Jure Trampuš

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Politika

Predsednikovo soliranje

Nedavni poziv k ustavni obtožbi predsednika republike Boruta Pahorja opozarja na prave stvari

Državnik ali voajer? Fotografija predsednika Boruta Pahorja, na kateri je po lastnih besedah opazoval »privlačno atletinjo, ki se je ogrevala na bližnjem stadionu«. Pahor je bil v tem času na uradnem obisku pri predsedniku Švice Ueliju Maurerju.

Državnik ali voajer? Fotografija predsednika Boruta Pahorja, na kateri je po lastnih besedah opazoval »privlačno atletinjo, ki se je ogrevala na bližnjem stadionu«. Pahor je bil v tem času na uradnem obisku pri predsedniku Švice Ueliju Maurerju.

Ko je bil predsednik Borut Pahor te dni na uradnem obisku pri predsedniku Švice Ueliju Maurerju, ki je tudi švicarski finančni minister, je imel očitno veliko časa. Na profilu na Instagramu, ki ga uporablja, da je v pristnejšem stiku z ljudmi, je objavil fotografijo, na kateri si z daljnogledom po predsedniško ogleduje okolico. K njej je pripisal: »Špela me je fotkala, kako nekaj radovedno gledam iz hotelske sobe v Bernu, kjer je bil na voljo tudi daljnogled. Sprva sem sicer res občudoval Eiger, 3970 m, potem pa me je prevzela privlačna atletinja, ki se je ogrevala na bližnjem stadionu«. »Šaljivo«, »ljudsko«, »hudomušno« sporočilce je lajkalo 4500 ljudi, kako se je ob njem počutila atletinja, ni znano.

Filozof dr. Boris Vezjak, marljivi kritik Pahorjevih potez, je o tej objavi zapisal, da je Pahor slovenski Peeping Tom, voajer z daljnogledom, in da so se mu znova »začele prikazovati miške«. Ravnanje predsednika Pahorja in njegove Špele (gre za Špelo Vovk, svetovalko za komuniciranje in odnose z javnostmi), vse to opazovanje iz hotelske sobe, »v celoti opiše narcisistično gratifikacijo, vzpostavljeno kot posledico občutka nedotakljivosti in ljubezni, ki jo čuti s strani ljudstva; zato si lahko tudi brez zadržka privošči novo javno informacijo o tem, da flirta«. Ni pomembno le, da predsednik opazuje ženske, ampak tudi, da so o njegovem opazovanju obveščeni drugi.

Takšna objava na uradnem Instagramovem profilu predsednika republike ni nič novega. Veliko je podobnih, nekaj še bolj nenavadnih, še spornejših. A utemeljitev, da je to počel že prej, da je bil že prej ekscentrični politik, ki si lahko privošči spodrsljaje, odgovornosti za žaljive objave ne zmanjšuje. Predsednik republike je bolj maskota kot državnik. Zdi se, da predsednik republike ni reprezentativni predstavnik ljudstva, pač pa je reprezentativni predstavnik samega sebe.

To nas pripelje do vprašanja, ali resnično dela škodo, ali je res zrel, kot so pred kratkim zapisali nekateri akademiki in intelektualci, za ustavno obtožbo, ker naj bi bil prekoračil svoje pristojnosti.

Kaj se je zgodilo? Pahor je pred kratkim med pogovorom na Blejskem forumu dejal, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU. Konkretno se zavzema za poseben status sui generis Turčije in Ukrajine v okviru EU. Torej ne za polnopravno članstvo, pač pa za posebni pogodbeni odnos, ki ga pravni red EU za zdaj sicer ne predvideva. Uradna slovenska zunanja politika te rešitve, tega privilegija ne podpira, o njej niti ne želi govoriti.

Predsednik naj bi v mednarodni javnosti nastopal z mnenji države, ne s svojimi mnenji, predsednik ni oblikovalec zunanje politike. To, da »o njej največ ve«, ni bistveno.

Pahor je kritike hitro zavrnil. V odzivu na poziv k ustavni obtožbi je njegov urad zapisal, da predsednik ponuja le druge možnosti, nove premisleke. »Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama. Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji.« Po nekaterih podatkih naj bi ta prijazni odnos še letos ali pa vsaj na začetku prihodnjega leta v Slovenijo pripeljal turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.

Pahorjevi kritiki imajo prav, ko trdijo, da predsednik republike ne more sam od sebe javno zagovarjati mnenj, ki so v nasprotju z usmeritvami slovenske zunanje politike. Predsednik ni neodvisen od države, od njenih strateških dokumentov, od usmeritev kabineta predsednika vlade, od opomnikov, ki mu jih pripravlja ministrstvo za zunanje zadeve, od smeri, ki jo določa državni zbor, od načelnih zavez, ki jih sprejme vlada. Predsednik naj bi v mednarodni javnosti nastopal z mnenji države, ne s svojimi mnenji, predsednik ni oblikovalec zunanje politike.

