Anarhija v Veliki Britaniji

Kako je skušal britanski premier Boris Johnson izkoristiti to, da lahko diktatorji in avtokrati mirno zadihajo šele v demokraciji

Boris Johnson, britanski premier, ki je najprej zamrznil parlament, opozicijo, demokracijo, zdaj pa razmišlja o predčasnih  volitvah.

Boris Johnson, britanski premier, ki je najprej zamrznil parlament, opozicijo, demokracijo, zdaj pa razmišlja o predčasnih volitvah.
© Profimedia

Najprej je kazalo slabo.

V Cambridgeu so prejšnjo soboto priredili velik protestni shod – ljudje so demonstrirali proti premieru Borisu Johnsonu, samozvanemu poznavalcu in izvršitelju ljudske volje, ki je sklenil, da bo parlament suspendiral. Zasedanje parlamenta naj bi za dober mesec – od 12. septembra do 14. oktobra – preložil, odložil, odgodil, prorogiral. Na vsak način in za vsako ceno je hotel namreč doseči, da bi Britanija 31. oktobra res odšla iz Evropske unije. Z dogovorom ali brez njega. Do or die. Da bi Britanijo zanesljivo »odrešil« in »osvobodil« Evropske unije, da bi torej Britanijo naredil spet veliko, je bil voljan suspendirati demokracijo.

Kraljica – ja, Elizabeta II., tista iz Netflixove serije Krona – mu je prikimala.

Suverenost ima prednost pred demokracijo. Ne spreglejte cinizma: da bi lahko britanski parlament spet postal suveren, ga je treba najprej suspendirati. To malce spominja na nekdanjo ameriško strategijo v Vietnamu: da bi Vietnam odrešili, ga moramo najprej uničiti!

Ni kaj, suverenisti, ki v imenu apokaliptičnih etnonacionalističnih fantazij povzročajo množične pokole (od Osla in El Pasa do Christchurcha), bi bili ponosni na Johnsona, britansko kombinacijo Trumpa in Salvinija. In na kraljico, ki je kakopak zamudila zgodovinsko priložnost, da bi Johnsonu naredila to, kar je italijanski predsednik Sergio Mattarella naredil popfašistu Matteu Salviniju – ni mu pustil, da bi prišel na oblast in suspendiral demokracijo. V Kroni je znala mačizem princa Filipa tako dobro stresti. In ponižati. In osmešiti.

A vrnimo se v svetovljanski Cambridge. Ljudje so se zbrali na glavnem trgu, vzklikali, da je Johnson »pošast«, »avtokrat« in »diktator«, da zlorablja oblast, ga psovali, mu žvižgali in se mu rogali, recitirali Masko anarhije, slovito Shelleyjevo poemo iz leta 1819, poziv k nenasilnemu uporu (»Vstanite kot levi po spanju ... Znebite se verig ... Vas je mnogo – njih le nekaj«), nekateri pa so celo vpili: »Proč z njegovo glavo!«

Toda zbralo se je le 1200 ljudi. Le 1200 protestnikov. Le 1200 levov. Hej, mar ni Boris Johnson – diktator! avtokrat! pošast! – suspendiral parlamenta? Mar ni zamrznil demokracije? Pričakovali bi več protestnikov, precej, precej več – 12.000 ali pa 120.000.

Rekel sem si: sranje! Britanija se fašizira, osvobodilna fronta pa je medla! Še toliko huje, ker je bilo tisto protestno soboto tako po vsej Britaniji. Od Bristola do Oxforda, od Manchestra do Newcastla, od Birminghama do Liverpoola, od Glasgowa do Swanseaja, od Leedsa do Aberdeena, od Yorka do Londona. Ljudje so se zbrali. Protestirali. Vzklikali, da je Johnson diktator, da je nevaren in da naj ga bo sram. Fej in fuj! Besneli so, bentili in poudarjali, da je to, kar počne, puč. Da jih ima za norce in talce. Da jih žive kuha, peče in cvre. Da je brexit katastrofa in prevara. Da je to strašno, grozno, srhljivo. Da je nedemokratično in protidemokratično.

