Borut Mekina

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Politika

Se bo Slovenija na prihajajočo krizo spet odzvala zmedeno?

Nemška šola

Dunaj je med svetovnima vojnama postal mesto z najbolj dostopnimi stanovanji, ker je bil to ukrep socialdemokracije v boju proti avstrofašistom. Dandanes v mestu nadaljujejo to politiko: proti populizmu, ki je navadno poslednji pristan najbolj obubožanih, se borijo z na novo zgrajenimi mesti neprofitnih stanovanj

Dunaj je med svetovnima vojnama postal mesto z najbolj dostopnimi stanovanji, ker je bil to ukrep socialdemokracije v boju proti avstrofašistom. Dandanes v mestu nadaljujejo to politiko: proti populizmu, ki je navadno poslednji pristan najbolj obubožanih, se borijo z na novo zgrajenimi mesti neprofitnih stanovanj
© Mesto Dunaj

Ko gre Nemčiji dobro, je Slovenija zgodba o uspehu. Ko pa Nemčija kihne, Slovenija hudo zboli – to že ponarodelo reklo smo si po zadnji krizi zelo dobro zapomnili. Nemčija je seveda najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica, ki od nas odkupi kar petino vseh izvoznih artiklov, daleč največ od vseh držav. A ta slovenski izvoz v Nemčijo ni enak recimo slovenskemu izvozu Krke v Rusijo. Je izvoz posebne vrste, kot pojasnjuje ekonomist Jože P. Damijan: »Ključen problem je, da je večina teh izdelkov sestavnih delov, ki so narejeni po naročilu za nemško avtomobilsko ali elektroindustrijo. Končnih izdelkov, kot so recimo avtomobili iz Revoza ali električni aparati iz Gorenja, je malo. In ker teh sestavnih delov, denimo iz Kolektorja, Hidrie, Saturnusa, ni mogoče preusmeriti drugam, saj so narejeni za vgradnjo v nemške končne izdelke, smo od Nemčije precej odvisni. Če nemška avtomobilska industrija peša, to pomeni upad naročil za naša podjetja, ki tega izpada specifičnih sestavnih delov ne morejo nadomestiti z izvozom drugam,« razlaga.

Čeprav se nam danes ta razlaga zdi samoumevna, pa je še pred desetimi leti mnogi vplivneži, s politično elito vred, niso prav dobro razumeli. Ni se odveč spomniti tedanjih izjav visokih državnih predstavnikov, ki so nam pred prihajajočimi težavami zakrivali oči. »Nemčija je pred objavo recesije … Imate kot predsednik vlade že scenarij za izbruh globalne krize?« smo leta 2008 v Mladini v zadnjem intervjuju z njim vprašali tedanjega premiera Janeza Janšo: »Nobenih resnih znakov ni, ki bi dajali osnovo za govorjenje o recesiji,« je tedaj odgovoril premier, saj da je »Slovenija kot država izvoznica bolj vezana na tiste evropske države, kjer je realni sektor močnejši. Zato je bil in bo neposredni vpliv svetovne finančne krize na nas bistveno manjši, kot so nekateri napovedovali.« Seveda, bolj se Janša, ki je tedaj ponavljal, kar so mu govorili vladni makroekonomski analitiki, ni mogel motiti. In danes, enajst let pozneje, smo spet na točki, ko je Nemčija tik pred objavo recesije. Minuli teden je še celo nemška centralna banka napovedala, da bo država zelo verjetno zdrsnila v brezno zaradi »velikega upada industrijskih naročil v luči mednarodnih trgovinskih napetosti«.

