Boštjan Napotnik

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Konzum

Viteški red polža s sušeno borovnico

Vitez, Ljubljana

  • ocena: 3 / 5

Paštete

Paštete

Polži

Polži

Gostilna Vitez
Breg 20, Ljubljana
Tel.: 08 205 6004
Viteška omizja imajo čas za zasedanje od ponedeljka do sobote od 12. do 23., ob nedeljah pa od 9. do 23. ure.

Ambient:
precej generično, a udobno in všečno posodobljeni prostori na Bregu, ki je v visoki sezoni ravno prav odmaknjen od vrveža tudi za mirno zunanje obedovanje

Napitki:
vinska karta je sicer dovolj obsežna in pregledna, a je izbira vin, ki jih točijo na kozarec, precej piškava in enodimenzionalna (bolj ali manj samo sveža vina)

Dostopnost:
parkiral boš verjetno tam, kjer naj bi bil NUK 2; potem pa sprehod do Brega; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
polži
polnjena postrv z gobami

Ne tako fino:
solata z dimljenim brancinom
razstavljena pita iz rabarbare

Paštete stanejo 11, solata z brancinom 15, telečji možgani 12, polži in ajdova kaša 16, polnjena postrv 20, sladice pa 8 evrov.

»Me prav zanima, ali so tudi tukaj natakarje napravili v kakšne konceptualne maškare,« se je o razsežnostih prostorske in vsebinske prenove gostilne Vitez, enega od najbolj ikoničnih nobel placov v prestolnici, spraševal starošolski inšpektor specialist. Prebijajoč se med turističnimi trumami si je v brk še zamomljal, kako je pameten, da je rezerviral mizo, a se je potem izkazalo, da glavni turistični tok teče mimo tega konca Brega in da je becirk na čelu z ljubko Križevniško ulico celo v hohsezoni čisto fino hengališče.

Vitez hoče biti nobel tudi v novi inkarnaciji – o tem pričajo črno okravaten natakar stare profesionalne šole, dolg in obsežen stalni jedilnik (in skoraj enako dolg sezonski), fancy porcelan, navsezadnje pa tudi cene – razen juh in sladic tu ni krožnika, cenejšega od deset evrov. Proti noblesi sicer nimamo nič, a fino je, če je izpeljana do konca: Vitez bi zato potreboval platnene prtičke, namesto cenenih papirnatih, precej večji razpon vin na kozarec ter malo več občutka za eleganco in podrobnosti pri pripravi jedi.

Solata z dimljenim brancinom, avokadom, olivami in močno pretirano količino mlade čebule, ki je suvereno pregazila brancina in avokado, je bila videti tako, kot bi jo nekdo v nekaj sekundah zmetal skupaj pri solatnem bifeju – solata za 15 evrov mora pač biti že na videz zelo drugačna. In če ugotoviš, da ima jajce, ki ga poširaš, dva rumenjaka, pripraviš drugo, ne da je potem odlična, potencialno ikonična jed gostilne – na popečen brioš položeni telečji možgani s poširanim jajcem – videti kot bohpomagaj začetniški fail. In če se že lotiš razstavljanja sladic (kar je sicer že malo zmatrana praksa) – v konkretnem primeru rabarbarine pite, potem bi bilo fino, če krožnik ni kot oni za brezzobe jedce na začetni stopnji vrtca (ali zadnji stopnji doma za starejše občane) – pire, mousse, sladoled, do konca zdušeno sadje, ampak je na njem tudi kaj hrustljavo grizabilnega.

No, na srečo je pri Vitezu tudi marsikaj odličnega, celo izjemnega: račja pašteta, sicer del širše kolekcije mesnih namazov, je že taka. In postrv, ki jo najprej celo natančno sfilirajo, napolnijo z gobami, ovijejo v slanino in opečejo, nato pa postrežejo z grahovim pirejem in ikrami, prav tako. Odličnega okusa (a precej manj atraktivnega videza) je tudi ajdova kaša s peno iz bukovih ostrigarjev in trakci surovega, mariniranega pljučnega fileja, za najboljšo jed večera pa brez pomisleka razglašam polže: postreženi so na noro okusnih, v juhi zmehčanih kosmičih ter pospremljeni s celimi sušenimi borovnicami – domiselno in privlačno.

Vitezova nova epizoda ima z lokacijo, jedilnikom in ambientom dovolj potenciala, da spet postane zanesljiv punkt, kamor boš lahko na malce bolj poseben – a ne divje eksperimentalen ali ultra hautecuisinski – obed povabil tako rekoč kogarkoli.