Borut Mekina

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Politika

Spopad za sanjske službe v državni energetiki, kjer vsak direktor zasluži več kot 100.000 evrov na leto

Odkrivanje elektrike

Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je napovedala rezanje lovk v elektrogospodarstvu. Zato da bo plače v energetiki spravila na raven UKC in ukinila odvečne organizacije ali zgolj zato, da bo tja nastavila svoje predstavnike?

Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je napovedala rezanje lovk v elektrogospodarstvu. Zato da bo plače v energetiki spravila na raven UKC in ukinila odvečne organizacije ali zgolj zato, da bo tja nastavila svoje predstavnike?
© Borut Krajnc

Le redkokdo izmed prebivalcev Slovenije je do minulega tedna, ko je izbruhnila nova afera z vladnim kadrovanjem in v katero se je tokrat zapletla infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek, slišal za kratico »Sodo«. Vemo, da obstaja Elektro Maribor in Elektro Ljubljana, ali pa ELES, ampak kaj, zaboga, je Sodo? V člankih in televizijskih prispevkih, ki so jih mediji, kot se spodobi za aferaško dvigovanje temperature, z vedno novimi in novimi podrobnostmi objavljali kot po tekočem traku, je pojasnilo te kratice, če sploh, sledilo povsem na koncu. Češ, Sodo je »sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, domnevno odgovoren za državno distribucijsko omrežje, ki letno obrne nekaj sto milijonov evrov«. Kar pa žal ne pove veliko. Kajti odgovor na to vprašanje je nemara bistven za razumevanje celotne peripetije.

Kaj je torej Sodo? Zgodba gre takole: V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil trg z električno energijo in plinom v EU večinoma pod državnim nadzorom. Nato, v času neoliberalne histerije, so se države pod taktirko evropske komisije odločile za liberalizacijo. Ideja je seveda bila, da bosta večja konkurenca in možnost izbire ponudnikov električne energije vodili k razbijanju monopolov, k nižjim cenam elektrike in seveda so zraven dodali še »bolj kakovostni ter stabilni ponudbi«. Prve evropske direktive, ki naj bi opolnomočile nevidno roko trga na področju energetike, so države sprejele po letu 1996. Do leta 2007 pa je bil sprejet drugi sveženj direktiv, katerega namen je bil ločitev elektroenergetske infrastrukture od distribucije električne energije.

Slovenski politiki so se tedaj znašli v zagati. V začetku devetdesetih je namreč mlada država razbila bivši »SOZD« elektrogospodarstva s sedežem v Mariboru na kopico lokalnih elektrodistribucijskih podjetij, ki so jih v manjši meri, do 20 odstotkov kapitala, privatizirali. Takrat pa je EU od Slovenije zahtevala, da pri nadaljevanju privatizacije infrastruktura – vsi ti kabli, transformatorji in razdelilne postaje v mestih – ostane pod popolnim državnim nadzorom. Tako so se politiki leta 2007 domislili salomonske rešitve, s katero je domnevno ostal volk sit, koza pa cela. Ustanovili so agencijo za energijo, ki je družbi Sodo podelila koncesijo za opravljanje javne službe upravljanja omrežja elektrodistribucijskih podjetij, in infrastruktura petih elektropodjetij, od Elektra Maribor do Elektra Primorske, je bila – vsaj na papirju – prenesena pod državni nadzor in ločena od distribucije ter trženja.

Sliši se kot izjemen podvig, dejansko pa je Sodo postal, kot pravijo elektroenergetski strokovnjaki, »papirnati tiger«, »fikus organizacija«, nekakšen virtualni vmesni člen, ki zgolj pobira omrežnino in jo posreduje naprej. Elektropodjetja Sodu posredujejo denar po ceni, ki jo določi agencija za energijo in ki ga plačajo prebivalci in podjetja, torej vsi odjemalci, ta pa večino tega denarja spet pošlje nazaj v elektropodjetja, ki ga v skladu z lastnimi načrti potrošijo za investicije. Če kje obstaja kakšna sanjska služba, je to brez dvoma služba direktorja Soda. Tak direktor ima zagotovljen prihodek, na katerega ne more vplivati. Ni se mu treba boriti na trgu. Ni mu treba razvijati tehnoloških rešitev. Nima konkurence. In denar mu dobesedno pada z neba. Ostanejo mu le sladke skrbi: kako potrošiti del pogače, ki si jo pri posredovanju – ki je zakonska obveza – odreže za svoje posredovanje?

