Jure Trampuš

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Politika

Kdo je nova zvezda desnice?

Alojz Kovšca je lahko vse, lahko je izobražen obramboslovec, spreten urar, priden obrtnik, vnet pisec sporočil na Twitterju, le dober predsednik državnega sveta ni

Alojz Kovšca

Alojz Kovšca
© DZ RS

Alojz Kovšca je predsednik državnega sveta. Na ta položaj je bil izvoljen na začetku decembra 2017. Mandat predsednika državnega sveta traja dve leti in pol, to pomeni, da se bo Kovšca čez slabo leto znova potegoval za ta položaj, znova bo potreboval glasove večine svetnikov. Predsednik državnega sveta je po protokolu eden izmed najpomembnejših javnih funkcionarjev, zato Kovšca na državnih slovesnostih sedi v prvih vrstah, zraven predsednika vlade, predsednika državnega zbora in predsednika ustavnega sodišča. Ta pozornost mu godi, rad se suče po diplomatskem parketu, rad nastopa, rad je politično aktiven, noče, da bi bil državni svet slepo črevo slovenske demokracije.

To je dobro. Težava je drugje, Alojz Kovšca, nekdanji urar in zlatar, kasneje predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, vloge državnega sveta ne razume najbolje. Veljalo naj bi, da sestava državnega sveta nevtralizira prevelik vpliv političnih strank, tam naj bi bili zastopani socialni, gospodarski, poklicni, lokalni interesi. V resnici je drugače, današnji državni svet je predvsem zastopnik opozicije in stranke SDS, pri čemer njegov predsednik ne zna niti prepričljivo pojasniti, kaj misli in zakaj tako. Rad pa govoriči.

Za primer vzemimo nedavno razpravo na Twitterju. Tam je Alojz Kovšca pred dnevi rokohitrsko trdil, da so nekatere nevladne organizacije »podaljšana roka oblasti, ki se skrivajo pod pretvezo javnega interesa«. Trdil je, da ni sramota biti obrtnik in gostinec, »sramotno pa je ne znati nič in ne delati nič ter živeti na državnih jaslih«. Prepričan je, da je »čedalje več raznih spretnežev prisesanih na javno korito«, motijo ga »vladni nevladniki«, motijo ga tisti, ki naj bi bili »podaljšana roka oblasti, ki se skriva pod pretvezo javnega interesa«.

Ni edini, ki misli tako. Tudi Branko Grims je lani pred volitvami napovedal, da bo SDS, če na njih zmaga, odpravila javno financiranje nevladnih organizacij, češ da se vsako leto »300 milijonov meče skozi okno za nevladne organizacije, od katerih, kot je recimo Mirovni inštitut in podobno, Slovenija dejansko nima nobene razvojne koristi«. Grimsova trditev se je hitro izkazala za zavajajočo, nevladne organizacije so ga motile predvsem zato, ker so neodvisne, ker ne delujejo tako, kot želi njegova stranka. Hkrati je bila njegova izjava neresnična. Deleže od teh 300 milijonov evrov dobijo tudi gasilska društva, lovske in ribiške družine, socialnovarstveni programi duševnega zdravja, škofijske in lokalne izpostave Karitas, lokalna kulturna društva, še veliko drugih, delež, ki ga dobi za Grimsa sporni Mirovni inštitut, je v tej vsoti zanemarljiv. Lani je od države dobil dobrih 420 tisoč evrov, še največ od javne agencije za raziskovalno dejavnost in vladne službe za kohezijsko politiko.

Zato najprej nekaj osnovnih podatkov. Kaj so nevladne organizacije, kaj počno, koliko stanejo? Civilna družba ni samo korektiv demokraciji in institucionaliziranim političnim strankam, v resnici je temeljni pogoj zanje. Brez civilne družbe, brez politične participacije ni demokracije. Tudi v maastrichtski pogodbi, v pogodbi o Evropski uniji, katere podpisnica je Slovenija, je zapisano, da EU vzdržuje »pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo«.