Povsem jasno so dajali vedeti, da Johnson prezira načela demokracije in parlamentarne ureditve – da je premier, ki se ne obnaša kot premier parlamentarne demokracije. Niso spregledali, da je s tem, ko je suspendiral parlament in demokracijo, suspendiral tudi opozicijo, s čimer je odpravil možnost, da bi ga zamenjali. To, kar počne, počnejo v Južni Ameriki vojaške hunte! Ali pa Putin! Svarili so, da je neodgovoren, da se igra z ognjem in da bo povzročil le kaos, morda celo državljansko vojno ali kaj takega, Britanijo pa prelevil v falirano deželo. V Grčijo.

Suspenz parlamenta se nikoli ne konča dobro, so ponavljali, ko so se spominjali dobrih, starih, zlatih časov, ko so Britanci obglavljali svoje kralje – posebej tiste (recimo Karla I.), ki so delali preveč na svojo roko in ki so se otepali parlamenta ali pa ga celo ignorirali, da ne rečem suspendirali.

Boris Johnson, slavilec svojega kulta osebnosti, ve, da lahko parlament in demokracijo povsem mirno suspendira – in da se mu ne bo nič zgodilo. Čisto nič.

Zavzemimo mostove, je odmevalo! Blokirajmo ceste! Branimo demokracijo! Marširali so in skandirali: »Kaj hočemo? Demokracijo!!! Kdaj jo hočemo? Zdaaaaaj!!!« Upreti se niso mogli nobeni rimi: »Hey, hey, ho, ho, Boris Johnson’s got to go!« In nobeni aliteraciji: »Remain, reform, revolt!« Pridite, ne glede na to, kako ste glasovali na referendumu, združimo se – zdaj gre za demokracijo! Hočemo pravice – ljudstvo mora samo odločati o svoji prihodnosti!

Prepričani so bili, da Johnsonu – in njegovim, s kraljico vred – pošiljajo jasno in močno sporočilo. Niso pozabili omeniti, da je bil brexitski referendum zgolj posvetovalen in da niso glasovali za brexit brez dogovora, še manj za njegove pogubne posledice (kaos na mejah, zamude na letališčih in v pristaniščih, pomanjkanje hrane, goriva in zdravil, zaton gospodarstva, spiralni zlom socialne države, trdo mejo z Irsko, paranojo, podreditev, distopijo), kakor tudi niso pozabili omeniti, da Johnson sploh ni bil izvoljen. Oziroma: da ga je izvolilo le 93.000 članov konservativne stranke (0,2 odstotka prebivalstva). Ja, 65 milijonov Britancev je teroriziral in tiraniziral človek, ki sploh ni bil izvoljen. Človek, ki ni bil izvoljen, je odločal o usodi brexita – in Britanije.

Res noro, so si mislili. Človek, ki ni bil izvoljen, je suspendiral tiste, ki so bili izvoljeni! »Tega ne bomo trpeli,« so ponavljali in – kot navijači Liverpoola – žalostno prepevali, da je Johnson navaden lažnivec, strahopetec, hinavec, Trumpova marioneta in fašist.

Ko so se strnili (na Downing Streetu, pred Westminstrsko palačo, pred Buckinghamsko palačo, na Waterloo Bridgeu, na Trafalgar Squaru ipd.), so se strinjali, da so pred Britanijo črni dnevi in da nevarnejšega premiera še niso imeli. Da hlepi po oblasti, da je oportunist, ki misli le nase in na bogataške elite. Zato se ga je treba nujno znebiti. In to čim prej. Po hitrem, naglem postopku.

Stephen Fry – igralec, dramatik, režiser, libretist in avtor romana Ustvarjanje zgodovine, v katerem časovni stroj poskrbi, da se Hitler nikoli ne rodi – je tvitnil: »Jočite za Britanijo.« Pisatelj Philip Pullman – avtor fiktivne biografije Jezusa Kristusa – pa je tvitnil, da ko sliši ime Borisa Johnsona, najprej pomisli na »vrv« in »najbližji kandelaber«.

