Borut Mekina

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Politika

Za zdravje gre! Bo Šarec premier za vse ali le za peščico?

Odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Ali je Marjan Šarec premier za vse ali zgolj za peščico 16.000 izbranih, bo znano v kratkem.

Ali je Marjan Šarec premier za vse ali zgolj za peščico 16.000 izbranih, bo znano v kratkem.
© Uroš Abram

Skoraj vsak prebivalec Slovenije ima sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Vseeno je, pri kateri zdravstveni zavarovalnici. Prav nobene razlike v kakovosti storitev ne čutimo, če 35 evrov plačujemo Vzajemni, Adriaticu Slovenici ali Triglavu. A če pogledamo v letna poročila omenjenih treh zavarovalnic, lahko ugotovimo, da so te leta 2018 za trženje zavarovanj potrošile kar 11,7 milijona evrov. Boj za stranke, za plačilo reklam ali nagrad akviziterjem je Adriatic Slovenico lani stal 1,1 milijona evrov. V Triglavu so temu namenili 3,7 milijona evrov. V Vzajemni pa so za prepričevanje zavarovancev, da so oni najboljši, porabili vrtoglavih 6,9 milijona evrov. To je naš denar, ki smo ga mi plačali za to, da bi pristal v slovenskih bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Namesto tega pa je bil porabljen za pogon nekakšnega kvazi-trga.

A gremo naprej. Poleg teh 11,7 milijona evrov so omenjene tri komercialne zdravstvene zavarovalnice lani imele tudi zelo velike administrativne stroške. V zasebnem sektorju, kjer je konkurenčni boj srdit, so temu primerno visoke tudi plače. Aleš Mikeln, predsednik uprave Vzajemne, je recimo lani prejel bruto 165 tisoč evrov, skupaj z nagrado. Zavarovalnice so poleg osebnih dohodkov plačevale še različne svetovalne pogodbe, reprezentanco, prisotnost na sejmih, različne intelektualne in osebne storitve, najemnine in potrošile na desettisoče evrov – piše v letnih poročilih – za strokovna izobraževanja. Skupaj so obratovalni stroški Vzajemne lani znašali skupaj 32 milijonov evrov. V Triglavu so na področju zdravstvenih zavarovanj za administrativo porabili 14 milijonov. V Adriaticu pa 8,6 milijona evrov. Vsi ti porabljeni milijoni seveda prihajajo iz naših žepov in bi morali pristati v slovenskem zdravstvu. Ta denar bi lahko bil porabljen na primer za skrajševanje čakalnih dob. Pa ni bil.

Pod črto je rezultat, kot lahko razberemo iz zavarovalnega statističnega biltena za lansko leto, grozljiv. Se spomnite velikih zdravstvenih afer iz zadnjih let in ustanovljenih preiskovalnih parlamentarnih komisij, ker so slovenske bolnišnice v enem letu pri predragih nakupih srčno-žilnih opornic izgubile 810.000 evrov? Se spomnite izjav, da je v javnem zdravstvu zavladala korupcija in da država vanj ne bi več smela metati dodatnega denarja, dokler po njem odgovorni še malo ne postrgajo in racionalizirajo stroškov, četudi je po poročilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) eno izmed najučinkovitejših? V Ljubljani smo se pogovarjali z Anne S. Johansen iz Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki bo v kratkem predstavila analizo slovenskega primarnega zdravstva. Pravi, da je bila presenečena, kako dobro deluje javni del zdravstvenega sistema v Sloveniji. Je pa ta ogrožen.

