Grega Repovž

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Politika

Kako si drznete!

Sprijaznite se. Ta deklica ima prav. Tako ne moremo več živeti.

Podnebni štrajk v Ljubljani 27. septembra

Podnebni štrajk v Ljubljani 27. septembra
© Borut Krajnc

V sredo, 2. oktobra 2019, točno ob 9. uri, je na planetu Zemlja živelo 7.698.795.661 ljudi. Ko to berete, nas je že veliko več. Števec kaže, da se prebivalstvo ljudi na planetu povečuje za več kot eno osebo na sekundo. Pri taki populaciji in življenjskem slogu, kot ga živimo, planet naših izpustov ne prenese. Zato je življenjski slog in globalni družbeni sistem treba korenito spremeniti. Ne gre drugače. Znanstveniki so na to začeli opozarjati pred tridesetimi leti, ko nas je na Zemlji živelo dobrih pet milijard. Napredek, ki se je končno začel širiti po celotni obli, je stvari še zelo poslabšal. Pred 30 leti je bil ogljični odtis Amerike na povprečnega prebivalca okoli pet ton na leto, zdaj je 13 ton. Povprečni ogljični odtis Norvežana je dandanes dobre štiri tone, Nemca devet ton, Slovenca pa osem. Planet tega ne zmore, v neki točki se bo zlomilo. Zlomilo se ne bo tako, da nam bo malo bolj vroče. Ali da bo gladina morja malo višja. Ali da bomo morali nositi maske v mestih. Zlomilo se bo tako, da bomo umirali. Množično.

Morda od novih virusov ali zdaj redkih bakterij, ki se bodo laže množile v novih razmerah, mi pa ne bomo imeli obrambe. Morda od tajfunov in drugih ekstremnih pojavov. Prišlo bo tudi do vse bolj množičnih migracij. Zaradi migracij bodo lahko izbruhnili spopadi in vojne. Evropa kot bogata celina bo posebej na udaru. Malo to že čutimo. To ni scenarij za holivudski film, to je realnost.

Že desetletja so pred nami podatki in napovedi ter scenariji. Vse je jasno, za njimi stoji tisoče znanstvenikov. In kot se vedno znova pokaže, so vedno znova preveč optimistični. Realna slika je vedno še malo slabša. Znanstveniki namreč nočejo zastraševati, danes že vedo, da z zastraševanjem ne dosežejo veliko. Tudi mediji imajo s to temo problem: ljudem je neprijetna, pač bežimo od nje, nočemo poslušati tega, nočemo, da nam kdo posega v naš življenjski slog – ker to, kar je treba storiti, je namreč prav sprememba načina življenja. Radi se vozimo v svojih avtomobilih. Količina kilometrov, ki jih vsako leto prevozimo, se ves čas povečuje. Radi imamo svoj način življenja. Huje, nanj smo navlečeni kot vsak drug odvisnik. Radi imamo lepo zapakirano meso. Radi imamo nove stvari. Nove obleke, nove omare, radi potujemo z letali v oddaljene kraje. Ta življenjski slog je tako zasvojljiv kot vino in viski, kot sladkor, kot cigareta, ki se je zakrknjeni kadilec ne more odreči niti po tem, ko izve, da ima raka na pljučih. In kot vsak odvisnik se pač branimo priznati, da se temu ne zmoremo odreči. In zato nam gredo še posebej na živce tisti, ki nam to govorijo. Preveč piješ. Preveč kadiš. Prenažiraš se. Ne giblješ se dovolj. Ne jej zvečer.

Mediji so leta iskali načine, kako ljudi pripraviti do tega, da bodo sploh brali o podnebnih spremembah. Britanski dnevnik The Guardian je sredi devetdesetih najel posebno skupino piscev, oblikovalcev in kreativcev, ki so se ukvarjali samo s tem, kako okoljske teme narediti v časopisu privlačne oziroma zanimive, da jih bodo ljudje brali. Niso bili zelo uspešni. Ljudje preprosto tega nočemo ne brati ne poslušati. Hočemo imeti. Hočemo uživati. Hočemo velike debele zrezke. Hočemo te kupe oblek.