Toda v britanskih mestih se je zbralo le po tisoč ali – v večjih – po nekaj tisoč protestnikov. Mediji so poročali, da se je na protestnih shodih zbralo »nekaj tisoč ljudi« in nekaj »deset tisoč ljudi« (v Londonu). Malo. Premalo. Neverjetno! Vse to – pa le nekaj tisoč protestnikov. Avtokrat, diktator, puč, igra z ognjem, konec demokracije – pa le nekaj tisoč protestnikov. Tak šok – pa le nekaj tisoč protestnikov.

Pričakovali bi milijone protestnikov! Milijone! Ne pa le »nekaj tisoč«. In to je presenetljivo. Celo šokantno. Pričakovali bi kaj bolj disruptivnega.

Prav res, kazalo je slabo. Kazalo je, da bo v srcu slovite demokracije zmagal fašist, ki se dela, da je novi Winston Churchill.

Boris Johnson je skušal izkoristiti to, da je družbena klima vse ugodnejša za razcvet avtokracije in fašizma, potemtakem to, da so se časi hudo spremenili in da demokracija nima več cene, kakršno je imela, ko je padal Hitler. Ali pa ko je padal Berlinski zid. Ne, demokracija ni več nič nujnega, kaj šele svetega ali nedotakljivega. Sodobni johnsoni – in trumpi in putini in erdogani in duterteji in orbani – lahko vedno računajo, da kakšnega silnega odziva na zategovanje ali omejevanje ali tišanje ali suspendiranje demokracije ne bo. Vedno se lahko zanesejo na to, da ljudstvo ne bo branilo demokracije – da zanjo ne bo prelilo ne solz ne krvi. Vedno se lahko zanesejo na to, da bo ljudem vseeno, ali vladajo demokratično ali ne.

Johnson je skušal kapitalizirati to silovito erozijo demokracije.

Hitler gre v parlament

Ko beseda nanese na Hitlerja, se ljudje navadno čudijo: kako je mogoče, da je en sam človek dobil takšno moč? Kako to, da si lahko nekdo uzurpira takšno moč? Tu, v Britaniji, smo povsem jasno in razločno videli, kako: le parlament suspendira. Nič lažjega. Zakaj ga lahko suspendira brez kakšnega velikega tveganja za svoje življenje, pa je na dlani: populisti – od Trumpa navzdol – parlament prikazujejo kot »močvirje«, kot zavetišče lenuhov, pokvarjencev, barab in koristolovcev, ki jih ženejo le lastni interesi, kot leglo neučinkovitosti in neodločnosti, kot dekadentno, razvajeno, ničvredno elito, ki se ne meni za probleme in potrebe malih ljudi, teh, ki so jo izvolili. Kar pa ni težko: ljudje, kot vemo, parlament vidijo natanko tako – johnsoni jim le prikimajo. Ja, prav imate! Bolje bi bilo, če ga ne bi bilo!

Johnson je počel natanko to, kar je počel Hitler: ljudstvo je ščuval proti parlamentu. Ne pozabite: Hitler je parlament prikazoval s strašnim prezirom, neprestano je ustvarjal vtis, da je nekoristen in pogrešljiv in da bi bilo brez njega bolje, lažje, enostavneje. V Mein Kampfu parlament razglaša za »skupek lumpov« in »hobotnico«, poslance pa za »barabe«, »svojat«, »množico duhovno odvisnih ničel«, »nepoznavalce in neznalce«, ki jim »ne moremo naprtiti nobene odgovornosti, saj končna odločitev nikoli ni njihova, ampak jo vedno sprejme parlamentarna večina«. Kot pravi, je »treba nasprotovati nesmislu, da bi se iz splošnih volitev lahko rodili geniji«, in da bo šla prej »kamela skozi šivankino uho, kot pa bodo volitve odkrile velikega človeka«.

