Darja Kocbek

22. 7. 2019  |  Družba

Škodljivost neformalnih pogovorov z novinarji 

Tehnološka podjetja iz Silicijeve doline, pa tudi vlade, vse bolj uporabljajo neformalne pogovore z novinarji in tako kontrolirajo informiranje javnosti

Namesto da bi tehnološka podjetja novinarjem dajala uradne informacije, jih vabijo na neformalne background pogovore.

Namesto da bi tehnološka podjetja novinarjem dajala uradne informacije, jih vabijo na neformalne "background" pogovore.
© MaxPixel

Eden najbolj škodljivih načinov, s katerimi tehnološka podjetja iz Silicijeve doline nadzirajo, katere informacije pridejo v javnost, ni prav nič tehnološki. Namesto da bi novinarjem dajali uradne informacije, jih vabijo na neformalne (background) pogovore, na portalu Columbia Journalism Review opozarja Brian Merchant. Vsi pogovori, ki jih je letos imel s predstavniki petih največjih tehnoloških podjetij, so bili neformalni. 

Neformalni (background) pogovor po pojasnilih tiskovne agencije Associated Press (AP) pomeni, da novinar informacije lahko objavi, vendar pod pogoji, ki jih določi vir. Ta običajno ne dovoli objave svojega imena, ampak le splošen opis svojega položaja (recimo viri blizu, visoki uradnik, predstavnik podjetja, diplomat, ki ne želi biti imenovan…). 

V AP svojim novinarjem svetujejo, naj »odločno protestirajo, če vir hoče informirati skupino novinarjev na neformalnem pogovoru«. Skušajo naj ga prepričati, da jih informira uradno, da njegove izjave lahko citirajo. V AP še dodajajo, da so neformalni pogovori postali pravilo na številnih področjih, zlasti pa se jih poslužujejo predstavniki vlad.

Brian Merchant pojasnjuje, da je takšno informiranje javnosti nevarno. Organizacije si s takšnim načinom informiranja zagotovijo, da jim ni treba prevzeti odgovornosti. Amazonu, Tesli in drugim omogoča, da lahko informacije, za katere želijo, da pridejo v javnost, posredujejo brez tveganja, da bi se v prihodnosti morda morali braniti pred kritikami zaradi ukrepov regulatorja, odvetnikov, investitorjev. Če podjetje kasneje odstopi od načrta ali spremeni politiko, krivec ni njegovo vodstvo, ampak novinar.

Neformalni pogovor po pojasnilih tiskovne agencije Associated Press pomeni, da novinar informacije lahko objavi, vendar pod pogoji, ki jih določi vir.

Koncerni Apple, Google in Uber se tako rekoč o ničemer nočejo več opredeljevati uradno, novinarji, ki poročajo o njih, pa niso naredili dovolj, da bi jim skrivanje za neformalnimi pogovori onemogočili. Glede tega se je Brian Merchant s pepelom posul tudi sam. Nedavna pritožba ameriškega novinarja Carlosa Maza, da portal YouTube kanadskemu desničarju Stevenu Crowderju dovoljuje, da ga prek svojega kanala nenehno napada s homofobnimi zmerljivkami, je morda začetek sprememb. 

Pri YouTube so zadevo seveda hoteli rešiti z neformalnim pogovorom, potem ko so zatrdili, da Crowder ne krši njihovih pravil. Nilay Patel, odgovorni urednik portala The Verge, je prek družbenega omrežja Twitter sporočil, da YouTubove izjave ne bo objavil, ker je tiskovni predstavnik zavrnil, da bi pojasnilo, zakaj Crowder ne krši njihovi pravil za preprečevanje sovražnega govor,a navedli kot njegovo izjavo. Novinar postala Gizmodo Tom McKay, ki je od YouTube in njegove materinske družbe Google zahteval dodatna pojasnila, pa se je odločil objaviti YouTubov odgovor v celoti, to je s pripisom, da bodo dodana pojasnila dali na neformalnem pogovoru. Brian Merchant ugotavlja, da je bilo za YouTube samoumevno, da bo McKay povabilo na neformalni pogovor razumel kot čast. 