Anonimka, zaradi katere je v Sodu nastal nemir in očitno tudi hitenje k ponovni potrditvi obstoječega predsednika uprave. Predsednica nadzornega sveta Mojca Soža trdi, da ostali nadzorniki navedb v pismu niso hoteli preveriti, zadovoljili so se z ustno obrazložitvijo predsednika uprave.

Anonimka, zaradi katere je v Sodu nastal nemir in očitno tudi hitenje k ponovni potrditvi obstoječega predsednika uprave. Predsednica nadzornega sveta Mojca Soža trdi, da ostali nadzorniki navedb v pismu niso hoteli preveriti, zadovoljili so se z ustno obrazložitvijo predsednika uprave.

Direktorju, ki že od vsega začetka – skupaj tri mandate od leta 2007 – vodi Sodo, je ime Matjaž Vodušek. In zdaj pride najboljši del: Vodušek že 12 let prejema rekordno visoko plačo, ki je lani skupaj z nagradami, bonitetami in ostalimi dodatki znašala več kot 130 tisoč evrov.

V imenu konkurenčnosti smo dobili Sodo, Borzen, razbili smo proizvodnjo. Ampak ali se je ta draga konkurenca splačala tudi nam?

Kaj menite, da Vodušek počne na svojem delovnem mestu? Novinarji navadno nepreverljivih anonimk ne objavljamo, ampak ta, ki so jo na infrastrukturno ministrstvo o razmerah v Sodu dobili letos poleti, sodeč po vseh znanih dejstvih, verjetno precej verodostojno opiše razmere. Odgovor je: Vodušek pije kavo. Ali če citiramo iz anonimke: »Direktor sploh ne potrebuje pisarne, saj ga nikoli ni, njegova pisarna je zunaj, kjer kafetka in lobira za ČETRTI mandat.«

Anonimko so sicer podpisali »obupani zaposleni«, katerih obup pa moramo ravno tako razumeti v primernem kontekstu. Ko je namreč leta 2007 država Sodo ustanovila, je ta imel devet zaposlenih, kar verjetno objektivno ustreza obsegu nedela, s katerim se na Sodu soočajo. No, do danes je pod Voduškom njihovo število naraslo na 40. V omenjeni anonimki lahko preberemo, da je kakšnih 25 odstotkov zaposlenih po poznanstvih, da seveda nimajo nobenega dela in vrhunske plače in da so svojo sanjsko službo prignali celo do takšne skrajnosti, da jim sorodniki prek firm vodijo finance, da se vodilni vozijo z »BMW avtomatikom«, nadzorni svet pa – jasno – glasuje tako, kot reče glavni zaposlovalec, direktor.

Te trditve so brez dvoma enostranske, ampak kanček resnice je v njih le mogoče najti. Sodeč po letnem poročilu je povprečna letna plača vsakega od 40 zaposlenih v Sodu reci in piši 60 tisoč evrov (bruto). Leta 2008, ko je bilo v Sodu zaposlenih že 15 delavcev, so stroški plač znašali 501 tisoč evrov ali 33 tisoč na zaposlenega. Danes za ta namen dajejo že 2,4 milijona. Direktorju in zaposlenim so se v povprečju osebni dohodki v 12 letih dvignili za 100 odstotkov.