V parlamentu vidi »enega najhujših pojavov človeškega propada«. Ali še bolje: »Torej šele, ko bo zadišalo v zraku, da se bo njihova stranka na prihodnjih volitvah slabo odrezala, se bodo ti okraski moškosti podali na pot in pogledali, ali in kako bi lahko prestopili k domnevno boljši stranki ali usmeritvi, pri čemer menjavo položaja vsekakor spremlja ploha moralnih utemeljitev. Zato se vedno, kadar naklonjenost ljudstva neki obstoječi stranki usiha v takem obsegu, da ji grozi uničujoč poraz, začnejo dogajati veliki premiki – parlamentarne podgane zapuščajo strankarsko ladjo.«

Človek, ki ni bil izvoljen, odloča o usodi brexita – in Britanije. Človek, ki ni bil izvoljen, je suspendiral tiste, ki so bili izvoljeni!

Ko izliva bes na parlament, ujame intonacijo sodobnega populističnega odnosa do parlamenta, tako da mu glas tihe večine lahko le pritrdi: ja, parlament je skupek lumpov! Ta glas mu je vneto pritrjeval tedaj, v tridesetih letih, ko je prevzel oblast, ko je 14. oktobra 1933 kar v radijskem govoru, ki ga je poslušalo milijone Nemcev, razglasil razpust parlamenta in ko je, pravi Ian Kershaw (Hitler), »89,9 odstotka volivcev podprlo Hitlerjevo zdaj ustavno neomejeno oblast državnega voditelja, strankarskega vodje in vrhovnega poveljnika oboroženih sil,« kar je pomenilo, da je lahko vladal kot diktator, brez parlamenta. In ta glas tihe, jezne, belske večine mu je vneto pritrjeval zdaj, ko je pritrjeval Johnsonu in njegovemu suspenzu parlamenta. V suspenzu parlamenta je videl le, bi rekel Kershaw, »dobrodošlo odstranitev nadloge«.

Za populiste, ki nasprotujejo priseljevanju in sprejemanju beguncev, sta pač parlament in demokracija le motnji. Zakaj? Iz preprostega razloga: kdor se strinja z Johnsonovo zamrznitvijo parlamenta in demokracije, se strinja tudi s tem, da je treba izpeljati brexit, magari brez dogovora, da je torej treba britanske meje na vsak način čim bolj nepredušno zapreti in ustaviti priseljevanje, sodobni populisti – od Trumpa do Johnsona – pa itak ustvarjajo vtis, da sta parlament in demokracija ustvarjena za migrante in begunce, ki v deželo vedno prihajajo pod zaščito demokracije. Vedno se skrivajo za demokracijo. Vedno se sklicujejo nanjo.

Če ne bi bilo demokracije, ki jih ščiti, jih ne bi bilo. In Boris Johnson je delal vse, da bi to speljal na svoj mlin.

V očeh sodobnega populista, ki daje belskemu nacionalizmu prednost pred demokracijo, človekovimi pravicami, parlamentom ipd., je demokracija nekaj, kar so si izmislili migranti in begunci. A tudi v tem so sodobni populisti le dediči Hitlerja, ki je v Mein Kampfu na dolgo dokazoval, da so parlament izumili Judje. »Samo Žid lahko hvali ureditev, ki je umazana in lažniva kot on sam.«

V Trumpovih očeh so priseljenci – »Mehičani« – le kriminalci, morilci in posiljevalci. Krivi so za vse najslabše. V Hitlerjevih očeh pa so bili za vse najslabše krivi Judje – za prostitucijo, marksizem, rusko revolucijo, diktaturo proletariata, napade na Nemčijo, laži, obrekovanje, sindikate, delavske svete, kapitalistično izkoriščanje, vso »nesnago« v tisku, umetnosti, literaturi in gledališču, sifilis, egoizem, demokracijo in »vladavino parlamenta«.

