Mama in mama, oče in oče

Nobenega pravnega razloga ni ne v Sloveniji in ne v EU, ki bi preprečeval izenačitev pravic gejevskih in lezbičnih parov s pravicami drugih. Razlogi so zgolj politični.

Parada ponosa v Ljubljani je vsakoletni dogodek, na katerem geji in lezbijke opozarjajo, da so jim kršene človekove pravice.

Parada ponosa v Ljubljani je vsakoletni dogodek, na katerem geji in lezbijke opozarjajo, da so jim kršene človekove pravice.
© Borut Krajnc

Gejevske in lezbične družine so realnost. Ne samo take, ki so še vedno prisiljene živeti v »ilegali«, pač pa tudi »legalizirane«, »legalne«, pravno priznane. Pred skoraj desetimi leti je vrhovno sodišče slovenskima (in ameriškima) državljanoma istega spola, ki sta otroka posvojila v ZDA, posvojitev priznalo. Podobno je zatem družinske pravice pridobila slovenska družina istospolnih partnerjev, ki je v ameriški zvezni državi Kaliforniji to postala ob pomoči nadomestne matere.

Vsako leto se v Sloveniji poroči približno 50 gejevskih in lezbičnih parov. No, ne poročijo se, sklenejo partnersko zvezo. Dolga leta se je temu razosebljeno reklo registracija istospolne partnerske skupnosti. Doslej je bilo, v skoraj 15 letih, odkar zakonodaja to omogoča, sklenjenih 327 takšnih zvez. Čeprav so te na podlagi sprememb zakonodaje zadnja leta postale že zelo podobne zakonski zvezi oziroma poroki, do katere imajo pravico le »tradicionalni« pari, med njimi obstajajo pomembne razlike. Zakonodaja gejem in lezbijkam prepoveduje sklenitev zakonske zveze in posvojitev otrok, njihove »družinske« pravice poleg tega niso urejene v družinskem zakoniku, pač pa v ločenem zakonu. A ni vse tako preprosto, zakonodajo si je mogoče razlagati na različne načine, manj ali pa bolj svobodomiselno.

Spomladi, aprila je bilo, je izšel novi komentar slovenske ustave, tretji po vrsti. Tudi tokrat je nastal v domeni konservativnega dela pravne stroke. Toda ne več pod uredniškim očesom enega najbolj znanih prokatoliških pravnikov pri nas, dr. Lovra Šturma, uredil ga je precej mlajši dr. Matej Avbelj. In drugače kot prejšnja komentarja je novi na področju ženskih pravic, splava, družine in starševstva izrazito nazadnjaški. Pisec komentarja k členom ustave, ki urejajo ta vprašanja, je konservativni pravnik z mariborske pravne fakultete dr. Aljoša Dežman. Ta svari pred nevarnostmi za blaginjo otroka, ki ga posvojita geja ali lezbijki. Razlaga tudi, da ustava ne omogoča poroke med istospolnima partnerjema, čeprav, ravno nasprotno, jo omogoča. Omejitev je zapisana v zakonodaji še iz časov davno pred sprejetjem ustave (z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja) in je, če kaj, kvečjemu ustavno sporna.

Ustava se v Sloveniji sicer zelo zelo redko spreminja in komentar ustave je lahko bolj ko ne le (re)interpretacija posameznih (starih) ustavnih določb. Tak je tudi sedanji komentar ustave, ki dela korake nazaj pri vprašanju splava, družine, zakonske zveze, starševstva in posvojitev. Prav te pravice in dolžnosti pa ureja družinski zakonik, ki je začel veljati 15. aprila letos in je nadomestil več kot 40 let staro zakonodajo. Številne novosti so vsebinske, zato v nasprotju z ustavo družinski zakonik dejansko potrebuje komentar – besede, ki olajšujejo razumevanje zapletenih pravniških izrazov in povedi. Družinski zakonik se namreč tako ali drugače tiče prav vseh ljudi.

Komentar družinskega zakonika je izšel nekako hkrati z zakonikom samim pri založbi Uradni list pod uredniško roko profesorice družinskega prava na ljubljanski fakulteti dr. Barbare Novak. V delu, ki šteje skoraj 1000 strani in je izšlo le nekaj dni za že omenjenim novim komentarjem ustave, pa ne najdemo svaril pred »homoseksualno nevarnostjo« ali česa podobnega.

Pot do potrditve družinskega zakonika v državnem zboru je bila dolga, trajalo je skoraj desetletje, da smo zakonik vendarle dobili. Poleg številnih »nespornih« in dobrodošlih novosti v družinski politiki je vseboval tudi sodobnejše razumevanje pojmov zakonska zveza in družina ter predvideval izenačitev (družinskih) pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov. A zaradi teh malenkosti je bil dvakrat razveljavljen na referendumu. Podpise za referenduma je zbrala civilna pobuda Za otroke gre (ki je v zadnjih letih prerasla v skrajno desno politično stranko) s podporo katoliške cerkve in slovenske politične desnice. Večina volivcev je potem z glasovanjem manjšini odvzela človekove pravice, ki ji jih je podelila (razsvetljena) politika. Da se je to sploh lahko zgodilo, pa je poskrbela tedanja konservativna večina ustavnih sodnikov, izvoljenih s podporo SDS, ki so dovolili glasovanje o (teh) človekovih pravicah.