Ampak Sodo je nekako zgolj ilustracija slovenske energetike v malem. Gre za tipično monopolno pozicijo, ki vzbuja videz trga, kjer so izredno visoke plače, kjer praktično ni nadzora in kjer so si potico razdelile stranke po vsakokratnem koalicijskem ključu, zaradi česar navadno tudi umanjka motiv po reformah. Izidor Polanec, ki Sodo nadzira od leta 2011 naprej, je denimo kader SDS. Na zadnjih lokalnih volitvah je kandidiral na »Modri listi« župana Mitje Horvata v Spodnjem Dupleku, ki je bil »neodvisno« izvoljen s podporo SDS. Drugemu, sedaj že razrešenemu nadzorniku, pa je ime Damir Ivančič in je član SD. »Sodo je umetna tvorba, je popolnoma nepomemben, razen seveda, če njegov direktor kakšne politične stranke ne zalaga z denarjem,« nam je v telefonskem pogovoru recimo ta položaj komentiral predsednik uprave GEN-I Robert Golob.

Razumljivo je, da nadzornika do Voduška gojita v prvi vrsti pozitivna čustva. In v tem smislu lahko verjamemo trditvam nedavno imenovane predsednice nadzornega sveta Mojce Soža, da sta oba letos v začetku avgusta poskušala na sumljiv način doseči Voduškovo ponovno imenovanje za vodjo podjetja. Domnevno zaradi »nemira« zaposlenih in kar osem mesecev prej, preden Vodušku marca 2020 poteče mandat, sta sredi poletne sezone dosegla objavo javnega razpisa. Sta pričakovala, da jima bodo potencialni kandidati s plaže ob prijavi poslali še vizijo podjetja? Jasno je, da se je sprva na razpis v četrto prijavil le Vodušek. Nakar se je v postopek vmešala Alenka Bratušek, ki je prek vladne korespondenčne seje spremenila statut družbe Sodo tako, da ta po novem od novega direktorja zahteva še soglasje pristojnega ministra, ter zamenjala nadzornika Ivančiča s Hinkom Šolincem, direktorjem direktorata za energijo na ministrstvu. In tako je izbruhnila afera.

Je s tem Bratuškova prekršila tako imenovana načela dobrega korporativnega upravljanja, zaradi česar bi sedaj morala odstopiti? Pustimo to vprašanje za konec, zanimiva je bila njena utemeljitev, ki jo je povedala na tiskovni konferenci, zakaj je po novem potrebno, da z imenovanjem direktorja Soda soglaša ministrstvo. V svojem zagovoru je namreč državno energetiko primerjala z zdravstvom, poudarila je, da mora vlada soglašati tudi pri imenovanju generalnega direktorja UKC, češ da gre za opravljanje javne službe: »Sodo je javno podjetje tako kot UKC. Se kdo tam sprašuje, zakaj mora ministrstvo dati soglasje k imenovanju direktorja?« Ampak vrnimo se na začetek, k Sodu, ki smo ga dobili zaradi liberalizacije trga.

Sodo ni edina regulatorna institucija, ki bi naj bdela nad elektroenergetskim trgom. Poleg Soda smo dobili še operaterja trga z elektriko, imenovanega Borzen, pa seveda agencijo za energijo. V imenu konkurence smo dobili pet ločenih elektrodistribucijskih podjetij, predvsem pa smo leta 2007 dobili dva velika in ločena proizvodna kompleksa, enega okoli nuklearke (GEN), drugega pa okoli dravskih elektrarn in termoelektrarne Šoštanj (HSE). Avtor vzpostavitve obeh blokov, bivši gospodarski minister Andrej Vizjak (SDS), je cepitev državne »elektrike« spet opravičeval s povečano konkurenco, ki bo koristila državljanom in drugim odjemalcem elektrike. Dva državna kompleksa sta si začela medsebojno konkurirati, s čimer naj bi cena elektrike padla. Ali se je to res zgodilo, ostaja akademsko vprašanje, ni pa dvoma, da so tako v Vizjakovem Posavju dobili nov upravni center ter nove strankarske, direktorske in nadzorniške pozicije.