Johnson je skušal kapitalizirati to, da živimo v času, ko ljudje temu, da sta parlament in demokracija le motnji (le zatočišči »parazitov« ipd.), nasedajo tako množično kot v Hitlerjevem času. A ironija je še večja: Johnsonu se jebe za demokracijo, v njej vidi le motnjo, ob prvi priložnosti jo suspendira ter se postavi v vlogo diktatorja, avtokrata (Hitler je ob vsakem pokolu tekmecev ali opozicije rekel, da to počne zato, ker ni časa, da bi šel »po obsodbo na sodišče«, in ker je »odgovoren za usodo nemškega naroda«), obenem pa se je skrival prav za demokracijo – lahko počnem, kar hočem, nič mi ne morete, ker se morate držati demokratičnih načel! Ha! Demokracija je postala zatočišče malih diktatorjev, ljudi z avtokratskimi in despotskimi ambicijami.

Kot vidimo, je demokracija dandanes to, kar razglasiš za demokracijo. Rusija je demokracija, Brazilija prav tako, Madžarska tudi pa Turčija in Filipini so demokracija. In ja, tudi Amerika je demokracija. Avtokrati in diktatorji mirno vladajo v demokraciji. Demokracija jim zagotavlja popolno kritje. Šele v demokraciji lahko diktatorji in avtokrati mirno zadihajo.

Se jim kaj zgodi? Ne.

Konzervirani smeh demokracije

Boris Johnson, slavilec svojega kulta osebnosti, je bil upravičeno prepričan, da lahko parlament in demokracijo povsem mirno suspendira – in da se mu ne bo nič zgodilo. Čisto nič. Ravno nasprotno: prav zato, ker bo demokracijo suspendiral v demokraciji, bo na varnem.

Lahko je celo predvidel demokratično reakcijo na svoje nedemokratične, pučistične, diktatorske poteze. Lahko je predvidel, da bodo nekateri protestirali. Da bodo korakali. Da bodo patetično skandirali. Da ga bodo razglašali za diktatorja, fašista in svinjo. Da bodo cvilili in jokali in duhovičili in kar tekmovali, kdo si bo izmislil boljši slogan (»Chuck Boris«, »Trumpov Mini-Me«). Da bodo vzklikali: »Hey, hey, ho, ho, Boris Johnson’s got to go!« Da se bodo protesta lotili obredno, mavrično, karnevalsko – kot vedno. Da bodo izpeljali svoj običajni ritual mirne, nenasilne, dostojanstvene državljanske nepokorščine. Da jih bo vse skupaj hitro minilo. In da revolucije ne bo – ne le zato, ker se ljudem ne ljubi več premakniti svoje analogne riti (raje na spletu objavljajo peticije in zbirajo podpise, magari milijone podpisov), ker morajo na pilates ali pa otroke peljati na uro klavirja, temveč zato, ker vse odločitve raje prepuščajo demokratičnemu procesu.

Tako kot tudi ob gledanju televizijskih komedij vse prepuščajo »konzerviranemu« studijskemu smehu. In sodobni diktatorji in avtokrati – johnsoni in trumpi in drugi populistični paternalisti, ki se imajo za legitimnejše od parlamenta – izkoriščajo prav to, da se je demokracija prelevila v studijski smeh. Slavoj Žižek je pred leti opozoril, da ljudje neskončno uživajo, če se med gledanjem televizijskih serij – recimo Zlatih deklet, Družine za umret ali Prijateljev – namesto njih smeje tisti nasneti, mehanični, vreščeči, »konzervirani« smeh, canned laughter, ki izbruhne pri vsaki šali. Pri tem, da se jim ni treba smejati in da se namesto njih smeje nekdo drug, občutijo pravo olajšanje, a kljub temu imajo občutek, da so »objektivno, prek drugega, preživeli resnično lep večer«. Konzervirani smeh se smeje namesto gledalcev. »Najprej bi želeli slišati vic, zatem pa smo veseli, če se mu smeji kdo drug,« pravi avstrijski filozof Robert Pfaller v knjigi Interpasivnost (Radosti delegiranega uživanja), ki je – v prevodu Alfreda Leskovca – izšla tudi pri nas.

