubljene revije v vsaki številki objavljajo intervjuje z njimi, najbolj znani se nam celo smejijo z obcestnih plakatov. Vendar ti ljudje oziroma njihova podjetja, espeji, »klinike«, inštituti in zavodi v poslovnem registru formalno niso registrirani za izvajanje psihoterapije, temveč za »druge zdravstvene dejavnosti«, delujejo pa zunaj zdravstvenega, socialnega in šolskega sistema, povsem na svojo roko in samoplačniško – pa če jim to ustreza ali ne.

Nekateri med njimi imajo strokovno izobrazbo in tudi obsežne izkušnje na tem področju, drugi so samouki zanesenjaki, ki jih žene iskrena skrb za sočloveka, tretji so zaslužkarji, ki izkoriščajo stiske ljudi, vsem pa je skupno, da nad njimi ni prav nobenega nadzora. Toda poseganje v sočlovekovo duševnost in ukvarjanje z motnjami na tem področju je vse prej kot nedolžno ravnanje, med nereguliranimi psihoterapevti pa je kar nekaj takih, ki vam lahko zelo škodujejo. »Javnost je preplavljena s ponudbami, ki so strokovno šibke in ponujajo zgolj površno obravnavo ter so dokazano neučinkovite. Tovrstne ponudbe so povsod, še na nacionalni televiziji lahko spremljamo pogovorne oddaje, v katerih nam govorijo o moči sugestije in polaganja rok,« stanje oriše psihiatrinja Vesna Švab, ki deluje v zdravstvenem domu v Novem mestu in že več let proučuje razmere v slovenskem sistemu duševnega zdravja.

Luknje v javni mreži

Čeprav država Slovenija formalno ne priznava poklica psihoterapevta, pa priznava psihoterapijo. Le da je znotraj našega zdravstvenega sistema ne smejo izvajati že omenjeni terapevti, temveč zgolj dve vrsti profesionalcev, ki se morajo za to prebiti skozi zahtevno izobraževalno sito – klinični psihologi in psihiatri. Prvi štiri leta študirajo psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, nato pa jih čaka še petletna specializacija iz klinične psihologije na medicinski fakulteti. Na slednjo pa se vpisujejo tudi bodoči psihiatri, ki morajo najprej končati študij medicine, nato pa opraviti večletno specializacijo iz psihiatrije. Med specializacijo se obe skupini podrobno seznanjata z metodami psihoterapije, gradita teoretične temelje za znanstveno delovanje, obenem pa je vsak specializant tudi sam izpostavljen terapevtski obravnavi, s katero naj bi izkoreninil patologije v svoji osebnosti; šele proti koncu specializacije začnejo pod nadzorom mentorjev postopoma sami izvajati psihoterapijo.

Sivi trg psihoterapije, ki deluje vzporedno, pa lahko cveti, ker se za specializacijo klinične psihologije in psihiatrije ne odloči toliko študentov, da bi lahko zadovoljili naraščajoče potrebe prebivalstva. Po podatkih evropske komisije iz leta 2015 je bilo v Sloveniji na sto tisoč prebivalcev 13 kliničnih psihologov; manjši delež je zabeležila le Češka, kjer so zato že predlagali drastično povečanje števila omenjenih kadrov. Podobno je s psihiatri, tudi tukaj smo na repu EU; na milijon prebivalcev jih je po analizah Eurostata 128, kar je skoraj pol toliko kot na primer na Finskem (236) ali Nizozemskem (230). Dodatna težava je, da struktura sistema ni ustrezna, kadri pa ne primerno porazdeljeni, razlaga Vesna Švab: »Večina kliničnih psihologov in psihiatrov je skoncentrirana po bolnišnicah in klinikah, ne pa na terenu, kjer so najbolj potrebni. Devetdeset odstotkov duševnih motenj se pojavi v neformalnih mrežah, v soseski, doma, na ulici, skratka na ravni, ki jo pokriva primarno zdravstvo. Na tej ravni najbolj primanjkuje psihologov in psihiatrov.« Obenem duševne motnje pri nas postajajo vedno večja težava, zlasti med mladimi. Z analizo duševnega zdravja otrok in mladostnikov, ki jo je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje, so ugotovili, da se je od leta 2008 do 2015 povečalo število zunajbolnišničnih obravnav zaradi reakcije na hud stres, anksioznih motenj, hiperkinetične motnje in motenj hranjenja. Naraščajo tudi bolnišnične obravnave zaradi hiperkinetične motnje. Samomor je bil v zadnjem desetletju med mladostniki od 15 do 19 let skoraj vsako leto med prvimi tremi vzroki umrljivosti.