»V vseh državah na področju zdravstva rastejo podjetniške iniciative. To je povezano s starajočo se družbo in vse dražjimi postopki ter zdravili. Nove tehnologije, predvsem tiste, namenjene zdravljenju raka, so izjemno drage in javni sistemi temu več ne morejo slediti. Tako nastajajo nove, zasebne zdravstvene mreže. Eden izmed primerov je celo Finska, kamor so sedaj prišla ameriška podjetja. S tem ne bi bilo nič narobe, če te zasebne iniciative ne bi ogrožale pridobitev kontinentalnega javnega zdravstvenega sistema,« razlaga. V Sloveniji to amerikanizacijo javnega zdravstva predstavljajo zasebne zdravstvene organizacije, ki gradijo vzporedno mrežo zasebnih zdravstvenih podjetij, namenjenih premožnejšim, ki spodbujajo zdravniške podjetniške iniciative in temeljijo na dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju. To se zajeda v javno zdravstvo in je z vidika učinkovitosti katastrofalno. Mi, zavarovanci, smo lani za dopolnilno zdravstveno zavarovanje plačali 547 milijonov evrov, dejansko pa so lani tri omenjene zdravstvene zavarovalnice bolnišnicam in zdravstvenim domovom poslale 482 milijonov evrov. Na tej poti je samo lani izginilo 65 milijonov evrov. Podobno tudi leto prej. In leto pred tem.

Poleg tega da je ta režim dopolnilnih zavarovanj narodnogospodarsko iracionalen, je tudi vse bolj socialno nevzdržen. Komercialne zdravstvene zavarovalnice dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga moramo vsi plačevati v istem znesku ne glede na prihodke, iz leta v leto dražijo, zaradi česar številni z nižjimi dohodki iz zavarovanja izstopajo. Predvsem tisti z nižjimi dohodki ostajajo nezavarovani. V prvih šestih mesecih letošnjega leta so recimo v ljubljanskem kliničnem centru v ambulantni obravnavi imeli 3390 takšnih primerov in 500 v bolnišnični, pravi Larisa Hajdinjak, vodja službe za javne prihodke iz ljubljanskega kliničnega centra. Zadnji, s katerim se je ubadala, je za zdravljenje poškodbe moral plačati eno svojo minimalno plačo: »To so žalostne zgodbe našega povprečnega delovnega razreda. Vzorec je vedno isti. Gre za veččlansko gospodinjstvo, kjer je zaposlen le eden in morajo gledati na vsak cent,« razlaga Hajdinjakova.

Ključno vprašanje seveda je, kako to, da v zadnjih 16 letih, ko je tedanji minister za zdravje Dušan Keber prvič predlagal ukinitev dopolnilnega zavarovanja, tega iracionalnega modela nikomur ni uspelo reformirati. Bivši zdravstveni minister Samo Fakin je pred leti na to vprašanje ironično odgovoril, da razlogi verjetno niti niso težki 65 milijonov evrov, ampak zgolj nekaj milijonov evrov, kolikor pač znašajo različna sponzorska nakazila. Po drugi strani pa se zdi, da sponzorska nakazila niti več niso potrebna, saj so nekatere politične stranke postale svojevrstne ekspoziture zasebnih interesov. Ko je bil Tomaž Gantar iz DeSUS leta 2013 minister za zdravje in je poskušal dopolnilno zavarovanje pretvoriti v obvezno dopolnilno zavarovanje, mu je recimo v reformni skupini strokovnjakov svetoval izvršni direktor Adriatica Slovenice. In ko je lani stranka NSi želela vstopiti v koalicijo z Marjanom Šarcem, je za zdravstvenega ministra ponudila Matjaža Trontlja, predsednika sveta stranke NSi, ki pa je hkrati tudi eden od izvršnih direktorjev v Vzajemni.

Usklajevalni sestanek koalicije z Levico na temo ukinitve dopolnilnega zavarovanja.

Usklajevalni sestanek koalicije z Levico na temo ukinitve dopolnilnega zavarovanja.
© Borut Krajnc

Zdravstveni ministri, ki so v zadnjih šestnajstih letih poskušali ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, so navadno predčasno odstopili ali pa so vlade padle. Najbližje smo bili ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pod zdravstveno ministrico Milojko Kolar Celarc, ki je na novo napisani zakon o zdravstvenem zavarovanju na 485. členih morala uskladiti s 122 organizacijami, od občin, pokojninskih družb, žrtev vojnega nasilja do ministrstva za finance. Po dve leti trajajočem iskanju kompromisov – ministrstvo za finance namreč ni hotelo v sorazmernem deležu obremeniti tistih z najvišjimi dohodki – je Kolarjeva predlagala, da bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinili in uvedli nadomestilo, ki bi ga pobirala finančna uprava, glede na socialno ekonomski status, v višini 20–75 evrov. A je projekt nato padel v vodo predvsem zaradi nasprotovanja delodajalskih organizacij.

