Z druženjem nad strah in predsodke

Luiji Juhanes, begunec, malo starejši od 20 let, pripoveduje, kako se je odločil, da bo zapustil rodno Eritrejo: »Ko sem končal srednjo šolo, sem moral v vojsko, tako kot vsi fantje v naši državi. Nekoč smo imeli vaje v vojaškem taboru in skupaj z nekaj prijatelji smo se odločili, da pobegnemo. Takrat sem bil star 18 let.« Prek Sudana in Libije ter nato čez Sredozemsko morje – z ladjo, na kateri je potovalo več kot 800 beguncev – je prišel v Italijo, od tam pa v Ljubljano, kjer biva že več kot dve leti. Ga je bilo hudo strah? »Ne, nisem preveč razmišljal o tem. Konec koncev je pri nas to nekaj normalnega.« V Sloveniji se je spoprijateljil z veliko ljudmi, zadovoljno razlaga in dodaja, da slabih izkušenj s Slovenci tako rekoč nima. Ob prihodu sem sta mu pri vključevanju v družbo pomagali organizaciji Slovenska filantropija in Društvo Odnos, dobil je socialno pomoč in stanovanje, v katerem živi skupaj z begunci iz Sirije, ki so v tem času ravno tako postali njegovi dobri prijatelji. »Po treh letih socialne pomoči ne dobivaš več, vendar se bom znašel. Občasno prevajam, tako da s tem zaslužim nekaj denarja, namen pa imam najti tudi resnejše delo. Rad delam. Želel bi se naučiti slovenščine in študirati – kaj podobnega političnim vedam. Vendar je slovenščina zelo težka.« (smeh) Začetni korak je že narejen, četudi je začel pri osnovah: prva beseda, ki jo je znal v slovenščini, je ’pozdravljeni’ – in izgovori jo zelo suvereno.