Že pred štirimi leti so klinični psihologi v Psihiatrični bolnišnici Vojnik z javnim pismom opozorili na pomanjkanje teh kadrov na Celjskem, pa tudi širše po državi. Kot pravi predstojnica ambulante za klinično psihologijo v Vojniku Nuša Leskovšek, se od tedaj razmere niso bistveno spremenile na bolje. »Uradno so čakalne dobe kratke, v praksi pa je žal drugače. Pacient, ki bi želel priti k nam z napotnico s stopnjo hitro, bi moral na obravnavo teoretično čakati le 14 dni, dejansko pa bi ga lahko sprejeli šele nekje januarja prihodnje leto.« V nasprotju z drugimi specializacijami, ki jih krijeta država ali zdravniška zbornica, mora stroške usposabljanja kliničnih psihologov plačati javni zavod, v katerem bodo kasneje delali – ta strošek pa znaša 150.000 evrov na enega specializanta, kar si zavodi le s težavo privoščijo. Mnogi med njimi so kadrovsko podhranjeni, tudi v Vojniku bi za izvajanje psihoterapije nujno potrebovali nove ljudi. »Imamo vse polno, delamo krepko prek zastavljenih normativov; samo lani smo naredili za 30 odstotkov več prvih pregledov, kot je bilo predvideno. A ker nismo vključeni v sistem skrajševanja čakalnih dob, za to nismo prejeli dodatnega plačila. Tako delamo predvsem na etični pogon.«

Diplome brez veljave

Te besede so voda na mlin nepregledni množici takšnih in drugačnih psihoterapevtov, ki delujejo na samoplačniškem sivem trgu. Med njimi najdemo razne »coache« in zdravilce, pa tudi takšne, ki čutijo, da bi se lahko vključili v javni zdravstveni sistem, in imajo neko, tudi v tujini priznano fakultetno izobrazbo – ki pa, kot rečeno, v Sloveniji za zdaj še ne velja. Da bi uredili kaos in ločili šarlatane od etično in strokovno neoporečnih terapevtov, je ministrstvo za zdravje že leta 2006 oblikovalo delovno skupino, ki naj bi pripravila krovni zakon za področje psihoterapije in uredila pogoje za izobraževanje in opravljanje tega poklica. Pod njenim okriljem je prvič stekel institucionalizirani dialog med frakcijama – uradno priznanimi kliničnimi psihologi in psihiatri na eni strani ter uradno neobstoječimi psihoterapevti, ki iščejo svojo pot do priznanja. Stranema je uspelo pripraviti predlog, ki pa ga ministrstvo ni poslalo v javno obravnavo in je obležal v predalu.

Od tedaj se je spremenilo marsikaj. Izobraževalni sistem je postal bogatejši za tri fakultete, ki razpisujejo tudi študijske programe iz psihoterapije, četudi njihovi diplomanti vsaj uradno ne morejo delovati v javnem zdravstvu in njegovih ustanovah za zdravljenje duševnih motenj. Gre za Fakulteto za uporabne družbene študije (FUDŠ), Teološko fakulteto in Univerzo Sigmunda Freuda (SFU). Slednja je podružnica istoimenske avstrijske ustanove in deluje pod avstrijskim nadzorom, v Slovenijo pa je prišla leta 2012, ko je EU liberalizirala trg izobraževalnih storitev in omogočila prosti pretok študijskih programov med svojimi članicami. »Naše diplome so kakovostne in uporabne, saj je avstrijski šolski sistem glede na slovenskega zelo dober. Kljub temu jim država Slovenija ne priznava ustrezne vrednosti,« pravi Miran Možina, ustanovitelj slovenske veje SFU.