Ampak to je treba razumeti. Nemška gospodarska rast je že v prejšnjem četrtletju padla za 0,1 odstotka, pri čemer pa je ta padec še zaustavljala rast v gradbeni industriji in domačem povpraševanju, pospeševal pa prav sektor, na katerega je vezana Slovenija: to je nemška avtomobilska industrija, ki se spopada s hudim padcem povpraševanja iz Kitajske in ki je v obdobju tranzicije proti tako imenovani četrti industrijski revoluciji. 0,1-odstotni padec ni velik, bi lahko rekli, tudi če bo vpliv na Slovenijo šestkratnik 0,1 odstotka, to ni bog ve kaj. A recesija v nemški avtomobilski industriji je veliko, veliko hujša. Junija je denimo po poročilih nemške avtomobilske industrije (VDA) proizvodnja vozil v Nemčiji padla za kar 24 odstotkov, v prvi polovici letošnjega leta pa je nižja za 12 odstotkov glede na prejšnje leto. V Inštitutu IFO pri münchenski univerzi so ta teden na podlagi ankete med nemškimi upravami gospodarskih družb ocenili, da je pesimizem njihovih gospodarstvenikov padel na najnižjo točko po novembru 2012.

Pri čemer seveda ne gre le za nemški problem, ampak za pandemijo globalnih razsežnosti. V vladnem uradu za makroekonomske analize (UMAR) tokrat ugotavljajo, da je šibkejši izvoz Nemčije posledica dodatnih ovir in negotovosti v zunanji trgovini, ki se med drugim kažejo v krčenju svetovnega uvoza. Ta se je letos zmanjšal v ZDA in tudi na Kitajskem – glavnih akterkah trgovinskih napetosti. V drugem četrtletju letošnjega leta pa se padec trgovine že pozna tudi v evrskem območju. Novice o gospodarsko-političnih težavah prihajajo še iz Turčije, Irana in Argentine, Južne Amerike, Azije … Znakov, da je pred vrati kriza, je vse več. Cena zlata je rekordno visoka, kapital se seli v varne državne obveznice; letos je tja »zbežalo« že več kot 700 milijard dolarjev, donosi ameriških dolgoročnih in kratkoročnih obveznic so obrnjeni: obresti na desetletne ameriške obveznice so nižje kot obresti na kratkoročne, kar pomeni, da vlagatelji v bližnji prihodnosti pričakujejo gospodarsko pešanje.

Ko gre Nemčiji dobro, je Slovenija zgodba o uspehu. Ko pa Nemčija kihne, Slovenija hudo zboli – to že ponarodelo reklo smo si po zadnji krizi zelo dobro zapomnili.

Vsa ta svetovna dogajanja slovenska, v Nemčijo usmerjena slovenska izvozna podjetja, kot so Hidria, Kolektor, Talum, TPV, Iskra Mehanizmi, že čutijo. »Nemčija je za Hidrio že tradicionalno zelo pomembno tržišče. Nanj izvozimo kar tretjino svoje prodaje. Od tam pa prihajajo tudi naši najpomembnejši kupci, kot so Audi, BMW, Bosch, Continental, Daimler/ Mercedes, Porsche, Volkswagen in drugi. Kot globalna korporacija se prilagajamo razmeram na trgu in temu primerno tudi oblikujemo našo poslovno politiko in načrtovanje aktivnosti. Pri tem ugotavljamo, da se je naša izjemna rast v zadnjih dveh do treh letih nekoliko umirila, prav tako je na obstoječih projektih videti nižja naročila. A imamo na drugi strani v proizvodnji povišana naročila zaradi novo pridobljenih projektov. Zato načrtujemo, da bo obseg prodaje podoben kot lani. Prav tako podobno situacijo pričakujemo naslednje leto, ko ne računamo na novo poglobitev recesije,« previdno sporočajo iz Hidrie.

Ko je udarila zadnja kriza, je Nemčija zagrozila bankam in reševala Opel, Slovenija pa se je odločila za ekstremno varčevanje in prodajo slovenskih »oplov«. Danes je podobno: Nemčija se na krizo pripravlja z novim stanovanjskim New Dealom, Slovenija pa z varčevanjem.

