Boštjan Napotnik

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Konzum

Ustaljene tirnice

Pri Lešniku, Maribor

  • ocena: 3 / 5

Čemaževa juha

Čemaževa juha

Jagnječja krača

Jagnječja krača

Gostilna in motel Pri Lešniku
Dupleška cesta 49, Maribor
Tel.: 031 375 889
Pri Lešniku počivajo ob nedeljah in ponedeljkih, druge dni pa obiskovalstvo gostijo od 6. do 22. ure.

Ambient:
večkrat dozidan in v vse smeri razširjen motelsko-gostilniški kompleks, slogovno ujet v 90’s

Napitki:
higienski minimum, vina prihajajo predvsem iz podravske vinske dežele

Dostopnost:
lastno dovolj veliko parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
gosja jetra kreker s cvetnim polnilom

Ne tako fino:
čemaževa juha sladice

Karpačo in štajerska deska staneta 8, juha 3,5, gosja jetra 15, jagnječja krača 16, ocvrti piščančji trakci 12, jogurtova strjenka 3,5, lešnikova sladoledna kupa pa 4,5 evra

»Tole pa je videti kot eno tako shajališče srednjeevropskih narodov in narodnosti,« je med iskanjem parkirnega prostora na dvorišču gostoprimskega kompleksa Lešnikovih registrske označbe vozil gostov, segajoče od srbskih prek madžarskih, slovaških in čeških do poljskih in nemških, pokomentiral nekdanji član osnovnošolskega kluba OZN, zdaj pa Konzumov poverjenik za severovzhodne teritorije. Sodeč po kar fino zapolnjenem parkirišču in živahnem dogajanju v jedilnici imajo Lešnikovi čisto v redu turistično sezono, sodeč po jedilniku pa je kuharska sezona pri njih precej univerzalna z zelo dobro zapolnjenostjo klasičnih mesnih pozicij in tu in tam kakšnim zanimivejšim odklonom.

Pozdravni simpatico mini sendvič s čemaževo skuto in kolutkom kranjske klobase je utrl pot dvema hladnima krožnikoma – precej na horuk vkup nametanemu narezku iz dokaj generičnih primerkov šunke, želodca, salame in zaseke ter govejemu karpaču, pri katerem pa glavna reč niso bile rezine surove govedine (kaj šele mladi sir ali kuhano prepeličje jajce), ampak silno ljubek kreker z vgrajenimi cvetovi in zelmi. Prav tak rokodelski izdelek je krasil bovlico čemaževe juhe in jo zasenčil še bolj kot prej govedino – bila je namreč plehka, prazna, skoraj neslana in jako šibkega okusa.

Nekakšna dvojnost, nihanje med dobrimi in slabimi rečmi (celo na istem krožniku), se je žal izkazala za rdečo nit našega lešnikovanja: rezine gosjih jeter so bile okusne in lepo pečene, a naložene na obilico nekakšnega grudastega približka krompirjevega pireja, ki sta mu bili dodani gmota delno surovih, delno prepečenih korenjevo-bučkastih žuljenov in čebulna marmelada. Kosi piščančjega fileja (pre)ocvrtega v z bučnimi semeni ojačani panadi niso bili postreženi z obljubljenim ocvrtim krompirčkom, ampak z napol kuhanimi, napol pečenimi rezinami krompirja, hišna bučna majoneza pa je bila bolj kot to le z malo bučjaka obarvana tatarska omaka. Isti krompir je z na hitro opečenimi paprikami in bučkami spremljal tudi jagenjčkovo kračo, ki je bila na dobri poti do krasne zmehčanosti, a so nje potovanje žal prekinili kakšne pol do tri četrt ure prezgodaj, zatorej jo je bilo treba še kar dobro žvečiti – je pa bila okusna, sočna in lepo tretirana.

V sladki diviziji smo spet bili – če že nismo hoteli jesti štrudlja – obsojeni na izbiro med raznimi kombinacijami krem, mousov in pirejev: jogurtovo strjenko z dišečo kremo iz jurke sta spremljala kepica že skoraj staljenega, sicer okusnega domačega bezgovega sladoleda in vozel kadaifa; isti element je krasil tudi lešnikovo sladoledno kupo z vaniljevo kremo in koščki lubenice in marelic.

Lešnikovi oštarijo očitno peljejo po varni in ziheraški, sredinski špuri in bolj kot na inovacijo stavijo na tradicijo. Tudi prav, a malo več natančnosti in občutka za eleganco jim ne bi škodilo, še posebej, če kanijo ostati med boljšimi mariborskimi postojankami. Pokazano je za kaj takega pač premalo.