Trojica fakultet je še z nekaj združenji civilne družbe ustanovila kolegij, ki si prizadeva za uzakonitev in regulacijo samostojnih poklicev psihoterapevta in psihosocialnega svetovalca. Njihovim pozivom je prisluhnila tudi država, ki je v lani sprejeto Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja zapisala, da bo »usposobljenim strokovnjakom iz priznanih psihoterapevtskih šol omogočila psihoterapevtsko delo v okviru javnega zdravstva«. Kot pred leti je ministrstvo za zdravje zato lani spet oblikovalo delovno skupino, ki pripravlja ustrezni zakon; njena članica je tudi Irena Kosovel, ki je kot pravnica sodelovala že pri pogovorih leta 2006, kasneje pa je opravila izobraževanja za psihoterapevtko. Danes je Kosovelova poleg Mirana Možine gonilna sila prizadevanj za uzakonitev novega poklica, obenem pa vodi pred dvema letoma ustanovljeno Slovensko združenje za psihoterapijo, ki na tem področju deluje kot svojevrstna protiutež uveljavljenim organizacijam psihiatrov in kliničnih psihologov.

Omenjeno združenje po teh načrtih pomeni zametek krovne zbornice, ki bi po vzoru podobne organizacije v zdravstvu nadzirala izobraževanje in delovanje psihoterapevtov. Med pogoji za članstvo je tudi zaključeno izobraževanje, »ki obsega za psihoterapevte najmanj 500 ur teoretskih vsebin, najmanj 250 ur osebne izkušnje in najmanj 500 ur psihoterapevtske prakse, ki je bila supervidirana z najmanj 150 urami supervizije«. Registriranim psihoterapevtom bi z zakonom, ki naj bi ga šele pripravili, zbornica podelila licence, ki bi jih nato morali s preizkusi znanja in dokazi o uspešnem delu obnavljati vsakih nekaj let. Kot kaže primer zdravniške zbornice, bi to pomenilo tudi možnost dobrih zaslužkov za njeno vodstvo, tudi nekateri psihiatri in klinični psihologi, ki spremembam nasprotujejo, pa menijo, da predstavnike kolegija vodijo predvsem materialni vzgibi. Od omenjene trojice fakultet sta dve, SFU in FUDŠ, zasebni, možnost, da se njuni diplomanti vključijo v javno zdravstveno mrežo, pa bi močno povečala vrednost njunih diplom, s tem pa povpraševanje po študiju. Irena Kosovel je tovrstne očitke slišala že mnogokrat in jih vedno znova zavrača: »Žene nas predvsem skrb za bolnike; tudi sama sem pred 25 leti potrebovala tovrstno pomoč, pri čemer sem ugotovila, da ljudje sploh ne vedo, kaj naj bi psihoterapija bila in kako deluje.«

»Medicina je temelj psihoterapije«

Med obema stranema, kliničnimi psihologi in psihiatri ter omenjenimi psihoterapevti, zbranimi pod okriljem kolegija, so velike razlike. Uveljavljene strukture zagovarjajo strogo znanstveno delovanje, pomen teorije in standardiziranih metod, novi igralci pa pripisujejo večji pomen manj formalnim strukturam in intuiciji. Možina rad poudari, da prihaja iz zdravniške stroke, po izobrazbi je psihiater, diplomiral je na ljubljanski medicinski fakulteti, nato pa opravil specializacijo in vrsto dodatnih izobraževanj iz psihoterapije. Toda kot pravi, »večji del tega, kar sem se naučil kot zdravnik, mi ni koristilo. Celo obratno, precej znanja, ki sem ga dobil na medicinski fakulteti, mi je bilo v napoto, in sem se moral poklica psihoterapevta učiti povsem na novo.« Pri obravnavanju človeške duševnosti se mu medicina zdi preveč linearna in osredotočena na iskanje vzročno-posledičnih povezav ter specifičnih zdravil zanje, pri čemer zanemarja celovit kontekst, na primer kulturo in sloj, iz katerega izvira posameznik. Za ustanovitev slovenske podružnice Freudove univerze se je odločil, ker se mu sedanja ureditev izobraževanja na psihoterapevtskem področju ne zdi ustrezna, devet let študija in specializacije pa preveč. »Zakaj bi mladim po nepotrebnem podaljševali kariero, bolnikom pa odtegovali kader, ki jim lahko pomaga?« se sprašuje.

Gorazd Mrevlje je dolgoletni predsednik Združenja psihoterapevtov in predstojnik Centra za mentalno zdravje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana. Med svojo prakso se je že nekajkrat srečal s primeri, ko neusposobljeni terapevti niso prepoznali simptomov težkih bolezni, zato so pacienti umrli.

