Preseljevanje se ne bo nehalo

Vsakič, ko se na južni meji zgodi kaj izstopajočega – pred dnevi je bil tak dogodek prihod nekoliko večje skupine beguncev –, oblast tja pošlje dodatne policiste in vojake, naroča in postavlja nove kilometre ograje in rezilne žice, nočne kamere, brezpilotne letalnike, po novem tudi oklepnike. Odziv slovenske vlade (in drugih vlad v soseščini) daje občutek, kot da gre za začasen in tudi preprosto rešljiv »problem«. A migracije so precej bolj večplastno vprašanje, ki ga z delnimi ukrepi ni mogoče rešiti. Za začetek si bo treba priznati, da so vedno bile, so in bodo ostale stvarnost, dejstvo, ne pa naključen dogodek, nekakšna anomalija.

»Edini politični cilj, ki so ga bili evropski voditelji sposobni določiti v odgovor na begunsko krizo in je sedaj del evropske politike, je omejitev prihodov ljudi v EU,« je lani ob tem času za Mladino povedal Yves Pascouau, strokovnjak za migracijske procese z Univerze v Nantesu. Po njegovem mnenju za povečane migracije obstajajo rešitve, a te niso mogoče čez noč: »Migracij oziroma priseljevanja ne bomo zmogli reševati, kot to počnemo sedaj. Rešitev pa ne bo prišla jutri zjutraj. Gre za dolgoročno perspektivo, ki pa mora biti povezana s strategijo, skupno evropsko strategijo. Evropski voditelji se morajo zavedati, da je skupna strategija EU na tem področju nujna. In ne za prihodnjih pet let, kot je to v navadi za evropske strategije, pač pa za prihodnjih 20, 30 ali 40 let.«

Ta strategija je mogoča zgolj ob zavedanju, da migracije niso rešljiva težava, ampak realnost, s katero so ljudje vedno živeli in bodo morali tudi v prihodnje. Človeška mobilnost se ne bo nehala, v kakršnikoli obliki že bo obstajala, zakonita, trajna ali začasna in v vseh drugih oblikah. Ljudje se bodo preseljevali. »Morda se bodo v prihodnosti preseljevali drugače, v druge smeri in iz drugačnih razlogov kot danes. Tega ni mogoče ustaviti, tudi EU tega ne bo mogla ustaviti. Kar brez dvoma potrebujemo, je razumevanje, kako bo mobilnost ljudi videti v prihodnjih letih in desetletjih,« pravi Pascouau.

»Upoštevati moramo tudi, da na ravni EU obstaja skupno območje, ki je schengensko območje, kar samo po sebi pomeni, da bi morali imeti skupno evropsko politiko glede migracij in mednarodne zaščite oziroma azila. Če se bomo temu izognili, je velika verjetnost, da bomo izgubili tudi schengensko območje,« je tedaj še povedal Pascouau. Točno to se utegne zgoditi prav na slovenski meji, točneje, najprej na slovensko-italijanski meji. Tam italijanska oblast, ki deluje pod taktirko notranjega ministra, skrajnega desničarja Mattea Salvinija, povsem odkrito napoveduje ne le ponovno vzpostavitev popolnega nadzora, pač pa postavitev tehničnih ovir, ograj, zidov … In s tem vrnitev desetletja v preteklost k zaprtim mejam tudi znotraj Evrope oziroma Evropske unije. Zaprte meje, še posebej fizične ovire vzdolž njih, pa se veliko teže podrejo, kot se postavijo, nas učijo izkušnje.

Salviniju gre verjeti na besedo. Doslej je napovedal in uresničil že precej bolj nehumane »obmejne« ukrepe, kot bi bila postavitev zidu na slovensko-italijanski meji. Na morski meji v Sredozemskem morju Italija že dlje onemogoča pristanek reševalnim ladjam, ki rešujejo begunce na najbolj smrtonosni begunski poti na svetu. Kapitane oziroma kapitanke ladij, ki si drznejo pristati, pa pošilja v zapor.

Begunci sicer v Sredozemskem morju množično umirajo že leta. To je bila tudi tema posveta notranjih in zunanjih ministrov ta teden v Parizu, kjer so baje dosegli napredek, a nobenega dogovora. Toda soglasje in dogovori v Evropi bodo prej ko slej sprejeti. Postavljanje zidov in pošiljanje vojske na meje je pač slaba in v najboljšem primeru začasna »rešitev«.