Vasja Jager

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Družba

Vaša pozornost na spletu – najdragocenejše blago na svetu

Pozornost prodaja

Naša pozornost je razdrobljena po virtualnem svetu, v katerem zlasti mladi preživijo vse več časa. Svetovno prvenstvo v igranju Fortnita si je na zaslonih stadiona Arthurja Asha v New Yorku ogledalo 23.000 gledalcev, dva milijona pa jih je dogodek spremljalo na svojih računalnikih od doma.

Naša pozornost je razdrobljena po virtualnem svetu, v katerem zlasti mladi preživijo vse več časa. Svetovno prvenstvo v igranju Fortnita si je na zaslonih stadiona Arthurja Asha v New Yorku ogledalo 23.000 gledalcev, dva milijona pa jih je dogodek spremljalo na svojih računalnikih od doma.
© Profimedia

Ko berete tale članek, ste izpostavljeni nepregledni množici dražljajev. Morda od kod prihajajo zvoki oglasov, ki se ravnokar predvajajo na radiu ali televiziji. Mogoče vam mobilnik sporoča, da ste prejeli novo sporočilo ali elektronsko pošto ali pa da želi prijatelj klepetati z vami. Nemara ste že po teh nekaj vrsticah postali nemirni in začenjate čutiti, da bi raje brskali po družabnih omrežjih. Ali pa gledali posnetke na YouTubu. Ali pa igrali računalniške igre. Skratka, na voljo imate nešteto manj zahtevnih in bolj zabavnih možnosti od prebiranja tega besedila. Če pa se boste vendarle prebili do konca, bo to prijetno presenečenje. Kajti vaša pozornost še zdaleč ni samoumevna in še zdaleč ni zastonj. Pravzaprav je vredna na tisoče, nemara celo na milijone evrov.

Dojemanje pozornosti kot dobrine, s katero je mogoče služiti, seveda ni novo. Po tem načelu se zabavljači ravnajo že stoletja, v novejšem času pa so se med prvimi blagovnimi znamkami ekonomike pozornosti uveljavile filmske, glasbene in športne zvezde. A ti pojavi so bili donedavna zgolj dopolnilo klasičnemu sistemu, ki temelji na izkoriščanju dela in okolja. Z napredkom tehnologije pa se je kapitalizmu ponudila priložnost za preskok v novo različico in širitev z materialne ravni na kognitivno. Med prvimi, ki so se zavedeli preloma, je bil z Nobelovo nagrado nagrajeni ekonomist Herbert Simon. Leta 1969, ko v ZDA že ni bilo doma brez televizorja, je opozoril, da »obilje informacij ustvarja revščino pozornosti«.

Danes je ekonomika pozornosti tako razvita, da že načenja primat klasičnega gospodarstva, prilivi njenih panog pa so velikanski. Panoga videoiger je vredna približno 130 milijard evrov, od vseh iger pa jih je že več kot polovica namenjena za mobilne telefone. S produkcijo filmov in televizijskih serij so samo lani zaslužili okoli 270 milijard evrov, s športom približno 90 milijard, z družabnimi omrežji pa 40 milijard. Sočasno z napihovanjem teh zneskov je v pol stoletja, odkar je ekonomist Simon zapisal navedeno misel, količina informacij, s katerimi vse te panoge pritegujejo pozornost uporabnikov, narasla do neslutenih razsežnosti. »Težko je govoriti o konkretnih številkah, saj je skoraj nemogoče zajeti prav vse dražljaje, ki smo jim izpostavljeni. Gotovo pa ni dvoma, da je naval podatkov v možgane vse večji,« pravi sociokulturna psihologinja Hana Hawlina z univerze v švicarskem Neuchâtelu.

