Rezanje Donalda Trumpa

Amerika se sedanjega predsednika lahko znebi le z impeachmentom. Z volitvami se ga ne bo.

Donald Trump je Volodimirju Zelenskemu, ukrajinskem predsedniku, med telefonskim pogovorom, potem ko je govoril o vojaški pomoči, neposredno namignil: »Želel bi, da nam tudi vi naredite uslugo.«

Donald Trump je Volodimirju Zelenskemu, ukrajinskem predsedniku, med telefonskim pogovorom, potem ko je govoril o vojaški pomoči, neposredno namignil: »Želel bi, da nam tudi vi naredite uslugo.«
© Profimedia

Demokratski kongresnik Eric Swalwell, sicer nekdanji javni tožilec, je te dni – v Newsweeku – pripovedoval, kako je nekoč, ko je bil še tožilec, sodno preganjal ulične tolpe in kako je najboljše dokazno gradivo vedno ponujalo to, kar so ti gangsterji storili po zločinu. Recimo: priče so prepričevali, naj molčijo, lažejo in ne ovajajo, skušali so se dokopati do naslovov in imen prič, da bi jih lahko zastrašili, izmišljali so si alibije, da bi prikrili zločin.

»Ko porota presoja o krivdi, se vedno zanaša na takšne dokaze. Zakaj? Ker nedolžni ljudje ne zastrašujejo prič in ne fabricirajo alibijev. Ljudem, ki nimajo česa skrivati, ni treba posegati po tako zelo nezakonitih sredstvih, da bi dokazali svojo nedolžnost.«

Trump je zagrešil zločin, to vemo. S predsedniško funkcijo se je hotel osebno okoristiti. Ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu je postavil ultimat: če proti Hunterju Bidnu, sinu Joeja Bidna, njegovega političnega tekmeca in favoriziranega predsedniškega kandidata demokratske stranke, ne sproži preiskave, ne bo dobil 400 milijonov dolarjev vojaške pomoči! Usluga za uslugo. Kompromitiranje Joeja Bidna v zameno za orožje. Quid pro quo.

Vse več je žvižgačev ter vse več zgodb in pričevanj o tem, kako so Trumpovi ljudje pritiskali na ukrajinske oblasti, naj sprožijo preiskavo proti Bidnu in ga namočijo, in kako so na vprašanje, kdaj bodo dobili obljubljeno vojaško pomoč, odgovarjali – ko bo Zelenski javno oznanil, da je sprožil preiskavo proti Bidnu! Wall Street Journal celo poroča, da je Trump veleposlanico v Ukrajini, Marie Yovanovitch, odpoklical, ker ni kazala kakšnega posebnega navdušenja nad pritiskanjem na Ukrajince.

Kaj Trump počne zdaj, po zločinu, pa vidimo: na vsak način skuša preprečiti, da bi njegovi možje – pač tisti, ki »preveč« vedo – pričali pred kongresno komisijo, na vsak način skuša izvedeti ime – oh, in naslov – žvižgača, ki ga je potunkal (»Hočem spoznati svojega tožnika«), tega, ki je žvižgaču vse to povedal, razglaša za »veleizdajalca« in »vohuna« ter mu grozi s smrtjo (no, eksekucijo), kongresniku Adamu Schiffu, predsedniku kongresne komisije, ki preiskuje delo obveščevalnih služb, grozi z aretacijo (zaradi »veleizdaje«), na vse načine skuša prikriti zločin in ovirati preiskavo, saj je žvižgač razkril, da so transkript julijskega telefonskega pogovora med Trumpom in Zelenskim »umaknili iz računalniškega sistema, v kakršnem navadno shranjujejo takšne transkripte,« ter ga zaklenili in skrili v »poseben elektronski sistem, ki je sicer namenjen shranjevanju izredno občutljivih tajnih informacij« (strogo zaupnih tajnosti!), s čimer so skušali prikriti kaznivo dejanje, Trumpovo zlorabo oblasti, njegovo osebno okoriščanje z ameriško zunanjo politiko in državnim denarjem.

Je to le običajno trumpiranje? Je Trump le še bolj Trump kot sicer? Ne, pravi Swalwell: Trump, zastraševalec prič in preiskovalcev, se obnaša natanko kot gangster, ki skuša prikriti svoj zločin. »Predsednik Donald Trump in njegova tolpa nista nič drugačna od uličnih tolp, ki sem jih sodno preganjal.«

Človek, ki je hotel postati kralj

A noro ni le to, da skuša Trump svoj zločin na vsak način prikriti, ampak tudi to, da je svoj zločin že priznal. Ja, res sem to storil, toda to ni »nič takšnega«, sploh pa ne nezakonitega! Predsednik to lahko stori! Nedolžen sem! Bela hiša je celo obelodanila prirejeno verzijo transkripta tistega »čudovitega« julijskega telefonskega pogovora in ta je potrdila, da je Trump Zelenskega res prosil za uslugo, ki naj bi ji potem sledila protiusluga, 400-milijonska vojaška pomoč.