Slovenski menedžerji bi se najraje odcepili. Niso pripravljeni plačevati solidarnega, sorazmernega deleža, radi bi imeli svoj, zasebni pokojninski sistem in svojo, zasebno zdravstveno mrežo.

Končno poročilo pogajanj in usklajevanj na Ekonomsko-socialnem svetu kaže, da so delodajalske organizacije reformo pravzaprav bojkotirale. Skupaj 10 sestankov, namenjenih ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, se predstavniki gospodarstva praktično niso udeleževali. Na sestanke so hodili zgolj sindikati. »Predstavniki delodajalskih organizacij se sestankov v času pogajanj niso udeleževali, kljub vsakokratnemu vabilu vsem članom pogajalske skupine … in kljub posredovanju vseh želenih izračunov finančnih vplivov na posameznika kot tudi na gospodarstvo ter posredovanju dodatnih pojasnil ter seveda, vsakokratnemu posredovanju aktualnih zapisnikov sestankov,« lahko preberemo v zaključnem poročilu.

In ta zgodba se ponavlja tudi sedaj. Koalicija pod vodstvom Marjana Šarca se je spet zavezala k ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Prvi Šarčev zdravstveni minister Samo Fakin je v intervjuju za Mladino napovedal, da bodo zakon dali v strokovno razpravo v prvi polovici letošnjega leta. »V zakonu, ki ga je pripravila prejšnja ekipa, so zdravstvene pravice, moram priznati, dobro formulirane, viri financiranja so tudi dobro določeni in usklajeni znotraj stroke. Je pa res, da zakon ni usklajen s širšo javnostjo. Saj veste, vsak zakon mora imeti soglasje tako sindikatov kot delodajalcev.« A je Fakin iz zdravstvenih razlogov nato odstopil. Njegov naslednik Aleš Šabeder je ob nastopu spet obljubil, da bo reforma nared že to leto. Prejšnji teden pa jo je spet prestavil za eno leto: »Ministrstvo je razrešitev vprašanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja predvidelo s spremembo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bi moral biti na vladi junija prihodnje leto.«

V Levici so se sedaj očitno odločili presekati ta gordijski vozel. Za konec septembra so napovedali vložitev dveh zakonov v parlamentarno proceduro, spremembe zakona o zdravstvenem zavarovanju in zakona o prispevkih za socialno varnost, s katerimi bi ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje in izpad sredstev nadomestili s povišanjem prispevnih stopenj za obvezno zdravstveno zavarovanje. V Levici pravijo, da je njihov predlog tak, kot določata koalicijski sporazum in sporazum z njimi, in če ga koalicija do novembra ne bo podprla, napovedujejo izstop iz manjšinske vlade. »Če vlada do jeseni ne bo izpolnila obveznosti iz sporazuma in se odrekla desnim politikam, ne bomo podprli proračuna za prihodnji dve leti … Vlada še ima čas, da popravi smer. Preizkus bo jeseni,« je ta teden dejal njihov koordinator Luka Mesec.

Četudi sta se na prvem, usklajevalnem sestanku ta teden Levica in koalicija načeloma strinjali z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pa največji nasprotnik reforme ne sedi na Gregorčičevi, ampak spet v Gospodarski zbornici Slovenije, na Dimičevi. Iz gospodarske zbornice so že sporočili, da predlog Levice ogroža »stabilnost zdravstvenega sistema … Hkrati pa bi kar za 19 odstotkov dvignil prispevek delodajalcev in najbolj razvojnih kadrov za zdravstveno zavarovanje; čeprav je Slovenija že sedaj med najbolj obremenjenimi v Evropi. Dodatna obremenitev gospodarstva pa bo poslabšala njegovo konkurenčnost.« Tako je bilo sporočilo generalne direktorice gospodarske zbornice Sonje Šmuc. Temu se je sicer malce presenetljivo zdaj pridružil še zdravstveni minister Šabeder z istim opozorilom, češ da predlog Levice povečuje obremenitev aktivnega dela prebivalstva in stroške dela.

