Njene zgodbe

Vrhunci letošnjega festivala Mesto žensk

Festival Mesto žensk letos praznuje četrt stoletja. Slogan jubilejne edicije festivala je »Her Story«, njena zgodba, kar se navezuje tako na osebne zgodbe sodelujočih umetnic (in obiskovalk) kot na kolektivno zgodovinsko zgodbo žensk – oziroma tisti del zgodovine, ki umanjka. »V preteklosti so se večinoma vrednotili le moški dogodki, čas je za nekaj feministične reintepretacije dejstev, dogodkov in tradicij,« pravijo organizatorke. Na festivalu bo za to veliko možnosti, saj na njem sodelujejo številne – tako tuje kot domače – samosvoje in izvirne sodobne avtorice. Tu je naš izbor.

She She Pop: Predali

Festival bo v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem in Goethe-Institutom 1. oktobra otvorila predstava Predali legendarnega berlinskega ženskega kolektiva She She Pop na odru SMG. Kolektiv obstaja od leta 1993 in od svojega začetka na oder postavlja dela, v katerih članice secirajo družbene rituale in medijske sisteme, pri tem pa se na račun humorja in spontanosti ne odpovedujejo nepopustljivosti ter iskrenosti. Njihova posebnost je, da vse predstave razvijajo kot skupina; v njih ni igralcev, ne avtorja ali režiserja.

V predstavi Testament, ki je za podlago vzela Shakespearovega Kralja Leara, so na oder povabile svoje očete in se soočile z njimi, v Predalih (prvič prikazanih 2012) pa se tri članice kolektiva na odru srečajo s svojimi »nasprotnicami«, ki so za razliko od njih, zahodnih Berlinčank, vse odraščale v vzhodnem Berlinu. Sedijo si nasproti, tako kot pari na terapiji ali neznanci na hitrih zmenkih, druga drugi gledajo v predale, odkrivajo pisma, dnevnike in ostale osebne dokumente ter jih berejo naglas; na takšen način uprizorijo simbolično ponovno združitev Nemčije, hkrati pa si odgovarjajo na vprašanja »Kdo smo bile?«, »Kdo smo?« in »Zakaj smo postale takšne, kot smo?« Vse konflikte in nerazumevanja, ki se ob tem pojavijo, morajo reševati na odru, v »sobi«, ki je hkrati videti kot arhiv in kot stanovanjski prostor, kakor se zgodovinsko in intimno v predstavi ves čas prepletata.

Florentina Holzinger: TANZ

Vzhajajoča zvezda neodvisne uprizoritvene scene v Evropi, provokativna avstrijska koreografinja Florentina Holzinger (rojena 1986), »nima zadržkov, ko gre za kombiniranje neobičajnih žanrov na svež način. Mednarodno uprizoritveno sceno že od leta 2011 bogati z vrtoglavo akrobatiko, mišičastimi ženskimi telesi in scenami borilnih veščin – popkulturne reference in naklonjenost “trashu” vključene,« pravijo mediji. Na Mesto žensk prihaja s plesno predstavo TANZ, sklepnim delom trilogije Recovery, Apollon, TANZ, ki med drugim naslavlja vprašanje, kako treniranje različnih disciplin preoblikuje telo. TANZ je »napačna interpretacija baleta Silfida« oziroma »“dvojnik” baleta za internetno dobo«, v katerem performerke predstavijo avtoričino različico Silfide iz leta 1830. Silfida je tipičen balet romantične tradicije, v katerem se vse vrti okoli giba in občutka, ne pa okoli zgodbe; porcelanasto bele nimfe v lepih oblekah plešejo v mesečini. A pri Holzingerjevi se to sprevrže v brutalno parodijo senzacionalističnih baletnih podob, ki je po žanru nekje med baletom, komedijo in pornografijo – uvede pa tudi lik producentke porno filmov, ki performans ves čas snema. Slovenska premiera predstave bo 9. oktobra v Kinu Šiška.

Florentina Holzinger je študirala koreografijo na akademiji za gledališče in ples v Amsterdamu. Za svoje diplomsko delo Silk (Svila) je dobila nagrado Prix Jardin d’Europe, v drugem solističnem delu, Recovery (Okrevanje) pa se je ukvarjala s travmatično nesrečo, ki jo je doživela med nastopom, ter skoznjo raziskovala različne načine reprezentacije ženske in potencial ženskega telesa.

Flora Détraz: Muyte Maker

V predstavi Muyte Maker francoske avtorice in performerke Flore Détraz, ki se je začela z umetnostjo ukvarjati leta 2013, deluje pa predvsem v Franciji in na Portugalskem, nastopajo štiri v temne predpasnike in bele nogavice oblečene ženske z naglavnimi okrasi iz sadja in rož, ki ekstatično pojejo, blebetajo, se na ves glas smejijo in plešejo, kot da jih nihče ne gleda – svoje telo želijo izkusiti v vsej njegovi kompleksnosti. Plesni kritik Sanjoy Roy je predstavo označil za »multimedijsko verzijo dadaistične umetnosti«. »V tej bizarni mešanici antične podeželske kuhinje in srednjeveške mučilnice ženske pojejo okrajšane različice večglasnih trubadurskih pesmi, njihovi obrazi pa se sočasno kremžijo v grimase. Slišati so kot angeli, videti pa kot demoni,« je še zapisal. Pri snovanju predstave, v kateri je želela slaviti neobrzdana in iracionalna telesa, je umetnica izhajala iz srednjeveških podob, trivialnih pesmi in grotesknih slik. Premiera bo 8. oktobra v Španskih borcih.

Alicja Rogalska: Oblike pritiska

Letošnja umetniška rezidentka Mesta žensk je Alicja Rogalska, poljska umetnica, ki je magistrirala na univerzi Goldsmiths v Londonu, kjer trenutno živi. Zanimajo jo socialne strukture in politični podtoni v vsakdanjih situacijah, njeni projekti pa raziskujejo vmesni prostor med tistim, kar že obstaja in tistim, kar je še možno. Med rezidenco v Sloveniji se je poglabljala v izbrisane, ki jim je samostojna država po letu 1991 poleg državljanstva odvzela tudi možnost družbenega življenja. Kako predstaviti identiteto, ki jim je bila odvzeta? Nekaj možnih odgovorov na to vprašanje bo Rogalska ponudila na razstavi Oblike pritiska v galeriji ŠKUC, ki se odpira 2. oktobra. Razstava ob tem izpostavlja točke pritiska, ki ga ustvarjajo prekarni delovni pogoji, privatizacija virov in ekonomizacija čustev. Zazira se v preteklost, sedanjost in prihodnost kapitalizma skozi njegove učinke – razčlovečenje ljudi in skupnosti.