Ko je udarila zadnja kriza, je Nemčija zagrozila bankam in reševala Opel, Slovenija pa se je odločila za ekstremno varčevanje in prodajo slovenskih »oplov«. Danes je podobno: Nemčija se na krizo pripravlja z novim stanovanjskim New Dealom, Slovenija pa z varčevanjem.
© EU

Da prihaja ohladitev, ni več dvoma, mnoge pa je predvsem strah, da iz kakšne omare zdaj ne bo padel okostnjak, kakršen je bil leta 2008 zlom ameriške investicijske banke Lehman Brothers. Večina evrskih držav se na krizo pripravlja že dlje časa. Tudi Nemčija, država, ki je v zadnjem desetletju v Evropi slovela predvsem po svoji fiskalni zadržanosti. Bila je, po izbruhu finančne krize, največja zagovornica varčevanja ali tako imenovane politike črne ničle, načela, da moramo v Evropi porabiti zgolj toliko, kolikor znamo pridelati. A celo v Nemčiji, kjer je bila nekoč kanclerka Angela Merkel mojstrica v zategovanju pasu, so že pred pol leta presenetili z napovedjo ogromnega svežnja gospodarskih spodbud, s katerim naj bi oživili gospodarstvo. Nemški finančni minister Olaf Scholz je napovedal, da bo država v naslednjih štirih letih v izobraževanje, stanovanjsko politiko, razvoj digitalnih tehnologij in infrastrukture vložila kar 170 milijard evrov, nemški Spiegel pa je ta mesec poročal o seji nemške vlade, kjer naj bi vladajoča koalicija sklenila, da se bo država v primeru slabšanja gospodarskih razmer odpovedala uravnoteženemu proračunu. Nemčija se je pripravljena dodatno zadolževati in v naslednjem letu in pol ukrepati še z dodatnimi 50 milijardami evrov.

Zgolj za občutek, s kakšnimi vprašanji se te dni ukvarjajo v Nemčiji, smo poklicali predstavnike dveh inštitutov, ki zagovarjata dve različni vrsti ukrepov. Pogovarjali smo se z dr. Timom Wollmershäuserjem z inštituta IFO pri münchenski univerzi in z dr. Clausom Michelsenom z berlinskega DIW, inštituta za raziskovanje gospodarstva. Na inštitutu IFO, pravi Wollmershäuser, opozarjajo, da je že več kot leto dni v močni recesiji nemška industrija, ne pa recimo gradbeništvo in del storitev. »Zato se nam ne zdi smiselno, da bi se država na krizo odzvala z novimi investicijami v gradbeništvo. Naše stališče je, da je treba ciljno pomagati industriji z zniževanjem davkov in investicijskimi spodbudami, ki jih potrebuje recimo avtomobilska industrija pri prehodu na električna vozila, oziroma vsem drugim podjetjem pri digitalizaciji. In pomagati je treba podjetjem, ki so zdaj v začasnih težavah, tako da ne pride do odpuščanj. Recimo z razširitvijo programa nadomestil delavcem na čakanju.« Se spomnite povračila nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, slovenskega ukrepa iz časa krize, s katerim je vlada reševala Gorenje? V Nemčiji ta ukrep že zdaj uvajajo.

Malce drugačno stališče imajo na DIW, kjer nasprotujejo zniževanju davkov in zagovarjajo naložbe v javno infrastrukturo. Leta 2018 je bilo v Nemčiji sicer zgrajenih toliko stanovanj, kot jih ni bilo v zadnjih 16 letih pred tem – 286 tisoč, ampak do leta 2021 bi morali to gradnjo podvojiti na 400 tisoč stanovanj na leto, pravi Michelsen. »Ne zagovarjamo zniževanja davkov, ker so nemška podjetja konkurenčna. Zagovarjamo pa povečanje investicij v javno infrastrukturo, ki je bila v zadnjih letih uravnoteženih državnih proračunov zapostavljena,« pravi. Na DIW zagovarjajo gradnjo novih stanovanj. »V Nemčiji je v zadnjih 20 letih število socialnih stanovanj padlo s 4,5 milijona na 3,5 milijona. Opažamo, da prihaja do velikih selitev ljudi v mesta. In opažamo, da so poklici v urbanih središčih, od katerih se zahteva visoka izobrazba, vse manj plačani in imajo še višje stanovanjske stroške, kar pomeni, da ti za prihodnost pomembni poklici postajajo vsa manj konkurenčni. To so razlogi, zaradi katerih bomo začeli pomagati tem ljudem,« pravi Michelsen.