Spet ista zgodba: Odstopljeni zdravstveni minister Samo Fakin je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja napovedal za spomladi letos. Njegov naslednik, Aleš Šabeder, je rok premaknil na poletje, zdaj pa prestavil še za leto dni.

Spet ista zgodba: Odstopljeni zdravstveni minister Samo Fakin je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja napovedal za spomladi letos. Njegov naslednik, Aleš Šabeder, je rok premaknil na poletje, zdaj pa prestavil še za leto dni.
© Borut Krajnc

A če to reakcijo delodajalcev beremo dobesedno, je nesmiselna. V Levici so namreč predlagali prenos dopolnilnega zavarovanja, pri katerem bi se za izpad sredstev za eno ali dve odstotni točki povečali prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje. Dejansko bi se obremenitev dela zmanjšala, saj bi delavec z minimalno plačo imel na voljo 25 evrov več na mesec, delavec s povprečno plačo pa 18 evrov več. Nekaj več bi morali plačevati šele tisti, ki prejemajo osebne dohodke, višje od dvakratne povprečne plače, oziroma vsi tisti, ki zaslužijo več kot 2086 evrov neto, oziroma 3500 bruto. A tu gre še za drobiž: kdor zasluži 2086 neto, bi po predlogu Levice plačeval 0,6 evra več. Šele tisti, ki zaslužijo trikratnik povprečne plače, več kot 3000 evrov neto, bi plačali več kot 17 evrov »dopolnilnega« zavarovanja. A v Sloveniji ima tako visoke osebne dohodke, sodeč po podatkih o odmeri dohodnine za leto 2017, točno 16.613 ljudi. Gre skratka za gospodarsko elito, za menedžerje in ne za »razvojne kadre«.

Minister za zdravje Aleš Šabeder je tokrat pokazal svoj pravi obraz. Z istimi argumenti kot gospodarska zbornica je zavrnil reformo dopolnilnega zavarovanja.

Tudi Dušan Keber pravi, da gospodarska zbornica pri tem ne brani toliko gospodarstva, podjetij ali dela kot sama sebe, torej elito ali tiste z najvišjimi plačami. To je zgodba, ki se ves čas ponavlja. Slovenski gospodarstveniki, predvsem menedžerji, so kratkovidni: niso pripravljeni plačevati solidarnega, sorazmernega deleža, na katerem temelji država blaginje. Radi bi se odcepili od družbe, radi bi imeli svoj, zasebni pokojninski sistem in svojo, zasebno zdravstveno mrežo, prizadevajo si za navzgor omejene socialne prispevke, tako imenovano socialno kapico. Njihov največji zastopnik v parlamentu pa je NSi, stranka, ki je pred zadnjimi državnozborskimi volitvami svojo programsko konferenco organizirala v prostorih gospodarske zbornice.

Ko je lani poleti premier Marjan Šarec gradil svojo koalicijo, je sprva stavil prav na NSi in se šele potem po sili razmer odločil za Levico. V zdravstvenem delu koalicijske pogodbe z NSi je Marjan Šarec dovolil zapisati besede, kot bi jih pisali lobisti iz Vzajemne. V njem se je znašla napoved, da bo javni del zdravstva kril le še najnujnejše pravice, »ki za posameznika in njegovo okolje predstavljajo največje zdravstveno in premoženjsko tveganje«, manj tvegane in za zavarovalnice bolj dobičkonosne storitve pa bi zavarovali pri zasebnikih. S tem naj bi »krepili sistemsko tekmovalnost pri zakupu zdravstvenih storitev in kvalitete pri njihovem izvajanju«, je pisalo v osnutku. V okviru skrajševanja čakalnih dob pa so tedaj skupaj z NSi nameravali paciente pošiljati »na zdravljenje tudi v privatne klinike, pri čemer bi to zdravljenje v isti višini plačal ZZZS«, kot je tedaj dejal predsednik NSi in Šarčev kolega iz Kamnika Matej Tonin.