Plače predsednikov uprav v omenjenih elektropodjetjih so med najvišjimi v državi. Borzen vodi Karol Peter Peršolja, lani je skupaj z nagrado in dodatki zaslužil 154 tisoč evrov. Eles vodi Aleksander Mervar, ki je lani prejel 138 tisoč evrov bruto. Direktorji petih elektrodistribucijskih podjetij so prav tako zaslužili med 100 in 130 tisoč evrov na leto. Pri čemer so te družbe v zadnjih letih ustanovile še hčerinska podjetja za trženje, kjer so spet direktorski položaji ocenjeni na okoli 100 tisoč evrov na leto. Bivši mariborski župan Boris Sovič, zdaj direktor Elektra Maribor, je lani zaslužil 105 tisoč evrov, direktor »njegove« Energije plus Bojan Horvat pa 110 tisoč evrov. Ob tem imajo v Elektru Maribor sklenjenih še 13 individualnih pogodb z različnimi svetovalci, od katerih je vsak spet v povprečju zaslužil 100 tisoč evrov. V Ljubljani jih je na individualnih pogodbah »le« 8.

Nadzornica Elektra Celje, ki se je lani udeležila osmih sej nadzornega sveta, je za opravljanje svoje funkcije prejela 27 tisoč evrov: 3375 evrov na sejo.

In da ne omenjamo nadzorniških položajev. Ti so v elektrodistribucijskih podjetjih, ki so večinoma v 80-odstotni lasti države, že obravnavani kot položaji v tržnem gospodarstvu. Nadzorniki v Elektru Ljubljana so lani zaslužili med 23 in 29 tisoč evri. Rosana Dražnik, nadzornica Elektra Celje, ki se je lani udeležila osmih sej nadzornega sveta, je za opravljanje svoje funkcije prejela 27 tisoč evrov, torej 3375 evrov na sejo.

Matjaž Vodušek, direktor SODO, in bivši predsednik vlade Miro Cerar lani, ob odprtju razdelilno transformatorske postaje Ločna (ki jo je zgradil Elektro Ljubljana

Matjaž Vodušek, direktor SODO, in bivši predsednik vlade Miro Cerar lani, ob odprtju razdelilno transformatorske postaje Ločna (ki jo je zgradil Elektro Ljubljana
© Vladimir Habjan - Revija Naš stik

Ampak za nas, potrošnike električne energije, je bistveno eno samo vprašanje: Ali se ta dragi sistem »konkurence« za nas splača? Smo zaradi tega, ker moramo plačevati stroške Soda, Borzna, agencije, petih elektroenergetskih distribucijskih podjetij, njihovih tržnih enot in dveh proizvodnih stebrov, ki so seveda tako kot ljubljanski klinični center vsi bolj ali manj v državni lasti, kakorkoli na boljšem? Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), pravi, da so v zvezi v prvih letih, ko se je trg elektrike začel liberalizirati, zaznali pozitivne učinke. Obe prvi kampanji, kjer so šli v skupinski zakup elektrike, naj bi bili uspešni. Ob prvi kampanji leta 2015 se je denimo 13.300 gospodinjstev odločilo za zamenjavo ponudnika električne energije, kjer naj bi ta po izračunu ZPS prihranila milijon evrov. Leta 2017 se je ob drugi kampanji za zamenjavo spet odločilo 13 tisoč gospodinjstev, ki naj bi privarčevala 1,2 milijona evrov na leto. Zadnja, letošnja tretja licitacija pa naj bi pokazala, pravi Kutinova, da je »konkurence zmanjkalo«.

»Ponudniki so licitacijo enostavno bojkotirali. Izkazalo se je, da se je trg na nek način konsolidiral in da si ponudniki elektrike zdaj ne želijo več sprememb, da ne želijo več tekmovati,« opisuje na novo nastali državni oligopol Kutinova. Ponudnika je tako menjalo zgolj 1000 gospodinjstev, ZPS pa je pri akciji ustvaril izgubo. »Priznamo, dandanes je biti potrošnik že postala služba za polni delovni čas in mnogi tega več ne zmorejo. Podvrženi smo nekakšni tiraniji ponudbe, ki pa je pogosto tudi navidezna ponudba, in ko toliko govorimo o zakonitostih konkurence – vprašanje je, ali je na tako majhnih trgih, kot je Slovenija, na področju elektrike denimo, ta sploh možna,« razlaga.

