Peter Petrovčič

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Družba

Časnik Delo z globo nad pozornega in kritičnega bralca medijev Borisa Vezjaka

Prepovedana kritika

Dr. Boris Vezjak, filozof, pronicljivi in kritični bralec medijev

Dr. Boris Vezjak, filozof, pronicljivi in kritični bralec medijev
© Marko Pigac

Boris Vezjak je profesor na dveh fakultetah v Mariboru, filozofski in pedagoški. Že nekaj let pa na svojem blogu In media res nastavlja ogledalo (slovenskim) medijem. Ima veliko dela, iz leta v leto več.

Medijsko kritiko novinarji in uredniki seveda sprejemamo včasih bolje, včasih slabše. Ko je nedavno seciral Delovo druženje z domoljubno Štajersko vardo, je bil deležen ostrega odziva. Delo je na prvi strani objavilo obširno reportažo o Andreju Šišku in urjenju njegovih vardovcev, Vezjak pa je ob tem zapisal, da so »vaške straže, čudaške varde in paravojska … hvaležen material za dvigovanje branja in izražanje posrednih simpatij«.

Prislužil si je užaljen, ad personam odziv odgovornega urednika Dela Uroša Urbasa, poleg tega pa si je prislužil tudi »globo« v obliki računa za nedovoljeno objavo (Delovih) fotografij urjenja Štajerske varde.

S prvim se ne gre pretirano ukvarjati, Delova »civilna kazen« pa si zasluži pozornost. Vezjak se je nanjo že odzval s pojasnilom, da kazenskih položnic ne bo plačal. Ob njegovi odločitvi se postavlja vprašanje, ali se bodo pri Delu odločili izdani »račun« izterjati s tožbo. Če bi se in bi bil Vezjak obsojen na plačilo kazni, bi to pomenilo grožnjo medijski kritiki.

»Potem lahko kar neham opravljati medijsko analizo, saj ta brez grafične ponazoritve večinoma ni mogoča,« pravi Vezjak. Medijska kritika bi bila tako mogoča le, če bi on (ali drug medijski kritik) vsakokrat »kupil« grafično opremo člankov, ki si zaslužijo pozornost. Poleg tega morda niti to ne bi bilo dovolj. Užaljeni medij bi se, zavedajoč se, da bo njegova vsebina predmet medijske kritike, lahko odločil, da vsebine noče »prodati«, in grafična ponazoritev medijske kritike ne bi bila mogoča.

A Vezjak vztraja, da je pravica na njegovi strani. Avtorskega dela, fotografij, trdi, ni poobjavil brez dovoljenja, temveč je objavil zgolj »dva posnetka zaslona (ti. screenshot) članka z njihove spletne strani, iz katerih je jasno razvidno dvoje: avtorstvo obeh fotografij in samo dejstvo, da gre za posnetek zaslona. Obenem sem navedel povezavo na članek.« Vezjak dodaja, da na spletnih straneh časopisne hiše Delo jasno piše, da se smejo tam objavljene vsebine uporabljati »le za osebne in nekomercialne namene«. Kot piše na spletni strani vezjak.com, gre izključno za »osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.«

Če bi se vendarle moral zagovarjati na sodišču, meni, da ga varuje zakon o avtorskih pravicah oziroma njegov 51. člen. Ta pravi, da je »navajanje odlomkov objavljenega dela ali posamičnih objavljenih del s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije prosto, če je to potrebno z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve«. Seveda pod pogojem, da sta navedena vir in avtorstvo dela. Vse to je Vezjak storil.

Zahtevo po »izplačilu civilne kazni in administrativnih stroškov v skupnem znesku 150 evrov« je podpisala glavna direktorica Dela Nataša Luša. A četudi bi se Vezjak v celoti motil, je popolnoma nedojemljivo, zakaj se medij, kakršen naj bi bil Delo, torej osrednji slovenski dnevni časopis, odziva tako. Veliki tega ne počnejo, preprosto se ne spodobi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.