Borut Mekina

20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Politika

Prijatelj bogatih

Še eno uspešno in zmagovito leto za najbogatejše

Za ljudi malo, za elito pa veliko: vlada je sredi leta kupila štiri oklepna vozila, med njimi izstopata dva mercedesa S600 z visoko stopnjo zaščite. Po ocenah naj bi vsak izmed njih stal med 700.000 in 800.000 evri. Prestižna vozila naj bi bila namenjena predvsem tujim delegacijam.

Za ljudi malo, za elito pa veliko: vlada je sredi leta kupila štiri oklepna vozila, med njimi izstopata dva mercedesa S600 z visoko stopnjo zaščite. Po ocenah naj bi vsak izmed njih stal med 700.000 in 800.000 evri. Prestižna vozila naj bi bila namenjena predvsem tujim delegacijam.
© Borut Krajnc

Minuli teden se je v središču Berlina zgodila huda prometna nesreča. Objestni voznik je divjal po ulicah mesta, izgubil nadzor nad vozilom, podrl drog javne razsvetljave in ubil štiri pešce. Avto, s katerim je voznik po mestu izživljal svoje strasti, je bil prav posebne vrste. To je bil porsche macan, skoraj dvotonski prestižni športni terenec, SUV – sports utility vehicle, z 252 konjskimi močmi, katerega cena se začne pri 50 tisoč evrih. Poleg tega da je bila javnost v Nemčiji ogorčena nad tragedijo, je ta sprožila tudi javno debato o nemški dvojni morali. Ekološka ozaveščenost je v Nemčiji tradicionalno visoka, njihove zelene stranke doživljajo preporod. Čeprav je uporaba koles v vzponu, tako tudi javnega prevoza in uporaba električnih avtomobilov, ki postajajo vse bolj ekološko učinkoviti, pa so avtomobili v zadnjih letih v povprečju postali vse večji in močnejši. Povprečni izpusti CO2 v prometu tako kljub vsemu trudu ostajajo praktično nespremenjeni.

Porast te dvojne morale – na eni strani skrbnega ločevanja odpadkov, vegetarijanstva, športa, odnosa do živali, zavedanja, da so podnebne spremembe postale največja grožnja svetu, ki se kaže od uničevalnih naravnih pojavov do množičnih migracij, hkrati pa vse večje družbeno razslojevanje, investicije v luksuz – je seveda mogoče videti tudi v Sloveniji. Če ostanemo pri najprestižnejših vozilih SUV – tudi v Sloveniji ti doživljajo preporod. Prejšnji mesec so sicer slovenski trgovci z avtomobili začutili padec domače potrošnje. Po podatkih Trgovske zbornice so prodali 276 manj avtomobilov srednjega spodnjega in srednjega zgornjega razreda kot pred letom dni. Ni pa krize pri prodaji najbolj luksuznih avtomobilov. Prodaja največjih in najdražjih športnih terencev, od BMW-jev X5, X6 do Porschejevih macanov, avtomobilov, ki so »močni, ko drugi postanejo šibki«, kot jih prodajalci oglašujejo, se je v zadnjih petih mesecih, glede na isto obdobje lani, povečalo za kar 25 odstotkov.

Smetani slovenske družbe gre seveda zelo dobro, prodaja luksuznih avtomobilov je zgolj še en znak. Ne raste le prodaja luksuznih avtomobilov, rastejo dobički podjetij – lani so bili ti spet za 16 odstotkov večji – rastejo prihodki od kapitala in tako naprej. Vzemimo za primer razvoj na nepremičninskem trgu. Zaradi »preusmerjanja najemodajalcev v bolj donosno, kratkoročnejše oddajanje stanovanj« turistom, s čimer pa se tudi dviguje povprečna najemnina za slehernike, ugotavlja geodetska uprava, se dostopnost stanovanj za študente in nasploh najemojemalce skokovito zmanjšuje, krepi pa se luksuzni segment trga. V Ljubljani je bilo lani zgrajenih 269 stanovanj, ki merijo skupaj 35 tisoč kvadratnih metrov. Dobra polovica teh je po površini dejansko luksuznih. V zadnjem letu smo v Ljubljani recimo dobili 94 novih pet- in večsobnih stanovanj v skupni površini 16 tisoč kvadratnih metrov, kar je enkrat več kot v za finančne trge rekordnem letu 2008.