Nekaj takega se zgodi v sredozemskih kulturah, ko žalovalke objokujejo pokojnike namesto žalujočih svojcev. Nekaj takega se zgodi v tibetanski kulturi, ko molilni mlinček moli namesto vernika. In spomnite se videorekorderja: ko je snemal filme, si jih je ogledoval namesto vas. Vam si jih potem sploh ni bilo treba ogledati – ker jih je že videl vaš videorekorder. On si jih je ogledal, da si jih vam ne bi bilo treba. Užitek gledanja ste delegirali nanj. Užival je namesto vas. Lahko ste ostali pasivni.

Ergo: ljudje so nadvse veseli, da se jim ni treba smejati, da jim ni treba uživati, da jim ni treba interaktivno sodelovati, delovati, participirati ali se opredeljevati, da lahko svoj užitek interpasivno delegirajo na nekoga drugega (svojega namestnika, nadomestnega agenta, nadomestno konzumpcijsko instanco), da užitek namesto njih občuti nekdo drug, da so lahko lenobno odsotni, zapečkarsko inertni, distancirani in pasivni, a vendar zastopani. Ko to storijo, imajo občutek, da so svobodni, toda s svojo pasivnostjo le »aktivno prispevajo k lastnemu podrejanju,« pravi Pfaller, ki opozarja, da se Spinoza v sloviti Teološko-filozofski razpravi ni zaman spraševal, zakaj se ljudje »za lastno hlapčevstvo borijo kot za svobodo«.

In zdaj pomislite: mar se ni nekaj takega zgodilo z demokracijo? Mar se niso ljudje z užitkom odpovedali uživanju v demokraciji? Mar niso vsega z veseljem – okej, z užitkom – prepustili politikom? Mar niso veseli, da jim ni treba interaktivno sodelovati, delovati, participirati ali se opredeljevati? Mar niso svojega užitka interpasivno delegirali na politike, ki zdaj uživajo namesto njih? Mar ne uživajo v tem, da njihov užitek namesto njih občuti nekdo drug, sami pa so odsotni, distancirani in pasivni, a vendar zastopani?

Britanija izgleda tako, kot da je izgubila vojno z Evropsko unijo.

Ko so se odpovedali uživanju v demokraciji, ko so uživanje v demokraciji interpasivno prepustili poslancem, svojim namestnikom, ko so se začeli otepati stikov s politiko, ko so dali politikom vedeti, da jih politika ne zanima, ko so pustili, da so se politiki spremenili v konzervirani smeh, molilne mlinčke, žalovalke in videorekorderje (in grški zbor, če hočete), so privolili v iluzijo demokracije in igranje parlamenta, v »neoliberalno izpraznjenje javnega prostora«, v podrejanje in hlapčevstvo – in ja, za hlapčevstvo so se začeli boriti tako, kot da se borijo za svobodo. Predvsem pa so z vsem tem politikom rekli: počnite, kar hočete! In res, politiki lahko, pravi Pfaller, »nenadoma javno razkazujejo tako svojo avtoritarno naravnanost kakor tudi svojo korumpiranost, ne da bi zaradi tega morali veljati za ‘nesprejemljive’, kot se je reklo nekdaj«.

A britanski primer – Johnsonov suspenz parlamenta – je pokazal še nekaj: da je srce demokracije v resnici črno. Da je njeno srce mračno, hladno, totalitarno: prorogativnega mehanizma, s katerim je Johnson suspendiral parlament in ustavil demokracijo, si namreč ni izmislil Johnson, ampak je že bil tam, ready-made, v arhaičnih »ustavnih« dokumentih, v samem srcu britanske demokracije. Nedemokratična kleč – ta pošast! – se torej skriva v samem srcu demokracije. Povsem demokratično je, da demokracijo ustaviš, suspendiraš, zamrzneš, utišaš – ali pa ukineš. Vedno se kje najde kak »člen«, ki to omogoča. Počakati je treba le, da se pojavi kdo, recimo kak neizvoljeni Johnson, ki demokracijo res dobro in temeljito izkoristi – s tem »členom« vred. Še toliko bolj, če mu demokracija predpiše tudi neizvoljeno kraljico (relikt 16. stoletja), ki lahko v očeh večmilijonskega občestva legitimira njegovo nedemokratično in antidemokratično početje.