Razbita, kvazi privatizirana elektroenergetika je dobra za lobije in za vsakokratne politike, ne pa za potrošnike ali za prihodnost slovenske energetike.

Podobne so tudi ugotovitve slovenskih raziskovalcev. »V začetnem obdobju odpiranja trga in vstopa novih konkurentov izven distribucije je prišlo do pričakovanega znižanja cen električne energije, po popolnem odprtju trga električne energije pa do zvišanja cen,« je leta 2013 v svoji študiji zapisal dr. Drago Papler, publicist in predavatelj na Poslovno-tehniški fakulteti Univerze v Novi Gorici. Če pa največje uspehe, recimo milijon privarčevanih evrov v posamezni kampanji zveze potrošnikov, pogledamo v kontekstu, tudi ti niso tako velik dosežek. Samo Sodo za svoje plače letno potroši 2,4 milijona evrov, kaj šele, če upoštevamo vse preostale stroške tega trga.

Leta 2010 so denimo na gospodarskem ministrstvu, ki ga je vodila Darja Radić (Zares), predlagali ponovno združitev obeh proizvodnih stebrov električne energije. Tedaj so navedli, da naj bi združitev skupaj prinesla 26 milijonov evrov sinergijskih stroškov. Največ, 21,5 milijona evrov, bi jih nastalo pri znižanju variabilnih stroškov zaradi prihranka pri gorivu in servisih, racionalizacija kadrovskih ekip skupine GEN in HSE bi prinesla milijon evrov na leto, povečana ponudba terciarne minutne rezerve 3,1 milijona evrov dodatnega prihodka na leto, zmanjšanje obsega škod zaradi izpadov proizvodnje milijon evrov, potencial za zadolževanje pa bi po ocenah ministrstva znašal 2,5 milijarde evrov … Vsi ti milijoni, ki odhajajo iz sistema, so dejanska posledica te tako hvaljene »konkurence«.

Razbito elektroenergetsko področje je dejansko dobro za lobije in za tiste, ki živijo od teh visokih plač in vsakokratne politike.

Ni pa dobro za potrošnike niti za prihodnost slovenske energetike. Kot dodaja Papler, imamo v Sloveniji »večplastno koordinacijo«, »koordinatorje koordinatorjev«, množico distribucijskih, prodajnih in proizvodnih podjetij, ki so dejansko vsa v večinski državni lasti, ob tem pa še različno podvajanje funkcij, kot se kaže tudi v razmerju med družbo Sodo in elektrodistribucijskimi podjetji. »Ne pozabimo, da je pred nastankom Sodo bila ideja, da bi elektrodistribucijska podjetja združili v enotni holding,« pravi Papler. »Elektrogospodarstvo Slovenije se je preoblikovalo z nastankom samostojne države z ustanovitvijo množice podjetij. Nastopilo je obdobje prehoda od sistemske obravnave tehnično-tehnološkega in poslovodnega razvoja in operative k tržnim poslovnim odnosom, odprtim v evropski prostor. Danes pa zaradi razpršenosti ni koncentracije kapitala, kar bi moralo biti pomembno zaradi obsežnih, strateških investicij, ki nas čakajo v prihodnosti. Hrvaški HEP ali francoski EDF, četudi smo v isti Evropski uniji, sta denimo šla po drugi poti.«

Bratuškova ni prva ministrica, ki je obljubila boj proti elektroenergetskemu lobiju in sekanje lovk. Doslej so najbolj vneti sekalci zgolj nadomestili ene lovke z drugimi.

