Jure Trampuš

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Politika

Več nas je, boljši smo

So univerzalni otroški dodatki res zamaskirana natalitetna politika?

Pred lanskimi volitvami je veliko strank napovedalo ukrepe, ki naj bi spodbudili večjo rodnost. Še najdlje je šla Združena desnica, ki je za vsakega novorojenca obljubljala 3000 evrov, hkrati pa 200 evrov na leto za vsakega otroka do 18. leta starosti ne glede na materialno stanje družine.

Pred lanskimi volitvami je veliko strank napovedalo ukrepe, ki naj bi spodbudili večjo rodnost. Še najdlje je šla Združena desnica, ki je za vsakega novorojenca obljubljala 3000 evrov, hkrati pa 200 evrov na leto za vsakega otroka do 18. leta starosti ne glede na materialno stanje družine.
© Borut Krajnc

Viktor Orbán, politik, ki želi Madžarsko ohraniti madžarsko, je pred evropskimi volitvami napovedal ukrepe za zaščito družin. Med njimi so ugodna posojila za mlade družine, tiste ženske, ki bodo rodile vsaj štiri otroke, pa naj bi bile za vedno oproščene plačevanja dohodnine. Namen Orbána je jasen, braniti želi »našo madžarsko, našo krščansko identiteto«.

Orbán ni edini, ki želi spodbuditi rodnost, a težava je v tem, da, tako trdi profesor Srečo Dragoš, takšni sladkorčki ne delujejo. »Ljudje ne rojevajo otrok, ker bi bili za to finančno nagrajeni. Kristus Jezus! To je denar, ki se meče stran,« je oster Srečo Dragoš. »Hkrati to ni nič novega, Enver Hoxha je to delal, pa Adolf Hitler, pa še kdo, vsi so to že preigrali.« Natalitetna politika je po svoje tudi rasistična, tujih nočemo, svoje rojevamo …

Kaj ima vse to z otroškim dodatkom? V resoluciji o družinski politiki, ki družinsko politiko ločuje od socialne, so zapisane besede o tem, da naj bi država spodbujala razmere za rojevanje otrok. Dragoš trdi, da skrb za kakovost življenja v družinah ne bi smela biti odvisna od tega, ali je v državi premalo ali preveč otrok. »Ko se iz družinske politike izločijo socialni kriteriji, se ta spremeni v nataliteto, družina postane razmnoževalna institucija.«

Podobno meni sociologinja dr. Darja Zaviršek. »Gre za prikrite populacijske politike. Začne se z otroškim dodatkom, nadaljuje se z idejo, da bo imel vsak naslednji otrok v družini več denarja, nato pridejo dodatne ugodnosti za velike družine in podobno. Univerzalni otroški dodatek ne targetira revščine, ampak konstruira ideologijo države, ki naj bi bila naklonjena otrokom, družini, materam, rojevanju. Če bi imela država res rada otroke, bi pomagala revnim otrokom.«

V Sloveniji še nikoli ni živelo toliko ljudi kot danes. Še pred 50 leti jih je bilo milijon in pol, danes v Sloveniji živi več kot dva milijona ljudi (aprila jih je bilo v Sloveniji 2.084.301). Res je sicer, da je prirast prebivalstva posledica priseljevanja, a število tujcev je v Sloveniji nizko, pomenijo zgolj 6,9-odstotni delež. V Avstriji, po kateri se tako radi zgledujemo, je ljudi, od katerih ima vsaj eden od staršev migrantske korenine, okoli 19 odstotkov.

Prava težava je drugje, prava težava je v neravnovesju med starejšo in delovno generacijo. »Odgovor na to pa nikakor ni spreminjanje družinske politike v natalitetno, temveč sprememba socialne politike in drugačen odnos do migracij,« trdi Dragoš. Delovna populacija naj bi se v Sloveniji okrepila samo na dva načina, z drugačnim odnosom do migracij in z izboljševanjem življenjskih razmer za mlajše generacije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.