Vse distopije nostalgije

Tam nekje maja so po brazilskih ulicah korakali nacionalisti, monarhisti in neonacisti, ki so predsednika Jairja Bolsonara, povsem odkritega fena diktatur in diktatorjev (tudi pedofilskih, kot je bil paragvajski Alfredo Stroessner), sveto prepričanega, da je čilski diktator Pinochet »storil, kar je moral storiti«, in da »bi moral pobiti še več ljudi«, pozivali, naj razpusti nacionalni kongres. S tem bi dal lekcijo poslanskemu »močvirju«!

Tako je skušal Johnson prikazati svoj suspenz parlamenta: poslancem – ki se niso mogli mesece in mesece ničesar dogovoriti, ki so le zapravljali čas in denar, ki so mislili le nase, ki so se le utapljali v lastnem »močvirju« in ki niso sklenili dogovora o tem, kakšen bo brexit – bo dal lekcijo! Parlament bi odmrznil le 14 dni pred rokom, ko mora Britanija zapustiti Evropsko unijo, kar pomeni, da bi se morali poslanci na hitro odločiti in sprejeti katerega izmed starih predlogov Therese May – ali pa bi se zgodil brexit brez dogovora.

Johnson je računal, da ne more izgubiti – da je demokracija vedno na diktatorjevi strani, da torej vedno dela zanj. Če bi namreč poslanci po vseh mukah in strelih v prazno vendarle sklenili brexitski dogovor, bi izgledalo, da si je Johnson pokoril parlament in da lahko parlament učinkovito vodi le diktator. Če pa bi se zgodil brexit brez dogovora, bi bila to katastrofa, za katero bi bil kriv parlament, ki se je bil nesposoben dogovoriti. To bi kakopak legitimiralo Johnsonov suspenz parlamenta. Vidite, vse je res, prav imam – parlament je »močvirje«! Ni učinkovit! Ne misli na dobro ljudi in države! Jebene elite! In Johnson bi se lahko dal izvoliti za diktatorja.

Če bi britanski parlament sprejel brexitski dogovor, pa bi ga Bruselj potem zavrnil, tem bolje, saj bi Johnson potem lahko rekel: vidite, kakšna je Evropska unija! Res bolje, da gremo na svoje! Pa naj stane, kar hoče! Magari brez dogovora! Do or die!

Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega: Johnsonu so se uprli njegovi lastni ljudje. Ravno dovolj konservativcev – 21 – je prestopilo na drugo stran, na stran opozicije (in demokracije), da je nadzor nad brexitom spet prevzel parlament, ki daje Johnsonu jasno vedeti dvoje: da bodo brexit še enkrat preložili in da brexit brez dogovora ne pride v poštev.

Boris Johnson, Neil Farage in drugi ideologi brexita Britancem obljubljajo nov svet, novo družbo, toda James Butler (LRB blog) pravi, da bo to stara družba, isti svet kot zdaj, le da bo manj tujcev, saj brexitovcev ne žene upanje v novi svet, temveč nostalgija po izgubljeni britanski Arkadiji – s povsem jasnimi rasnimi, razrednimi in spolnimi hierarhijami in smrtno kaznijo vred. Njihova utopija bo distopija.