Podjetja iz Silicijeve doline včasih niso bila neprijazna do novinarjev. Zaprla so se po vrnitvi ustanovitelja Steva Jobsa v Apple v 90. letih prejšnjega stoletja. Novinarja  John Markoff in Brendt Schendler sta zabeležila, kako je Jobs zaprl tok informacij iz Appla - samo določeni direktorji vključno z njim so smeli govoriti z novinarji izbranih medijev. To je bilo v času, ko je Apple dal na trg iPod, iPhone in iPad ter postal najmočnejši proizvajalec tehnoloških naprav za široko potrošnjo na svetu. Povpraševanje po redkih informacijah iz Appla je tako naraslo, da so blogerji in novinarji začeli tekmovati, kdo bo prvi objavil napoved posodobitve izdelkov in druge informacije. V Applu so hitro ugotovili, da jim ni treba spuščati kritikov v podjetje, da bi informacije prišle v javnost. Večino blogov so namreč pisali oboževalci, poleg tega je bila Silicijeva dolina takrat v javnosti dobro zapisana.  

Ta podjetja so prevelika in preveč vplivna, da bi se z novinarji lahko pogajala o resnici.

V preostalih tehnoloških podjetjih so Applu sledili. Medtem ko se je moč Silicijeve doline krepila, je novinarstvo hiralo. Tudi najbolj znani mediji so obupavali, kajti če eden ni sprejel pogojev za objavo, je priložnost v tekmi za povečanje ogledov na spletu takoj zagrabil nekdo drug. Te okoliščine so pripeljale do razcveta informiranja po neformalni poti.

Brian Merchant na podlagi dveh lastnih primerov navaja, kaj to pomeni v praksi. Prvi je Teslin sistem Autopilot, ki je kritično presojo dočakal šele po nesrečah. Na Merchantov članek o promociji tega sistema se je odzval  dr. Jack Stilgoe, predavatelj na University College London. Dejal je, da je jezik, ki ga je uporabil v članku, neodgovoren in zavajajoč: neetično je ljudem razlagati, da gre za opremo, ki omogoča povsem avtonomno vožnjo, ko gre v resnici za sistem, ki omogoča polavtonomno vožnjo, kar pomeni, da je treba imeti roke ves čas na krmilu.

Merchnt je na podlagi Stilgoejevega opozorila prosil Teslo za pojasnila. Predstavniki za komuniciranje z javnostjo so se bili pripravljeni z njim pogovarjati samo neuradno, kar pomeni, da Merchant ni mogel objaviti nobene njihove izjave. V tem pogovoru so blatili delo dr. Jacka Stilgoeja in novinarju ponudili testno vožnjo, da bi se lahko sam prepričal, kako varen je njihov sistem Autopilota. Pogovor je bil ciljna propaganda s čudnimi metodami, saj so sogovorniki na novinarja večino časa vpili, da bi ga prepričali, da je sistem varen. Danes je Brianu Merchantu žal, da je v svoj članek vključil informacije s tega pogovora. Kasneje je Tesla od svojih trditev, da je sistem varen, odstopil.

Drug primer škodljivosti neformalnega informiranja se nanaša na spletnega trgovca Amazon. Merchant je pred kratkim napisal članek, v katerem je opozoril, da Amazon sklepa partnerstva in posle z naftnimi in plinskimi družbami, javno pa razglaša, da se je zavezal uporabljati le čisto energijo. V podjetju se pred objavo članka na njegova vprašanja niso odzvali. Potem pa so kmalu najavili dva nova projekta s področja čiste energije in Merchantu ponudili neuradni pogovor o tem. Videti je bilo, da bi radi tako pokazali, da trditve v članku ne držijo. To je le domneva, saj je novinar neuradni pogovor zavrnil, uradno pa se v Amazonu z njim niso bili pripravljeni pogovarjati.

Ta podjetja so prevelika in preveč vplivna, da bi se z novinarji lahko pogajala o resnici. Brian Merchant se je po izkušnji z Amazonom odločil, da ne glede na pomembnost informacij predstavnikom za stike z javnostjo ne bo več dovolil, da bi ga na neformalnem pogovoru z  neuradnimi izjavami, ki jim jih ne more pripisati, prepričevali, naj spremeni svoje mnenje. Enako bi po njegovih besedah morali ravnati vsi novinarji. Če pravi vir (inženir ali politik) želi govoriti neuradno, da zaščiti sebe, je sprejemljivo. Predstavniki za stike z javnostjo pa morajo govoriti javno ali pa naj bodo tiho. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.