Gorazd Mrevlje je dolgoletni predsednik Združenja psihoterapevtov in predstojnik Centra za mentalno zdravje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana. Med svojo prakso se je že nekajkrat srečal s primeri, ko neusposobljeni "terapevti" niso prepoznali simptomov težkih bolezni, zato so pacienti umrli.
© Borut Krajnc

Ob takšnih razmišljanjih se postavijo pokonci lasje večini kliničnih psihologov in psihiatrov, ki v njih prepoznavajo nevarne poenostavitve in celo zametke psevdoznanosti. »Za učinkovito prepoznavanje indikatorjev določenih duševnih motenj je nujno izvrstno poznavanje medicine!« je odločen dolgoletni predsednik Združenja psihoterapevtov Slovenije, psihiater Gorazd Mrevlje. Izobraževanje kliničnih psihologov in psihiatrov zato posebno pozornost namenja diagnostiki, za izvajanje psihoterapije morajo obvladati širok spekter preverjenih in standardiziranih metod, testov in vprašalnikov, s katerimi lahko z največjo možno natančnostjo postavijo diagnozo in nato izberejo ustrezno psihoterapevtsko metodo. Psihoterapija namreč še zdaleč ni zgolj ena vrsta zdravljenja, temveč vsebuje celo vrsto pristopov, ki so različno učinkoviti pri zdravljenju posameznih oblik duševnih motenj in stisk.

Trojica fakultet, ki želi, da država prizna njihove diplomante, si odpor uveljavljenih struktur razlaga kot nazadnjaštvo. Klinični psihologi in psihiatri pa vztrajajo, da se je treba dosledno držati znanstvenih načel.

V slovenskem zdravstvenem sistemu so priznane tri metode: psihoanaliza, ki se osredotoča na dolgotrajno obravnavo podzavestnih vzorcev s koreninami v najzgodnejšem otroštvu; kognitivno-vedenjska terapija z obravnavo in spremembo miselnih procesov v trenutnem življenjskem obdobju; in končno še sistemska družinska terapija, ki obravnava pacienta in njegove stiske v družinskem in socialnem kontekstu. Mrevlje tem pristopom dodaja še geštalt terapijo, zgrajeno na dialoškem odnosu med terapevtom in klientom. »Šele z obsežnim teoretičnim znanjem in izkušnjami vseh metod je mogoče na podlagi psiholoških preizkusov določiti pacientovo stanje in tip terapije. Pri tem pa psihiatri in klinični psihologi tesno sodelujemo; časi, ko je lahko vsak počel vse, so hvalabogu minili,« razlaga psihiater. »Dostikrat je tudi potrebna kombinacija zdravil in psihoterapije; prva so v težjih primerih potrebna, da lahko oseba sploh začne funkcionirati, šele nato se lahko začne obravnava po izbrani psihoterapevtski metodi. Tega procesa nekdo brez medicinskega znanja ni sposoben speljati.« Nasprotno pa Miran Možina v takšnem razmišljanju vidi elitizem uveljavljenih struktur in poudarja, da sosednja Avstrija priznava kar 22 različnih psihoterapevtskih metod, kar je »morda malce preveč, zato sedaj načrtujejo ponovno ovrednotenje teh pristopov in zaostritev kriterijev. V povprečju pa evropske države uradno priznavajo učinkovitost okoli desetim različnim metodam.«

Na okopih

Vse omenjene štiri pristope poučujejo tudi na Teološki fakulteti, SFU in FUDŠ. Poleg njih pa se na FUDŠ študentje na predavanjih seznanijo še z drugimi, v slovenski znanstveni srenji manj cenjenimi metodami, na primer čuječnostjo in avtohipnozo. Shema, po kateri to počnejo, pa je bistveno drugačna od tiste, po kateri klinične psihologe in psihiatre za izvajanje psihoterapije sedaj usposablja država. Na Teološko fakulteto, SFU in FUDŠ vstopajo maturanti srednjih šol pri 18 letih, študij pa po sistemu 3 + 2 lahko končajo v petih letih – kar pomeni, da jim njihova ustanova naziv psihoterapevta lahko podeli že pri 23 letih. Na drugi strani se za psihologe in zdravnike pri tej starosti šele začenja priprava na večletno specializacijo iz klinične psihologije oziroma psihiatrije, njihov študij pa skupaj traja devet let, kar pomeni, da lahko začnejo psihoterapijo izvajati šele proti tridesetim. Prav merila za vstop in nato trajanje študija so med ključnimi argumenti, s katerimi klinični psihologi in psihiatri nasprotujejo izenačitvi svojega izobraževanja s programi Teološke fakultete, SFU in FUDŠ. »Pri 23 letih pač še ne moreš delati kot terapevt, saj nimaš potrebnih življenjskih izkušenj. Poleg tega te fakultete namenjajo premalo pozornosti seznanjanju z osnovami medicine, ki so temelj za uspešno delovanje,« je prepričan Mrevlje.