Majhen, 0,1-odstotni padec nemškega BDP-ja se zdi nepomemben. A v njem se skriva več kot desetodstotna recesija nemške avtomobilske industrije, na katero so vezani slovenski izvozniki.

In Slovenija? Slovenija se je pred desetimi leti na krizo odzvala precej zmedeno. Ob koncu prve Janševe vlade je vladalo mnenje, da kriza Slovenije ne bo prizadela. Vlada Boruta Pahorja je bila nato precej odločna. »Skupen obseg ukrepov slovenske ekonomske politike za blažitev učinkov finančne krize na bančni sistem je med letoma 2008 in 2011 znašal dobrih osem milijard evrov,« pravi tedanji finančni minister France Križanič, ki da je v tistih nekaj letih moral izkoristiti vse znanje, ki ga je pridobil v svoji karieri. Država je v banke vložila okoli tri milijarde depozitov, 800 milijonov evrov so znašali državno zajamčeni krediti podjetjem, Slovenska izvozna družba (SID) je povečala obseg razvojnih kreditov gospodarstvu za 1,7 milijarde evrov, davčne olajšave za podjetniške naložbe so spet stale skoraj milijardo. Ukrepi so delovali in leta 2010 je država zabeležila rast BDP-ja, nato pa je julija 2010 Banka Slovenije povišala zahtevano kapitalsko ustreznost bank, ki so posledično gospodarstvu začele zapirati pipico. »Krediti realnemu delu gospodarstva so se do leta 2016 zmanjšali za dobrih 12 milijard evrov,« dodaja Križanič. Druga Janševa vlada pa je nato porajajoče se gospodarsko okrevanje zacementirala – z varčevalnimi ukrepi in neučinkovito ustanovitvijo slabe banke.

Kot pojasnjuje Velimir Bole z inštituta EIPF, tisti ekonomist, na katerega se navadno slovenske vlade obrnejo, ko jim zmanjka idej in ko jim začne teči voda v grlo, bo prihajajoča kriza na Slovenijo nedvomno vplivala. Dogodki v Nemčiji se v Slovenijo navadno prenesejo po devetih mesecih, razlaga, zaradi česar nam zmanjkuje časa za pripravo protiukrepov, poudarja. Poleg Nemčije se je za boj proti krizi in povečanje trošenja odločilo že kar 12 držav evroobmočja. To danes že počnejo Italija, Grčija, Ciper, Irska, Francija, Belgija, Luksemburg, Portugalska in Slovaška, Slovenija pa dejansko še vedno varčuje in je rekorderka med državami evroobmočja po hitrosti zniževanja dolga. K temu nas zdaj prisiljuje celo v ustavni zapisano fiskalno pravilo, ki se mu še celo Nemčija diplomatsko odpoveduje. Kaj bi morala storiti slovenska vlada? Politika spodbujanja že tako ali tako rekordnega slovenskega izvoza je morda dosegla zgornjo mejo. Ima pa Slovenija, v primerjavi s preostalimi državami evroobmočja, še nekaj manevrskega prostora. Predvsem zaostajamo pri domačih investicijah, natančneje, na področju gradnje stanovanj, kjer je stanje »katastrofalno«, poudarja Bole.