Spomnimo se kampanje Bela majica. Poskušala nam je dopovedati, da sta za našo poceni belo majico iz H&M-a zlorabljanje in izkoriščanje ljudi. Da nam jih šivajo otroci. Da je majica sicer poceni, a da za tem stoji hudo onesnaževanje. Deset let je minilo od te kampanje. Nič se nismo spremenili. Dejansko smo odvisniki. In ne damo si tega vzeti. Ne damo si vzeti ohlajenih stanovanj poleti in užitka, da pozimi po stanovanjih hodimo v lahnih majicah. Ne damo si vzeti voženj v počitniško hišico vsak konec tedna. Ne damo svojih vse večjih in energijsko pogoltnih naprav. Ne damo. In nočemo slišati. Hočemo nov televizor. Samo še ta televizor. Samo še tole škatlico cigaret. Samo še tole škatlo piškotov. Samo še danes si kupim čips.

Greta Thunberg je torej ta zoprnica. Ta, ki je brez marketinških agencij, skupin kreativcev, filozofskih srečanj, samo z eno neverjetno trmo in vztrajnostjo in s tem, ker so jo kot svojo prepoznali mladi in mediji, postala ta slaba vest, ki nam ves čas govori to, kar v resnici vemo. Kar vsi vemo. In vseeno ne naredimo nič. Pripravljeni smo se oprijeti vsake plastične slamice, da nam ne bi bilo treba nič narediti.

In kaj moramo narediti? Greta Thunberg ne kaže na posameznika. Kaže na politične sisteme, na družbe. Te družbe vsako leto merijo svojo uspešnost s tem, koliko več so proizvedle in porabile v preteklem letu. Uspelo nam je, se glasijo časopisni in televizijski naslovi! Povečali smo proizvodnjo in porabo za štiri odstotke, toliko nam je narasel BDP. In ko upadeta proizvodnja in poraba, pride recesija – prava mora vseh držav.

A ne samo na ravni držav, tudi na ravni posameznika je enako. Višja plača in višji dohodki avtomatično pomenijo boljše življenje in v veliki večini primerov tudi večji ogljični odtis. Seveda so posamezniki, ki jim uspeva zmanjševati osebni ogljični odtis. A so redki. Večine med nami ni med njimi. In mora vseh nas je, da bi nam dohodki padli. Med našim vedenjem in vedenjem odvisnika od kakšne droge ni nobene razlike. Osnova današnjega življenja sta trošenje, potrošništvo. In čeprav vse resne raziskave kažejo, da zadovoljstvo človeka ni povezano s količino imetja, se ne ustavimo.

Greta Thunberg ne kaže na nas, pa čeprav tako čutimo – ker seveda vemo, da so spremembe, ki jih terja od državnikov, zahteve, ki na koncu pomenijo spremembo našega življenjskega sloga. A Greta Thunberg ni prav nič taktična, ne obljublja nam, da je mogoče do sprememb priti, ne da bi se karkoli spremenilo. Seveda lahko upamo, da bo tehnologija prinesla rešitve. A v tem trenutku prav nič ne kaže na to. V tem trenutku obstajajo samo metode, ki imajo skupni imenovalec: manj trošenja.

Greta Thunberg je dejansko simbolni vodja globalnega upora zoper sedanje politične in gospodarske elite. In tako jo te elite tudi dojemajo.

Vse, kar pravi Greta Thunberg, je: vse vemo, znanstveniki so nam to dokazali. Ni ji mogoče ugovarjati. A vseeno ji poskušajo vzeti verodostojnost, njej in vsem, ki danes govorijo in delajo iste stvari kot ona. Ni verodostojna, ker je stara 16 let? Ni verodostojna, ker je avtistka? Pač, naša sreča je, da se tu in tam na svetu znajdejo Grete, Ajde, Uroši ali Marije, ki pač v nekem trenutku začnejo govoriti stvari, ki jih sami sicer zapakiramo v zelo prefinjena samozavajanja. Saj Greta Thunberg ne govori, da je sama kaj raziskala, ne trdi, da je sama nekaj dognala, ni mesija, ki pričuje, da je videla jokati Marijo v vaški cerkvici zaradi okolja, ampak pravi: Poslušajte znanstvenike.