Razlike med miselnima okviroma so tolikšne, da se zdi oblikovanje zakona, s katerim bi bili zadovoljni vsi, nemogoča naloga. Delovna skupina, v kateri poleg predstavnikov združenj psihiatrov, kliničnih psihologov in psihoterapevtov in kolegija FUDŠ, SFU in Teološke fakultete sedijo še uradniki z ministrstev za šolstvo, za zdravje in za delo, se je doslej sestala štirikrat, vendar brez vidnejšega uspeha. »Usklajevanje stališč in priprava izhodišč za področje dejavnosti psihoterapije in svetovanja bosta nedvomno terjala še nekaj časa, saj je iz delovnega gradiva delovne skupine, ki je delovala v letu 2018, razvidno, da se stališča in pogledi različnih strok še vedno razlikujejo in so si medsebojno nasprotujoči,« so nam pojasnili z ministrstva za zdravje. Med tem ko si kolegij in njegovi psihoterapevti prizadevajo za priznanje psihoterapije kot samostojnega poklica in njegovo vključitev v javno zdravstveno mrežo ter financiranje s strani ZZZS, klinični psihologi in psihiatri temu še naprej nasprotujejo.

Nuša Leskovšek meni, da bi bilo sicer smotrno, da država prizna psihoterapevte, vendar bi jim lahko omogočila delovanje v obliki dopolnila javnemu zdravstvu: »Bolj zahtevni bolniki s težjimi medicinskimi diagnozami bi morali ostati v naši pristojnosti, psihoterapevti pa bi lahko izvajali preventivo in svetovanje, morda tudi pod okriljem ministrstva za delo.« Gorazd Mrevlje pa zagovarja ureditev, po kateri bi izobraževanja bodočih psihoterapevtov ostala v domeni medicinske fakultete, ki bi obstoječo ponudbo specializacij iz psihiatrije in klinične psihologije razširila še z oblikovanjem nove specializacije iz psihoterapije. Podobno stališče ima Vesna Švab, ki odlično pozna potrebe slovenske družbe po kadrih s tega področja: »Ko je leta 2015 Slovenijo obiskal predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije in izvedel, da tukaj nimamo jasnih kriterijev, nam je svetoval, da je to najbolje še naprej prepustiti tistim, ki dokazano znajo izvajati psihoterapijo, torej psihiatrom in kliničnim psihologom, in to je dejavnost, ki naj jo financira zdravstvena blagajna. Vsaj dokler stroka ne bo opredelila omenjenih kriterijev in razjasnila, kdo je dober psihoterapevt, kdo pa povzroča samo škodo.«

Razprava o novem zakonu se ne premakne z mrtve točke, medtem pa šarlatanom posel cveti kot še nikoli.

Bolnik na prvem mestu

Njeno opozorilo je umestno, saj, kot rečeno, v Sloveniji poleg obeh skupin, ki se zdaj pogajata o novem zakonu, deluje še tretja, ki ne upošteva nobenih standardov in jo je skoraj nemogoče nadzirati. To so posamezniki in posameznice, ki v duševnost ljudi v stiski posegajo z metodami, ki so – vsaj za zdaj – povsem brez znanstvene veljave. Vsem je skupno, da ponujajo nepreverljive pristope, posebej prilagojene potrošnikovim potrebam, in da obljubljajo naravnost čudežne rezultate, in to skoraj čez noč. Diplomirana politologinja, ki je na »ameriškem Inštitutu za multidimenzionalno celično zdravljenje pridobila terapevtsko licenco za zdravljenje srca in duše«, prek spleta oglašuje tečaje, ki obsegajo pet semestrov – vsak stane po 600 evrov – in s katerimi se »boste znebili svojih strahov, neprestano ponavljajočih se vzorcev in blokad«. Doktor sociologije izvaja »individualne coachinge/terapije«, pri katerih »navadno zadostuje eno srečanje, da v poldrugi uri do dveh urah naredimo trajne spremembe na posameznem področju«. Višja medicinska sestra, »svetovalka za kakovost odnosov«, poučuje tehnike dihanja, s katerimi boste dosegli »možgansko vitalnost, obvladovanje stresa in poslovno odličnost«.

