»Pri nas želi biti vsak zelo drugačen od drugih.«
Dr. Maruša Zorec, arhitektka, o odnosu do starega, o novem in o lepoti. Pa o oknih, plastiki, življenju, občutenju, iskanju drugačnosti, o tem, da si je za lepoto, da ta sploh nastane in se pojavi, treba vzeti čas. In seveda o napredku – ta je danes pač najpomembnejši. A žal najpogosteje ni vreden toliko kot tisto, kar se z njim izgublja.
Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer med drugim predava prenovo.
© Uroš Abram
Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer med drugim predava prenovo. Znana je po občutljivosti za prostor, prepoznavnem smislu za material in poglobljenem, poetičnem razmišljanju o grajeni dediščini. Za svoj opus je med drugim prejela Steletovo nagrado za prenove, Plečnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Lani so jo kuratorke izbrale za sodelovanje na razstavi, pripravljeni za arhitekturni bienale v Benetkah.
V Vzhodni Evropi smo v zadnjih sto letih doživeli cel kup zgodovinskih obratov. Iz monarhije v komunizem, iz komunizma v kapitalizem. Vsakič znova smo s to pozabo zgodovine zavrgli neko omiko, etiko, tudi estetiko, ki se je v tem času ustvarila. Kako je po vašem mnenju to vplivalo na naš kolektivni odnos do starega?
Obrati, ki jih omenjate, so nas gotovo zaznamovali. Sistem je od ljudi zahteval pozabo, če so hoteli sploh preživeti, obstati. Pri vsem tem obdržati korenine in živeti naprej ne glede na to, da se vsi obračajo drugam in ne veš, ali bo to, kar je bilo prej, sploh še kdaj cenjeno, da ti tega ne bo treba skrivati, je resnično težko. S tem smo si vsakič znova odrezali korenine, tisto, kar nas dela posebne in drugačne, brisali smo vse, kar je konec koncev tudi lepo.