Domače investicije so, poleg izvoza, eden ključnih motorjev gospodarske rasti, tukaj, na področju stanovanjske politike, pa so danes slovenske statistike na dnu. V Sloveniji na trgu novih stanovanj praktično ni več: konec leta 2018 je bilo denimo zgolj še osem odstotkov toliko poslov z nakupi in prodajo novih stanovanj kot pred desetimi leti. Danes je torej poslov z novimi stanovanji desetkrat manj in nič ne kaže, da bi se stanje kmalu izboljšalo. Minuli teden so iz statističnega urada sporočili, da je bilo v prvi polovici leta 2019 izdanih 2939 gradbenih dovoljenj za stavbe, kar je 10 odstotkov manj kot v prvi polovici leta 2018. V Sloveniji investiramo v stanovanja enkrat manj kot države v evroobmočju, kažejo primerljivi podatki. In za zdaj nič ne kaže, da bi se v kratkem, kaj šele v prihodnjih devetih mesecih, stanje bistveno spremenilo. Cene za najem stanovanj v Ljubljani, v primerjavi z evropskimi prestolnicami in po podatkih Evrostata, za zdaj rastejo najhitreje v Evropi.

Nemčija se bo proti novi krizi borila z zgodovinsko rekordnimi naložbami v neprofitna stanovanja, z omejevanjem najemnin ali izrinjanjem digitalnih platform, kot je Airbnb.

Doslej smo govorili o makroekonomiji, s krizami pa je navadno tako, da ne vemo takoj, kaj je njihov vzrok. Vzroki so pogosto veliko bolj kompleksni, kot kažejo različni ekonomski indikatorji. V zadnjih desetih letih po koncu zadnje krize smo bili v Evropi recimo priča vzniku desnega populizma – ki tudi v Nemčiji ostaja največja grožnja. Eno izmed mest, ki ima že skoraj stoletno izkušnjo z bojem proti temu sentimentu, je Dunaj, in kot vedno znova povedo njihovi politiki, so se na Dunaju ob pojavu fašizma v zadnjih stotih letih vedno znova odzvali podobno: z gradnjo novih, javnih, neprofitnih stanovanj. Dunaj je danes po tem rekorder. Je mesto z največ neprofitnimi stanovanji na svetu in je mesto, ki je v boju proti desnemu populizmu, katerega vzrok je pogosto socialna beda tistih na robu družbe, najuspešnejši. Zdi se, da so zdaj tudi v Nemčiji začeli slediti temu receptu za njihove politične težave. Proti novi krizi, ki prihaja, se bodo borili z zgodovinsko rekordnimi naložbami v neprofitna stanovanja, z omejevanjem najemnin ali izrinjanjem digitalnih platform, kot je Airbnb.

V Sloveniji, kjer je razlogov za tak ukrep še toliko več – od socialnih, političnih do čisto makroekonomskih –, pa se zdi, da se politika novih razmer še ne zaveda. Idejo, da bi nepremičnine, ki so v lasti slabe banke, prenesli na republiški stanovanjski sklad in s tem sprožili novi stanovanjski New Deal, je vlada to leto zavrnila, češ da mora slaba banka s prodajo nepremičnin ustvarjati velike, vsaj desetodstotne donose. Očitno je, da se vladajoči politiki širših razsežnosti stanovanjske politike ne zavedajo. Ne zavedajo se, da je razslojevanje na periferijo in urbana področja, kjer naraščajo problemi, katalizator novodobnih političnih napetosti. Predstavniki humanitarnih organizacij, kot je Anita Ogulin z Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, ponavljajo, da so »skorajda vsi primeri, s katerimi se humanitarne organizacije dnevno ukvarjamo, na neki način nadgradnja stanovanjske problematike«, odgovor vladajočih pa je nekako še naprej v duhu preteklosti: da je treba še naprej spodbujati konkurenčnost gospodarstva.

Stanovanja bodo, če bo volja

Vlada nepremičnin ne more kar prenesti na stanovanjski sklad. Lahko pa jih brez težav podari RKC.