In kaj to pomeni za politiko? Pod črto je tako mogoče skleniti, da je bilo prvo leto vlade Marjana Šarca za najbogatejše še eno dobljeno in zmagovito leto. Kljub socialni retoriki politikov in kljub apokalipsi, ki so jo napovedovala delodajalska združenja pred letom dni, se v tem obdobju dejansko ni zgodilo nič. Lastniki komercialnih zdravstvenih zavarovalnic so iz javnega zdravstvenega sistema ponovno posrkali 60 milijonov evrov t. i. administrativnih stroškov, vrsta podjetij se je spet izognila plačilu davka na dobiček, tako kot tudi zgoraj omenjeni nepremičninski oligarhi družbi spet niso plačali svojega deleža. Njihovi kolegi v Londonu na primer so za svoje nepremičninske investicije plačali sedemkrat več davkov. In hkrati s tem se vse obljubljene reforme na zgoraj omenjenih področjih spet pomikajo v nedorečeno prihodnost. Tovrstni davki se namreč vedno uvajajo za celotno leto. In v letu 2019 Šarčeva vlada ni pripravila nobene spremembe, ki bi začela veljati z letom 2020. Zagotovili so torej mir tudi v letu 2020. Tisti, ki bi jih lahko te spremembe zakonodaje prizadele, so se namreč nekaj naučili: da je treba zgolj zavlačevati. Vsako leto, ko sprememb ni, je še eno dobljeno in zmagovito leto. Pol mandata te vlade so že zvozili, uspešno. In bližje ko bodo volitve, manj si bo vlada drznila posegati – tudi to vedo.

Prvi tedni dela koalicije pod vodstvom Marjana Šarca so bili zaznamovani s konfliktom med vlado in gospodarstveniki. Zdaj, po enem letu so si menedžerji oddahnili.

Prvi tedni dela koalicije pod vodstvom Marjana Šarca so bili zaznamovani s konfliktom med vlado in gospodarstveniki. Zdaj, po enem letu so si menedžerji oddahnili.
© Borut Krajnc

Vse to seveda ni nič novega, smo pa v preteklem tednu dobili nadaljevanje te zgodbe, novo poglavje. Kje bo treba zdaj, ko je na vidiku gospodarska ohladitev, poiskati rezerve, so se spraševali v vladi Marjana Šarca prejšnji teden na koalicijskem vrhu. Premier Marjan Šarec je minuli teden v dveh intervjujih nastopil na nacionalni RTV. V zvezi z napovedjo znižanja gospodarske rasti za letošnje leto s 3,4 na 2,8 odstotka BDP-ja in svarili v prihodnosti je premier omenil socialne transferje – da, socialne transferje. »Socialni transferji v Sloveniji so kljub vsemu izrazito visoki,« je ocenil Šarec v pogovoru za Radio Slovenija. Slovenijo je celo primerjal z Dansko, ki da je primer visoko razvite socialne države, »pa imamo mi za 25 odstotkov višje socialne transferje in tukaj bomo absolutno morali nekaj stvari spremeniti, če bomo hoteli na dolgi rok preživeti«, je bil odločen. Takšne izjave si je v preteklosti znal privoščiti le glasnik kapitala v vladi, gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki je v začetku leta recimo dejal, da verjame, »da bo ministrstvo za delo opravilo neko razlikovanje, da bodo socialna nadomestila dobili samo tisti, ki si jih res zaslužijo«. Zdaj se je te retorike navzel še premier.

Primerjava z Dansko je seveda neposrečena in napačna. Kot recimo pojasnjuje sociolog s fakultete za socialno delo Srečo Dragoš, je resnica prej nasprotna. Slovenija ni boljša od Danske, ampak je daleč za njo. »To je vidno recimo iz primerjave evropskih držav glede na socialne izdatke. Danska daje za socialne izdatke tako velik delež, da je takoj za Francijo druga, izstopa iz evropskega povprečja, Slovenija pa je po istem merilu precej pod evropskim povprečjem in zaostaja celo za Grčijo, Španijo in Portugalsko,« poudarja. Čeprav smo v Sloveniji denarno socialno pomoč po letu 2018 dvignili z 297 na prek 400 evrov, ob protestih gospodarstva in nasprotovanju finančnega ministrstva seveda, je socialna pomoč še vedno nezadostna, pravi, saj je še vedno devet odstotkov nižja od minimalnih življenjskih stroškov, ki, računani zgolj v skrčenem obsegu »izdatkov za hrano in brezalkoholne pijače v najnujnejših izdatkih za življenjske potrebščine«, znašajo 442 evrov.

