Lara Paukovič

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Družba

Z druženjem nad strah in predsodke

Slovenska Karitas nadaljuje projekte ozaveščanja o beguncih

Samuel in Luiji sta iz Eritreje pribežala v Slovenijo - Samuel je tu začasno, saj se želi pridružiti bratu v Veliki Britaniji, Luiji pa bo ostal v Ljubljani, ki je v dveh letih in pol postala njegov dom.

Samuel in Luiji sta iz Eritreje pribežala v Slovenijo - Samuel je tu začasno, saj se želi pridružiti bratu v Veliki Britaniji, Luiji pa bo ostal v Ljubljani, ki je v dveh letih in pol postala njegov dom.
© Borut Krajnc

Luiji Juhanes, begunec, malo starejši od 20 let, pripoveduje, kako se je odločil, da bo zapustil rodno Eritrejo: »Ko sem končal srednjo šolo, sem moral v vojsko, tako kot vsi fantje v naši državi. Nekoč smo imeli vaje v vojaškem taboru in skupaj z nekaj prijatelji smo se odločili, da pobegnemo. Takrat sem bil star 18 let.« Prek Sudana in Libije ter nato čez Sredozemsko morje – z ladjo, na kateri je potovalo več kot 800 beguncev – je prišel v Italijo, od tam pa v Ljubljano, kjer biva že več kot dve leti. Ga je bilo hudo strah? »Ne, nisem preveč razmišljal o tem. Konec koncev je pri nas to nekaj normalnega.« V Sloveniji se je spoprijateljil z veliko ljudmi, zadovoljno razlaga in dodaja, da slabih izkušenj s Slovenci tako rekoč nima. Ob prihodu sem sta mu pri vključevanju v družbo pomagali organizaciji Slovenska filantropija in Društvo Odnos, dobil je socialno pomoč in stanovanje, v katerem živi skupaj z begunci iz Sirije, ki so v tem času ravno tako postali njegovi dobri prijatelji. »Po treh letih socialne pomoči ne dobivaš več, vendar se bom znašel. Občasno prevajam, tako da s tem zaslužim nekaj denarja, namen pa imam najti tudi resnejše delo. Rad delam. Želel bi se naučiti slovenščine in študirati – kaj podobnega političnim vedam. Vendar je slovenščina zelo težka.« (smeh) Začetni korak je že narejen, četudi je začel pri osnovah: prva beseda, ki jo je znal v slovenščini, je ’pozdravljeni’ – in izgovori jo zelo suvereno.

Kar želiš, da bi drugi storili zate, naredi zanje

Slovenska Karitas, ki sicer uresničuje karitativno in socialno poslanstvo katoliške cerkve, ves čas ozavešča javnost o povezanosti med migracijami in razvojem; o tem, kako vključevanje migrantov spodbuja ljudi k odprtosti in sprejemanju. Zadnja njena akcija ozaveščanja se imenuje Kaj je dom? in del nje je bila tudi prireditev Pogovor z govorečimi knjigami v Knjižnici Otona Župančiča, kjer so se obiskovalci lahko družili z Luijijem in njegovim prijateljem Samuelom, prav tako beguncem iz Eritreje, pa tudi z drugimi ljudmi, ki imajo takšno ali drugačno izkušnjo migracije ali pa se s tem vprašanjem ukvarjajo.

V medresorsko Usklajevalno skupino za reševanje begunske problematike je bila Karitas sicer vključena že pred prvim migrantskim valom leta 2015. Ob prihodu prvih migrantov je pri oskrbi na vseh lokacijah v Sloveniji vsak dan sodelovalo do 190 prostovoljcev Karitas: v nekaterih migrantskih centrih so do decembra 2015 v izmenah delali ves dan, v nekaterih pa posamezno izmeno od osem do 12 ur. Prostovoljsko delo je opravljalo skupaj 880 slovenskih prostovoljcev iz Karitas in 250 iz Karitas EU.

Slovenska Karitas, ki sicer uresničuje karitativno in socialno poslanstvo katoliške cerkve, ves čas ozavešča javnost o povezanosti med migracijami in razvojem.

Gre torej za zanimiv pojav: čeprav je veliko slovenskih katoličanov volivcev SDS ali NSi, ki si točke pridobivata pretežno s protipriseljensko retoriko, je, kot smo že pisali, vloga katoliških organizacij pri pomoči beguncem že dolgo ključna. Karitas zdaj skupaj z 11 sestrskimi organizacijami izvaja projekt MIND, ki ga sofinancirata evropska komisija in ministrstvo za zunanje zadeve, ki »želi prispevati, da bi družba v Evropi bolje razumela kompleksnost migracij, se odzvala na te izzive s človečnostjo in spoštovanjem in cenila prispevek vseh ljudi, ki delajo skupaj in imajo pozitiven učinek na naše življenje, skupnost in kraj«. K temu projektu je sodil tudi Pogovor z govorečimi knjigami. Na njem so poleg Luijija in Samuela sodelovali še Slavka Cekuta, misijonarka, ki je 11 let delala v Albaniji, zdaj pa kot prostovoljka Karitas Novo mesto pomaga albanskim družinam pri integraciji v slovensko družbo, Jean Damascene Kwizera in Christophe Rukundo iz Caritas Rwanda, ki se bosta v Sloveniji naučila izdelovati opeko iz gline s stiskalnico in znanje doma uporabila v praksi, Gregor Batagelj, otrok migrantov v Argentino, Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in pomoči pri Karitas, Irma Šinkovec, sodelavka sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na ministrstvu za zunanje zadeve, in Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske Karitas.

