Boštjan Napotnik

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Konzum

Na čakanju

Kužina Stara šola, Korte

  • ocena: 2 / 5

Tun

Tun

Pečeni sir

Pečeni sir

Restavracija Kužina
Stara šola Korte 74
 Tel.: 031 375 889
Ob ponedeljkih je Kužina zaprta, druge dni pa obratuje od 12. do 23. ure, razen ob četrtkih, ko je odprta samo zvečer, od 18. do 23. ure.

Ambient:
verjetno kar najboljši del paketa: razgled proti Padni je krasen, tudi oprema gostilne je prijetna, rustikalna, a elegantna … italijanske popevke v zvočnikih so malo preglasne

Napitki:
drugi dobri del paketa – fokus je seveda na vinih slovenske Istre, znotraj teh pa na prvoligaših; z južne strani meje prihaja luštna birca san servolo

Dostopnost:
navigiranje po ridah slovenske Istre je fun, še posebej, če se izogneš vikend gneči; parkirišče je, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
fuži s šugom iz bakalarja

Ne tako fino:
file bele ribe s tartufi
svinjska potrebušina
poooočasnost dogajanja

Petrihtna špura v Stari šoli stane 45 evrov.

»Glede na leta (ne pa tudi na ime nizkonakladnika) bi se mi tukaj moralo dopasti!« je povezavo med letom svojega rojstva in sicer novo – a po imenu pač starošolsko – kortsko gostinsko pridobitvijo že vnaprej ugotavljal starosta tokratne razgledniško-ogledniške Konzumove odprave v slovensko Istro. In kazalo je, da je imel stari prav: lepo obnovljen mini hotelski kompleksič v prostorih stare pedagoške ustanove je s staro oljko sredi prostranega dvorišča, hudimi vedutami in okusno opremljenim jedilnim prostorom nakazoval užitkarske smeri razvoja tistega sobotnega dneva.

Posedeni za mizo smo si najprej izgovorili glaž Klenartove osvežilne penine, in še preden smo utegnili z natakarico reči karkoli o košti, predse že dobili pozdravni mini narezek – par rezin sušenega ombola, pancete in klobase. Fino, bolj fino kot domači kruh, pri katerem bodo morali še vzeti kako lekcijo v izogib prekompaktni in drobljivi sredici. Misleč, da bo ne le za nas, ampak tudi za kuhinjo najmanj zapletena pot skozi ponudbo vodila prek degustacijskega menija, smo se dogovorili za pethodno seanso z mogočimi odkloni in variacijami za različne jedce. Otvoritev je šla po dveh poteh: bolj posrečena je bila sočno, počasi kuhano goveje stegno, položeno na solato in opremljeno z v refošku marinirano šalotko, gorčično omako in mladim, grobo naribanim kozjim sirom; precej manj všečen je bil aromatski kaos kosa opečenega tuna z lardom in tremi sladkastimi komponentami – jogurtom z rdečo peso, slivovo mostardo in malinami. Čudna kombinacija, v ustih še bolj kot na papirju; še najbolje je videti na sliki.

Kmalu za tem se je začela kazati največja kužinska slabost: precejšen logistični kaos. Čeprav nas v jedilnici ni bilo niti deset, so pavze med posamičnimi hodi trajale tudi po pol ure in več; natakarji s kuhinjo, ki je nadstropje niže, komunicirajo po voki-tokiju in pogosto človeka obide občutek, da so popolnoma pozabili nanj, in to ne samo pri jedeh, ampak tudi pri vinu in vodi. In vobče.

Nazaj k jedem: popečeni mladi sir v kozjem jogurtu je verjetno hotel graditi na kontrastu med vročim sirom in hladnim jogurtom, a so ga postregli na vročem krožniku, zaradi česar je jogurt postal mlačen, okusila pa se je tako ali tako le osmojena mlada čebula na vrhu; fuži s krepkim šugom iz polenovke so bili krasni, brez dvoma najboljša jed dneva, saj je nato na enem glavnem krožniku ždel kos površno obdelane (polna hrustanca je bila) svinjske potrebušine s korenčkovim pirejem in nekaj kosi pečenega krompirja, bučk in korenja, ta generična kombinacija pa je ob vodenem krompirjevem pireju spremljala tudi na krožnik zabrisano podrtijo iz fileta bele ribe, surove mlade špinače in nalistanih tartufov.

Izvedši, da bi bilo treba na eno od sladic čakati še vsaj 15 minut (nice try, haha!), smo se zadovoljili s pudingasto crème brûlée s slivovim sladoledom in tako nam je kosilo uspelo končati v dobrih treh urah. Preveč.