Premierovo neposrečeno izjavo v zvezi s socialo bi morda lahko še razumeli kot spodrsljaj, ki so mu ga zakuhali nespretni svetovalci, če ob njej v zadnjem obdobju ne bi mrgolelo drugih, podobnih trditev. Poleg rezanja izdatkov za socialo – ministrstvo za delo in družino se nadeja, da bo z ukinitvijo dodatka za delovno aktivnost privarčevalo okoli 16 milijonov evrov – je tukaj še recimo Šarčevo nenavadno stališče do ukinitve dopolnilnega zavarovanja in prihajajoče davčne reforme, prve reforme, ki naj bi zaznamovala njegov mandat. Šarec je prejšnji teden dejal, da je njegova vlada »skeptična« do predloga Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, saj da, »če bomo mi sedaj naredili davčno razbremenitev, hkrati bomo pa tukaj povečali prispevno stopnjo (za obvezno zdravstvo, op. a.), potem seveda nismo naredili nič«. Kaj torej to pomeni, da nismo naredili nič, če bomo sprejeli predlog Levice in predlagano davčno reformo?

Davčna reforma, ki jo že leto dni kuhajo na finančnem ministrstvu, je plod koalicijskega dogovora, predvolilnih obljub in spoznanja, da je na nekaterih področjih Slovenija že postala davčna oaza. To je predvsem področje obdavčitve kapitala – pri obdavčitvi dela je namreč Slovenija v EU v zlati sredini in ne drži, kot je v zadnjih dneh trikrat dejal Šarec, da je »tudi po študiji OECD jasno, da je delo pri nas preveč obremenjeno«. Ne, to ne drži. V Nemčiji ali Avstriji so recimo družine s povprečnimi dohodki bolj obremenjene z dohodnino kot v Sloveniji. Vladni statistični urad je pred leti izdal posebno publikacijo o Sloveniji, kjer so statistiki posebej poudarili, da je krilatica, da je delo v Sloveniji preveč obdavčeno, mit. »V javnosti velja prepričanje, da je delo v Sloveniji v primerjavi z drugimi članicami EU nadpovprečno obdavčeno, vendar to ne drži ... Za Slovenijo je značilno, da predstavljajo prihodki od socialnih prispevkov zaposlenih največji delež v BDP-ju, saj ima vsaka članica EU drugačen sistem pobiranja davkov in financiranja izdatkov za socialno varnost … Za mednarodno primerjavo davčnih obremenitev dela med državami je zato primerneje uporabljati implicitne davčne stopnje (ITR), kjer pa je Slovenija med članicami EU nižje od evropskega povprečja,« so poudarili na statističnem uradu. To je resnica. In Šarec bi jo moral poznati.

Kljub navedenemu so se na finančnem ministrstvu tudi v tej vladi lotili davčne reforme, in po zadnjem predlogu bi delo razbremenili tako, da bi ponovno razbremenili najbogatejše. Sodeč po zadnji verziji bi denimo delavcu z minimalno plačo na koncu leta ostalo točno 1,6 evra več – ja, če verjamete ali ne, v enem letu bi delavcu z minimalno plačo ta razbremenitev dela prinesla eno kavo z mlekom. Delavcu s povprečno plačo naj bi na koncu ostalo 146,82 evra več. Menedžerju, ki na mesec prejme več kot 10 tisoč evrov (bruto), pa bi ta razbremenitev dela na koncu prinesla skoraj 2000 evrov na računu. Šarčeva trditev, da je v Sloveniji delo preveč obremenjeno, se lahko sliši precej socialno, a je resnica ravno nasprotna. To je trditev, ki jo imajo rada delodajalska združenja menedžerjev, ki si želijo povečati osebne dohodke svojih članov.

Finančno ministrstvo namerava s svojo dohodninsko reformo najbogatejšim, torej tistim, ki zaslužijo več kot tri povprečne plače, odpustiti več kot 22 milijonov evrov.

S finančnega ministrstva nam učinkov teh razbremenitev dela do zaključka redakcije niso hoteli poslati, zaradi česar smo morali sami izračunati, kako velik davčni odpustek bodo pri tej reformi deležni najpremožnejši. Pomagali smo si s podatki finančne uprave o porazdelitvi davčnih zavezancev po dohodkovnih razredih v letu 2017. Ker vemo, da v Sloveniji trikratno povprečno plačo, to je približno 5163 bruto, zasluži 10.134 ljudi, in ker bo vsak izmed njih na boljšem za 804 evre na leto, lahko izračunamo, da jim želi finančno ministrstvo odpustiti več kot 8,2 milijona evrov. Če to računsko operacijo ponovimo za vse, ki zaslužijo še več, lahko sklenemo, da namerava finančno ministrstvo s svojo dohodninsko reformo najbogatejšim, torej tistim, ki zaslužijo več kot tri povprečne plače, odpustiti več kot 22 milijonov evrov. V tem kontekstu pa je Šarčeva izjava, »da nismo naredili nič«, če bomo sprejeli predlog Levice in hkrati predlagano davčno reformo, še posebno perverzna.