Trump torej pravi, da to, kar je storil (usluga za uslugo), ni bilo »nič takšnega«. Če to res ni bilo »nič takšnega«, zakaj so potem njegovi skušali to na vsak način prikriti? Če to ni bilo »nič takšnega«, zakaj so potem transkript skrili v »poseben elektronski sistem, ki je sicer namenjen shranjevanju izredno občutljivih tajnih informacij«? Če to ni bilo »nič takšnega«, zakaj potem Trump neprestano grozi in zastrašuje? Če to ni bilo »nič takšnega«, zakaj potem žvižgačevega informatorja razglaša za »veleizdajalca« in »vohuna«? Če to ni bilo »nič takšnega«, zakaj potem poziva k linču – in eksekuciji (»Saj vemo, kako smo nekoč ravnali s takšnimi vohuni«) – žvižgačevega informatorja? Če to ni bilo »nič takšnega«, zakaj potem poziva k aretaciji predsednika kongresne komisije?

Noro ni le to, da skuša Trump svoj zločin na vsak način prikriti, ampak tudi to, da je svoj zločin že priznal. Bela hiša je celo obelodanila prirejeno verzijo transkripta julijskega telefonskega pogovora.

Ker hoče dokazati, da je nedolžen in da je bilo to, kar je počel, povsem zakonito, je začel – manično, serijsko – ponavljati, da je skušal s tem, ko je ukrajinske oblasti pozival k preiskavi Bidnovega sina, ki je – za 50 tisoč dolarjev na mesec – sedel v upravnem odboru ukrajinske energetske družbe Burisma, »ustaviti korupcijo«. Tvitnil je: »Moja naloga na položaju predsednika je, da ustavim korupcijo, pa četudi to pomeni iskanje pomoči pri tuji državi ali tujih državah. To ves čas počnem.« Da ima do tega »absolutno pravico,« je mantral. Novinarjem pred Belo hišo pa je rekel: »Vseeno mi je za Bidnovo predvolilno kampanjo, ni mi pa vseeno za korupcijo.« Frazo »gre za korupcijo« je v 40 sekundah ponovil šestkrat, besedo »korupcija« pa je na 23-minutni tiskovki izrekel kar 27-krat.

Vse to je seveda absurdno, če pomislite, da Trump velja za najbolj skorumpiranega ameriškega predsednika v zgodovini in da, opozarja Aaron Rupar (Vox), v tistem julijskem pogovoru z ukrajinskim predsednikom Zelenskim »korupcije« sploh ni omenil. Niti enkrat samkrat.

Ne, tu ni logike, toda Trumpa niso izvolili zato, ker je logičen. Če je hotel »ustaviti korupcijo«, zakaj je hotel ustaviti le in zgolj korupcijo Bidnovega sina, ne pa tudi še koga drugega, če že ravno pravi, da to »ves čas počne«? In zakaj korupcije ni skušal ustaviti še kod drugod, recimo v Rusiji? In zakaj ni znal na tiskovki navesti niti enega drugega primera, ko je – bodisi doma ali v tujini – zahteval protikorupcijsko preiskavo? In seveda: če je hotel »ustaviti korupcijo«, zakaj ni ustavil korupcije svojih sinov in svoje hčerke, Ivanke, ki so ji na Kitajskem zelo hitro registrirali 16 blagovnih znamk, z volilno napravo vred?

Da pa bi povsem in scela dokazal, da je res nedolžen, je prejšnji četrtek še Kitajsko – javno, na odprti sceni, pred očmi vesoljne ameriške javnosti – pozval, »naj sproži preiskavo proti Joeju Bidnu in njegovemu sinu Hunterju« (ki je posloval tudi tam). Hotel je reči: vidite, ničesar ne skrivam! Vse počnem pred očmi javnosti! Kar počnem, je zakonito! Delujem povsem transparentno! Ne, ničesar ne skriva – odkar so ga zasačili.

