Peter Petrovčič

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Politika

Izgubljeni s prevodom

Usoda prosilcev za azil ni toliko odvisna od posameznega policista ali uradne osebe ministrstva za notranje zadeve, kot je od prevajalca v policijskih (predvsem obmejnih) in kasneje azilnih postopkih

Sporazumevanje beguncev in humanitarnih delavcev, ko je jezikovna bariera prevelika. Prizor iz časov begunske krize konec leta 2015, ko je Slovenijo prečkalo večje število ljudi.

Sporazumevanje beguncev in humanitarnih delavcev, ko je jezikovna bariera prevelika. Prizor iz časov begunske krize konec leta 2015, ko je Slovenijo prečkalo večje število ljudi.
© Borut Krajnc

Sira, tudi sama nekoč begunka, dela kot prevajalka za več jezikov v azilnih postopkih. V zameno za (begunski) denar resnične zgodbe prosilcev za azil spreminja v zgodbe, na podlagi katerih je pridobitev statusa begunca skorajda zagotovljena. Sira je osrednji lik v filmu Le temps des égarés (Doba izgubljenih op.p.) in zgodba se dogaja v Franciji. A eno od sporočil fikcije je v tem primeru tudi povsem realna, bistvena, pogosto odločilna vloga, ki jo imajo prevajalci v postopkih pridobivanja mednarodne zaščite, v azilnih postopkih. »Usoda beguncev ni v njihovih rokah ali v rokah odločevalcev na strani države, pač pa v rokah prevajalca v konkretnem azilnem postopku,« je lani ob tem času za Mladino povedal iranski begunec Ramin Shadani, ki je v času begunske krize konec leta 2015 delal kot prevajalec za UNHCR ter kasneje za Slovensko filantropijo.

Pred štirinajstimi dnevi je policija objavila javni poziv za prevajalce »v postopkih policije s tujimi državljani«, ki bodo morali zagotavljati prevajanje »24 ur na dan vse dni v letu, vključno s sobotami, nedeljami, prazniki in dela prostimi dnevi« in biti sposobni prevajanje zagotoviti v roku dveh ur. A prevajanje v azilnih postopkih in policijskih postopkih s tujci še zdaleč ni zahtevno zgolj zaradi norih ur in zahtev delodajalca. Gre za eno izmed del, ki s seboj nosijo veliko odgovornost – od prevoda v azilnih postopkih je odvisno precej več, kot se zdi na prvi pogled. »Prevajalec lahko usodno vpliva na življenje prosilca že z napačnim ali pravim prevodom ene same besede. Kakovost prevajalcev v teh postopkih v Sloveniji pa je zelo nizka. Za ministrstvo za notranje zadeve kakovost prevodov ni pomembna, stroški za prevajalca pač. Količina ima prednost pred kakovostjo,« pojasnjuje nekdanji prevajalec.

Policija od prevajalcev ne zahteva poznavanja političnih in družbenih razmer ter kulture posameznih držav izvora, bistvenega predpogoja za smiselne prevode begunskih zgodb.

Shadani zdaj že dlje časa ne prevaja več: »Dlje ko sem prevajal, bolj sem bil prepričan, da nimam dovolj znanja, da bi bil prevajalec v tako usodnih postopkih, kot je azilni. Čutil sem, da če bom s tem nadaljeval, bom neposredno vplival na življenja prosilcev. Tudi zato sem s tem delom prenehal.«

Policija in ministrstvo za notranje zadeve sicer bolj ali manj redno iščeta prevajalce za postopke s tujci. Policija ima sklenjene pogodbe s kar 119 prevajalci, notranje ministrstvo pa s 40 prevajalci. Dvajset prevajalcev je takih, ki sodelujejo z obema organoma. Posledično se lahko zgodi in tudi se zgodi, da isti prevajalec prevaja v postopku z istim tujim državljanom tako na policiji kot tudi potem v postopku pridobivanja mednarodne zaščite na ministrstvu. Slednje pa je lahko problematično enako kot bi bilo problematično in povsem nezaslišano, če bi recimo v konkretnem kazenskem postopku bila policist in sodnik ista oseba.

»Večkrat so prosilci za azil, pa tudi tisti, ki so bili vrnjeni in so o tem spregovorili za kakšno mednarodno organizacijo, opozarjali tudi na to, da nekateri prevajalci niso korektni, da ne prevajajo tistega, kar so ljudje v postopkih povedali in podobno. Pritožbe smo predali naprej in nekateri prevajalci so bili umaknjeni, a zaradi pomanjkanja prevajalcev za določene jezike se jih slej ko prej zopet pokliče v postopke,« pojasnjuje Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC), ki izvaja pomoč prosilcem za azil v postopkih pridobivanja mednarodne zaščite.

Da bi se tovrstne težave popravile ali celo odpravile, bi tako policija kot notranje ministrstvo morala zagotoviti kar najboljše prevajalske kadre. A oba organa po pravilu prevajalce najemata oziroma izbirata glede na dve merili – cena in reference – pri čemer odločujočo vlogo igra prvo merilo. »Merilo za izbor ponudbe in oddajo javnega naročila je ekonomsko najugodnejša ponudba,« pojasnjujejo na policiji.

Kvaliteto prevajanja bi se dalo izboljšati z dodatnimi usposabljanji, trdi direktorica PIC-a, a usposabljanj za prevajalce, ki jih organizirajo oni, ne obišče skorajda nihče. Z usposabljanji bi prevajalci pridobili vrsto dodatnih znanj, ki jih gotovo potrebujejo. Nenazadnje tudi poznavanje političnih in družbenih razmer ter kulture posameznih držav izvora. Slednje je namreč bistveno za smiselne prevode, ki odražajo pravi pomen izjav prosilcev za azil. A tudi to ni pogoj za prevajalsko službo na policiji. »Poznavanja kulture ter političnih in družbenih razmer v določeni državi/kulturi se ne preverja,« pojasnjujejo na policiji. Dodatna usposabljanja poleg tega niso nujna, ne zahteva jih niti policija niti notranje ministrstvo.

Dokler bo tako, bo težko pričakovati zvišanje ravni tega pomembnega segmenta begunskih življenj. A državi takšno stanje pravzaprav ustreza, saj je skladno z dolgoletno azilno politiko restriktivnega podeljevanja begunskih statusov, ki se je v zadnjih letih le še okrepila prek zakonsko, ustavno in mednarodnopravno spornega verižnega vračanja beguncev na Hrvaško.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.