Marjan Horvat

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Politika

Vročekrvni diplomat

Kdo je Josep Borrell, novi evropski »zunanji minister«

Josep Borrell, zdaj še španski zunanji minister, je zapustil intervju za Deutsche Welle, saj naj bi voditelj »preveč pristransko« drezal vanj z vprašanji o ravnanju s katalonskimi voditelji, zaprtimi v španskih zaporih.

Josep Borrell, zdaj še španski zunanji minister, je zapustil intervju za Deutsche Welle, saj naj bi voditelj »preveč pristransko« drezal vanj z vprašanji o ravnanju s katalonskimi voditelji, zaprtimi v španskih zaporih.

Minuli ponedeljek je Svet Evrope uradno potrdil imenovanje Josepa Borrella za novega visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko. Če bo novega »zunanjega ministra« EU potrdil tudi evropski parlament, se bo 72-letni španski politik konec oktobra zavihtel na enega izmed najpomembnejših položajev v Evropski uniji. Vodil bo evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, zasnovano z Lizbonsko pogodbo v letu 2009. Ta zaposluje več kot 4000 uradnikov in ima v državah »tretjega sveta« in v mednarodnih organizacijah 143 delegacij.

V odločitvi za imenovanje španskega politika na čelo tako pomembne institucije EU lahko prepoznamo odobravanje evropskih centrov moči, zlasti seveda Berlina, da so se španske oblasti, po odhodu konservativnega premiera Mariana Rojoya in brexitu, pripravljene bolj angažirati v snovanju in delovanju skupnega evropskega doma. Borrella so zagotovo izbrali tudi na podlagi pričakovanja, da bo znal s svojimi izkušnjami in nekonvencionalnim, nekateri pravijo »nediplomatskim« pristopom v diplomaciji v Evropi in v svetu utrditi profil evropskega »zunanjega ministrstva« EU. Z njim naj bi evropska zunanja politika dobila prepoznaven izraz, česar dosedanja evropska »zunanja ministrica« Federica Mogherini ni zagotovila.

Iz Borrellovih nastopov in izjav v vlogi španskega zunanjega ministra lahko sklepamo, da bo v primerjavi s svojo predhodnico ravnal manj politično korektno. V minulem letu je denimo razburil Moskvo, ko je Rusijo imenoval »naša stara sovražnica«, ki je s svojimi grožnjami »spet tu«, še bolj pa pripadnike ameriških avtohtonih prebivalcev, ko je izjavil – za kar se je sicer kasneje opravičil –, da je bila ameriška pot v samostojnost enostavna, saj so morali novi priseljenci »le pobiti nekaj Indijancev«. Odmevala je tudi njegova izjava, da so grožnje Trumpove administracije z vojaškim posegom v Venezueli »kavbojsko ravnanje«. Nekatere na politični desnici moti njegovo slavljenje zdajšnje oblasti v Iranu, Izraelce in njihove podpornike pa njegova zahteva, da mora Evropska unija priznati Palestino.

Iz njegovih nastopov je vidno, da je v njem nekaj »trumpovskega« populizma, kar je seveda lahko prednost, če bo to svojo lastnost usmeril v utrjevanje in uveljavitev antitrumpovske vizije Evrope v svetu. Da se zavzema za aktivnejšo evropsko zunanjo politiko, je vidno tudi iz njegove opredelitve evropske službe za zunanjepolitično delovanje za »dolino solz«, saj »iz vsega sveta prihajajo k nam in nam tožijo, kako hudo je, mi pa jih lahko le bodrimo ali izrekamo sožalje«. Poznavalci pravijo, da naj bi Borrell skušal zbližati in uskladiti stališča držav članic EU, da bi z njihovim bolj poenotenim nastopom Unija lahko okrepila legitimnost za svoje delovanje na zunanjepolitičnem področju.

Iz Borrellovih nastopov je vidno, da je v njem nekaj »trumpovskega« populizma, kar je seveda lahko prednost, če bo to svojo lastnost usmeril v utrjevanje in uveljavitev antitrumpovske vizije Evrope v svetu.

Josep Borrell ima za takšno delo zagotovo dovolj izkušenj. Sin peka iz majhne vasi v katalonskih Pirenejih, ki je v Madridu diplomiral iz letalskega inženirstva in ekonomije, doktoriral ter se dodatno izobraževal v Franciji in ZDA, je bil med letoma 1982 in 1996, v tako imenovanem socialističnem postfrankovskem zlatem obdobju, najprej minister za finance, nato pa za javna dela in infrastrukturo. Leta 2000 je kandidiral za španskega premiera, a je od kandidature odstopil, ko se je razkrilo, da sta si uslužbenca ministrstva, ki ga je pred tem vodil, s koruptivnimi dejanji prisvojila nekaj milijonov evrov. Čeprav v škandal osebno ni bil vpleten, je zapustil špansko politiko in se posvetil evropski. Med letoma 2004 in 2007 je bil predsednik evropskega parlamenta in eden izmed članov konvencije, ki je na prelomu tisočletja pripravila prvi osnutek evropske ustave; bil je eden izmed tistih, ki so se uprli nakanam RKC, da bi v preambulo evropske ustave vključili omembo »krščanskih korenin Evrope«.

Čeprav je Borrell po rodu Katalonec, njegov oče pa je bil zapornik Francovega režima, odločno nasprotuje težnjam sonarodnjakov po osamosvojitvi Katalonije. Prepričan, da so zahteve osamosvojiteljev nelegitimne, saj »njihove stranke v Kataloniji niso nikoli prejele več kot 50 odstotkov glasov«, je kot španski zunanji minister oblikoval znotraj ministrstva posebno agencijo, Globalno Španijo, da bi z njo v tej »propagandni vojni« očrnil osamosvojitelje in povrnil ugled španski državi. Odmeval je njegov odhod z intervjuja za Deutsche Welle, saj naj bi voditelj preveč »pristransko« drezal vanj z vprašanji o ravnanju z zaprtimi katalonskimi voditelji, ki so organizirali leta 2017 referendum o samostojnosti. Mednarodni pravnik Ben Emmerson, avtor Twitterjeve kampanje proti Borrellovemu imenovanju za evropskega »zunanjega ministra«, navaja še, da je bil ta lani obsojen na 30 tisoč evrov denarne kazni zaradi notranjega trgovanja z delnicami podjetja, ki ga je vodil.

Od tu mnenja nekaterih političnih komentatorjev, da Josep Borrell zagovarja pravo zunanjepolitično strategijo EU, vendar bi bilo bolje, če bi jo izvajal kdo drug.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.