Vsi uporabniki Facebooka skupaj vsako minuto v povprečju objavijo 510 tisoč komentarjev, uporabniki Instagrama pa v tem času naložijo 47 tisoč fotografij. Povprečen zahodnjak na dan vidi od 4000 do deset tisoč oglasov, njegovi možgani pa sprejmejo za približno 34 gigabajtov podatkov – dovolj, da bi v tednu dni povsem zapolnili disk povprečnega prenosnika. Podatek je iz leta 2015; v štirih letih, ki so minila od takrat, se je količina vsak dan prejetih podatkov zagotovo še precej povečala.

Vzorniki z napako

Kot je opozarjal Simon, pa je človeška pozornost močno omejena, vsak izmed nas je lahko pozoren le 24 ur na dan. Hawlinova to primerja z žarometom v noči; kakor usmerjen snop svetlobe razkrije le del okolice, tako je posameznik lahko pozoren le na del celotnega polja informacij. Toda to polje je vse večje, vožnja čezenj vse hitrejša, žaromet pa vedno bolj šibek. »Gospodarska ureditev se vselej oblikuje na temelju neke omejene dobrine. Danes je to pozornost, za katero tekmuje vrsta platform, zato je izredno dragocena,« razlaga znanstvenica.

To je razlog, da so oglaševalci pripravljeni dobro plačati vsakomur, ki jim jo lahko zagotovi. Tako je splet preplavila množica lovcev na pozornost, ki ne počnejo drugega, kakor da iščejo načine, kako opozoriti nase in čim dlje ohraniti pozornost občinstva; pri tem najbolj zagretim med njimi meje dobrega okusa ne pomenijo prav nič. To so podjetniki ekonomike pozornosti in najuspešnejši so že davno milijonarji – razvpita ameriška starleta Kim Kardashian za eno samo objavo na Instagramu, ki doseže njenih skoraj sto milijonov sledilcev, od oglaševalcev prejme približno 500 tisoč dolarjev.

Po njej in drugih zvezdah se zgleduje na tisoče manjših »vplivnežev«, ki na YouTubu, Instagramu in Facebooku za sledilce kuhajo, igrajo igre, preizkušajo ličila, delijo nasvete, komentirajo, tračarijo, ocenjujejo, izvajajo jogo ... Metode, s katerimi privabljajo občinstvo, so zelo učinkovite, razlaga Hana Hawlina: »Ti ljudje promovirajo življenjski slog, po katerem hlepijo mladi, in oglašujejo izdelke, ki naj bi ga omogočali. Pri tem pa še govorijo o svojih težavah in izzivih in razkrivajo intimo in tako z gledalcem vzpostavljajo parasocialni odnos. Gre za odnos, v katerem ima posamezni član občinstva občutek, da tega človeka intimno pozna, da je njegov prijatelj in da ga razume, čeprav tako imenovani vplivnež za to osebo seveda sploh ne ve, da obstaja.«

V resnici v teh odnosih ni že skoraj nič zaupnega in spontanega. Največji svetovni zvezdniki YouTuba in Instagrama imajo cele ekipe scenaristov, producentov, snemalcev in montažerjev, ki skrbno pilijo njihove nastope. Nad njimi bdijo menedžerji, kot je Britanec Dom Smales, zastopnik posameznikov, ki imajo na YouTubu tudi po več milijonov naročnikov. Profesionalizirajo se tudi slovenski spletarji. Dobršen del jih je zbran pri agenciji Reformabit, ki pri nas orje ledino na področju oglaševalskih postopkov gospodarstva pozornosti. »V tem novem svetu stari modeli preprosto ne delujejo – tu sta v ospredju pristnost in iskrenost, kar je v bistvu tisto, kar trženje vplivnežev loči od klasičnega komuniciranja. Zato smo pri načrtovanju strategij za naročnike izjemno previdni in hkrati tudi analitični, naš glavni namen pa je, da vplivneži navdušujejo sledilce,« agencija zatrjuje na spletni strani. Med njenimi »vplivneži« je na Instagramu najbolj priljubljena osebna trenerka in model za bikini, ki ji sledi skoraj 450 tisoč ljudi.