Prav zaradi opisanega je Greta Thunberg dejansko simbolni vodja globalnega upora zoper sedanje politične in gospodarske elite. In tako jo te elite tudi dojemajo. Zato se Donald Trump spravlja na to deklico. Zato državniki vihajo nos nad njo. Politiki vedo, da je Greta Thunberg sicer 16-letna aktivistka, ampak več ko bo ljudi, ki bodo razmišljali kot ona, večja bo verjetnost, da bodo izgubili svoje položaje, svoje privilegije, svoj način obračanja denarja, svoj način življenja, ne nazadnje, da bodo izgubili na volitvah. Politiki in menedžerji ubirajo različne taktike, nekateri se z njo slikajo, drugi jo črtijo – a vsi vedo, da s prstom kaže nanje. In kampanja, ki bo poskušala Greto Thunberg diskvalificirati in jo očrniti, se je šele začela. Ne ena, zoper njo in globalno družbeno gibanje, ki ga je sprožila, se na noge postavlja celoten sodoben družbeni ustroj. Od Amerike do Kitajske, od Nemčije do Slovenije. Ker se zaradi nje in vseh, ki ji sledijo in vidijo, kakšna izjemna priložnost se je pojavila, da se kaj res premakne, lahko vse zamaje.

Elite se ne dajo. Živijo od naše odvisnosti. Hočejo, da ostanemo enaki. Kupujejo si odpustke – ker imajo moč in denar, da to lahko storijo. Hočejo, da zadeva traja. Samo še en mandat. Samo še za čas njihovih življenj. In zato nočejo te deklice. Zato jim gre na živce.

In vendar ima Greta Thunberg prav: s prstom je treba kazati na politiko. Zlasti na lokalno, v vsaki državi. Slovenska vlada v enem letu ni naredila nič, da bi vsaj nakazala, da namerava preusmeriti promet s cest, na primer. Še vedno ravna, kot da se nič ne dogaja, kot da na primer v Sloveniji ne raste promet nesorazmerno hitro, kot da ne gre dejansko za izredne razmere. Sosednja Avstrija je pretekli teden s parlamentarno večino razglasila podnebne izredne razmere. Ta izraz je danes že popolnoma samoumeven – v nekaterih državah. Slovenska vlada v tem trenutku nima nobenega resnega okoljskega načrta, prometna politika ne predvideva resnih investicij v železniški promet, še vedno govorijo le o povečevanju prometa na cestah, načrtujejo širitev avtocest, lokaliziranje železniškega prometa ni predvideno. Samo za primerjavo, progo med Trstom in Ljubljano so gradili le osem let – a govorimo o obdobju med letoma 1849 in 1857. Kako je mogoče, da danes taki projekti sploh ne pridejo v poštev? A stvari so dejansko še slabše. Od prvotnih namer, ki jih je vlada spomladi predstavila v okviru dolgoročne podnebne strategije, je iz osnutka zakona na primer izpadla določba o oblikovanju petletnih podnebnih načrtov ukrepanja. S tem si je vlada zagotovila več manevrskega prostora za krojenje ukrepanja v skladu s kratkoročnimi političnimi cilji. Osnutek Nacionalnega energetskega podnebnega načrta sporoča, da bo v Sloveniji podnebno ukrepanje sprejemljivo zgolj v obsegu lepotnih popravkov obstoječega stanja. In točno za to gre: politika Greto Thunberg zavrača, zavrača tudi gibanje, ki ga je sprožila, zavrača dognanja znanstvenikov. In to iz zelo preprostega razloga: ker za etablirano politično kasto pomenijo spremembe, ki jih to gibanje prinaša, resno politično grožnjo.

To je njihova Roška  (Ljubljana, Trg Republike, 27. september)

To je njihova Roška (Ljubljana, Trg Republike, 27. september)
© Borut Krajnc

Mimogrede. Triglavskega ledenika ni več.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.