Tisti, ki so proti brexitu, pa, pravi Butler, pokajo od nostalgije po izgubljeni evropski Arkadiji, a spregledujejo umazano realnost Bruslja – kako zelo je pokvarjen, birokratski, neodgovoren in maščevalen, kako ponuja le bledo imitacijo demokracije, kako brutalno je zmlel Grčijo in kako je Sredozemlje prelevil v pokopališče, svoje meje pa v arhipelag begunskih taborišč.

Rekli boste: kaj pa če Johnson dela le kariero? In to je vse. Rekel bom le to: ne podcenjujte človeka, ki dela le kariero! Adolf Eichmann je delal le kariero. In to je bilo vse. Nikogar ni ubil. Le deportacijo Judov je logistično olajšal in pospešil. Tudi Johnson bi rad z brexitom le logistično olajšal in pospešil deportacijo tujcev.

In seveda – ne podcenjujte človeka, ki domovino rešuje pred ponižanjem. Hitler je neprestano poudarjal, da Nemčijo rešuje pred ponižanji, ki jih doživlja, ker je izgubila I. svetovno vojno.

Britanija izgleda tako, kot da je izgubila vojno z Evropsko unijo. Še več: kot da je izgubila II. svetovno vojno. Bruselj jo ponižuje, Johnson jo rešuje.

Kaj če bo na predčasnih volitvah, ki so zdaj neizbežne, zmagal? Kaj če je sodobna demokracija tako izprana, da je predisponirana za to, da izvoli fašista?

Samodržec

Boris Johnson ima v nečem prav: vse njegove grožnje Evropi so neverodostojne, dokler Bruselj lahko upa, da bo parlament v Londonu preprečil najhujše

Jörg Schindler

Bilo je junija, sredi boja za nasledstvo Therese May, ko je po Londonu začela krožiti nezaslišana zamisel: kaj če bi novi premier preprosto zaprl parlament, da bi lahko nemoteno izsilil svojo različico izstopa Velike Britanije iz Evropske unije? »

To bi bilo v nasprotju z vsem, za kar so se naši možje (med drugo svetovno vojno) bojevali na obalah in za kar so umirali,« je svoje čase govoril Matt Hancock, zdajšnji zdravstveni minister Borisa Johnsona. »To bi bilo noro,« je rekla Nicky Morgan, ki je potem postala kulturna ministrica Borisa Johnsona. »Demokratične odločitve se ne uveljavljajo tako, da poteptaš demokracijo,« je pripomnil Sajid Javid, ki je zdaj finančni minister Borisa Johnsona.

Prejšnjo sredo pa je Johnson napovedal, da bo za pet tednov zaprl parlament. Izstop Združenega kraljestva iz EU bo poslej urejal sam in v skladu s svojimi predstavami. Kolikor je znano, noben njegovih ministrov ni resno ugovarjal temu načrtu.

Lahko bi se muzali ob tem najnovejšem ironičnem preobratu v veliki igri z izstopom, če bi po treh letih pri vsem skupaj sploh še ostalo kaj smešnega: premier, ki ga je na položaj ustoličilo manj kot sto tisoč članov konservativnih torijcev in ki se mu EU zdi skrajno nedemokratična institucija, hoče referendumski izid – pri katerem je šlo za las – udejanjiti tako, da ’mater vseh parlamentov’ pošlje na prisilni dopust. Kaj bi se trudil z nadležnim balastom, kot sta tehtanje argumentov in iskanje kompromisov, če pa lahko preprosto uveljavi zakon močnejšega?

V izogib nesporazumom: vratolomna poteza Borisa Johnsona ni kršitev ustave. Tako rekoč vsi njegovi predhodniki so kdaj suspendirali parlament – strokovno se temu reče prorogacija –, da bi s pompoznim queen’s speech, govorom o načrtih za prihodnje leto, ki ga prebere kraljica, začeli novo obdobje parlamentarnih sej. A od leta 1945 ni tega prisilnega dopusta nihče raztegnil na pet tednov, in to ravno v obdobju, v katerem je treba sprejeti morda najusodnejšo odločitev za Združeno kraljestvo v zadnjih nekaj desetletjih.

© 2019 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.