Zmagovalci zlate mrzlice

Četudi se kakšnemu »vplivnežu« od časa do časa posreči, da »zlomi splet«, kar pomeni, da z objavo doseže najvišjo stopnjo tako želene viralnosti, pa njihov domet zbledi v primerjavi s histerijo, ki jo zbujajo velike blagovne znamke industrije zabave. To so težkokategorniki gospodarstva pozornosti, ki za doseganje velikih dobičkov ne izbirajo sredstev. »Podjetja najemajo psihologe, da jim pomagajo razvijati aplikacije, ki naj bi uporabnika čim bolj zasvojile. Preprost, a učinkovit primer so ikone in obvestila o prejetih sporočilih; ko zagledamo tisti krogec in zaslišimo ’ping’, se odzovemo kot psi Pavlova,« pravi antropolog Dan Podjed, avtor knjige Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Vpeljevanje takšnih metod v družabna omrežja in igre sicer ni poceni, a dobički so lahko še občutno večji. Ustvarjalci igre Angry Birds, ki je vrhunec dosegla pred leti, so samo leta 2012 z njo zaslužili 200 milijonov dolarjev. Igra Pokemon Go!, v kateri so lastniki mobilnikov v resničnem svetu lovili narisane pošasti, je zaslužila 1,8 milijarde dolarjev. Sledila je igra League of Legends, ki je leta 2017 presegla magično mejo dveh milijard zaslužka.

Do tedaj je že postalo jasno, da je ekonomika pozornosti dokončno tukaj in da bo prihodnost njena. Potem je prišla igra Fortnite. Preprosta, vendar hudo zasvojljiva zasnova, po kateri se igralci z vsega sveta združujejo v klane in spopadajo v risankastih bitkah, je obnorela svet. Igra ima registriranih več kot četrt milijarde igralcev – če bi bil Fortnite država, njeni uporabniki pa državljani, bi bila po številu prebivalcev peta na svetu. Povprečen igralec ji vsak teden posveti od šest do deset ur, kar skupaj znese nepredstavljivo količino dragocene pozornosti. Toliko, da so ustvarjalci igre, podjetje Epic Games, z njo lani zaslužili nekaj več kot 2,4 milijarde evrov. Oziroma petino celotnega proračuna slovenske države za leto 2019. In še zanimivost, ki so jo izbrskali pri portalu Siol – igra Fortnite je obsedla tudi zvezdnika lige NBA Luko Dončića; od junija je sodeloval v približno 5000 virtualnih spopadih, vsak dan pa igri nameni kake tri ure pozornosti.

Delavci so nekoč za skromne mezde prodajali delo tovarnarjem. Sodobni človek poleg dela za malo vznemirjenja lovcem na pozornost prodaja še svoje možgane. Časa za počitek ni.

»Gre za igro, ki je izpopolnila celo vrsto tehnik, s katerimi učinkovito izrablja naše biološke programe in osnovne potrebe. Uporablja žive barve, poenostavljene oblike in zvoke, ki jih takoj prepoznamo kot privlačne. Njena zasnova je utemeljena na lovu, boju, iskanju in begu, kar so procesi, ki še od lovsko-nabiralniških časov spodbujajo človekov adrenalinski sistem,« pravi Hawlinova. »Obenem ima Fortnite zelo izraženo socialno komponento; igralci se združujejo v skupine, te pa jim zagotavljajo potrditev in do njih čutijo odgovornost. Če ne igrajo, so se izneverili skupini.« Igra je sicer v osnovi zastonj, toda znotraj nje poteka nepredstavljiva množica mikrotransakcij, v katerih udeleženci z resničnim denarjem kupujejo razširitve za računalniške like – seveda na veliko veselje avtorjev igre. »To početje poganja želja po vzpostavitvi edinstvene identitete; vsak želi oblikovati podobo, po kateri bo izstopal med drugimi.«

