Staš Zgonik

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Politika

Zeleno razočaranje

Tudi najnovejša različica državnega programa podnebnih ukrepov do leta 2030 prinaša zgolj lepotne popravke

Vprašanju gradnje NEK 2, za katero se je ob nedavnem obisku v Krškem izrekel premier Marjan Šarec, se osnutek NEPN izogne.

Vprašanju gradnje NEK 2, za katero se je ob nedavnem obisku v Krškem izrekel premier Marjan Šarec, se osnutek NEPN izogne.
© Nebojša Tejič, STA

Spomladi letos je bila Slovenija razglašena za črno ovco med državami Evropske unije. Na področju ukrepanja proti podnebnim spremembam nas imajo za popolnoma neresne. Nevladna organizacija European Climate Foundation je naš osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) označila za daleč najslabšega. Gre za pravno zavezujoč dokument, ki bo za prihodnje desetletje začrtal usklajeno ukrepanje na področju zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, ki nastajajo kot posledica rabe energije, torej vse od proizvodnje elektrike do ogrevanja in transporta. Nadomestil naj bi vse trenutno veljavne akcijske načrte in operativne programe s tega področja.

Na ministrstvu za infrastrukturo, ki je odgovorno za pripravo načrta, so se takrat izgovarjali, da so bili zaradi kratkih rokov po menjavi vlade osnutek dokumenta prisiljeni spisati in oddati v naglici. Končno besedilo dokumenta, so zatrjevali, bo z vidika celovitosti in ambicioznosti nekaj povsem drugega. A to se ni zgodilo.

Prejšnji teden je konzorcij ustanov in podjetij, ki jim je ministrstvo naložilo pripravo NEPN, vodi pa ga Institut Jožef Stefan, objavil dopolnjen osnutek dokumenta, ki ga zdaj čakata javna razprava in presoja okoljskih vplivov. Vendar o napovedani ambicioznosti ni ne duha ne sluha. »Novi osnutek NEPN je bolj koherenten dokument kot verzija, ki je bila konec decembra 2018 poslana v Bruselj,« pravi Tomislav Tkalec iz društva Focus. »Vendar glavni očitek – pomanjkanje ambicioznosti in sledenje statusu quo – ostaja.«

Recept za neuspeh

Do leta 2030 naj bi v skladu z osnutkom NEPN v Sloveniji dosegli 27-odstotni delež obnovljivih virov energije v končni rabi energije. To je le slabih pet odstotnih točk več od trenutnega deleža, ki znaša 22,4 odstotka. Ali še huje – zgolj dve odstotni točki več od 25-odstotnega deleža, ki bi ga morali v skladu z veljavnimi evropskimi zavezami doseči do konca letošnjega leta, pa nam to seveda ne bo uspelo.

Evropska komisija je Slovenijo junija sicer pozvala, naj »znatno zviša raven ambicij za leto 2030, na delež energije iz obnovljivih virov, ki znaša vsaj 37 odstotkov«. Pri vprašanju privatizacije državnih podjetij smo do Bruslja zelo poslušni, tukaj pa jih očitno ne nameravamo upoštevati.

Naslednji cilj, ki naj bi si ga zastavili v okviru NEPN, je izboljšanje energetske učinkovitosti za 32,5 odstotka, kar je v skladu s ciljem na ravni EU.

Osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta nam spet sporoča, da je podnebno ukrepanje sprejemljivo zgolj v obsegu lepotnih popravkov obstoječega stanja.

Energetska učinkovitost je že vrsto let sveti gral ukrepov proti podnebnim spremembam. Ukrepi v tej smeri veljajo za ključni ukrep na poti k nizkoogljični družbi. »Najcenejša in najbolj ekološka energija je ta, ki je ne porabimo,« znano mantro ponavljajo tudi v povzetku NEPN. Vendar se pri spodbujanju energetske učinkovitosti skriva past – v gospodarstvu zmanjšana poraba energije na enoto proizvoda podjetja običajno spodbudi k sorazmernemu povečanju proizvodnje. Namesto da bi proizvajali manj, lahko z isto količino energije proizvajajo več. Če račun za energijo znižamo v gospodinjstvu, pa nam ostane več razpoložljivega dohodka, kar nam omogoča povečano potrošnjo za druge dobrine, med katerimi je veliko takih, ki zahtevajo porabo energije. Skratka, energetska učinkovitost je z vidika zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov koristna zgolj v primeru, ko vodi v absolutno zmanjšanje porabe energije. To pa je vse prej kot samoumevno.

To je dobro vidno tudi iz osnutka NEPN. Ob predvidenem 32,5-odstotnem izboljšanju energetske učinkovitosti namreč dokument ne predvideva enakovrednega zmanjšanja porabe energije. Ta naj bi ostala na približno enaki ravni kot danes. »Edini ambiciozen oziroma ustrezen cilj se zdi zmanjšanje rabe energije v gospodinjstvih za približno 30 odstotkov do leta 2030,« komentira Andrej Gnezda iz okoljske organizacije Umanotera. »Podobno raven ambicije bi potrebovali predvsem v sektorjih prometa in industrije kot največjih porabnikih energije, a je v obeh sektorjih predvidena nadaljnja rast porabe energije.« Ta temelji predvsem na predpostavki nadaljnje rasti tovornega prometa in rasti proizvodnje v energetsko intenzivnih dejavnostih. »Sicer pa cilji novega osnutka ostajajo enaki kot v prvotnem osnutku NEPN, ki je bil med vsemi v analizi nevladnikov ocenjen kot najslabši v EU,« ugotavlja Gnezda.

Bolje ne gre?

Snovalci Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta vztrajajo, da so zastavljeni cilji glede na objektivne omejitve vendarle ambiciozni. Kar se tiče prometa, naj bi se morali sprijazniti, da je Slovenija tranzitna država, hkrati pa so njeni prebivalci zelo navezani na osebne avtomobile. Kar se tiče povečevanja deleža obnovljivih virov energije, naj bi se morali zavedati težav pri umeščanju energetskih objektov v prostor in nasploh omejenih prostorskih zmogljivosti za njihovo postavitev. Kar se tiče porabe energije v industriji, pa naj bi morali sprejeti nujnost njihovega nadaljnjega razvoja v imenu izvoza in gospodarske rasti. Osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta nam spet sporoča, da je podnebno ukrepanje sprejemljivo zgolj v obsegu lepotnih popravkov obstoječega stanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.