Marjan Horvat

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Politika

»Vredno nacistične propagande«

Kakšno resolucijo o evropskem zgodovinskem spominu je septembra podprla velika večina evropskih, med njimi tudi slovenskih poslancev?

Sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov pod Stalinovim budnim očesom podpisuje sporazum s Hitlerjevo Nemčijo. Na Stalinovi desni je nemški zunanji minister Ribbentrop.

Sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov pod Stalinovim budnim očesom podpisuje sporazum s Hitlerjevo Nemčijo. Na Stalinovi desni je nemški zunanji minister Ribbentrop.
© Profimedia

Na Poljskem in v nekaterih baltskih državah, torej tistih, v katerih so prebivalci na lastni koži izkusili represijo sovjetskega režima, v zadnjih desetletjih pripravljajo različne resolucije, katerih namen je izenačiti oba totalitarizma, nacizem in komunizem. Takšna je tudi najnovejša Resolucija o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, za katero je 19. septembra glasovala velika večina poslancev v evropskem parlamentu. Tudi tokrat, kot že v podobni resoluciji iz leta 2009, so v prizadevanjih, da bi totalitarizma izenačili, opozorili na sporazum o nenapadanju, ki sta ga 23. avgusta 1939 v imenu svojih držav podpisala Molotov in Ribbentrop, sovjetski in nemški zunanji minister, ter protokole, na podlagi katerih naj bi si državi razdelili Evropo. Zdaj še trdijo, da je prav ta sporazum »utrdil pot za izbruh druge svetovne vojne«.

Božo Repe, zgodovinar z ljubljanske Filozofske fakultete, poudarja, da so resolucije s takšno vsebino »izrazito ideološke, saj ponarejajo in konstruirajo zgodovino za dosego določenih političnih in ideoloških ciljev«. Ti cilji po njegovem niso cilji EU, njihov namen ni poenotenje spomina na evropsko preteklost, temveč vsebujejo prizadevanja, da bi sprejeli zgodovinsko resnico peščice, v tem primeru zlasti Poljske in ene izmed baltiških držav. »Sama resolucija je v bistvu propagandistična in s svojim izenačevanjem komunizma in nacizma – če zaostrim – vredna nacistične propagande,« pravi.

Po njegovem bo vsak kritični zgodovinar tezo, da je pakt med Hitlerjem in Stalinom utrdil pot v vojno, opredelil kot »izrazito sprevrženo«. Avtorji resolucije so zamolčali razrast fašizma v Italiji in Španiji ter rasistične ideologije v Nemčiji med obema vojnama, seveda pa tudi münchenski sporazum iz leta 1938. Po Repetu je ravno ta sporazum povzročil sovjetsko-nemški pakt, saj so z njim zahodne države po dogovoru z Mussolinijem Hitlerju predale Češkoslovaško. »Pri tej delitvi je sodelovala tudi Poljska, vzela si je češko Šlezijo,« poudarja.

Občutek krivde zaradi vloge pri »prodaji« Češkoslovaške, pa tudi nova geopolitična razmerja, v katerih naj bi bila Rusija glavni sovražnik Evrope, po mnenju Repeta botrujejo »molku« zahodnih držav ob sprejemanju takšnih resolucij. »Tretji razlog pa je bolj brutalno resničen: gre enostavno za neke vrste kupčijo. Z razširitvijo EU so zahodne države dobile trge, poceni delovno silo, poceni so kupovali podjetja, v zameno pa so državam vzhodne Evrope pač dali te ideološke koncesije,« s katerimi se v zahodni Evropi tako in tako nihče več ne ukvarja, pravi Repe.

Avtorji resolucije so povsem zamolčali razrast fašizma v Italiji in Španiji ter rasistične ideologije v Nemčiji med obema vojnama.

Za resolucijo je glasovalo 535 evropskih poslancev, 66 jih je bilo proti, 52 se jih je vzdržalo. Nenavadno je, da so tak dokument podprli mnogi »levi« poslanci, tudi slovenski. Med slovenskimi se je vzdržal le Milan Brglez (S&D), svoj odziv pa je na Facebooku pojasnil kot »politično intuitiven«, ob poznejšem podrobnejšem pregledu »s strani S&D slabo izpogajanega besedila«, pa tudi za »pravilen«, zlasti zato, ker resolucija ne vsebuje obsodbe fašizma. Tanja Fajon (S&D) je v razpravi opozorila, da nobena izmed takšnih »resolucij, ki jih je evropski parlament sprejel že zelo veliko, ne more biti zares koristna, če sočasno dopuščamo dejanja, ki jih ta resolucija obsoja: zatiranje demokracije, nespoštovanje pravne države, odrekanje pravic manjšinam in drugačnim, avtokracija, nacionalizem«. Vendar je sprejem resolucije podprla.

Povedno je, da se tudi poslanec Klemen Grošelj (RENEW) strinja, da je dokument zgodovinsko sporen, saj vsebuje »le del resnice, ne pa celotno«, a je zanj glasoval. Pravi, da je tako ravnal, da bi preprečil sprejetje prvotnega »povsem nesprejemljivega dokumenta«, saj je že imel parlamentarno večino. Grošelj pravi, da so si zato v RENEW, politični skupini liberalcev, ki ji kot član LMŠ pripada, prizadevali vsaj z amandmaji, ki zadevajo omembo skrajno desnih skupin in različne oblike slavljenja nekdanjih totalitarizmov, oblikovati neko »kompromisno rešitev«. »Na podlagi tega premisleka smo izbrali manjše zlo,« pravi Grošelj.

Sprejeti dokument je izraz političnih razmerij, tudi kupčkanja v današnjem evropskem parlamentu, v svojem bistvu pa le koncesija vzhodnoevropskim državam. Sicer pa so po Repetovem mnenju tovrstne resolucije povsem napačna pot v razreševanju napetosti, ki izhajajo iz polpretekle zgodovine. »Evropska zgodovina ni enoten proces, temveč vsebuje mnoga protislovja, kar terja kritično ovrednotenje v razpravah. Te pa morajo temeljiti na zgodovinskih dejstvih, čeprav jih seveda morda vsak po svoje interpretira … S poskusi poenotenja zgodovinskega pogleda pri ideološko tako spornih temah, kot je 2. svetovna vojna, Evropska unija le izgublja svojo kredibilnost.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.