So uničevalci okolja morilci?

Bi morali tudi pred zakonom odgovarjati kot morilci?

Posledice nesreče pri globokomorskem črpanju nafte na vrtalni ploščadi British Petroleuma, v kateri je poleg brezštevilnih živali in rastlin umrlo tudi 11 naftnih delavcev, maj 2010, Louisiana, ZDA

Posledice nesreče pri globokomorskem črpanju nafte na vrtalni ploščadi British Petroleuma, v kateri je poleg brezštevilnih živali in rastlin umrlo tudi 11 naftnih delavcev, maj 2010, Louisiana, ZDA
© Profimedia

Mladi po vsem svetu, ki jih je spodbudila švedska najstnica Greta Thunberg, protestirajo zoper uničevanje okolja, pretirano izrabo naravnih virov, globalno segrevanje … Protestirajo zato, ker je očitno, da nismo sposobni ravnati, kot je prav, in zmanjšati človeško obremenjevanje okolja. In to kljub temu, da je uničevanje okolja sicer družbeno sprejeto kot zavržno ravnanje. Zoper okolje je mogoče storiti tudi več kaznivih dejanj, le preganjajo se ne. Glavni problem je pač v tem, da okolje ne more najemati najboljših odvetnikov, vlagati tožb, odškodninskih zahtevkov, predlogov za kazenski pregon. Bo kdo brazilskega predsednika Jaira Bolsonara, ki spodbuja krčenje amazonskega pragozda, obtožil »ekocida«, genocida nad okoljem, kaznivega dejanja uničevanja planeta?

Slovenski kazenski zakonik o okolju pravi takole. Za krčenje gozda v večjem obsegu, golosek ali kak drug nedovoljen poseg v gozd je zagroženo leto dni zapora. Če gre za kak tak poseg v varovanem gozdu ali gozdu, ki ima poseben namen, pa tri leta zapora. Gozd je tako pomemben, da se škodljiv poseg vanj obravnava kot samostojno kaznivo dejanje. Nasploh pa so najbolj zavržni in škodljivi posegi v okolje kaznivo dejanje, imenovano »obremenjevanje in uničevanje okolja«, zanj pa je zagrožena kazen celo do pet let zapora.

Najhujše zaporne kazni za uničevalce okolja sicer poznajo vse države, a če obstajajo mrtve kaznovalne črke na papirju, mednje gotovo sodijo določbe o kaznovanju uničevalcev okolja. Človek je spremenil in s tem uničil nešteto ekosistemov, živalskih in rastlinskih vrst in posledic ne čutita zgolj flora in favna, temveč tudi pripadniki njegove, človeške vrste. Gre za zločine torej. Po tej logiki bi v zaporih moralo biti veliko najodgovornejših. Pa ni nikogar. Morda pa je uničevanje okolja tako razširjeno in lahkotno ravnanje tudi zato, ker nad njim ne visi realna grožnja kazni.

Še celo potek odškodninskih tožb zoper povzročitelje večjih okoljskih katastrof je zelo zelo počasen in dolgotrajen. V zadnjih desetletjih je bilo po svetu vloženih na tisoče okoljskih tožb, uspešnih pa je bilo le kak odstotek, če sploh. Gre pač za boj okolja oziroma njegovih po pravilu prava neukih, laičnih zagovornikov na eni strani ter največjih in najbolj brezobzirnih podjetij, katerih pomemben ali celo večinski del dobička prihaja prav iz uničevanja okolja na drugi strani. V Sloveniji je recimo možnost vložitve kolektivne tožbe zaradi uničevanja okolja prinesel šele zakon o kolektivnih tožbah, ki je bil sprejet pred dvema letoma. Pa še tedaj je bila ta možnost uvedena kot posledica sreče v (okoljski) nesreči. Ker se je zaradi tedanjega požara v vrhniškem podjetju za zbiranje in predelavo nevarnih odpadkov Kemis politiki to pač zdelo politično modro, oportuno. Oziroma ker je bil pritisk javnosti premočan, da tega ne bi storili.

Za uničevanje okolja pred mednarodnimi kazenskimi sodišči ni odgovarjal še nihče.

»Zemlji povzročamo poškodbo za poškodbo, pa nihče nič ne reče. Zemlja potrebuje dobrega odvetnika,« so slavne besede Polly Higgins, nedavno preminule škotske odvetnice, ki je življenje posvetila zagovorništvu okolja. Higginsova je predlagala, da se ekocid – uničevanje planeta – začne obravnavati kot mednarodno sprejeto kaznivo dejanje.

A med najhujšimi zločini, ki jih je mogoče preganjati pred različnimi mednarodnimi sodišči, še vedno ni zločinov zoper okolje. Ne zločinov zoper okolje samo in niti zločinov zoper okolje, katerih posledica je očitno in v realnem času dokazljivo poslabšanje kakovosti bivanja celo za večje število ljudi.

Krčenje gozdov, ki se vedno začne z bolj ali manj zakonitimi požigi, je za okolje škodljivo. O tem ni dvoma. A amazonski pragozd gori pogosteje in v večjih razsežnostih, kot je gorel, preden je oblast v Braziliji prevzel populistični predsednik Bolsonaro, ki ga ni težko primerjati s prototipom novodobnega populista, ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.

Tudi Bolsonaro je zanikovalec podnebnih sprememb. Že pred izvolitvijo je napovedoval, da ne bo nasprotoval krčenju pragozda za potrebe kmetijskih, naftnih in drugih kapitalskih lobijev. In tudi, da bo pri tem aktivno sodeloval s preselitvami tam živečih plemen na druge lokacije, kjer bi jim omogočil »boljše življenje«. Bolsonaro te svoje obljube tudi uresničuje. Na položaje, kjer se sprejemajo te odločitve, je že imenoval svoje ljudi. Zamenjal pa je tudi vodstvo Nacionalnega inštituta za raziskave vesolja, ker je opozorilo na dejstvo, da se je krčenje pragozda v zadnjem času nepričakovano pospešilo. Sporočilo, ki ga pošilja Bolsonaro, je nevarno. Sporočilo, da je uničevanje okolja (spet) dovoljeno.

Bi bil Bolsonaro pravi za prvo mednarodno obtožbo genocida nad okoljem? Katero sodišče bi jo sprejelo? In če že ne, bi bil primer Bolsonaro lahko vsaj prepotreben dodatni dokaz tega, da bi bilo kaznivo dejanje genocida nad okoljem vendarle treba uvrstiti na seznam kaznivih dejanj, ki se preganjajo pred mednarodnimi kazenskimi sodišči?

In bi se kaj spremenilo, če bi se na mestu, kjer so se zaradi vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo zagovarjali različni samodržci in vojni zločinci, znašli tudi odgovorni za uničevanje okolja?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.