Jure Trampuš

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Družba

»Poseg v bivanjsko kvaliteto«

Kaj si misliti o ljudeh, ki zaradi ljubega miru nasprotujejo gradnji otroškega igrišča?

Zelenica, na kateri je občina Murska Sobota želela postaviti otroško igrišče, a je dela za nekaj časa ustavila, saj je igrišče zmotilo bližnje sosede. Po premisleku so na občini sklenili, da bodo gradnjo igrišča kljub nasprotovanju nekaterih nadaljevali.

Zelenica, na kateri je občina Murska Sobota želela postaviti otroško igrišče, a je dela za nekaj časa ustavila, saj je igrišče zmotilo bližnje sosede. Po premisleku so na občini sklenili, da bodo gradnjo igrišča kljub nasprotovanju nekaterih nadaljevali.
© Luka Perš

Pred dobrim mesecem je na Kardoševo ulico 2, kjer v Muski Soboti domuje občina, prispelo pismo krajanov. Šestnajst stanovalcev treh ulic v predmestnem zaselku Černelavci je poslalo ogorčen ugovor proti gradnji otroškega igrišča. Zapisali so, »da bo postavitev otroškega igrišča v neposredni bližini hiš bistveno posegla v našo bivanjsko kvaliteto«. Dodali so, da odmik igrišča od meja nekaterih njihovih parcel znaša le kakšnih 15 metrov. To je zanje očitno premalo. Nato jih je zmotil dostop do igrišča, zmotilo jih je, da ne vedo, kako bo z avtomobili za starše, in jasno, kaj bo s požarno varnostjo. Pismo so ogorčeni krajani končali s predlogom, naj občina in krajevna skupnost za igrišče, ki mu načeloma ne nasprotujejo, najdeta boljšo lokacijo, ki pač ne bo tako blizu njihovim hišam.

»To občinsko igrišče je sredi novejšega naselja družinskih hiš. Že prvotno je bil namen, da se tam postavi otroško igrišče, takšna je bila tudi želja krajanov, potrjena na zboru,« pojasnjuje župan občine Murska Sobota Aleksander Jevšek. »Ko so dela stekla, ko je občina začela pripravljalna dela za postavitev igral, smo dobili ugovor. Očitno nekatere moti otroški vrvež. Začasno smo ustavili gradnjo, a smo se potem odločili, da vseeno nadaljujemo, ta teden bomo torej ta igrala postavili, otroci jih potrebujejo.« Negativnega odziva nekaterih občanov župani ni pričakoval, »običajno je ravno nasprotno, običajno si krajani želijo otroških igrišč, želijo si zelenih površin, teh drugih pa ne razumem, res jih ne«. Ta teden naj bi igrala torej vseeno stala, na igrišču bodo gugalnica, manjši tobogan in plezala. »Menimo, da bi urejen prostor za druženje v vašem naselju – v času vse večje individualizacije in zapiranja med štiri stene – doprinesel k pristnejšim stikom med prebivalci vašega naselja,« je občina 16. avgusta pisno odgovorila zaskrbljenim krajanom, »prepričani smo, da bo iskreno veselje najmlajših krajanov in njihovih staršev ob kakovostnem preživljanju prostega časa na prostem razblinilo vaše pomisleke.«

Dodati je treba, da se je, potem ko se je po naselju Černelavci razširila novica, da nekateri ne želijo otroškega igrišča, pojavila še ena peticija. Luka Perš je zbral več kot sto podpisov domačinov, ki podpirajo postavitev igral, ki želijo, kot so zapisali, »omogočiti najmlajšim prostor za njihovo brezskrbno igranje«. Luka Perš se je nekoč tudi sam podil po tej zelenici. »Sem otrok tega naselja, odraščal sem v njem, na tem travniku sem se vedno igral, brcali smo žogo in se družili. Zdaj sem odrasel. Ta prostor je bil zadnjih 15 let pozabljen in očitno so se nekateri navadili na status quo, zdaj želijo svoj mir, ali z drugimi besedami, jezijo se zaradi ureditve prometnega režima, zaradi drugih stvari, svoje frustracije so vložili v to igrišče.« Zakaj so nekateri tako sebični? Kakšen človek si pravzaprav, če te otroška igra moti tako zelo, da sestaviš dopis, zbereš podpise in to pošlješ na občino?

Samo ne pri meni

V resnici zgodba iz Murske Sobote ni edini takšen primer, tudi teh 16 sosedov ne. Tako je v Ljubljani pred desetletjema nekaj stanovalcev v naselju BS3 nasprotovalo odprtju centra za otroke s posebnimi potrebami. V zaselku Jelovec pri Mariboru so se stanovalci uprli zamisli, da bi se v tamkajšnjo hišo naselil materinski dom. V Celju so sredi gospodarske krize stanovalci bloka, kjer naj bi bila domnevno uglednejša stanovanja, preprečili napovedano odprtje javne kuhinje, lastniki stavbe, med njimi je bila tudi odvetniška pisarna Čeferin, pa so zaradi »objektivnih« meril, nikakor ne zaradi sovraštva in zavračanja, leta 2014 nasprotovali ureditvi bivalne enote za odrasle osebe s posebnimi potrebami v Grosupljem. Zaradi upora lastnikov dela stavbe je bila ta bivalna enota kasneje prestavljena v Ljubljano, Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič je pomagal župan Zoran Janković.

