Monika Weiss

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Politika

V čigavem interesu deluje Arso?

Obravnava vloge, ki jo je družba Salonit poslala Agenciji Republike Slovenije za okolje, bo pokazala, kako država uresničuje 72. člen ustave v delu, ki pravi, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje

Evropska banka za obnovo in razvoj je leta 2017 Salonitu podelila bronasto nagrado za trajnostno energijo. Nagradila ga je za naložbo, za katero mu je sama odobrila 15 milijonov evrov posojila. Z njo naj bi Salonit letne izpuste CO2 zmanjšal za več kot deset tisoč ton. Zamolčali so vrsto škodljivih izpustov pri sežigu odpadkov – zlasti dušikove okside (NOx), ki povzročajo vnetja dihalnih poti. Leta 2017 je Salonit poročal o 1211 tonah letnih izpustov NOx.

Evropska banka za obnovo in razvoj je leta 2017 Salonitu podelila bronasto nagrado za trajnostno energijo. Nagradila ga je za naložbo, za katero mu je sama odobrila 15 milijonov evrov posojila. Z njo naj bi Salonit letne izpuste CO2 zmanjšal za več kot deset tisoč ton. Zamolčali so vrsto škodljivih izpustov pri sežigu odpadkov – zlasti dušikove okside (NOx), ki povzročajo vnetja dihalnih poti. Leta 2017 je Salonit poročal o 1211 tonah letnih izpustov NOx.

Družba Salonit Anhovo je pri Agenciji RS za okolje (Arso) uvrščena v poseben register, poimenovan IED. Sodi torej na seznam podjetij z napravami, ki »lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega«, in morajo za svoje delovanje imeti okoljevarstveno dovoljenje. Salonit namreč ni zgolj cementarna, ampak tudi sežiga odpadke. Točneje: je sosežigalnica, saj s sežigom odpadkov dobiva energijo za proizvodnjo cementa. Februarja letos je Salonit Arsu poslal vlogo za povečanje količine odpadkov za sežig za skoraj četrtino, s 108.960 ton na 135 tisoč ton na leto. Arso o vlogi še ni odločil, zato je tudi ne želi komentirati, dokumentacija pa razkriva, da Salonit nasprotuje izvedbi presoje okoljskih vplivov in Arso nagovarja, naj ne upošteva mnenj Nacionalnega inštituta za zdravje in Urada za kemikalije.

Salonit Anhovo je v avstrijsko-italijanski lasti; 74,5 odstotka obvladuje celovški Wietersdorfer Alpacem, 25 odstotkov italijanski Buzzi Unicem. »Družba je v odličnem finančnem stanju,« so zapisali v lanskem letnem poročilu. Samo v zadnjih dveh letih je prihodke povečala za skoraj 40 odstotkov, na lanskih 67,9 milijona evrov. Zadnjih pet let posluje z dobičkom – lani je ta znašal rekordnih 15,1 milijona evrov; enak znesek, to je 15 milijonov evrov, pa so si lastniki zgolj zadnji dve leti izplačali z dividendami. Davka od dobička družba zadnja leta ne plačuje zaradi preteklih izgub in različnih olajšav.

Še nekaj značilnosti te družbe lahko navedemo. Salonit je eden od petih največjih »domačih« industrijskih porabnikov elektrike, zato to dobiva po ugodni ceni – v primerjavi s tujino in z gospodinjstvi. Po zadnjih podatkih statističnega urada plačujejo gospodinjski odjemalci za kilovatno uro elektrike povprečno 0,16 evra, negospodinjski odjemalci, torej podjetja, pa 0,07 evra, kar je sicer 75 odstotkov povprečne cene v EU 28. Salonit dobiva elektriko po še ugodnejši ceni, vendar podatek ni javno dostopen. Hkrati je, ker je energetsko intenzivno podjetje, ki na dan proizvede do 3180 ton cementnega klinkerja, upravičen do več olajšav. Za izrabljanje laporja, ki je ključen za proizvodnjo cementnih izdelkov, po dostopnih podatkih plačuje manj kot 20 tisoč evrov koncesnine. To je več desetkrat manj, kot so koncesnine za igralništvo ali izrabo Soče, čeprav ima Salonit od letos zeleno luč Arsa za izrabo dveh milijonov ton laporja na leto (prej 1,3 milijona ton), čeprav gre za izkop omejene mineralne surovine in čeprav na pobočju pri Anhovem z izkopom nastaja nepopravljiva rana, ki se bo z zadnjo spremembo lahko povečala s 471 tisoč na kar 979 tisoč kvadratnih metrov. A Salonitu gre vse bolje tudi zato, ker namesto energentov kuri vedno več odpadkov, kar se mu cenovno izplača – navsezadnje pa mu je Arso že leta 2014 dovolil, da druga goriva v celoti zamenja z odpadki (zdaj s sežigom odpadkov dobiva že od 60 do 65 odstotkov energije za proizvodnjo).