Zdaj ko Levica zaradi neizpolnjevanja njihovega programa grozi z odhodom, Marjan Šarec med vrsticami spet cika na NSi, češ, »ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo«. Glede na to, da je od 13 projektov, ki bi jih naj Levica uresničila v tem letu, stranka uresničila zgolj enega, to je omejitev nepremičninskega posredovanja, se res zdi, kot da prave politične volje ni in da mnogi v koaliciji zgolj čakajo na programsko sodelovanje z NSi. Česar se seveda nadeja tudi 16.613 tistih z najvišjimi osebnimi dohodki. Poskus ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je tako predvsem test: Ali so v Sloveniji reforme, ki povečujejo solidarnost in socialno državo, sploh še mogoče?

Kaj predlaga levica?

Namesto dopolnilnega zavarovanja višji prispevki zaposlenih

V Levici želijo, kot pravijo sami, »s kirurško natančnostjo« iz sedanjih zakonov izrezati dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga urediti na alternativni način. S tem namenom so predlagali krajše spremembe dveh zakonov, zakona o zdravstvenem zavarovanju, iz katerega predlagajo brisanje določb o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, in zakona o prispevkih za socialno varnost, s katerim želijo nadomestiti izpad sredstev. Zakona nameravajo vložiti konec septembra, tako da bi bila v parlamentu sprejeta že novembra. Uveljavili pa bi ju šele 1. decembra 2020.

Po predlogu Levice bi 547 milijonov evrov, kolikor jih danes zberemo s položnicami za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zbrali s povišanjem prispevnih stopenj za obvezno zdravstveno zavarovanje. Za 1,6 odstotne točke, na skupaj 8,69 odstotka, bi se tako povišala prispevna stopnja delodajalcev, za 1 odstotno točko na 7,36 odstotka pa prispevna stopnja delojemalcem. S tem, so izračunali v Levici, bi dodatno zbrali kar okoli 400 milijonov evrov. Od teh 400 milijonov bi sicer okoli 100 milijonov plačala država, ki je največji zaposlovalec.

Bivša ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je bila še najbližje ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Na koncu so jo ustavili delodajalci

Bivša ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je bila še najbližje ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Na koncu so jo ustavili delodajalci
© Borut Krajnc

To bi bil največji vir. Dodatnih 60 milijonov evrov naj bi dobili z dvigom prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki jo upokojencem sedaj plačuje zavod za pokojninsko zavarovanje, še dodatnih 60 milijonov pa iz novega vira, iz 7,36-odstotne obdavčitve pasivnih virov, kot so izplačila dividend ali najemnin. Simulacija, ki so jo opravili v Levici, je sicer upoštevala še druge učinke. Povišanje prispevkov za socialno varnost vpliva denimo na to, da država pobere manj dohodnine, obremenitev pasivnih virov pa, da je manjši davek na dobiček. Po drugi strani pa se s tem poveča izplen iz davka na dodatno vrednost.

Ob upoštevanju vseh teh učinkov v Levici trdijo, da njihov predlog drži vodo in da bo nov sistem tudi odporen proti krizi. In kar je bistveno, s tem bi kar 95 odstotkov prebivalstva za dopolnilno zavarovanje plačalo manj od sedanjih 35 evrov. Primer: Tisti z minimalno plačo bi namesto 35 evrov po novem plačevali 10 evrov, tisti s povprečno plačo pa bi namesto 35 evrov plačevali 17 evrov. Položaj bi se še najbolj izboljšal kmetom in upokojencem, ki bi bili oproščeni »dopolnilnega« zavarovanja. Na drugi strani pa bi več plačevali tisti, ki prejemajo višjo plačo od dveh povprečnih. Primer: Tisti, katerih osebni dohodki so enaki trikratniku povprečne plače (3000 evrov neto), bi namesto 35 evrov plačevali 53 evrov.