Da je ekonomika pozornosti na vrhuncu, kažejo tudi uspehi panog, ki so ji utirale pot. V najbolj priljubljenih športih plače zvezdnikov dosegajo nove rekorde. Stephen Curry, branilec kluba Golden State Warriors iz ameriške lige NBA, bo samo letos zaslužil 33 milijonov evrov; napadalec Juventusa v italijanski nogometni ligi Christiano Ronaldo ima 31 milijonov evrov letne plače. Z vidika tradicionalnega gospodarstva so tolikšni zaslužki zgolj za metanje oziroma brcanje žoge absurdni. Z vidika ekonomike pozornosti pa so povsem logični.

Curry oglaševalcem zagotavlja 137 minut – kolikor z vsemi reklamami traja povprečna tekma v ligi NBA – pozornosti milijonov ljudi. Zaradi Ronaldovih potez pa je za celih 90 minut na zaslon prilepljena množica ljudi. To so vrtoglave številke glede na to, kako kratek je interval, v katerem je sodobni človek sposoben zbranosti; raziskava analitikov britanske družbe Skipton Building Society je za povprečnega Britanca ugotovila, da zmore ostati osredotočen na neko vsebino le 14 minut. »Pri teh ocenah je treba upoštevati, da je interval pozornosti odvisen od aktivnosti, ki jo spremljamo, in naše motivacije,« razlaga Hana Hawlina. »Otroci, ki niso motivirani za učenje in s težavo sedijo pri miru, ko je treba delati domačo nalogo, so sposobni biti po več ur povsem zbrani ob dogajanju v Fortnitu.«

Woodstock v glavi

Kot rečeno, vse platforme ekonomike pozornosti ustvarjajo nepredstavljivo količino informacij, s katerimi napadajo možgane. Težava pa je, da dobršen del teh informacij nima nobene zveze z resničnostjo – bodisi gre za gradnike izmišljenih igričarskih svetov in instagramarskih predstavitev bodisi za lažne novice. Obenem pa so te informacije predstavljene tako domišljeno, da so za povprečnega uporabnika neprimerno privlačnejše od resničnih. Avtorji študije, objavljene lani v reviji Science, so med letoma 2006 in 2017 spremljali Twitter in delitve 126 tisoč različnih govoric oziroma tem, od odkritja Higgsovega bozona do lažnega sifilisa Hillary Clinton. Izkazalo se je, da so najbolj priljubljene lažne novice dosegle tudi po sto tisoč ljudi, resnica pa je redko zanimala več kot tisoč uporabnikov.

Agresivni napadi na pozornost v človekovi duševnosti brišejo mejo med resničnostjo in navideznim svetom. Matere najstnikov po vsem svetu so februarja letos debelo gledale, ko so jim otroci pripovedovali, da gredo zvečer na koncert DJ-a Marshmella – potem pa so večer preživeli pred računalniškim zaslonom. »Koncert« je potekal v igri Fortnite, udeležba pa je bila tolikšna, da se je v zgodovino zapisal kot najbolj množična glasbena prireditev doslej. »Udeležilo« se ga je 10,7 milijona igralcev oziroma njihovih virtualnih likov. Številni uporabniki so jih nadgradili s kričečimi oblačili in dodatnimi gibi, ki so jih nakupili posebej za to priložnost. Tako se je 2. februarja v namišljenem Pleasant Parku zbralo na milijone pošasti, superjunakov in risankastih likov in vsi skupaj so se deset minut zibali v ritmih, ki jih je izvabljal avatar DJ-a z vedrom za munchmallowe na glavi. »To je prihodnost. Čez 50 let bodo ti ljudje govorili, da je šlo za Woodstock njihovega časa. Če te ni bilo tam, ne šteješ,« ugotavlja Podjed, ne brez kančka grenkobe.