Goran Forbici je direktor CNVOS, krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij. Sam pravi, da so nevladne organizacije dobrodošla pomoč državi. »Opravljajo veliko javnega servisa, bodisi zato, ker je država neuspešna, bodisi zato, ker je ta del namenoma prepustila nevladnemu sektorju. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da je velik del nevladnih organizacij nastal zaradi ustavne pravice do združevanja. V Sloveniji je veliko društev, za katera bi težko rekel, da so vpeta v izvajanje javnih storitev, a kljub temu je prav, da obstajajo, imajo neko družbeno vlogo. Recimo Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi.«

V Sloveniji je bilo konec letošnjega julija registriranih 27.854 nevladnih organizacij, gre za društva, (zasebne) zavode, ustanove. Lani so nevladne organizacije ustvarile dobrih 917 milijonov evrov prihodkov, v njih je zaposlenih malo manj kot 8300 ljudi. Vse javne organizacije so lani od neposrednih in posrednih proračunskih porabnikov prejele 333 milijonov evrov (o tej številki je govoril Grims). Na prvi pogled je to veliko, a delež javnih sredstev glede na vse njihove prihodke znaša zgolj dobro tretjino (36 odstotkov), druga sredstva dobijo nevladne organizacije iz drugih virov, recimo od donacij, članarin, prihodkov od prodaje … Hkrati je delež javnih sredstev manjši, kot je v povprečju v EU, tam znaša 58 odstotkov. Kot je pokazala analiza CNVOS, države EU svojim nevladnim organizacijam v povprečju namenijo 2,20 odstotka BDP, Slovenija pa jim je lani namenila le 0,73 odstotka BDP.

Civilna družba ni samo korektiv demokraciji in institucionaliziranim političnim strankam, pač pa je temeljni pogoj zanje.

Kdo je torej v Sloveniji prisesan k državnim jaslim, kdo ne dela nič? »Veste, komunikacija na Twitterju je drugačna, včasih namenoma provociram, očitajo mi, da igram malega slovenskega Trumpa, pa nimam takšnih ambicij,« pojasnjuje predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. »A glede kritike nevladnih organizacij vztrajam, seveda so izjemno pomembne, ne nasprotujem jim, zelo pa sem kritičen do tega, da nevladne organizacije, ki se financirajo skladno z voljo vlade, postajajo s tem vladne organizacije. To velja ne glede na levo ali desno vlado.« Kovšca ni želel odgovoriti na vprašanje, katere so tiste organizacije, ki so preveč odvisne od države. Ni jih želel imenovati, a po njegovih besedah naj bi bilo takšnih organizacij res veliko. »Naj se nevladne organizacije raje financirajo iz volje ljudi, naj se poveča odstotek dohodnine, ki ga državljani prosto namenijo za delovanje nevladnih organizacij. To bi jim prineslo pravo avtonomijo, to, ne pa politika.« Letos so sicer največ sredstev od dohodnine dobili Rdeči noski, bolnišnični klovni, organizacija, ki s politiko in avtonomijo od nje nima nič.

Kovšca pač ne razume razlike med državo in vlado, država in politična stranka nista isto, politika ni enako država. Vsaj v demokraciji ne.

»Ni narobe, če nevladne organizacije sodelujejo pri izvajanju državnih politik, ravno tako ne, če jih država za izvajanje teh politik financira. Prav čudno se mi zdi, da tisti, ki kritizirajo državno financiranje nevladnih organizacij, ne vidijo paradoksa v tem, da organizacije, ki so javno financirane za izvajanje javnih politik, niso odvisne od aktualne vlade,« trdi Forbici. Seveda se dogajajo ekscesi, zlorabe, politika je spretna pri tem, da svoja združenja, recimo strokovni Zbor za republiko ali pa narodnobuditeljsko Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, preobleče v neodvisno civilno družbo, a vse to ni razlog za opuščanje javnega financiranja. »Obstajajo varovalke, zakonodaja predpisuje, kako mora potekati financiranje nevladnih organizacij, kakšni naj bi bili javni razpisi, kako je z nadzorom. Zlorabe se lahko dogajajo povsod in vedno, a zaradi tega je nesmiselno ukinjati vire javnega financiranja. Če že želi politika preferirati svoje, ima druge instrumente, recimo diskrecijsko pravico ministra,« še pravi Goran Forbici.

Kovščeva argumentacija je neprepričljiva še zaradi nečesa drugega. Predsednik državnega sveta je bil tisti, ki se je zavzemal za veto na Pikalov zakon, ki je omejeval financiranje zasebnih šol. Zavzemal se je, da bi država v čim večjem obsegu financirala zasebno šolstvo, zavzemal se je za tisto, kar ga pri nevladnih organizacijah moti. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. V zadnjih mesecih je postal priljubljen pri medijih, ki podpirajo politiko SDS, velja za pametnega, uglajenega desničarja, človeka, ki povezuje, večkrat je kot poseben gost nastopal tudi na Nova24TV.