Gospodarske težave se iz mednarodnega okolja počasi, a vztrajno selijo tudi v Slovenijo, ki pa ima vendarle še veliko manevrskega prostora. Sodeč po primerljivih podatkih je tega največ pri spodbujanju domačih naložb, natančneje na stanovanjskem področju, kjer slovenske naložbe najbolj zaostajajo za tistimi v primerljivih državah z evrskega območja. Enega najobsežnejših ukrepov na tem področju je letos predlagala Levica. V parlamentarni postopek je vložila novelo zakona o ukrepih za stabilnost bank, s katero je želela vse nepremičnine v lasti DUTB, na katerih je mogoče graditi stanovanja, neodplačno prenesti na republiški stanovanjski sklad. Po tem načrtu bi bil lahko že prihodnji mesec, 1. oktobra, stanovanjski sklad bogatejši za 17 parcel, primernih za gradnjo neprofitnih stanovanj.

A vladajoča koalicija zakona ni sprejela predvsem zaradi nasprotovanja ministrstva za finance. Minister za finance Andrej Bertoncelj je poleti v intervjuju za Mladino dejal, da naj bi bil predlog Levice ustavno sporen. Čeprav bi šlo za prenos premoženja z ene institucije v stoodstotni državni lasti na drugo, bi lahko pri tem, po razlagi vladnih pravnikov, nastalo oškodovanje upnika, torej države, ki je te parcele na slabo banko prenesla z namenom prodaje. Zaradi tega se je vlada odločila za drugačno pot: junija je sprejela sklep, po katerem bi z DUTB na stanovanjski sklad po tržnih cenah prenesla zgolj tri nepremičnine. Po sklepu vlade bi morali za to razliko DUTB dokapitalizirati. Iz te ustanove sicer odgovarjajo, da so cenitve že pripravljene in da so nadaljnje dejavnosti za izvedbo prenosa v usklajevanju s stanovanjskim skladom.

Formalnopravno prenos nepremičnin s slabe banke na javni stanovanjski sklad ni mogoč. Je pa očitno vedno mogoč prenos nepremičnin k cerkvi, kar kaže primer Blejskega otoka.

Formalnopravno prenos nepremičnin s slabe banke na javni stanovanjski sklad ni mogoč. Je pa očitno vedno mogoč prenos nepremičnin k cerkvi, kar kaže primer Blejskega otoka.
© Borut Peterlin

Ob tem primeru izredne pravniške tankočutnosti se lahko spomnimo pravnega okvira nekega drugega posla, ki ga je vlada uspešno in zelo učinkovito izpeljala veliko bolj grobo. V mislih imamo darovanje nepremičnin na Blejskem otoku cerkvi. Čeprav so bile po sklepu vrhovnega in ustavnega sodišča nepremičnine na Blejskem otoku v lasti države, se je vlada leta 2008 na predlog tedanjega kulturnega ministra Vaska Simonitija odločila, da bo te nepremičnine cerkvi preprosto podarila. Simoniti je tako leta 2008 z rimskokatoliško cerkvijo (RKC) sklenil kar tajni sporazum, na podlagi katerega je ta postala lastnica dveh objektov na otoku, otok pa ji je država v brezplačno uporabo odstopila za 40 let, saj je šlo po njenem mnenju za precej nerentabilen kos slovenske zemlje.