Levica seveda predlaga prenos dopolnilnega zavarovanja na javno zdravstveno zavarovalnico tako, da bi se sorazmerno povečale prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje, ukinile pa bi se položnice za dopolnilno zavarovanje. 95 odstotkov prebivalstva bi tako dejansko plačevalo manj. Malce več bi plačevali le tisti z najvišjimi dohodki, saj je meja za zdaj v predlogih postavljena pri tistih, ki prejemajo plačo, višjo od treh povprečnih. Tisti, ki imajo trikrat višjo plačo od povprečne, bi recimo plačevali 29 evrov več na leto. Tisti, ki zaslužijo 10 tisoč evrov bruto na mesec, pa bi na leto morali plačevati 261 evrov več. Skupaj bi najbogatejši morali za zdravstvo plačati dobra dva milijona evrov več. Ker bi najbogatejšim z zdravstveno reformo odvzeli dva milijona, ki pa bi hkrati s tem z dohodninsko reformo dobili 22 milijonov evrov, torej po besedah premiera s tem ne bi naredili nič. Premier torej trdi, da ne bi naredili nič, če bi tistim z res velikimi osebnimi dohodki odpustili dvajset milijonov evrov namesto dvaindvajsetih.

Res je, da je koalicija obljubila ukrepe za večjo obremenitev kapitala. Toda predlagani ukrepi se iz meseca v mesec vse bolj razblinjajo. Marca so recimo na ministrstvu za finance sprva predlagali zvišanje davkov na obresti, dividende in dobičke iz kapitala s sedanjih 25 na 30 odstotkov. Sedaj, konec polletja, so predlog že znižali na 27,5. Tudi pri prodaji delnic in deležev podjetij je glede na pomlad predlog obremenitve kapitala postal milejši. Isto velja za obdavčitev dobičkov pravnih oseb. V Evropi so v povprečju dobički pravnih oseb obremenjeni s 23-odstotnim davkom, vlada je sprva načrtovala, da bi v Sloveniji to obremenitev s sedanjih 19 odstotkov postopoma dvignili na 22 odstotkov, v zadnjem predlogu pa finančno ministrstvo predlaga le še dvig na 20 odstotkov. In še to je za delodajalska združenja preveč. »Izjemno pomembno se nam zdi, da se stopnja davka od dohodkov pravnih oseb ne zviša z 19 na 20 odstotkov, da bomo lahko razvijali podjetja in bodo lahko naši zaposleni dobili višje plače,« je ta teden po pogajanjih na Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) recimo dejal predsednik

Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Branko Meh. Sindikati so seveda razočarani. »Pri dohodninski reformi pa absolutno nismo zadovoljni in bi pričakovali več, saj gre ta zdaj v škodo ljudi,« nam je dejala predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič.

Prvi tedni dela koalicije pod vodstvom Marjana Šarca so bili zaznamovani s konfliktom med vlado in gospodarstveniki ter delodajalskimi organizacijami, ki so se z grozo odzvala na osnutek koalicijske pogodbe. V izjavah je blestel predvsem Ivo Boscarol z grožnjo, da bo svoje podjetje preselil v tujino, če bo prišlo do vseh napovedanih davčnih sprememb. »Ko sem prebral koalicijsko pogodbo, sem mislil, da gre za neslano šalo. Ko sem se pogovarjal z ministri, pa sem ugotovil, da so prodali slovensko zasebno podjetništvo za ministrske položaje v naslednji vladi. Postalo me je strah,« je dejal lani avgusta. Direktorica Gospodarske zbornice Sonja Šmuc je dejala, da bo pod novo koalicijo gospodarstvo postalo žrtev lastnega uspeha. Predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Branko Meh pa je napovedal, da bo Slovenija ostala zapuščena država. »Ali si vladna koalicija s podporo Levice res želi, da bi tudi naši podjetniki začeli seliti svoja podjetja v do gospodarstva bolj prijazne države?« je vprašal.