Razlogov, zaradi katerih bi gejem in lezbijkam še naprej onemogočali sklenitev zakonske zveze, ni.

Da se je končalo izsiljevanje in je bil družinski zakonik sploh lahko sprejet, je bilo treba iz njega odstraniti možnost, da istospolni pari sklenejo zakonsko zvezo, ter možnost, da posvojijo otroka. Teh dilem se dotakne tudi dr. Novakova. A nekoliko drugače, kot so to storili pisci komentarja ustave.

Sicer sodoben zakonik zaradi že omenjenih politično-verskih pritiskov ohranja skoraj pol stoletja staro ureditev, ki pravi, da je zakonska zveza življenjska skupnost »moža in žene«, in tudi, da je pomen zakonske zveze »v zasnovanju družine«.

Poroka prepovedana

Barbara Novak pojasnjuje, da »zasnovanje družine« ne more biti pogoj za sklenitev in obstoj zakonske zveze. Povedano preprosteje, otroci seveda niso pogoj za poroko, zakonsko zvezo. Novakova dodaja, da to izhaja tudi iz sodne prakse evropskega sodišča za človekove pravice, ki je izreklo mnenje, da nesposobnost (transseksualnega) para za spočetje otroka ne more biti okoliščina, ki paru jemlje pravico skleniti zakonsko zvezo. Poročijo se seveda lahko tudi pari, ki otrok ne želijo ali jih zaradi starosti ali bolezni ne morejo imeti.

Glede na povedano se po mnenju Novakove »postavlja vprašanje, ali ne bi morali tudi istospolnim partnerjem omogočiti sklenitve zakonske zveze«. Spočetje otrok je več kot očitno samo ena od funkcij zakonske zveze. Njen smisel in razlogi zanjo so v sodobni družbi širši od tega. Takšna zveza naj bi zadovoljevala tudi čustvene, spolne, moralno-etične (na primer medsebojno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, pomoč) in ekonomske potrebe, želje in zahteve dveh ljudi.

»Skupnostim, ki izpolnjujejo vse te zahteve, bi morali priznati enake pravice kot zakoncem,« pravi Novakova. To pa pomeni, da je izločitev gejevskih in lezbičnih družin iz družinskega zakonika očitno diskriminatorna. Gejev in lezbijk ni mogoče obravnavati drugače kot vseh drugih, zato »razlogov, da bi istospolnim partnerjem še naprej onemogočali sklenitev zakonske zveze, ni, tudi če se tako onemogočanje istospolnih zvez ta trenutek še ne šteje nujno za kršitev mednarodnih pravnih aktov s področja varstva človekovih pravic«. Evropsko sodišče za človekove pravice za zdaj od držav še ni zahtevalo, da istospolnim parom omogočijo poroke in posvojitve, a niti to ni več daleč. Zakonodaja na evropski ravni že od leta 2002 zakonske zveze ne opredeljuje več kot razmerja med osebama različnega spola.

Posvojitve prepovedane

Čeprav slovenska zakonodaja (v nasprotju z ustavo) istospolnim parom dobesedno ne prepoveduje poroke, jim jo prepoveduje dejansko – s tem, da jo omogoča zgolj partnerjem različnega spola. Kar se posvojitev tiče, pa zakon o partnerski zvezi (nekakšen poseben mini družinski zakonik za homoseksualce) dejansko vsebuje prepoved: »Partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka.« Kar tako. Zakaj pa ne? Ker sta spolno usmerjena drugače kot večina ljudi? Že na prvi pogled se tudi ta določba zdi kot šolski primer diskriminacije.

Zakonodajalec nikoli ni pojasnil razlogov, zakaj gejevskim in lezbičnim parom prepoveduje posvojitev otrok.

»Razlogov, zakaj istospolni partnerji pri posvojitvi niso izenačeni z zakonci in zunajzakonskimi partnerji, zakonodajalec ni pojasnil. Ne v zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti ne v družinskem zakoniku,« opozarja Novakova. Kot rečeno tudi v Sloveniji živijo istospolni pari s posvojenim otrokom. Prva takšna posvojitev je bila pri nas priznana z odločbo vrhovnega sodišča leta 2010.

Popolne izenačitve pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov ne preprečuje noben evropski ali drug mednarodni pravni dokument in tudi slovenska ustava ne. Še več, vsi ti najvišji pravni dokumenti na čelu z ustavo izenačitev pravzaprav zahtevajo. V ustavi piše takole: »Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev.« Nič drugega. Nič o spolu zakoncev ali njuni spolni usmerjenosti. Čas bi že bil, da ustavno sodišče presodi o (ne)ustavnosti skoraj pol stoletja stare zakonske omejitve, ki nekatere pravice še vedno omogoča le ljudem s »pravo« spolno usmerjenostjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.