Premog, gorivo prihodnosti

V Mladini št. 32 (9.8.2019) je bil objavljen prispevek Žane Erznožnik z naslovom: Premog, gorivo prihodnosti /Kdo pripravlja nacionalni energetski in podnebni načrt in kaj je s tem narobe.

V drugem odstavku prispevka novinarka zapiše: „Da je [evropska] komisija za vodjo projekta izbrala inštitut s 70-letno tradicijo, ki že dolgo izvaja raziskovalne in razvojne projekte na ravni države in EU, ni nenavadno. Je pa nenavadno, da pri tem ni zahtevala, da se podjetje distancira od mnenj enega svojih vodilnih uslužbencev.“ V tem odstavku sta sporni dve zadevi, za katere se čudim, da so ušle pozornosti sicer zelo izkušenega uredništva.

Najprej, evropska komisija se dobro zaveda meja svojih pristojnosti in ji niti na kraj pameti ne pride, da bi se kakorkoli vmešavala v notranje zadeve ene od držav članic. To se preprosto ne spodobi, pa tudi v pravnem redu medsebojnih odnosov ni nobenega pravnega akta, na podlagi katerega bi bilo mogoče izsiljevati zamenjavo nestrinjajočega se člana ali zahtevati kakršno koli spremembo stališč države članice. Mimogrede, do nedavno je sicer v EU bilo zaželeno sprejemanje odločitev s soglasjem vseh sodelujočih, vendar je soglasje bilo potrebno doseči v demokratični razpravi ob soočanju argumentov za in proti. Vsekakor pa zaradi nedoseganja soglasja nobena članica ni utrpela nobenih sankcij. Po novem se sicer o večini skupnih zadev glasuje, vendar je v nekaterih pomembnih strateških odločitvah še vedno zaželeno soglasje. Sankcije pa je mogoče uveljaviti le v primeru, ko neka članica ne izpolnjuje ali ne izvaja tistih določil skupnega pravnega reda, h katerim se je sama s svojim podpisom zavezala.

In drugič, taka odkrita zahteva po izključitvi kaže, da v našem medijskem prostoru še vedno nismo dokončno razčistili, kaj je demokracija in kako naj bi demokratični sistem deloval. Izključevanje nekoga, ki se v nečem ne strinja s sicer prevladujočim mnenjem, je bila redna praksa v nekih drugih sistemih in v nekih drugih časih, za katere smo upali, da so daleč za nami.

Žal se podobne zahteve po izključevanju nestrinjajočih pojavljajo prepogosto v našem medijskem prostoru in prihajajo s strani vseh političnih barv. In najbolj pogosto se pojavljajo ravno v povezavi s stališči do okoljske problematike in s to povezanimi političnimi ukrepi. Zadnje čase pogosto slišimo izjave kot so „znanost je dorečena“, ali „razprav je konec, sedaj potrebujemo akcijo“, ali celo „imate pravico do lastnega mnenja, nimate pa pravice do lastnih dejstev“. S tem se nikakor ni mogoče strinjati. Znanost ni nikoli dorečena, vedno je mogoče dosedanjo znanstveno paradigmo razveljaviti ali vsaj nadgraditi z odkritjem novega dejstva, ki se ne sklada z do takrat znanimi dejstvi. Tako v politiki kot v religiji se tako situacijo doživlja kot katastrofo, ker pogosto pomeni propad sistema; v znanosti pa je to normalen in celo nujen del znanstvene metode. Brez nenehnega preverjanja dosedanjih znanstvenih dosežkov ni mogoče pričakovati znanstvenega napredka. Zato so tovrstne izjave neprimerne in nesprejemljive.