»Ne gre samo za to, da delovanje Slovenske Karitas temelji na katoliških načelih – naše delo temelji na univerzalnih etičnih načelih,« je povedal Uršič. »Pomoč zagotavljamo čisto vsakemu, in to ni posebnost katoliške vere, gre za načela, ki jih najdemo povsod: v budizmu, islamu in tako dalje. Kar želiš, da bi drugi storili zate, ti naredi zanje. Ne delamo razlik: na nas se lahko obrne človek katerekoli vere ali narodnosti.« Toda kaj poreče na ljudi, ki pod pretvezo zagovarjanja katoliških načel podpirajo pomoč samo »svojim«, torej tistim iste vere ali narodnosti, drugačnim pa jo zavračajo? Vendarle se skoraj vedno, ko v medijih beremo o humanitarni pomoči migrantom ali begunskih otrocih, ki jih je ta ali ona organizacija peljala na morje, kje pojavi kakšna pritožba v smislu – »tudi naši otroci so lačni, zakaj pa njih ne peljete na morje«. »Več ljudi, ki prihajajo po materialno pomoč na Karitas, je drugačne narodnosti, jezika, veroizpovedi kot pa katoliški Slovenci. Pomagamo vsem. To je eno,« odgovarja Uršič. »Drugič pa se mi zdi pomembno poudariti, da smo tudi Slovenci narod popotnikov – bili in še vedno smo. Vsako leto gre v tujino več kot 15 tisoč ljudi, od tega več kot 8000 mladih. Ne samo v zahodni svet, tudi v druge kulture: na Kitajsko, na sever, v protestantske in islamske države. In če želimo za svoje, da se vključijo v tuje kulture, moramo tudi mi sprejemati druge. To je stališče Slovenske Karitas.«

»Slovenci smo na splošno pokazali, da smo kar odprti,« vskoči Irma Šinkovec, sodelavka sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na MZZ. »Seveda nam veliko še manjka, a se mi zdi, da negativni odzivi izvirajo predvsem iz nepoznavanja in strahu. Če nečesa ne poznamo, se tega bojimo, strah pa lahko premagamo s točno takšnimi projekti in druženji, kot je to danes.«

Luiji in Samuel, eritrejska begunca, se v Sloveniji k sreči počutita dobro, ne zdi se jima, da ju ljudje ne bi sprejeli medse.

Ena od obiskovalk prireditve je bila mlada prostovoljka Slovenske Karitas Monika, ki je opisala svojo izkušnjo enotedenskega počitnikovanja z otroki iz socialno ogroženih družin – to prav tako prireja Karitas. »Otroci, ki jih peljemo na morje, so si med sabo zelo različni, vsak prihaja s svojo zgodbo; veliko jih je muslimanov in poznajo popolnoma drugačen način življenja kot katoliški otroci, a v enem tednu, ko skupaj dopustujejo, vidiš, kako se kljub razlikam sprejmejo med sabo. Vsi drug za drugega vedo, kakšne vere so, a to vsak spoštuje, pa tudi mi spoštujemo tiste, ki so drugačne veroizpovedi. Mislim, da se z nami vsi počutijo zelo domače,« je navdušeno razložila. Še en lep primer premagovanja strahu in zadržkov z neposrednim stikom z drugačnim. Seveda pa je treba, da to dosežemo, ogromno vlagati v izobraževanje sodelavcev, načrtno širitev obzorij in tako dalje.

Slovenija, novi dom

»Spomnimo se na sedemdeseta leta, ko so v Slovenijo prihajali ekonomski migranti. Na Jesenicah smo imeli Mulahasanovića pa ljudi z makedonskimi priimki, a se nismo ozirali na to – vsi skupaj smo živeli v večkulturnosti,« se spominja Cveto Uršič. »Migracije niso nič novega.« Tudi Luiji in Samuel, eritrejska begunca, se v Sloveniji k sreči počutita dobro, ne zdi se jima, da ju ljudje ne bi sprejeli medse, v skladu s tem se tudi sama trudita za čim boljšo vključenost v družbo. »Slovenija je zame zdaj dom,« pravi Luiji, kot začasen dom jo je prav tako sprejel Samuel, četudi že od začetka ve, da bo na neki točki nadaljeval pot v Združeno kraljestvo. Družita se, žurirata, tako kot vsi mladi njunih let, Luiji se je lotil celo opravljanja vozniškega izpita. Če pa bi jima okoliščine omogočale, bi se oba še vedno najraje vrnila v pravi dom – ne glede na odisejado, ki sta jo preživela, da sta lahko migrirala v Evropo. Samuelova je bila še daljša od Luijijeve: trajala je približno deset mesecev, saj je iz Sudana pobegnil v Egipt, iz Egipta v Turčijo, od tam v Grčijo in potem v Slovenijo. Na vprašanje, kako pogosto še pogrešata domači kraj, brez pomisleka odgovorita »vsak dan«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.