Predsednikovo govorjenje na Bledu je sicer povzročilo manjši diplomatski zaplet. Slovenski diplomati so morali pojasnjevati, kaj se skriva za besedami o posebnem statusu obeh držav, Miro Cerar je o Pahorjevi izjavi govoril tudi s turškim zunanjim ministrom Mevlütom Çavuşoğlujem. Druga stran naj bi to improvizacijo »sprejela z določenim odobravanjem, razumeli naj bi tudi specifičen značaj predsednika Slovenije«.

Kako pravzaprav poteka komunikacija med ministrstvom za zunanje zadeve in kabinetom predsednika republike? Kako je mogoče, da imata tako različna mnenja?

V Pahorjevem kabinetu pravijo, »da so odnosi med uradom predsednika republike in zunanjim ministrstvom zelo dobri, prav tako odnos med predsednikom republike in zunanjim ministrom. Odnose okvirjajo ustavne pristojnosti predsednika republike in zunanjega ministrstva na področju zunanjih zadev. Medsebojno obveščanje in urejanje tekočih zadev je večplastno in nemoteno.« Hkrati Pahor meni, da je sedanja ustavna in zakonska ureditev vloge predsednika republike, kar zadeva zunanje zadeve, primerno urejena. Sam si torej ne želi večjih ustavnih ali zakonskih pooblastil.

Na ministrstvu za zunanje zadeve odnosov s predsednikom republike niso hoteli vsebinsko komentirati. V odgovorih na novinarska vprašanja so bili vljudni, zadržani. V »okviru svojih pristojnosti« predsednika obveščajo »o pomembnih zadevah s področja mednarodnih odnosov in na zahtevo predsednika republike ali na lastno pobudo dajejo mnenje ter predloge glede mednarodnih dejavnosti, ki jih predsednik republike opravlja«.

Malo konkretnejši so bili na ministrstvu za zunanje zadeve pri vprašanju slovenskih odnosov do Turčije. Zapisali so, da »Slovenija širitev podpira in ob tem izpostavlja, da je dinamika pogajalskega procesa, poleg kriterijev za odprtje posameznih poglavij, vezana na izpolnjevanje pričakovanj EU glede vladavine prava in človekovih pravic«. O posebnem statusu, pravzaprav privilegiju za Turčijo (in Ukrajino) ni besed. Tudi v aktualni, v državnem zboru sprejeti deklaraciji o usmeritvah delovanja Slovenije v institucijah EU so zapisane zaveze, ki so v neposrednem nasprotju s Pahorjevim improviziranjem. Glede Turčije tudi tam piše, da je približevanje Turčije EU vezano na »vladavino prava in človekovih pravic«.

Hrvaška želi vstopiti v schengensko območje, odgovori slovenskega zunanjega ministrstva, predsednika države in drugih državnih organov bi morali biti pri tem vprašanju usklajeni.

A kljub uradnim odgovorom o tem, da se ne dogaja nič posebnega, da dvotirna slovenska zunanja politika ne obstaja, se po diplomatskih krogih širi prepričanje, »da je veliko preveč soliranja in da je v resnici med institucijami premalo usklajevanja«. Celo zadržani zunanji minister Miro Cerar je takoj po dogodku na Bledu med vrsticami priznal, da je Pahor naredil politično napako. Cerar je na Facebooku zapisal, da »izmenjava mnenj med predsednikom republike, predsednikom vlade in zunanjim ministrom preko javnih medijev slovenski zunanji politiki ne bi prinesla nobene koristi, prej nasprotno«. Cerarjev odziv je treba brati s stališča, da minister ni podprl Pahorjeve zamisli o posebnem položaju Turčije in Ukrajine.

Letos poleti je predsednik Pahor na mestu svetovalke za zunanjo politiko zaposlil Smiljano Knez, nekdanjo slovensko veleposlanico v Zagrebu. Poteza se zdi logična, trenutno je temeljno slovensko zunanjepolitično vprašanje arbitraža. Kot je znano, odločitve arbitražnega sodišča uradni Zagreb ne priznava. Vse te predsednikove miške in spodrsljaji, vsi otroci z zastavicami na Kongresnem trgu, ki jih kot del uradnega protokola ob prihodu tujih državnikov uporablja Borut Pahor, vsa njegova samozaverovanost Slovenijo kažejo v čudni luči. A nekaj pomembnega mu je vseeno uspelo, predsednik Pahor je oče arbitražnega sporazuma, to je njegov največji politični dosežek. Soliranje v zunanji politiki k implementaciji arbitražnega sporazuma ne bo pripomoglo. Hrvaška želi vstopiti v schengensko območje, zagrebški Večernji list optimistično napoveduje, da se bo to zgodilo že čez mesec dni. Odgovor slovenskega zunanjega ministrstva, predsednika države in drugih državnih organov bi moral biti pri tem vprašanju usklajen. Bistveno bolj, kot pa je pri vprašanju Ukrajine in Turčije …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.