Eden izmed njegovih sodelavcev trdi, da postaja vedno bolj »trd, zadrti, nacionalistični desničar«. Morda je zanj ta oznaka vseeno pregroba, Kovšca se je rodil v Čapljini, odraščal je v oficirski družini, šolal se je na ljubljanski vojaški gimnaziji, kasneje v Beogradu, ki ga je zapustil leta 1988 in pozneje sodeloval v osamosvojitveni vojni. V mladosti je imel izkušnjo multikulturnosti, še danes pravi, da se rad druži z ljudmi različnih narodnosti. A očitno se spreminja. Ko ga je v Večeru okarala Svetlana Slapšak, ji je očital, da »po desetletjih bivanja v Sloveniji slovenski jezik slabše obvlada kot jaz srbščino po štirih letih vojaške akademije. Gospođa je svojim vređanjem otišla predaleko u svakom smislu.« Takšne besede so povsem neprimerne za predsednika državnega sveta.

V politiki štejejo politične odločitve. V zadnjem letu in pol, odkar je predsednik državnega sveta postal Alojz Kovšca, je državni svet izglasoval veto na zakon o nepremičninskem poslovanju, ki omejuje provizijo nepremičninskim posrednikom, veto na zakon o financiranju šolstva, ki je poskušal omejiti financiranje zasebnih šol, samo trije glasovi so zmanjkali, da bi aprila državni svetniki izglasovali tudi veto na zvišanje socialne pomoči. Duh Gospodarske zbornice Slovenije in vitke države je v državnem svetu še posebej živ.

Kovšca pač ne razume razlike med državo in vlado, država in politična stranka nista isto, politika ni enako država, vsaj v demokraciji ne.

Ta se je sicer pred kratkim proslavil še z enim sklepom, na njegovo zahtevo je bila v državnem zboru ustanovljena komisija o domnevni odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri pregonu Franca Kanglerja. Komisija je poskus, da bi izvršilna veja oblasti pritisnila na sodno, zelo mogoče je, da bo med delom kršila ustavno načelo delitve oblasti. Pred leti je sicer Alojz Kovšca, takrat je bil zgolj državni svetnik, podprl tudi veto na davčne blagajne, saj naj te ne bi odpravljale sive ekonomije. Leto kasneje so davčne blagajne v slovenski proračun prinesle dodatnih 81 milijonov evrov.

Alojz Kovšca je tudi predsednik Gospodarsko aktivne stranke. Lani je ta na državnozborskih volitvah zbrala zgolj 3132 glasov, sam jih je v drugem bežigrajskem okraju prispeval 46.

A slab izid ga ne moti. »Tudi ko sem prevzel mandat predsednika državnega sveta, so mi mnogi očitali, da bom z obrtniškimi gojzarji lomastil po političnem parketu, pa ni tako. Po drugi strani pa populacija, ki me je poslala v državni svet, obrtniki in mali podjetniki, od mene pričakuje, da sem ekspliciten. In to počnem. Želim, da je državni svet postavljen v soj žarometov, in hkrati se zavedam, da je včasih tudi slaba reklama dobra,« še dodaja.

Prej velja nasprotno, državni svet bi postal pomembna državna institucija, pravi drugi dom slovenskega parlamenta, če bi v njem sedeli ljudje, ki bi poznali njegovo ustavno vlogo. Le in samo takrat bi bili vanj usmerjeni pravi žarometi. Takšen, kot je danes, je odveč. Žalostno je sicer, da v državnem svetu sedi še nekaj ljudi, ki so podobni svojemu predsedniku.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Jure Trampuš, Mladina

    Opravičilo

    V petek dopoldne me je poklical predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Hudomušno me je opomnil, da smo naredili napako. Imel je prav, v članku »Kdo je nova zvezda desnice?« smo po pomoti namesto njegove objavili fotografijo Boštjana Gorjupa, predsednika Gospodarske zbornice Slovenije. »Malo ste me pomladili,« je dejal Kovšca. Glede teksta, njegove vsebine, predsednik državnega sveta razen tega, da je... Več