Peter Petrovčič  |  ilustracija: Tomaž Lavrič

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Politika

Neresnost politike in stroke

Vsakomur bi moralo biti jasno, kaj je sovražni govor. Zdaj to ni jasno niti tožilcem, sodnikom, odvetnikom. Je jasno vsaj to, da je že zato treba spremeniti zakonsko dikcijo?

V zadnjih petih letih je tožilstvo zaradi sovražnega govora vložilo manj kot dve obtožnici na leto, obsojena pa je manj kot ena oseba na leto. Takšno stanje je posledica že skorajda večne (strokovne) razprave o tem, ali slovenska zakonodaja omogoča ali onemogoča pregon sovražnega govora. Nekaj mora biti hudo narobe, če se niti stroka ne more zediniti, kako razlagati posamezen člen kazenskega zakonika. Na to je v zadnji številki Delove Sobotne priloge opozoril tudi nekdanji ustavni sodnik ter pro bono pravni zastopnik izbrisanih in prosilcev za azil Matevž Krivic. Svoj zapis je naslovil z besedami »Zakaj je 297. člen kazenskega zakonika treba čim prej spremeniti«.

Kaznivost sovražnega govora oziroma spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti ureja 297. člen kazenskega zakonika. Tega je nazadnje, leta 2011, spremenila vlada Boruta Pahorja, in sicer tako, da je najbolj med vsemi članicami EU zamejila pregon sovražnega govora. Ali z njihovimi tedanjimi besedami – vzpostavila najvišje standarde varovanja svobode govora. Ta politična odločitev je bila podlaga za odločitev tožilstva, da bo že tako omejujočo zakonodajo tolmačilo do konca restriktivno, posledica pa je popolna odsotnost kazenskega pregona sovražnega govora, ki se vleče še šesto leto. Iz tega bi lahko sklepali, da v Sloveniji najhujših oblik sovražnosti sploh ni.

A zunaj tega pravnopolitičnega mehurčka se je ravno v tem času v družbi marsikaj spremenilo, sovražni govor je s pojavom migracij doživel razcvet. Ni več uperjen zgolj proti Romom ter gejem in lezbijkam kot v preteklosti, pač pa prvenstveno proti beguncem. Nekatere evropske države, med njimi tudi Nemčija in Francija, so ta problem prepoznale, nekatere (še) ne. Med slednje sodi tudi Slovenija.

Krivic izpostavlja več točk, v katerih je po njegovem omenjeni člen kazenskega zakonika neustaven in nujno potreben zakonske spremembe. Glavni problem pa je nejasnost člena oziroma nejasnost opredelitve kaznivega dejanja. »Ustava zahteva, da mora biti kazenski zakon ’lex certa’, torej napisan tako jasno, da lahko vsakdo razume, kaj je dovoljeno in kaj ne – kakšno govorjenje ali pisanje je torej kaznivo. Če je zdaj ta člen napisan tako, da so ga celo najvišji tožilci, pravno visoko kvalificirani ljudje, kar sedem let razlagali narobe, bi to že moralo biti znak za preplah javnosti, politikom in pravni stroki,« piše Krivic.

Spreminjanje kazenskih zakonov je vedno težavno, za spremembe pa morajo obstajati res utemeljeni razlogi. A če česa res ne potrebujemo več, je to nadaljevanja sedanjega stanja. Stanja negotovosti, nejasnosti. Stanja, ko se dojemanje nekega člena kazenskega zakonika in na podlagi tega tudi kaznivost najhujših oblik sovražnega govora spreminja glede na stališča tožilstva ter sodno prakso navzgor in navzdol po celotni hierarhični sodni lestvici. Stanja, ko se razumevanje zakonskega člena in prekrškovnega prava sproti prilagaja glede na razmere v družbi. Pregon sovražnega govora, ne glede na obliko, ne bi smel biti posledica trenutnih razmer. Objektivna sovražnost besed ne bi smela biti v neki družbeni klimi kazniva z zaporom, v drugačni pa varovana s svobodo govora, pač pa bi morala kar se le da jasna ločnica obstajati ves čas.

Kljub temu danes ni jasno, katere sovražne besede so kaznivo dejanje in katere ne. Pa tudi ne, katere druge sovražne besede ne sodijo v polje svobode govora, pač pa gre za prekršek. Še vedno ni vzpostavljenih mehanizmov za ugotavljanje odgovornosti upravljavcev spletnih strani za lastne sovražne zapise in sovražne zapise drugih, predvsem v komentarjih pod prispevki. Predlog novega zakona o medijih naj bi to odgovornost uvedel vsaj za spletne strani medijev, a je njegova usoda vse prej kot jasna.

Ne glede na to, kakšen bi bil novi 297. člen kazenskega zakonika, bi sprememba gotovo lahko prinesla le večjo jasnost, večjo gotovost, kar se za kazensko pravo spodobi. Ker bi bolj nejasno ureditev, kot je zdaj, že težko napisali. Pravna mnenja, razlage zakonodaje, stališča in sodbe bodo težko razpletli sedanje stanje. Doslej je, nasprotno, prav na ta način pregon sovražnega povsem obstal.

Pravosodna ministrica Andreja Katič vse od začetka mandata zatrjuje, da sta zakonodaja in sodna praksa na tem področju dobri in da sprememb ne potrebujemo. Dodaten argument oziroma izgovor, da jim glede sovražnega govora ne bo treba storiti nič, na ministrstvu zdaj vidijo v nedavni sodbi vrhovnega sodišča, ki je tožilstvu nakazalo, da bi tudi v skladu z veljavno zakonodajo lahko nekoliko razširili pregon sovražnega govora. »Morebitni drugačen razmislek v smeri prilagajanja določbe 297. člena kazenskega zakonika bo torej odvisen tudi od prakse, ki se bo razvila po navedeni sodbi vrhovnega sodišča,« pravijo na ministrstvu.

Očitno bo minilo še kar nekaj let, preden bo prišlo do nujnega resnega soočenja s problemom sovražnega govora. Vemo pa, da prav čas deluje v korist slednjega oziroma v korist sovražnih govorcev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.