Toda: »Le zato, ker to počne javno, še ne pomeni, da s tem ne zlorablja oblasti,« je tvitnila kalifornijska kongresnica Barbara Lee. Prav res: če koga umoriš pred očmi javnosti, še ne pomeni, da to ni umor. A Trump očitno verjame svoji dobro znani predvolilni krilatici: »Četudi bi na Peti aveniji koga ustrelil, ne bi izgubil niti enega samega volivca.«

Če bi na Peti aveniji koga ustrelil, tega njegovi volivci ne bi imeli za umor. Trump, ki si zunanjo politiko predstavlja po domače (pakistanskemu premieru je povedal, kaj se je pogovarjal z indijskim premierom, javnosti je pripovedoval o trgovinskih telefonskih pogovorih s kitajskim predsednikom Xijem, ki jih sploh ni bilo, ipd.), pa je itak le predsednik tistih volivcev, ki njegovega umora ne bi imeli za umor, temveč za nekaj, kar je naredil zanje – in njim v korist. Vsi drugi mu gredo na živce. In ker mu gredo na živce, jih hoče uničiti.

Trump, človek, ki verjame svojim predvolilnim sloganom in oglasom, hoče pač postati kralj, takšen, kot so kitajski predsednik Xi, ruski predsednik Putin, filipinski predsednik Duterte, severnokorejski despot Kim Džong Un in savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman, ki jim zavida, da lahko likvidirajo kogarkoli ( ja, tudi novinarje, »lažnivce« in »državne sovražnike«, kot jim pravi Trump), pa se jim nič ne zgodi. Nobenih preiskav. Nobenih tožb. Nobenih pozivov k odpoklicu. Nobenih impeachmentov.

O tem, da Trump Američanom vsiljuje postdemokracijo in antidemokracijo, ni nobenega dvoma, kakor tudi ni nobenega dvoma, da mu to zelo dobro uspeva. Migrantskim materam je trgal otroke iz rok, odpiral je koncentracijska taborišča, rasiste je razglašal za fejst ljudi, zaprl je agencije zvezne vlade, ker mu demokrati niso hoteli odobriti denarja za gradnjo zidu na južni meji, osebno se je okoriščal s predsedniško funkcijo, ko je hurikan Maria opustošil Portoriko, mu je bilo vseeno, ljubicam je plačeval za predvolilni molk o seksu, oviral je preiskavo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, vsakemu Američanu je grozil, da mu bo deportiral kakega sorodnika, prijatelja, znanca ali sodelavca – pa niso sprožili postopkov za njegov odpoklic. Pustili so ga pri miru – in s tem legitimirali in relativizirali, kar je počel.

Konja za kraljestvo!

A ko je Trump Kitajsko pozval, naj sproži preiskavo proti Bidnoma, očetu in sinu, tega ni storil zato, da bi pokazal, da ničesar ne skriva, temveč prav zato, ker je hotel prikriti, da je Kitajce že prej skrivaj prosil za uslugo – kot razkriva CNN, je v junijskem telefonskem pogovoru s predsednikom Xijem omenjal Joeja Bidna (in Elizabeth Warren), obenem pa tako rekoč v isti sapi poudarjal, da bo molčal o protikitajskih protestih v Hongkongu (in kakopak množičnem »prevzgojnem« interniranju muslimanskih Ujgurov).

Kar pomeni: vi mi pomagajte, da se znebim Joeja Bidna, jaz pa ne bom podprl hongkonškega protikitajskega protesta! Quid pro quo.

Kitajsko je torej pozval, naj se vmeša v ameriško notranjo politiko – v ameriške volitve. Jasno, k vpletanju v ameriško notranjo politiko – in v ameriške volitve – je pozval tudi Ukrajino. In leta 2016 je med predsedniško kampanjo k vpletanju v ameriško notranjo politiko – in v ameriške volitve – pozval Rusijo. »Rusija, če me slišiš, upam, da boš našla 30 tisoč izgubljenih mejlov Hillary Clinton!«

Ko so mu očitali, da s tem tujo državo poziva, naj se vpleta v ameriške notranje zadeve, je rekel, da se je le šalil in da česa takega ne bi nikoli storil. Nekateri republikanski kongresniki pravijo, da se je Trump tudi z ukrajinskim predsednikom le šalil. Gotovo. In s kitajskim prav tako. Še posebej ta ima blazen smisel za humor.

Donald Trump je storil zločin, vojaško pomoč Ukrajini je pogojeval z začetkom preiskave zoper sina svojega najverjetnejšega tekmeca na naslednjih predsedniški volitvah. Je to dovolj, da bo izključen?