In tako se seveda postavlja vprašanje o smiselnosti te navidezne konkurence. Ko je bila Alenka Bratušek seznanjena z očitki, da kadrira in da si želi vpliva v energetiki, je minuli teden uporabila sočen besednjak. »Verjamem, da bi lobiji v energetiki še naprej radi delali kot do sedaj, mimo ministra, ta pa bi nosil odgovornost za njihovo početje. Dokler sem jaz ministrica, tega ne bom dovolila. Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko,« je dejala. In pa: »Bolj ko mi mečete polena pod noge, več afer ko bo, bolj bom grizla in sekala lovke. Vem, da bo težko in da me boste mediji napadali z leve in desne.«

No, dejansko si Alenka Bratušek zasluži pohvalo. Seveda ima prav, da je elektrogospodarstvo državna vitalna infrastruktura in da opravlja javno službo, tako kot ljubljanski klinični center. Ampak če je Bratuškova to, kar je izgovorila, mislila zares, naj tako tudi ravna. Naj reže lovke, naj ponovno združi energetiko in naj v njej postavi takšne plačne standarde, kot veljajo za zdravnike in direktorje medicinskih ustanov. Direktor kliničnega centra na leto zasluži bruto med 50 in 60 tisoč evri. V energetiki, podprti z državo, zakonodajo, državno regulacijo, zaščito trga, namreč ni nikakršnega razloga za tako ekscesne plače. Bratuškova ni prva ministrica, ki je obljubila boj proti temu lobiju in sekanje lovk. Žal pa so ti, najbolj vneti sekalci vedno znova samo nadomestili ene lovke z drugimi.

Slovenski rudniki zlata

Odprtje trga z elektriko se je splačalo. Direktorjem.

Ko je bila leta 2007 ustanovljena družba Sodo, je imel njen direktor v prvem polnem letu delovanja, leta 2008, skupaj 79 tisoč evrov prihodkov bruto. Lani, 11 let kasneje, je njegova plača skoraj enkrat višja, znašala je 130 tisoč evrov. V takšnem razmerju so med tem zrasle tudi plače zaposlenih. Leta 2008 so v povprečju zaposleni prejeli 33 tisoč evrov, lani 60 tisoč evrov.

Podobno je tudi v drugih elektroenergetskih podjetjih. Borzen je imel leta 2007 27 zaposlenih, ki so v povprečju prejeli 28.500 evrov bruto plač, vključno s pokojninskimi in socialnimi zavarovanji. Leta 2008 je predsednik uprave Borzna skupaj z bonitetami prejel 64 tisoč evrov, lani pa je njen predsednik uprave Karol Peter Peršolja zaslužil skupaj 154.000 evrov. Danes je v podjetju 30 zaposlenih, ki stanejo 1,4 milijona evrov ali v povprečju 47 tisoč evrov bruto na leto.

V Elesu so leta 2007 stroški plač vseh 529 zaposlenih znašali 19 milijonov evrov ali povprečno 37 tisoč evrov na zaposlenega. Predsednik uprave je tedaj zaslužil 81 tisoč evrov. Danes 560 zaposlenih v povprečju zasluži 57 tisoč evrov, predsednik uprave Aleksander Mervar pa je lani prejel 138 tisoč evrov bruto.

Izmed vseh dejavnosti v državi so plače na področju oskrbe z elektriko, plinom in paro najvišje. Povprečna plača v tej dejavnosti je celo višja od povprečne plače v finančni in zavarovalniški dejavnosti ter informacijski in komunikacijski dejavnosti. Temu primerno visoke pa so tudi plače direktorjev in nadzornikov.

Boris Kupec, predsednik uprave Elektra Celje je denimo lani prejel 113 tisoč evrov bruto plače. Bojan Luskovec pa je lani za pol leta vodenja Elektra Gorenjske, skupaj z odpravnino, prejel 112 tisoč evrov. Zelo dobro so ob tem seveda služili tudi nadzorniki. V Elektru Ljubljana so denimo nadzorniki za opravljanje svoje funkcije prejeli od 23 do 29 tisoč evrov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.