In kaj je tako nesprejemljivega izjavil g. Valenčič, kar je vredno začudenja, da evropska komisija ni zahtevala, da se EIMV distancira od mnenja svojega uslužbenca? V nadaljevanju novinarka navaja več njegovih izjav, od katerih je verjetno najbolj značilna tista v naslednjem odstavku: „Leon Valenčič, vodja oddelka, na katerem se ukvarjajo z dolgoročnim načrtovanjem energetskih sistemov (!), sodeč po navedbah iz letošnjega intervjuja v Financah, meni, da so »cilji EU o zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida čista norost in absolutno neizvedljivi«. Prepričan je, da je »premog gorivo prihodnosti za proizvodnjo elektrike« in da prihodnosti brez kurjenja premoga ne bo. Nasprotuje sončnim in vetrnim elektrarnam, ker naj bi bile z vidika gospodarnosti nesmiselne in umazane v primerjavi s termo- in hidroelektrarnami.“ Verjamem, da je novinarka, tako kot najbrž večina prebivalstva, resnično zaskrbljena zaradi zaničevanja izpustov ogljikovega dioksida vpričo gromoglasne medijske kampanje proti CO2 in groženj s podnebnimi spremembami, ki naj bi jih ta plin povzročal. Tudi sam bi ob vsem tem hrupu postal zaskrbljen, če ne bi vedel nekaterih dejstev, ki trditve propagandne mašinerije močno relativizirajo. Eno najpomembnejših dejstev je, da je temperaturna odvisnost ozračja od koncentracije CO2 logaritemska funkcija (in ne linearna!). Laboratorijski poskusi in znanstvene raziskave, ki jih v svojih poročilih navaja Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), jasno kažejo, da se ob vsaki podvojitvi koncentracije CO2 povprečna temperatura ozračja zviša za okoli 1-1,2°C. Količina CO2 v ozračju znaša okoli 3000 milijard ton, oziroma okoli 410 volumskih delcev na milijon (ppmv). Celotni človeški izpusti CO2 so leta 2018 narastli na okoli 33 milijard ton letno, predvsem zahvaljujoč hitremu gospodarskemu razvoju Kitajske od leta 2000 naprej. Od tega malo več kot polovico absorbirajo oceani in rastline, torej ostane okoli 16 milijard ton. Tudi če predpostavimo, da enkrat izpuščen CO2 ostane v ozračju 130 let ali več (kot domnevajo pri IPCC, kar je mimogrede napačno), ter predpostavimo še naprej enake izpuste kot so danes, bi se do leta 2100 nabralo za okoli 80×16 = 1280 milijard ton. To pomeni, da bi se količina CO2 v ozračju povečala na 4280 milijard ton, oziroma okoli 590ppmv. Torej koncentracije CO2 ne bi niti podvojili, zato bo dvig temperature avtomatično ostal znotraj od IPCC-ja nedavno priporočenih +1.5°C, tudi če za zmanjšanje izpustov ne naredimo nič.

Tukaj žal ne moremo polemizirati še z vsemi ostalimi stališči, ki jih evropska komisija privzema kot podlago za svoje politične ukrepe. Časopisni prostor je skopo odmerjen in tudi Mladina pač ni prostor za strogo znanstvene razprave in dokazovanja teh ali onih dejstev, čeprav ne bi bilo odveč, ko bi znanosti uredništvo odprlo več prostora. Do osipa bralstva zagotovo ne bi prišlo, nasprotno, verjetno bi pritegnili še del bralcev, ki jih sedaj časopis ne doseže. Omenim naj le, da smo se po nepotrebnem spravili na CO2, ki je nujen za življenje rastlin, nujen za proizvodnjo kisika ter fotosintezo sladkorja, ki ni le energetsko pomembna molekula vseh živih bitij, pač pa tudi kot hrbtenica drži skupaj genomske baze molekul DNK. Hkrati pa smo povsem zanemarili vse druge resnično škodljive snovi, ki nastajajo pri izgorevanju (SO2, NOx, saje, ciklične aromate, kot je dioksin, in druge, ter težke kovine in celo radioaktivne elemente, ki so prisotni v pepelu izgorelega premoga). Zato so tudi politični ukrepi za zmanjšanje izpustov CO2 napačno zastavljeni in bodo naredili več škode kot koristi. Še posebej nesmiselni se zdijo ti ukrepi, če primerjamo Slovenijo s Kitajsko in Indijo, ki vsak teden spravita v pogon eno novo elektrarno na premog podobno TEŠ6, a jima je po Pariškem dogovoru dovoljeno, da o zmanjševanju izpustov začneta razmišljati šele po letu 2030.

Zato moram povedati, da podpiram kritična stališča g. Valenčiča, ki jih navaja novinarka v svojem prispevku – razen morda enega: v nasprotju z g. Valenčičem verjamem, da je ukrepe, ki jih načrtuje evropska komisija, mogoče izpeljati, morda le ne v tako kratko zastavljenem roku. Vendar bo cena, ki jo bomo zato plačali, velikanska. Zmanjšala se bo zanesljivost oskrbe z energijo, cene energije se bodo močno zvišale, zmanjšala se bo industrijska proizvodnja in podražil se bo promet, rezultat pa bo rast cen vseh izdelkov in storitev ter visoka inflacija in vsesplošni razvojni zastoj. In nisem prepričan, da bodo politiki zadovoljni z reakcijo ljudstva. Ljudstvo pa se bo še enkrat moralo naučiti, da evolucija daje trajnostno gledano boljše rezultate kot revolucija.

V razmislek na koncu še to: ljudje, bralci in novinarji, premislimo, ali si res želimo časov, ko bosta znanje in razum posameznikov, vrhunskih strokovnjakov morala utihniti in se umakniti usmerjanim množičnim čustvom, načrtnemu socialnemu inženiringu in piarovskemu novinarstvu pod plaščem ’soglasne znanosti’? Ali je ’soglasna znanost’ res še znanost ali pa že nekaj povsem drugega v navezi s politiko in biznisom?