Ta sebičnost ni povezana zgolj z otroki, s centri za zdravljenje odvisnosti od drog, komunami, drugačnimi, prikrajšanimi, marginaliziranimi, povezana je tudi z infrastrukturnimi objekti. Tako recimo v občini Dobrova - Polhov Gradec še vedno nasprotujejo gradnji suhega zadrževalnika vode, ki bi povečal poplavno varnost v Ljubljani. Prerekanja o tem trajajo že več let. »Naj raje najprej zgradijo prvo fazo, naj se najprej uredi Ljubljana, zaledje Gradaščice, potem pa se bomo pogovarjali, ali je zadrževalnik sploh potreben,« pravi župan občine Dobrova - Polhov Gradec Franc Setnikar.

Naj se otroci igrajo na drugi strani ulice, ne na moji.

Najpreprosteje bi bilo to nasprotovanje opisati z načelom »Ne na mojem dvorišču«, po katerem krajevni prebivalci sicer podpirajo neko javno storitev, neki javni projekt, a vendarle bi bilo bolje, da bi ga udejanjili drugje, stran od njih, v drugem mestu, v drugi državi. Naj se torej otroci igrajo na drugi strani ulice, ne na moji.

Odnos Slovencev do beguncev je tipičen primer tega fenomena. Kot je pokazala anketa družbe Ninamedia, nedavno objavljena v časopisu Dnevnik, večina Slovencev beguncev noče v Evropi, noče jih pri sebi doma, pripravljeni pa so finančno pomagati neevropskim državam, ki bi begunce zadrževale. Naj se torej težave rešujejo drugje, stran od naših dvorišč, stran od naših oči.

Psiholog Aleksander Zadel zgodbe iz Murske Sobote sicer podrobno ne pozna, že leta pa opaža, da se je v slovensko družbo naselil dvom o avtoriteti, kakršnikoli že. »Ljudje preprosto ne verjamejo več, ljudje so skeptični, ljudje se zdaj, ko je demokracija, zavedajo, da imajo nekaj moči.« To ni le slabo, temeljna težava je drugje. »V družbi se forsirajo individualizem, potrošništvo, prepričanje, da je najpomembnejši posameznik, da so najpomembnejši njegovi lastni interesi, njegove želje. V družbi se sistematično, namenoma uporabljam to besedo, sistematično ruši koncept skupnosti. Duh časa, v katerem živimo, ljudi prepričuje, naj bodo to, kar so, naj realizirajo sebe; če si česa dovolj želiš, boš to tudi dosegel in podobno.« Najpomembnejši si torej ti, ne pa drugi. Zapisano ne pomeni, da so vsi ljudje slabi, povsod se sicer skriva nekaj psihopatologije. A ta izgubljena družbena solidarnost ni izginila, zgolj potuhnila se je. »Pojavi se šele, ko se zgodi kakšen velik družbeni pretres, izreden dogodek, naravna katastrofa, ko družba dobi dve ali tri okoli ušes, ko nejeverni Tomaž vtakne prst v luknjo, v kateri je žebelj, šele takrat se znova prikaže pozabljeni evolucijski čut za skupnost.«

V družbi se sistematično ruši koncept skupnosti. Realiziraj najprej sebe.

V tem primeru, dodaja Zadel, je občina Murska Sobota storila prav, najprej je poslušala pritožbo, potem pa se odločila, da bo kljub nasprotovanju nekaterih posameznikov igrišče vseeno postavila, »vzpostavila je avtoriteto, prevzela je odgovornost«.

Ena od najboljših slovenskih otroških pisateljic Svetlana Makarovič je večkrat javno zatrdila, da ne prenaša dobro otrok, da ne mara njihovega izsiljevanja, vrveža, kričanja, da ima skratka rada svoj mir. A ko je pred leti v Sobotni prilogi Dela pisala o tistih, ki so se na Štajerskem uprli materinskemu domu, ko je pisala o tej grozljivi zgodbi, ni izbirala besed. »Zbrali so se razjarjeni krajani, pretežno upokojenci, in zatarnali, da bo dejavnost materinskega doma ogrožala kvaliteto življenja v njihovem naselju in da bi veliko število mater in otrok ’na kupu’ povečalo hrup, živžav na ulicah. Tudi jaz imam rada svoj mir. A najmanj, kar bi storila v njihovem primeru, je, da bi dala prispevek za ureditev materinskega doma, pa čeprav v neposredni bližini mojega bivališča. Kajti ti otroci, ki najdejo vsaj borno zavetje v materinskih domovih, to so objokani otroci, prestrašeni, pretepeni, poniževani otroci, ali ne razumete tega, vi staruhi smrduhi?!« Nato je pripisala, da živi s tremi starimi, čemernimi mačkoni, ki jim je vedno bolj podobna. »Pa se je ondan priklatilo od kdovekod drobno, prestradano, razkuzmano mače. Zdaj zganja celega hudiča po hiši in mačkoni so silno ogorčeni. Ampak nihče od njih ni dvignil šape nad tega mladiča, nihče ga ne podi od hiše. Kajti živali imajo tisti čut, ki ga vi, človeški smrduhi, nimate, namreč, da se mladiču ne stori hudega kratko malo zato, ker je mladič. In vse živali imajo ta čut, da prizanašajo mladičem svoje vrste – vse živali, razen človeške.«

Tega čuta, tega čuta za sočloveka nimajo niti tisti, ki jih je zmotilo otroško igrišče. Vse, kar je Svetlana Makarovič zapisala za nasprotnike materinskega doma, bi lahko zapisali tudi zanje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.