Nov sistem bi bil veliko bolj solidaren, pravijo v Levici, bi pa poleg tega imel tudi velike pozitivne narodnogospodarske učinke. Z njim bi namreč »privarčevali« okoli 50 milijonov evrov, kolikor jih danes za svoje administrativne stroške porabijo tri komercialne zdravstvene zavarovalnice, ki so približno petkrat manj učinkovite, kot je javna zdravstvena zavarovalnica (ZZZS). Četudi so se v nekaterih koalicijskih strankah, predvsem pa delodajalci in ministrstvo za zdravje, na predlog odzvali precej kritično, pa dejansko v 16 letih ukinjanja dopolnilnega zavarovanja veliko boljše alternative niso znane.

Tudi pod prejšnjo ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc so sprva nameravali dopolnilno zavarovanje ukiniti tako, da bi ga nadomestil nov prispevek, ki bi po tedanjih izračunih znašal 2,2 odstotka – Levica sedaj predlaga dvig delodajalskih in delojemalskih prispevkov za skupaj 2,6 odstotne točke. Ker sta gospodarska zbornica in finančno ministrstvo predlogu nasprotovala, saj bi z njim razvrednotili učinek tedanje mini davčne reforme, s katerim so dvignili predvsem neto dohodke najpremožnejšim, je ministrstvo predlagalo uvedbo socialne kapice na novo »dopolnilno zavarovanje« oziroma nov prispevek, ki bi ga glede na socialni položaj plačevali v višini med 20 in 75 evri. A administrativni stroški tega sistema, ki bi spet temeljil na pošiljanju položnic, bi bili po tedanjih ocenah okoli 15 milijonov evrov.

Bivši zdravstveni minister Dušan Keber, ki je kot prvi že leta 2003 predlagal ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in ki je tudi svetoval Milojki Kolar Celarc, pravi, da bi sicer lahko preverili še eno možnost. Prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje se namreč sedaj ne vštevajo v dohodninsko osnovo. Če bi se, meni Keber, bi po njegovem grobem izračunu lahko brez spremembe lestvic država prek dohodnine dobila v proračun dodatnih 600 milijonov evrov, s katerimi bi lahko nadomestili sedanje dopolnilno zavarovanje. Ta ideja utegne sicer požeti nasprotovanje pravnikov, ki bodo rekli, da obdavčevanje davkov ni dovoljeno.

Bodo premožnejši res bolj obremenjeni?

Brez skrbi. Razbremenila jih bo nova davčna reforma.

V delodajalskih organizacijah predlogu Levice nasprotujejo, ker naj bi z njim bolj obremenili tiste z najvišjimi dohodki, čemur sami pravijo »razvojni« kadri. Tisti, katerih osebni dohodki so enaki trikratniku povprečne plače (3000 evrov neto), bi po predlogu Levice tako namesto 35 evrov plačevali 53 evrov na mesec. Toda ministrstvo za finance pravkar dokončuje predlog dohodninske reforme, ki pa bo najbogatejšim ponovno dvignil razpoložljiv neto dohodek. Zaradi spremembe dohodninske lestvice, zvišanja splošne olajšave in spremembe mehanizma določitve dodatne splošne olajšave bi se po nekaterih izračunih delavcu na minimalni plači dohodek mesečno povečal za dva evra, delavcu s povprečno plačo za osem evrov. Tisti, katerih osebni dohodki so enaki trikratniku povprečne plače, pa bi dobili skoraj 60 evrov več na mesec.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Mag. Franc Žnidaršič, specialist družinske medicine v pokoju

    Za zdravje gre

    Spoštovani, vesel sem, da Mladina vztrajno podpira ukinitev prostovoljnega zavarovanja, kar pa se zaradi znanih odločevalcev in hinavcev vedno znova odmika in problematizira, čeprav gre dejansko za enostavno in nujno potrebno rešitev. Zakaj? Več

  • Tone Mastnak, Ljubljana

    Za zdravje gre

    Spoštovani, zahteva stranke Levica, da se do konca leta sprejme njen predlog zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenosu obveznosti in pravic iz tega zavarovanja na enotno obvezno zdravstveno zavarovanje je močno vznemirila politiko, zlasti pogojevanje podpore vladnemu predlogu proračuna za naslednji 2 leti z izpolnitvijo te zahteve. Več