Borut Mekina

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Politika

Ali v osnovnošolskem berilu učijo kaditi?

Sporno berilo

Tobačna industrija ima z indoktrinacijo dolgoletne izkušnje. Eden njenih najbolj znanih kritikov, ameriški zgodovinar s Stanfordove univerze Robert Neel Proctor, je svojo knjigo Zlati holokavst začel z naslednjo anekdoto: ko je bil leta 1970 star 16 let, so vse dijake v šoli sklicali na predavanje predstavnika enega tobačnih podjetij o škodljivosti kajenja. Predavanje je pripravila šola, ker se ji je zdelo fino, da bodo proizvajalci sami otrokom položili na srce, naj ne kadijo. Tako je prišel v šolo uglajen predstavnik tobačnega podjetja in 16-letnikom sporočil: dragi otroci, tako kot vožnja avtomobila, spolnost ali alkohol je tudi kajenje le za odrasle, roke proč od cigaret, saj ste še otroci! Na prvi pogled je imel prav, je pa tudi jasno, kakšen učinek je imelo subtilno sporočilo, da je kajenje le za odrasle.

Morda se je v podobno zanko zdaj ujel slovenski strokovni svet za splošno izobraževanje, ki potrjuje predloge učbenikov. Kot nas je opozoril bralec, je v berilu za peti razred osnovne šole objavljena zgodba, ki naj bi otroke spodbujala h kajenju.

Napisal jo je mladinski pisatelj Slavko Pregl, govori pa o Mihi, ki na kuhinjski mizi opazi škatlico cigaret. Tri ukrade in si jih poskuša prižgati, pri čemer naleti na več ovir. Ugotovi recimo, da potrebuje ogenj. Ko končno najde vžigalice, mora premagati naslednjo oviro: zaradi kajenja mu postane slabo, kašlja in se davi. Toda odločen je, da bo vztrajal. Prijatelji, ki ga pri tem zasačijo, mu užitka ne privoščijo, saj bi tudi sami radi poskusili. Ker mu zamerijo, da cigaret ne deli z njimi, ga polijejo v vodo, češ da so sumili, da je izbruhnil požar. Zgodba se konča s soočenjem Mihe s starši, ki ugotovijo, da je fant kadil. Mama, piše, razume, »da so trenutki, ko je najbolje, če svojim sinovom ne postavljajo nobenih vprašanj in tako storijo dobro delo«. Otroci v šolah pa morajo po branju zgodbe, kot piše v berilu, napisati dramski prizor, »v katerem Miha sreča nekega možakarja in ga – meni nič, tebi nič – prosi za ogenj. Prizor v dvojicah zaigrajte in posnemite.« 

Da je zgodba v berilu, ki ga je izdala založniška hiša Rokus, sporna, menijo na Inštitut za mladinsko participacijo, zdravje in trajnostni razvoj. »Omenjeno berilo,« je odgovoril njihov sodelavec Jan Peloza, »že več let zapovrstjo berejo slovenski 10- in 11-letniki pri pouku slovenskega jezika. Čeprav so na podlagi pritožb staršev jasno nasprotovanje podali na Onkološkem inštitutu, Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in v Kliniki Golnik, založba Rokus-Klett berila in spornega besedila še ni umaknila s slovenskih polic. Takšne zgodbe otrokom sporočajo, da je kajenje nekaj povsem normalnega in da zaradi tega početja ne bodo kaznovani, zato se sprašujemo, ali je imela pri pisanju berila morda prste vmes tobačna industrija,« nam je odgovori. Da bi lahko tobačna industrija vplivala na Slavka Pregla, je težko verjeti, je pa seveda mogoča interpretacija, da je Pregl v tej zgodbi ponovil v kulturi že dodobra zasidran stereotip o kajenju kot znamenju odraščanja. 

V zavodu za šolstvo, kot razumemo iz odgovora, ki smo ga dobili, menijo nasprotno. »Besedilo … se uvršča med tako imenovana problemska literarna besedila. Problemska razsežnost besedila zahteva od mladega bralca ne le vživetja in razumevanja, temveč tudi kritično distanco. Z razvijanjem zmožnosti kritičnega branja kot pomembnim ciljem pouka književnosti se ob izbranih besedilih (tudi ob Pregljevem Ni bil požar) uresničujejo temeljni cilji vzgoje in izobraževanja, tj. kritičen in odgovoren odnos do sebe in drugih (kar pomeni tudi do zdravja), medsebojna strpnost, spoštovanje in sprejemanje drugačnosti, odgovoren odnos do naravnega in družbenega okolja, kulturna in estetska zmožnost idr.,« odgovarjajo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.