Kljub vsem obljubam in retoriki je torej po prvem letu očitno, da Šarec nadaljuje politiko, ki jo je začela že vlada Mira Cerarja. Ukrepi na socialnem področju ostajajo bombončki, ki jih politika daje v zameno za velika popuščanja pri premožnejših – s tako imenovano mini davčno reformo je vlada Mira Cerarja tistim z višjimi dohodki odpustila okoli 55 milijonov evrov. Vlada Mira Cerarja je postavila žico na meji s Hrvaško, vlada Marjana Šarca postavljanje žice nadaljuje in v prihodnjih proračunih povečuje izdatke za »varnost«, ki jo razume v represivnem smislu. Ne kot socialno varnost, ampak varnost, za katero skrbita policija in vojska. »Svet je precej dinamičen trenutno, če uporabim ta izraz, in brez varnosti, mi smo okrepili tudi proračun na področju notranjih zadev, se pravi v policiji, policija ima ta hip rekorden proračun. Mislim, da takega zneska slovenska policija še ni imela, ker se zavedamo pomena varnosti,« se je pohvalil Šarec ta teden malo za tem, ko je potarnal, da v Sloveniji za zdaj ni posluha za to, da bi se uvedli ukrepi, ki bi zmanjšali socialne transferje.

Načrtno ohranjanje revščine

Zakaj so ukrepi socialne politike neučinkoviti?

Predaja podpisov poziva vladi naj ne ukine dodatka za delovno aktivnost

Predaja podpisov poziva vladi naj ne ukine dodatka za delovno aktivnost
© Črt Piksi

Čeprav smo bili v zadnjih letih priča izjemni gospodarski rasti, pa število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ki so odvisni od pomoči humanitarnih organizacij ali ki tvegajo socialno izključenost, ne upada. Lani so denimo štirje odstotki ljudi v Sloveniji prejemali materialno pomoč od humanitarnih organizacij, leta 2012, na vrhuncu gospodarsko-finančne krize v Sloveniji, pa je bilo od humanitarnih organizacij odvisnih pet odstotkov ljudi. Leta 2005 je 18,5 odstotka ljudi živelo v tveganju za socialno izključenost, do danes je ta številka padla »le« na 16,2 odstotka.

Da se visoka gospodarska rast položaja ljudi na robu družbe ni korenito izboljšala, opažajo tudi v humanitarnih organizacijah. »V Rdečem križu Slovenije ne zaznavamo bistvenega zmanjšanja prejemnikov pomoči,« nam je recimo odgovorila predsednica Rdečega križa Slovenije Vesna Mikuž, s Karitasa pa so nam sporočili, da se je v času gospodarskega okrevanja število prosilcev sicer res zmanjševalo, a se je zdaj ustalilo na ravni 95 tisoč prejemnikov materialne pomoči – predvsem hrane –, katerih stiske pa naj bi v zadnjem času postale »zahtevnejše«.

Kako to, da je boj proti revščini tudi v najbogatejših državah tako neučinkovit? Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s socialnimi politikami, odgovarjajo, da dejansko države z določenimi ukrepi revščino vzdržujejo. »Ker socialna politika ni avtonomna, se podreja ekonomiji – ta pa neoliberalni paradigmi – in zato socialna politika zasleduje ekonomske cilje namesto socialnih,« meni denimo sociolog s fakultete za socialno delo Srečo Dragoš. »Funkcionalnost revščine se nanaša na tisti del njenih družbenih učinkov, ki koristijo skupinam, ki niso v revščini, predvsem najbogatejšim in najmočnejšim. Tako se vzdržujejo najslabša plačana delovna mesta, delovna sila, ki opravlja najtežja in najmanj ugledna dela, ki jih drugi sloji odklanjajo … Ali pa je to v statusnem potrjevanju vseh, ki niso revni, saj se s pragom revščine vzdržuje osnovna razmejitev med neuspehom in meritokratsko zaslužnostjo tistih, ki so nad omenjenim pragom.«

Na ministrstvu za delo, kjer želijo zdaj ukiniti dodatek za delovno aktivnost, češ da ta deluje demotivirajoče na iskalce zaposlitve, pravijo, da postaja »dodatek za delovno aktivnost danes redni dodatek delovno aktivne populacije v času, ko na trgu dela primanjkuje delovne sile«. S tem želijo na ministrstvu privarčevati 16 milijonov evrov. Razlaga ministrstva za delo seveda ni daleč od stališča gospodarske zbornice iz aprila lani. Tedaj so delodajalci nasprotovali dvigu socialne pomoči, češ da se bo tako »znižalo število tistih, ki se bodo aktivno zavzemali za novo zaposlitev«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Gorazd Cuznar, Črnomelj

    Prijatelj bogatih

    Spoštovani, Upokojenci so v Sloveniji edina skupina prebivalcev, za katero še vedno veljajo zloglasni varčevalni ukrepi o uravnoteženju javnih financ. Po nekaterih izračunih se je v letih, ko so se pokojnine le delno usklajevale z rastjo plač in življenjskih stroškov, ali pa sploh ne, privarčevalo milijardo evrov. Več