Ker je vlada s tem več kot očitno oškodovala državo in ker se nobeden od državnih organov ni odzval, je Mladina tedaj Simonitija ovadila zaradi zlorabe uradnega položaja. Toda državno tožilstvo – tožilka Tamara Gregorčič – je ovadbo kratko malo zavrglo. Zakaj? Sklenilo je, da je vlada obravnavala sporni sporazum s cerkvijo »po predpisanem postopku, kot ga določata zakon o vladi in poslovnik vlade. S sklenitvijo sporazuma je vlada soglašala, za podpis pa pooblastila ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, zaradi česar le-temu ni moč očitati, da je s podpisom sporazuma izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic.« Z vidika prava Simoniti ni bil kriv zlorabe položaja, ker je ravnal po navodilih vlade, je sklenilo tožilstvo. Vlade pa ni bilo mogoče tožiti, ker je kolektivni organ …

Čeprav so v kasnejših sodnih postopkih, ki jih je nato sprožila naslednja vlada Boruta Pahorja, prvostopenjska sodišča ugotovila, da »v postopku izvedeni dokazi kažejo na to, da se je odvil nedopusten promet z nepremičninami« in da cerkev ne bi smela dobiti v last nepremičnin, ki so bile po zakonu o varstvu kulturne dediščine celo izvzete iz prometa, nobeno sodišče sporazuma ni razglasilo za ničnega, večinoma zaradi proceduralnih vprašanj, saj nikakor ni bilo mogoče ugotoviti, koga na strani RKC bi morala država sploh tožiti. Piko na i pa je nato postavil kulturni minister v drugi vladi Janeza Janše Žiga Turk, ki postopkov ni hotel nadaljevati. Z drugimi besedami: včasih je pravno vprašljiv prenos nepremičnin med državnimi organi. Če pa za to obstaja politična volja, je mogoče državi nepremičnine tudi ukrasti.

Dobra in slaba rast BDP-ja

Prihaja recesija. Se je treba proti njej boriti z zniževanjem davkov ali gradnjo neprofitnih stanovanj?

Svet in z njim Slovenija očitno spet prihajata v čas, v katerem bo javnost nadpovprečno pozorna na vsakršne nihljaje bruto družbenega proizvoda, BDP-ja. Oseba, od katere bomo v Sloveniji pričakovali, da bo te spremembe prva zaznala, je Romana Korenič, svetovalka na oddelku statističnega urada (SURS) za nacionalne račune. Odgovorna je za izračun ene od najpomembnejših številk: četrtletne ocene slovenskega BDP-ja. Koreničeva pravi, da izračunavanje BDP-ja temelji na natančnem postopku, ki je znotraj EU poenoten po metodološkem priročniku na 650 straneh. Slovenski izračun BDP-ja naj bi bili tudi v primerjavi z drugimi državami izredno »kakovosten«, saj na Sursu upoštevajo več sto tisoč podatkov o poslovanju podjetij, ki jih prejemajo od Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES).

Statistični urad objavlja četrtletni BDP dva meseca po koncu četrtletja. Zaradi vse večjega interesa po zgodnejših objavah in s tem možnosti za hitrejšo zaznavo obrata ekonomskega cikla so v marsikateri državi začeli objavljati prve ocene BDP-ja že 30 dni po koncu četrtletja. Podatkovni viri so takrat manj kakovostni in zato si statistični uradi – v zadnjem času testno tudi slovenski – pomagajo z modeli. Ubirajo tudi različne nekonvencionalne pristope. Pomagajo si s podatki o telefonskem prometu – domneva je, da če ta raste, raste tudi BDP – s potrošnjo elektrike ali celo s števci prometa na cestah. »Zelo koristno pa bi bilo dobiti tudi podatke Banke Slovenije o prometu s plačilnimi karticami. Tako bi lahko zelo hitro dobili podatke o potrošnji,« dodaja.

Konec julija so mladi zahtevali brezplačen prenos nepremičnin, ki bi se lahko uporabile za povečanje fonda javnih najemnih stanovanj, s slabe banke na stanovanjski sklad.

