Darja Kocbek

29. 7. 2019  |  Svet

Zakaj nekateri še vedno verjamejo, da je bil pristanek na Luni prevara

K temu, da je človek stopil na Luno, je pripomoglo 400 tisoč ljudi, a zgolj eden je bil dovolj za širitev teorije zarote, da je šlo za prevaro

Pristanek na Luni

Pristanek na Luni
© NASA / WikiCommons / Pixabay

Da je pred 50 leti prvi človek lahko stopil na Luno, je pripomoglo 400 tisoč zaposlenih na vesoljski agenciji Nasa in njenih pogodbenih sodelavcev. Samo en človek je bil dovolj, da so se razširile teorije zarote, da je šlo za prevaro. Njegovo ime je Bill Kaysing, poroča Guardian.

To je človek, ki je med letoma 1956 in 1963 posredno, kot zaposleni v podjetju Rocketdyne, ki je pomagalo razvijati motorje za raketo Saturn V, sodeloval v ameriškem vesoljskem programu. Leta 1976 je objavil pamflet Nikoli nismo prišli na Luno: Ameriška 30 milijard dolarjev vredna goljufija. Kot dokaz je uporabil slabe fotokopije in absurdne teorije. Nekaj jih kljub kupu dokazov, da je človek leta 1969 res stopil na Luno, živi še danes v hollywoodskih filmih, dokumentarnih filmih TV mreže Fox News, na forumih in kanalu YouTube. Lani je celo profesor sociologije iz New Jerseyja študentom razlagal, da je pristanek na Luni prevara.

Roger Launius, nekdanji glavni zgodovinar na agenciji Nasa, razlaga, da je internet omogočil, da danes lahko vsakdo svoja prepričanja razlaga širšemu krogu ljudi kot nekoč. »Res je tudi, da imajo Američani radi teorije zarote. Vselej, ko se nekaj zgodi, ima nekdo nasprotno razlago,« pravi. Tudi Britanci so ljubitelji teorij zarote.

Lani je celo profesor sociologije iz New Jerseyja študentom razlagal, da je pristanek na Luni prevara.

Oliver Morton, avtor dela Luna: zgodovina za prihodnost, razlaga, da obstojnost teorij zarote zanj ni presenečenje. Če imamo neverjeten dogodek, za katerega je veliko dokazov (Apollo 11) in verjeten dogodek, za katerega ni nič dokazov (prevara o pristanku na Luni), bodo nekateri ljudje izbrali slednjega. Bistvo Apolla je ugotovitev, kako močna je ameriška vlada, da nekaj naredi, bistvo teorije zarote o prevari o pristanku na luni pa je pokazati, kako močna je ameriška vlada, da prepriča ljudi, da verjamejo nekaj, kar ni res, pojasnjuje Morton. Teorija o prevari je lahko uspela zato, ker po letu 1972 ni bilo novih misij na luno. Ko se je um Američanov v 70. letih prejšnjega stoletja vrnil v paranojo, je bilo lažje verjeti, da gre za prevaro. Apollo je bil namreč prelomnica med optimizmom 60. let prejšnjega stoletja in razočaranji 70. let prejšnjega stoletja.

»Če lahko naredimo to, zakaj ne moremo tega,« je postalo splošno vprašanje. »Ja, vlada si lahko postavi izjemen cilj in ga doseže, to pa ne pomeni, da lahko zmaga v vojni v Vietnamu, uredi razmere v revnih mestnih četrtih, pozdravi raka ali naredi kaj drugega, kar bi si Američani želeli,« razlaga Morton.

Če imamo neverjeten dogodek, za katerega je veliko dokazov (Apollo 11) in verjeten dogodek, za katerega ni nič dokazov (prevara o pristanku na Luni), bodo nekateri ljudje izbrali slednjega.

Pri teorijah, da je pristanek na Luni prevara, gre bolj za to, kaj se ni zgodilo, kot kaj se je. Če je prve teoretike zarot, ko govorimo o pristanku na Luni, gnala jeza, jih zdaj žene predvsem dolgočasje. Črta med zaroto in zabavo je zdaj veliko bolj zabrisana. Zaveznik teorij zarot je čas. Ker priče umirajo, je nasprotnikom lažje dokazovati, da se nekaj ni zgodilo.

Če bo Nasa leta 2024 res poslala na Luno novo misijo, bodo teorije zarot o pristanku na Luni nadomestile teorije zarot o Marsu.

Andrew Marantz, ki za The New Yorker poroča o teorijah zarot, vidi povezave med teorijami, da je pristanek na luni prevara, in političnimi teorijami zarot. Ob tem, ko so dvomi v trditve vlade lahko legitimni, teorije zarot, ki oporekajo osnovnim resnicam, uničujejo delovanje demokracije, vodijo do totalitarne države, kjer »je vse bilo mogoče … in nič ni bilo res«, povedano z besedami filozofinje Hannah Arendt.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.