Izpusti so politični kompromis

Čeprav Salonit v Anhovem torej na dan v povprečju pokuri okoli 300 ton odpadkov, ima status cementarne sosežigalnice in ne sežigalnice. Za to je podjetje izjemno občutljivo. Večkrat, ko so člani lokalnega ekološkega društva Eko Anhovo družbo Salonit javno poimenovali sežigalnica, so iz odvetniške pisarne Zidar Klemenčič prejeli »opomin in prepoved nadaljnjih kršitev« s podukom: »Naša stranka je cementarna, ki skladno z veljavno okoljsko zakonodajo pri svojem delovanju uporablja sosežig odpadkov, ne gre pa za sežigalnico.«

Podjetja, kot je Salonit, se skušajo okoljski presoji izogniti tako, da Arsu postopoma priglašajo manjše spremembe v obratovanju, s katerimi nazadnje seveda dosežejo večjo spremembo.

Za cementarne naša zakonodaja, tako kot evropska, dovoljuje višje mejne vrednosti izpustov v zrak (za prah, dušikove okside, skupni organski ogljik (TOC), ogljikov monoksid) kot za sežigalnice odpadkov. Na to so nedavno opozorili v društvu Eko krog s študijo Sežiganje odpadkov v cementarnah: primer Salonit Anhovo, ki jo je Salonit spet ob pomoči odvetnice Nine Zidar Klemenčič skušal umakniti s spleta. V njej so odločevalce pozvali, naj vrednosti izpustov za cementarne, ki sežigajo odpadke, vendarle izenačijo z vrednostmi za sežigalnice, saj sedanje razlikovanje prebivalce ob cementarnah nedopustno postavlja v slabši položaj.

Posledice take zakonske ureditve pri nas trpijo ravno prebivalci Anhovega z okolico. Ustava v 72. členu pravi: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje.« Pri čemer je Anhovo skupnost, ki je bila 70 let izpostavljena proizvodnji azbestno-cementnih izdelkov (ta je bila prepovedana leta 1996), ravno v zadnjih letih pa zaradi dolge latentne dobe občuti vrhunec obolevnosti, povezane z azbestom. »Zdaj pa v to dolino postavimo nekaj drugega, potencialno ogrožajočega za okolje. Nimamo nobene pravice onesnaževati z novim onesnaževalcem, niti potencialnim. To je dejansko kršenje človekovih pravic,« je nedavno pripomnila prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, ki je opravila pionirsko delo pri raziskovanju učinkov azbesta (v Salonitovih kleteh je pred dobrima dvema desetletjema zbrala dokumentacijo o zaposlenih in omogočila sistematično spremljanje njihovega zdravja in vplivov azbesta). Tudi glede mejnih vrednosti izpustov je jasna: »Mejne vrednosti onesnaževal so zgolj politični konsenz. Nobena ni določena za to, da boste zdravi.«

135 tisoč ton odpadkov v sežig

To, da ima Salonit (nobeden njegovih vodilnih ne živi v Anhovem z okolico) dodatne apetite po cenovno ugodnejšem sežiganju še večjih količin odpadkov, je legitimno – ključno vprašanje je, kaj bo naredila država, ki mora po ustavi skrbeti za zdravo življenjsko okolje. Februarja letos je družba Salonit namreč na Arso priglasila novo spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, pridobljenega leta 2007, med načrtovanimi spremembami pa je tudi »povečanje količine uporabe sekundarnih goriv«, torej odpadkov, z zdajšnjih 108.960 ton na 135 tisoč ton na leto. Gre za skoraj četrtinsko povečanje (23,9 odstotka), ki bi ga Salonit po lastnih navedbah v celoti izpeljal zgolj s povečanjem količine nenevarnih odpadkov. Med 89 vrstami odpadkov, ki jih lahko sežiga, je tudi 17 vrst nevarnih odpadkov, teh lahko na leto sežge 15.560 ton. Mednje sodijo različna olja, oljni filtri, emulzije, obloge in materiali, odporni proti ognju, pa zaščitna oblačila, onesnažena z nevarnimi snovmi, ipd. Hkrati ima dovoljenje za uvoz odpadkov – uvaža jih iz Italije in jih sežiga v Anhovem. V vlogi je posebej poudaril, da peč na leto v povprečju deluje 300 dni in da bo torej po povečanju vsak dan sežganih 87 ton odpadkov več. To je pomembna podrobnost, saj bi bila, če bi šlo za povečanje za 100 ton na dan ali več, presoja vplivov na okolje zahtevana samodejno. Tako je povečanje tik pod mejo. To seveda ni naključje, odločitev pa je zdaj stvar agencije za okolje.

