Marjan Horvat

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Politika

Je bila Sirizina »kapitulacija« neizbežna?

Uspeha Nove demokracije ni težko pojasniti. Volivci so se očitno vprašali, zakaj bi se zadovoljili s Sirizinim udinjanjem desnosredinski politiki, če lahko to kar volijo.

 Cipras je sam odprl vrata za Micotakisa

Cipras je sam odprl vrata za Micotakisa
© Profimedia

Predčasne parlamentarne volitve v Grčiji, ki jih je dozdajšnji premier Aleksis Cipras razpisal zaradi slabega izida svoje stranke Siriza na evropskih volitvah maja letos, so omogočile vrnitev na oblast »starim«, dinastičnim političnim strukturam. S skoraj 40-odstotno podporo volivcev je zmagala desnosredinska Nova demokracija, ki bo imela s 158 poslanskimi sedeži absolutno večino v novem sklicu 300-članskega parlamenta. »Sprejemamo razsodbo ljudstva. Sprejeli smo težke odločitve, da smo pripeljali Grčijo sem, kjer je danes, in za to plačali visoko politično ceno,« je prejšnji ponedeljek ob razglasitvi izidov volitev dejal poslavljajoči se premier Cipras.

Novi premier Kiriakos Micotakis je obljubil, da bo Grčijo popeljal iz »bolečega« obdobja, ponovil je obljube o gospodarski rasti, delovnih mestih in boljšem življenju, jasno pa je, da bo moral nadaljevati trdo politiko varčevanja, ki jo je leta 2015, da bi se izognila bankrotu države, vladi Aleksisa Ciprasa vsilila t. i. trojka (Evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad). Zagotovo je Micotakisu, zagovorniku (neoliberalne) »vitke« in »učinkovite« države, ta vloga bolj pisana na kožo kot (nekdaj) levičarskemu Ciprasu. Vidno je tudi, da se je po prevzemu vodenja Nove demokracije leta 2016 znal zavihteti na val evropskega nacionalističnega populizma in krepiti podporo stranki s kritiko migrantom naklonjenih politik in »prespanskega sporazuma«, s katerim so Grki pod Ciprasovim vodstvom z Makedonci – de facto – rešili spor glede uradnega imena Makedonije.

Zlasti s takšnimi politikami je Micotakisu uspelo privabiti med podpornike stranke volivce skrajno desne, neonacistične Zlate zarje, ki se tokrat ni prebila v parlament.

Z vnovičnim prihodom Nove demokracije na oblast se je krog sklenil: država, ki je pod vodstvom Sirize s pozivi k pravičnejši in socialno vzdržni ureditvi izzivala evropski neoliberalni ustroj, se je v enem mandatu ne le vrnila v stare politične tirnice, temveč jih je še »oplemenitila« z nevarnimi nacionalističnimi politikami, ki ta čas prevladujejo marsikje v Evropi. V marsičem nosi krivdo za to Aleksis Cipras, ki se je morda celo preveč podredil diktatu trojke, kakor izpričujejo besede nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja, enega izmed tvorcev evropskega programa varčevalnih ukrepov, da je njegova vlada »preveliko breme krize preložila na pleča najšibkejših«. Številni s politične levice so Ciprasu zamerili tudi intenzivnejše povezovanje z ZDA na vojaškem in drugih področjih, zlasti pa prijateljevanje z izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem. Vse to je zagotovo botrovalo uspehu Nove demokracije na volitvah. »Volivci so se vprašali, zakaj bi se zadovoljili s Sirizinim udinjanjem desnosredinski politiki, če to lahko kar volijo,« je zapisal David Adler, dopisnik Guardiana iz Grčije.

Premier Cipras se je zagotovo že leta 2015 zavedal, da bo po izteku mandata nemara politično mrtev. »Za koga si želite, da bi vas mučil – navdušen mučitelj ali kdo, kot sem sam, ki vas noče mučiti, a bo to storil, da bi obdržal službo?« je sporočal v mesecih, ko je njegova vlada začela zviševati davke na dohodke, premoženje, mala in srednje velika podjetja, ki so steber grškega gospodarstva, (raz)prodajati državno premoženje in udejanjati druge ukrepe, da bi se »spravila« z mednarodnimi finančnimi trgi. »Stranka, ki se je povzpela na oblast z retoriko, usmerjeno proti ’morskim psom’, posojilodajalcem na globalnih trgih, je prišla do točke, da je njihova odobritev zanjo postala temeljno znamenje uspeha,« piše v reviji Jacobin Kostas Lapavicas, profesor ekonomije na londonski univerzi SOAS.

Toda Janis Varufakis, nekdanji finančni minister v Ciprasovi vladi, zdaj pa vodja Gibanja za demokracijo Evrope (DiEM25), je prepričan, da se Cipras ne bi smel ukloniti zahtevam »trojke«. V pogovoru za Jacobin je opozoril, da je na referendumu julija 2015 skoraj 62 odstotkov volivcev – tisti, ki niso imeli denarja v bankah – zavrnilo diktat »trojke«. Zato je po njegovem mnenju Ciprasovo izgovarjanje, da ljudje niso bili pripravljeni na boj, nepošteno. »Ti nisi bil pripravljen, prijateljček,« mu je sporočil v Jacobinu.

Okno za udejanjanje drugačne politike od sedanje se je s Sirizino »kapitulacijo« zagotovo priprlo. Tudi zato imajo današnje leve in napredne stranke manj možnosti za preboj na oblast; a stranka MeRA25, Varufakisova grška podružnica stranke DiEM25, bo imela v novem sklicu osem poslancev, vendarle dovolj, da z drugačno organiziranostjo stranke, h kateri sodi zlasti večja vpetost v družbeno okolje, in z drugačno držo pokaže, ali je napredne politike zares mogoče udejanjiti, ne le dokazovati, da bi Ciprasu – če parafraziramo besede Slavoja Žižka – lahko spodletelo bolje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.