Ti ljudje seveda ne sodelujejo pri pripravi zakona o psihoterapiji in ne bodo zadostili kriterijem za članstvo v morebitni zbornici in vključitev v javno zdravstveno mrežo – pa jim tudi ni treba, kajti tudi brez tega jim posli cvetijo. Njihove »terapije« so za slehernika pač precej bolj privlačne kakor večletno, mnogokrat mučno kopanje po sebi in soočanje tudi s svojo temno platjo, kar je bistvo znanstveno utemeljene psihoterapije. Že zato je treba urediti to področje. Sedanji kaos namreč škodi vsem, razen opisanim gurujem – škodi medicini, saj ljudem ponuja psevdoznanstvene bližnjice; škodi tistim psihoterapevtom, ki si prizadevajo za profesionalizacijo svoje dejavnosti; predvsem pa škodi bolnikom. »Kot sodni izvedenec sem se že trikrat srečal s primeri, ko so pacienti umrli, ker neusposobljeni terapevti, h katerim so hodili, v njihovih simptomih niso prepoznali znakov razraščanja možganskih tumorjev,« nevarnosti neustrezne obravnave ponazori Gorazd Mrevlje. Usodne posledice podcenjevanja in zavračanja medicinske stroke pri svojem delu v Vojniku opaža tudi Nuša Leskovšek: »Pogosto zdravimo bolnike s psihozami in shizofrenijo, ki so jih obravnavali terapevti, ki so jim odsvetovali jemanje zdravil. Ko pa so šle stvari po zlu, so dvignili roke.«

Strokovnjaki poudarjajo, da v psihoterapiji ni bližnjic. Gre za večleten, pogosto mučen proces kopanja po sebi in soočanja s svojo temno platjo. Kdor obljublja karkoli drugega, zavaja.

Seveda gre v opisanih primerih za skrajnosti in nihče ne more reči, da kolegij Teološke fakultete, SFU in FUDŠ kar vsevprek proizvaja mazače, ki ljudi odvračajo od konvencionalnega zdravljenja. Ne nazadnje tudi na teh fakultetah predava nekaj uglednih strokovnjakov, psihiatrinja Švabova, ki je že leta 2003 proučevala slovenski sistem duševnega zdravja skupaj s pokojnim Slavkom Ziherlom, je na primer habilitirana na FUDŠ, na Freudovi univerzi pa med drugim študente poučuje Jože Magdič, starosta jungovske psihoanalize v Sloveniji. Nuša Leskovšek kot primer kakovostne institucije, ki zaradi stihije države deluje zunaj izobraževalnega sistema, izpostavlja Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo (IKPP), ki so ga ustanovili priznani klinični psihologi Polona Matjan, Bojana Moškrič in Peter Praper.

Miran Možina je v Slovenijo pripeljal podružnico avstrijske Univerze Sigmunda Freuda. Po izobrazbi je zdravnik, pshiater, vendar pravi, da mu je medicinska fakulteta bolj škodila kot koristila. Takšna stališča med kliničnimi psihologi in psihiatri niso dobro sprejeta.

Miran Možina je v Slovenijo pripeljal podružnico avstrijske Univerze Sigmunda Freuda. Po izobrazbi je zdravnik, pshiater, vendar pravi, da mu je medicinska fakulteta bolj škodila kot koristila. Takšna stališča med kliničnimi psihologi in psihiatri niso dobro sprejeta.