Podobno se dogaja z drugimi platformami gospodarstva pozornosti, ki z zaslonov vstopajo v resnično življenje. Leta 2017 je na nabito polnem stadionu v Pekingu potekal finale svetovnega prvenstva v igri League of Legends; namesto v športnike iz mesa in krvi so gledalci in gledalke na tribunah strmeli v velike zaslone, ki so prikazovali spopade igričarskih ekip. Po televiziji pa si je finale ogledalo 60 milijonov ljudi. Februarja istega leta je ameriška košarska liga NBA ustanovila še svojo elektronsko različico, v kateri se igričarji merijo v igri NBA2k; vsak izmed njih je za trud pred zaslonom plačan s približno 30 tisoč evri.

Antropolog Dan Podjed pravi, da bodo mlade generacije »koncert« DJ-a Marshmella v igri Fortnite označevale za Woodstock svojega časa. Četudi je šlo le za desetminutno animacijo, med katero je glasbenikov avatar milijonom virtualnih likov prek računalniških zaslonov predvajal nekaj svojih komadov.

Antropolog Dan Podjed pravi, da bodo mlade generacije »koncert« DJ-a Marshmella v igri Fortnite označevale za Woodstock svojega časa. Četudi je šlo le za desetminutno animacijo, med katero je glasbenikov avatar milijonom virtualnih likov prek računalniških zaslonov predvajal nekaj svojih komadov.

Nič pri teh dogodkih ni oprijemljivega, toda v glavah občinstva so izkušnje povsem resnične. Za spremljanje navideznega koncerta ali tekme so nagrajeni z navalom dopamina v možgane; gre za hormon, ki deluje kot živčni prenašalec in je ključna sestavina nevrološkega nagrajevalnega mehanizma. S tem pa tudi gibalo ekonomike pozornosti. »Dopamin je povezan z vsemi stvarmi, ki jih doživljamo kot prijetne, od hrane in spolnosti do pozitivne samopodobe in afirmacije. Tesno je povezan z učenjem in krepi povezavo med dražljajem in nagrado. Zato ga povezujemo z vsemi odvisnostmi,« pojasnjuje Hana Hawlina. »Ko v igri Fortnite premagujemo sovražnike, odkrivamo skrivnosti, si kupujemo razširitve in komuniciramo z drugimi igralci, se sprošča ta nagrajevalni mehanizem. Številni raziskovalci zato igro primerjajo s heroinom, kar je malce drastično, vendar so nevropsihološki dejavniki gotovo podobni.«

V iskanju novega šusa

Zasvojenost z računalniškimi igrami, mobilnimi telefoni in družabnimi omrežji postaja vse večja težava, zlasti med mladimi. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je konec leta 2017 uradno priznala »igričarsko motnjo« in jo dodala v mednarodno klasifikacijo bolezni. V Sloveniji se z njo spoprijemajo v novogoriški Kliniki za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti, kjer se zdravi kakih 220 pacientov. To pa niso edine motnje, ki jih povzročajo vse bolj agresivni navali ekonomike pozornosti. Center za humano tehnologijo, ki ga je ustanovil nekdanji Googlov razvojnik Tristan Harris, opozarja še na osamljenost, depresijo, socialno izključenost, nespečnost, povečano samomorilnost, pomanjkanje empatije ... Učinki poplave dražljajev so vse prej kot koristni, opozarja Hawlinova: »Postajamo družba odvisnikov od dopamina, ki iščemo takojšnjo zadovoljitev. Vse nas mora zabavati, vse nas mora prevzeti – sicer je ničvredno.«

Vstop prepovedan

Do skrajnosti prignana ekonomika pozornosti pa ne škodi le posamezniku, temveč celotni skupnosti. »Ta hip ne živimo v demokraciji, temveč v idiokraciji. Ne odločamo se več na podlagi dejstev, temveč nepomembnih ali celo lažnih informacij, ki jih lahko širi vsak,« je kritičen Podjed. Več pozornosti ko namenimo iskanju naslednjega dopaminskega šusa, manj je imamo na voljo za zapletenejše vsebine. To je najočitneje v polju tradicionalne politike, ki ne more tekmovati z izpopolnjenimi pastmi za pozornost, kot sta Instagram in Fortnite.