A poleg februarske vloge je Salonit aprila oddal še eno, agencija pa ju je združila in ju obravnava v enotnem postopku. V presoji so tako poleg skoraj četrtinskega povečanja količine odpadkov za sežig tudi nadgradnja sistema za prevzem, skladiščenje in odmerjanje energentov, ki predvideva nove objekte, za katere bo Salonit potreboval gradbeno dovoljenje, pa obnovo starih silosov in prenovo procesa drobljenja surovine, s katero bi zmogljivost drobilca surovin povečali s 600 ton na uro na 800, radi bi povečali količino hladilne odpadne vode, ki jo odvajajo v Sočo, saj jim lanska sprememba vodnega dovoljenja omogoča črpanje večjih količin vode iz Soče. Za vse načrtovane posege Salonit trdi, da ne prinašajo večjih sprememb, da se izpusti in drugi vplivi na okolje zaradi njih ne bodo bistveno spremenili in da torej menijo, da zanje ni treba pridobiti okoljevarstvenega soglasja oziroma da presoje vpliva na okolje ni treba opraviti.

A se zapleta. Salonitov dokument iz 20. septembra letos, ki je dostopen na spletni strani agencije, razkriva, da je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v imenu ministrstva za zdravje Arso opozoril, da ne more podati mnenja o Salonitovih namerah, saj to potrebuje »nekatere dopolnitve« dokumentacije. Urad RS za kemikalije, ki ga je Arso prav tako pozval k opredelitvi, pa je navedel, da bi bilo pri Salonitu »treba opraviti inšpekcijski nadzor in ugotoviti, ali je potreben ponovni pregled okoljevarstvenega dovoljenja«. Iz Salonita so na omenjeni mnenji agenciji odpisali, da mnenju NIJZ nasprotujejo in da dopolnitev dokumentacije ni potrebna, predlogi Urada RS za kemikalije pa menda niso bistveni v konkretnem postopku.

Presoja vplivov na okolje je nujna

Zakaj se Salonit tako otepa presoje vplivov na okolje – v isti sapi pa zatrjuje, da posegi ne bodo dodatno obremenili okolja, da upošteva vso zadevno zakonodajo in da z izpusti ne presega dovoljenih vrednosti?

Urad za kemikalije je že navedel, da bi bilo v Salonitu »treba opraviti inšpekcijski nadzor in ponovni pregled okoljevarstvenega dovoljenja«. Si bo agencija to drznila upoštevati?

Salonitu in podobnim investitorjem je veter v jadra zagotovila zadnja sprememba zakona o varstvu okolja, sprejeta marca 2016 v času vlade Mira Cerarja. Po vetu državnega sveta so za njeno dokončno izglasovanje zaslužni zlasti poslanci SMC in Desusa – »za« sta glasovala tudi zdajšnji okoljski minister Simon Zajc in v. d. direktorice Arsa mag. Liljana Kozlovič, oba SMC, proti je bila le Levica. Državni svetnik dr. Zoran Božič je na seji pred ponovnim glasovanjem duha sprememb povzel z besedami: »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav zlato, gotovino ali kapital.« Pozival je zlasti k opustitvi dveh predlaganih sprememb (obe sta bili nato izglasovani); s prvo je okoljevarstveno dovoljenje postalo trajno oziroma je izgubilo rok trajanja, po katerem bi morala biti opravljena ponovna presoja vplivov na okolje (praviloma deset let), druga je odprla možnosti povečanja še dopustnih vrednosti onesnaževanja pri nesorazmerno visokih stroških obratovanja.

V Eko krogu že dalj časa opozarjajo, da se podjetja skušajo izogniti okoljski presoji tako, da Arsu postopoma priglašujejo manjše spremembe v obratovanju, s katerimi nazadnje seveda dosežejo večjo spremembo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Uprava družbe Salonit Anhovo, d.d., Anhovo

    V čigavem interesu deluje Arso?

    V članku z naslovom “V čigavem interesu deluje Arso?”, ki je bil objavljen dne 11. 10. 2019 v reviji Mladina, na str. 30, so bili objavljeni napačni in neresnični podatki o delovanju in posledicah delovanja Salonita Anhovo, d.d. Več