Jure Trampuš

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Politika

EU Komisar št. 3

Janez Lenarčič je imel na zaslišanju za komisarja več sreče kot Alenka Bratušek, kar pa ne pomeni, da se je položaj Slovenije v evropski politiki okrepil

Kandidat za evropskega komisarja Janez Lenarčič med zaslišanjem v Bruslju

Kandidat za evropskega komisarja Janez Lenarčič med zaslišanjem v Bruslju
© EP

Tako kot po volitvah v Sloveniji ali recimo v Nemčiji je tudi v Bruslju izbira evropske vlade, evropskih komisarjev in predsednika komisije stvar politične presoje. Ne gre za barantanje, gre za igro moči in zavezništev, tudi političnih programov in usmeritev, pa osebnih simpatij. Ko je bila za predsednico komisije imenovana Ursula von der Leyen, nekdanja nemška obrambna ministrica, ki izvira iz bogate in vplivne dinastije Albrecht, je to postala predvsem zato, ker sta se o tem poprej dogovorila Emmanuel Macron in Angela Merkel. Podobno je s komisarji, ki jih te dni potrjujejo v Bruslju.

Že od samega začetka je bilo jasno, da bodo poslanci zavrnili dva ponujena kandidata. Ne le zato, ker je šlo pri Madžaru Lászlu Trócsányiju in Romunki Rovani Plumb za resne pravne in politične zadržke, pač pa je bil razlog za njun padec tudi v tem, da so evropski parlamentarci želeli pokazati predsednici evropske komisije, da ne more iti mimo njih. Pokazali so svojo politično moč. Kar je nekaj dobrega, evropski poslanci so neposredno izvoljeni, evropske komisarje pa predlagajo vlade posameznih držav. Poleg omenjenih dveh so na popravni izpit, kandidati bodo morali odgovarjati na nova vprašanja, do srede zvečer poslali še tri predlagane komisarje.

A zdi se, da je bila Ursula von den Leyen na to pripravljena. Zaradi padca dveh kandidatov ni delala panike, drame, državi je zgolj pozvala, naj predlagajo koga drugega. V nasprotju z Junckerjem je pustila poslancem, da opravijo umazano delo namesto nje. Pripravljeni so bili tudi v Bukarešti in Budimpešti, le da so prvi mirno predlagali dve novi imeni, moško in žensko za rezervo, drugi pa so znova govoričili o zaroti. Madžaru Trócsányiju naj bi se zgodila »očitna krivica«, njegova zavrnitev naj bi bila posledica »laži«, v Bruslju se mu je skratka pripetila »jasna in namerna kršitev vladavine prava«.

Trócsányi je sicer oster nasprotnik že tako pojenjajočega evropskega multikulturalizma in zvesti podpornik svojega prijatelja Victorja Orbána. Kaj si o njegovem padcu mislijo evropski poslanci iz Slovenije, ki so podporniki Orbánovega režima, je težko vedeti, saj nihče izmed njih ni član parlamentarnega odbora za pravne zaveze, ki je zavrnil kandidaturo obeh padlih nominirancev. Tudi Milan Zver je o tem dogodku na Twitterju presenetljivo molčal.

Brez dvoma bo Lenarčič dober komisar, morda celo boljši kot Violeta Bulc ali Janez Potočnik, a njegova politična moč ne bo velika.

Ursula von der Leyen ima trenutno pred sabo težje delo kot pa iskanje komisarske ekipe. EU je v časovni stiski, po načrtih naj bi njena komisija začela delati 1. novembra 2019, takrat naj bi bila dokončno potrjena in vzpostavljena, kar je dan potem, ko se izteče zadnji rok za brexit. Z Borisom Johnsonom se sicer vseskozi pogaja Donald Tusk, predsednik evropskega sveta, in drugi predsedniki evropskih vlad, a prihodnost nove evropske komisije je seveda odvisna od tega, kaj se bo zgodilo z Veliko Britanijo. Boris Johnson z EU vseskozi igra poker, pri čemer pa pozablja, da pogajanja o prihodnosti neke države niso, kot so zapisali v britanskem Guardianu, blefiranje in igra.

Novica o tem, da je v sredo zvečer Janez Lenarčič brez večjih pretresov prestal zaslišanja in da bo najverjetneje postal komisar za krizno upravljanje, je s tega stališča nepomembna. Vprašanja, na katera je naletel, so segale vse od klimatskih beguncev in insektov z neevropskimi boleznimi pa do financiranja nevladnih humanitarcev, kar je še posebej zanimalo Ljudmilo Novak. V zagovori so bile bistvene Lenarčičeve besede o tem, da se bo »odločno zavzemal za uveljavljanje mednarodnega humanitarnega prava«. Brez dvoma bo Lenarčič, če bo dokončno potrjen, dober komisar, morda celo boljši kot Violeta Bulc ali Janez Potočnik, a njegova politična moč ne bo velika.

Morda pa bi morala Slovenija poskusiti drugače, morda pa bi morala svoje interese uveljavljati na drug način, prek predsednika vlade in zunanjega ministra, prek povezav v evropskih političnih skupinah, prek široke in izkušene diplomatske mreže. V teoriji je to mogoče, izkušnje pa kažejo, da so pri zagovarjanju svojih interesov boljši Hrvati. Kar ni nepričakovano, naš zunanji minister je bil dolga leta Karl Erjavec, človek, ki je vlogo zunanjega ministra razumel skozi oči koalicijskih razmerij in dodatkov za upokojence.

Ko je v torek slovenska evropska poslanka Tanja Fajon Švedinjo Ylvo Johansson, kandidatko za komisarko za notranje zadeve, spraševala, ali je vstop Hrvaške v Schengen tehnična ali tudi politična odločitev, ko jo je spraševala, kaj se torej zgodi, če kakšna države na spoštuje vladavine prave, ji Švedinja ni neposredno odgovorila. Dejala je le, da je nov mandat verjetno bolje začeti z dialogom

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Rudi Kropivnik, Ljubljana-Vižmarje

    EU komisar št. 3

    K zanimivemu razmišljanju o oblikovanju »evropske vlade« je le potrebno dodati nekaj pripomb. Mislim, da je Janez Lenarčič s samozavestnim nastopom in znanjem, ne pa zaradi «več sreče«, dobil ugodno oceno na zaslišanju za komisarja. V vsakem primeru predstavlja njegov nastop gotovo pozitiven kamenček k ugodni sliki Slovenije v okviru EU. Z delovanjem v skladu z načeli, ki jih je predstavil, in hitrimi odzivi na... Več