Konec julija so mladi zahtevali brezplačen prenos nepremičnin, ki bi se lahko uporabile za povečanje fonda javnih najemnih stanovanj, s slabe banke na stanovanjski sklad.
© Borut Krajnc

Čeprav je BDP že skoraj sto let najpopularnejši ekonomski indeks, pa predvsem pri najbogatejših državah izgublja pomen. Njegovi kritiki slabosti najraje ilustrirajo s primerjavo življenja človeka, ki prispeva k dvigu BDP-ja, in človeka, ki ne. Človek, ki zvišuje BDP, ima recimo dolgo pot do službe, tja se vozi s potratnim avtomobilom, zaradi prometnih zastojev mora avto pogosto menjavati, stres pri tem načenja še njegovo zdravje, zaradi česar jemlje večje odmerke farmacevtskih preparatov. Tak človek nima časa za hišna opravila in pripravo hrane, zato plačuje varuško in vrtnarja. Človek, ki ne prispeva k BDP-ju, pa hodi na dolge počitnice, ne kupuje že vnaprej pripravljene solate, uporablja knjižnico, ne uporablja sušilnega stroja … Obsedenost z BDP-jem od držav seveda zahteva človeka, ki dviguje BDP, kar pa očitno ne bi smel biti narodnogospodarski cilj.

Konkreten primer je država Nauru. Ta majhna otoška država v Tihem oceanu je tretja najmanjša na svetu, v njej živi okoli devet tisoč ljudi. Še nedavno, v 80. in 70. letih prejšnjega tisočletja, je bil Nauru najbogatejša država na svetu, ki se je ponašala z najvišjim BDP-jem na prebivalca. Eksplozija njihovega BDP-je bila posledica odkritja fosfatov na površju otoka. Nauru je tri desetletja veljal za naravni eksperiment, študijski primer ekonomske politike, ki je usmerjena k dvigu BDP-ja. Ta politika pa je Nauru uničila. Zaradi bogastva so šle njihove naložbe v luksuz, v floto letal Boeing, mrežo mednarodnih hotelov, pregrešno dragih nebotičnikov. Ljudje so opustili kmetijstvo in postali odvisni od uvožene, industrijsko predelane hrane. Leta 2007 je bil Nauru s kar 94,5 odstotka predebelih prebivalcev razglašen za »najdebelejšo državo« na svetu. Vse to je vodilo k velikim zdravstvenim težavam. Napredek je ekologijo otoka uničil in Nauru je dandanes skorajda popolno odvisen od pomoči sosednje Avstralije, za katero gosti tudi begunski center.

Že od leta 1970 se vrstijo mednarodni pozivi k opustitvi merjenju napredka z BDP-jem, predvsem med najrazvitejšimi državami. OZN je recimo leta 2015 ratificiral poziv k drugačnemu razumevanju razvoja, OECD pa je nedavno opozorila, da je merjenje napredka prek BDP-ja kontroverzno: »Meri prihodek, ne pa enakosti, meri rast, ne pa uničevanje… kljub temu pa mnoge vlade prisegajo nanj.« Ti pozivi se vrstijo tudi v Sloveniji. Leta 2010 je skupina pod vodstvom Matjaža Hanžka, v kateri so sodelovali še Marta Gregorčič, Lučka Kajfež - Bogataj, Lev Kreft, Ana Murn, Dušan Plut, Tine Stanovnik, Jožef Školč in Jože Trontelj, predstavila programsko-strateški tekst z naslovom »Kam po krizi«, v katerem so poskušali začrtati drugačno strategijo razvoja Slovenije, ki ne bi bila navezan na BDP. A po tem je, denimo prek fiskalnega pravila BDP, v Sloveniji postal celo ustavna kategorija, ki skorajda »avtomatsko« določa ekonomsko politiko.

V zadnjih petih letih smo imeli v Sloveniji neverjetno visoko gospodarsko rast. BDP je zrasel z 48 milijard na lanskih 54 – skupaj za 12 odstotkov. A v tem času se je število ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine, zmanjšalo veliko manj, s 14,5 je padlo na 13,3 odstotka. Kakšen dvig BDP-ja je torej »boljši«, tak, da se podjetjem oprostijo davki, ali da država gradi neprofitna stanovanja?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.