Če želijo biti politiki opaženi, se morajo zato obnašati predvsem kot vplivneži, ne kot voditelji. Ali kot preprosto pove Podjed: »Zvezdniki postajajo politiki, politiki pa zvezdniki.« Tako ZDA vodi predsednik, ki si je priljubljenost pridobil v resničnostnem šovu in je znan po pisanju bedastih tvitov. Slovenija pa ima za predsednika »kralja Instagrama« Boruta Pahorja, ki je s spornimi selfiji iz sebe naredil predvsem zabavljača; na tem omrežju mu sledi že več kot 84 tisoč ljudi. Predsednik vlade Marjan Šarec ima recimo manj kot 2000 sledilcev. Hawlinova ugotavlja, da se je »politični diskurz skrčil na vojno ključnikov. Občinstva niso več sposobna slediti razpravi, če v njej ne najdejo zabave in nagrade za svoje možgane.«

Videli smo, kaj se je zgodilo, ker nismo pravočasno omejili apetitov kapitalizma v materialnem svetu – posledice so uničen planet, vojne in migracije, izkoriščanje in razslojevanje. Zdaj pa je dovolj dokazov, zaradi katerih ni več mogoče dvomiti, da je podivjala tudi ekonomika pozornosti.

Razvijalci iger, mobilnih aplikacij in družabnih omrežij dobro poznajo delovanje človeških možganov in razvijajo metode za zlorabljanje teh mehanizmov. Uspeh platform, kot je igra Fortnite, ni naključje.

Za našo notranjo krajino so posledice enako uničujoče, kot sta za planet krčenje gozdov in raba fosilnih goriv. Tako kot je treba omejiti pohlep zdaj še prevladujoče verzije kapitalizma, je treba regulirati tudi ekonomiko pozornosti. To spoznava vse več ljudi, kar se kaže v naraščajoči priljubljenosti meditacije in koncepta čuječnosti; gre za individualne poskuse usmerjanja pozornosti in varovanja te pred neobvladljivo množico dražljajev. »Vse več ljudi se odklaplja od najnovejših tehnologij, spet posegajo po vinilkah in knjigah, vračajo se k naravi in dajejo prednost kakovosti odnosov pred količino. To so znaki, da obremenitve ekonomike pozornosti že presegajo mejo posameznikovih kognitivnih sposobnosti,« meni Dan Podjed.

A takšen pozornostni ludizem še zdaleč ni zadosti, težave se je treba lotiti pri viru. Položaj lahko primerjamo z razmerami v 19. stoletju, ko je tehnološki razvoj namesto razbremenitve delavcev še povečal apetite kapitalistov in jih gnal v izkoriščanje delovne sile, ki si je lomila hrbte za stroji. Naši možgani postajajo rudniki in tovarne našega časa, proizvodnja v njih pa je vse intenzivnejša in poteka ves dan, vsak dan. Pozornost je postala tako dragocena, da akterji ekonomike pozornosti ne izbirajo več sredstev, da bi nam jo izpulili. »Vplivneži« so se pripravljeni sleči do golega, filmarji po zaslonih zlivajo litre krvi, igričarji venomer izpopolnjujejo svoje izdelke. Jasno je, da sami od sebe ne bodo omejili delovanja. Zato moramo to storiti državljani in državljanke, za to pa uporabiti politiko in civilno družbo.