Ob tem pa je nujno zagotoviti, da bo javna zdravstvena mreža ostala zaprta za nepreverjene in neizkušene psihoterapevte in da bo država vzpostavila vzvode, s katerimi bo zagotovila odgovornost tudi tistih, ki bodo ostali zunaj sistema in bodo prek spleta vabili stranke v svoje samoplačniške prakse. Kljub zadržkom do medicine in odprtosti za alternativne metode je »zaščita pred šarlatanstvom in zlorabami samooklicanih strokovnjakov« tudi del programa kolegija Teološke fakultete, FUDŠ in SFU. Pri tem pa je ključnega pomena, kdo bo lahko odločal, kdo so šarlatani, in po kakšnih standardih, in to je tudi poglavitni vzrok za napetosti na tem področju. V vsakem primeru je treba na prvo mesto postaviti bolnika in njegove potrebe ter zagotoviti, da bo nova ureditev mazače prepovedala, ne pa legalizirala.

Vsaka država po svoje

Izvajanje psihoterapevtske dejavnosti v 11 od 23 evropskih držav določa poseben zakon, ureditev tega področja pa se znatno razlikuje od države do države. Psihoterapija ni povsod po EU priznana kot samostojen poklic, poleg Slovenije ji tega statusa ne priznavajo na primer v Italiji, na Madžarskem in v Latviji. Podobno kot pri nas je v omenjenih državah izvajanje psihoterapije uradno omogočeno zgolj zdravnikom (psihiatrom) ali kliničnim psihologom. Diametralno nasprotna je ureditev v Avstriji, kjer za vstop v izobraževanje za psihoterapevta zadostuje že opravljena matura, bodoči terapevti pa lahko izbirajo med kar 22 uradno priznanimi psihoterapevtskimi pristopi; minimalna starost za samostojno opravljanje poklica, ki je mogoče le z ustrezno licenco, je določena na 28 let. Spet drugače je v Nemčiji, ki ima to področje urejeno z leta 1999 sprejetim zakonom o psihoterapiji; po njem je kot minimalna akademska zahteva za pridobitev naziva psihoterapevta določen magisterij medicine, psihologije ali pedagogike. V Franciji lahko psihoterapijo izvajajo tudi posamezniki iz drugih poklicev, ki pa morajo opraviti posebno izobraževanje in pridobiti potrdilo ministrstva za zdravje; v javnem zdravstvu pa lahko delujejo zgolj zdravniki in psihologi. Na Hrvaškem je sabor prejšnje leto sprejel poseben zakon o psihoterapevtski dejavnosti, s katerim je predpisal pogoje izobraževanja, standarde dela in določil ustanovitev krovne zbornice psihoterapevtov. Določil pa je še, da to področje ne spada pod ministrstvo za zdravje, temveč pod resor za socialo.

Psihoterapija deluje

Med skeptiki je pogosto mogoče slišati pomisleke na račun psihoterapije, mnogi jo celo označujejo za psevdoznanost. V resnici je zelo težko ovrednotiti prispevke posameznih psihoterapevtskih metod k izboljšanju posameznikovega duševnega stanja, saj je težko zagotoviti objektivnost ocenjevanja subjektivnega doživljanja, poleg tega sta človekovo počutje in delovanje posledica širokega nabora dejavnikov. Kljub temu med znanstveniki ni dvoma o koristnih učinkih psihoterapije. Najbolj znana študija na tem področju je raziskava finskih strokovnjakov, ki so dlje časa spremljali 326 bolnikov z vedenjskimi in osebnostnimi motnjami; po petih letih so izmerili njihove simptome z vrsto natančno opredeljenih testov in lestvic in dokazali, da »se je stopnja okrevanja in sposobnost za delo bistveno izboljšala pri tistih pacientih, ki so dlje časa sodelovali v psihoterapiji«. V ZDA pa je združenje ameriških psihologov (APA) avgusta 2012 sprejelo posebno deklaracijo o priznanju učinkov psihoterapije, v kateri so med drugim zapisali, da »so povprečni učinki psihoterapije na splošno priznani kot znatni ... Učinki psihoterapije trajajo dlje in zahtevajo manj dodatne obravnave kakor zdravljenje s psihofarmacevtskimi sredstvi.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Vasja Jager, novinar Mladine

    Boj za duše

    V članku „Boj za duše“, ki je bil objavljen v prejšnji številki Mladine, sem zapisal, da izobraževanja psihologov izvaja Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani; ti kadri nato lahko na Medicinski fakulteti izvajajo specializacijo za klinične psihologe, ki so usposobljeni za izvajanje psihoterapije. Poleg ljubljanske pa psihologe po dvostopenjskem bolonjskem sistemu izobražuje tudi mariborska Fakulteta za... Več