Prvi korak je opredelitev možganov kot polja, na katero korporacije brez posameznikovega izrecnega dovoljenja ne bi smele imeti vstopa. Znanstvenika in aktivista Marcello Ienca in Roberto Adorno sta aprila 2017 predlagala, da bi na seznam temeljnih človekovih pravic dodali pojma kognitivne svobode in mentalne zasebnosti. Na tej podlagi bi lahko države oblikovale konkretne predpise, s katerimi bi omejile moč ekonomike pozornosti. Če ustava lahko zagotavlja nedotakljivost življenja, bi morala zavarovati tudi avtonomijo človekovih kognitivnih procesov. Dan Podjed opozarja: »Moramo se boriti, da zagotovimo svobodo svojih misli in dejanj. To je zadnji branik demokracije, ki jo zdaj razprodajamo za drobiž.« Oziroma za pljusk dopamina v možgane.

Je vplivnežem odklenkalo?

Instagram bo opustil vsem vidne všečke

Avstralska instagramerka Mikaela Testa: »V svoje delo sem vložila kri, znoj in solze.«

Avstralska instagramerka Mikaela Testa: »V svoje delo sem vložila kri, znoj in solze.«

»Vplivneži« po vsem svetu so zagnali vik in krik, ko je Instagram 17. julija sporočil, da bo v sedmih državah – Kanadi, Italiji, Avstraliji, Novi Zelandiji, Braziliji, Irski in na Japonskem – poskusno odpravil vsem vidne všečke pod objavami. To ne pomeni, da avtor objave ne bo vedel, koliko uporabnikov je všečkalo njegovo vsebino, vendar bo všečke lahko videl le on oziroma ona, ne pa tudi drugi obiskovalci profila. »Radi bi, da bi se vaši prijatelji osredotočili na fotografije in posnetke, ki jih delite, ne na všečke pod njimi,« so javnosti sporočili iz Instagrama, ki je sicer v lasti megakorporacije Facebook. Poteza je sprožila val ogorčenja med »vplivneži«, ki so doslej lepo živeli od lovljenja všečkov; nepomembna avstralska instagramerka Mikaela Testa, ena od številnih, ki si prizadevajo pritegniti pozornost ljudi s fotografijami na meji mehke pornografije, je nemudoma objavila posnetek, na katerem vije roke in tarna nad krivico, ki se ji je zgodila. »To ni jebeni hec, gre za resnično škodo! V svoje delo sem vložila kri, znoj in solze, zdaj pa sem ostala brez njega.« V praksi zaradi poteze družabnega omrežja Instagram oziroma Marka Zuckerberga ekonomika pozornosti seveda ne bo izumrla, temveč bo to zgolj njena nova razvojna stopnja. Po mnenju analitikov iz ameriškega podjetja Trust Insights, ki se je specializiralo za spletno trženje, so se uporabniki Instagrama in Facebooka že precej naveličali sistema všečkov, vse več mladih pa prav zaradi tega zapušča obe platformi. Z vidika korporacije je torej opustitev oziroma skrivanje všečkanja povsem smiselno, namen tega pa je izčiščenje oglaševalskega trga – sprememba bo najverjetneje pomenila konec malih pozornostnih mešetarjev, kakršni so avstralska starletica Testova, pa tudi kup slovenskih »vplivnežev«. Kolač si bodo po novem delili svetovni zvezdniki z milijoni sledilcev in »vplivneži« novega tipa, tako imenovani »nanoinfluencerji«, ki bodo oglaševalcem ponujali sicer manj sledilcev, vendar bodo ti zato toliko bolj privrženi njihovim blagovnim znamkam. Za merjenje vpliva teh ekonomika pozornosti že uporablja druge, precej naprednejše metode od preprostega štetja všečkov, predvsem oglaševalce zanimajo odzivnost uporabnikov in dejanski obseg in učinek objav. Ali kot je razmere povzela Renae Smith, direktorica avstralskega oglaševalskega podjetja The Atticism, ki je že pred letom in pol prekinilo pogodbe z večino svojih »vplivnežev«: »Ljudje so utrujeni od poplave blagovnih znamk in nepregledne množice oglaševalcev, ki se pulijo za njihovo pozornost ... Preprosto kopičenje všečkov nima nobene zveze z dejanskim vplivom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.