Donald Trump je storil zločin, vojaško pomoč Ukrajini je pogojeval z začetkom preiskave zoper sina svojega najverjetnejšega tekmeca na naslednjih predsedniški volitvah. Je to dovolj, da bo izključen?
© Profimedia

V sodobni ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi se tako obsceno – in na toliko načinov, če hočete – osebno okoriščal s predsedniško funkcijo in ki bi s predsedniško funkcijo tako neženirano oglaševal svoje poslovne interese. V celotni ameriški zgodovini pa ni bilo predsednika, ki bi tuje države pozival, naj režirajo ameriško notranjo politiko. Še huje, v celotni ameriški zgodovini ni bilo predsednika, ki bi toliko tujih držav pozival, naj se vpletajo v ameriško notranjo politiko – kot se je namreč izkazalo, je k preiskavam, ki bi mu olajšale ponovno izvolitev, skrivaj pozival tudi britansko, avstralsko in italijansko vlado.

Res noro: kajti navadno to počne Amerika – vmešava in vpleta se v notranjo politiko tujih držav. Tuje države tudi izsiljuje. Postavlja jim ultimate. Terja usluge. Daje ponudbe, ki jih ne smejo zavrniti. Prireja vojne, puče, zamenjave režima. Kot je rekel stari Bush, ko je leta 1991 napadel Irak: »What we say goes!«

To, da ameriškega predsednika ruši žvižgač iz vrst Cie, znane po rušenju predsednikov in premierov tujih držav, je več kot ironično, še bolj ironično pa je, kako je

Trump, veliki oznanjevalec suverenizma in protekcionizma, vse to obrnil na glavo: z Ameriko je začel trgovati. Začel jo je zastavljati. Ponujati jo je začel kot poroštvo. Da je »ogrozil nacionalno varnost«, je le evfemizem.

Trump je predsednik, ki ima do Amerike takšen odnos, kakršnega ima Amerika do dežel tretjega sveta. To, kar je Amerika prej počela v tretjem svetu, Trump zdaj počne v Ameriki.

Če naj parafraziram, kar poudarja Mike Lofgren – sicer republikanec! – v knjigi Globoka država (The Deep State: The Fall of the Constitution and the Rise of a Shadow Government): Trump ne bo z zavoženega in pokvarjenega sistema strgal le fasade, tako da bo svet zagledal vso umazanijo, ki se skriva za njo, temveč bo iz samega sistema potegnil vse njegove najslabše tendence in najbolj umazane poteze ter jih bombastično napihnil, intenziviral in radikaliziral – do apokaliptične norosti.

Če bi sondaže po obtožbi v predstavniškem domu pokazale, da recimo 73 odstotkov Američanov podpira Trumpov odpoklic, potem se zdi malo verjetno, da bi ga senatorji pustili v Beli hiši.

Če bi ga skušali demokrati odpoklicati, itak napoveduje destabilizacijo Amerike, krvavo vstajo svojih volivcev in državljansko vojno. Je kaj bolj apokaliptičnega? Je kaj bolj norega? To, da je Bill Clinton na dan, ko je kongres proti njemu sprožil impeachment, bombardiral Irak, ni bilo očitno še nič.

Poti nazaj ni več

A impeachment je neizbežen. Demokrati si ne morejo več privoščiti, da ga v predstavniškem domu ne bi sprožili. Zdaj se preprosto ne morejo več umakniti. Če bi se, jih nihče več ne bi jemal resno. Poizvedovalne postopke za pripravo impeachmenta so že sprožili (Trumpa lahko obtožijo zlorabe oblasti, volilne goljufije, prošnje za tuje vmešavanje, sprejemanja podkupnine iz tuje države, neustavne uzurpacije pristojnosti kongresa, kršitve državljanskih pravic političnega tekmeca in oviranja preiskave), toda brez kakega posebnega rituala, saj so v te postopke prešle kar kongresne preiskave, ki potekajo proti Trumpu – in trenutno jih poteka šest.

Ergo: poti nazaj ni več.

Ko bodo demokrati v predstavniškem domu sprožili impeachment proti Trumpu, bodo s tem proti njemu vložili obtožnico – da ga na koncu ne bi obtožili, si ne bodo mogli privoščiti, navsezadnje, v predstavniškem domu imajo večino, za ustavno obtožbo predsednika pa zadošča navadna večina.

Če ga ne bi obtožili, bi bilo to katastrofalno, avtodestruktivno, samomorilsko, saj bi Trumpa v volilnem letu – verjetno le nekaj mesecev pred volitvami – oprali vse krivde in razglasili za nedolžnega. Volitve bi izgubili.

Ergo: Trumpa bodo morali obtožiti.

Ko bo predstavniški dom kongresa – na čelu z demokrati – obtožil Trumpa, se bo impeachment preselil v senat, kjer bodo senatorji sodili Trumpu. Ker je senatorjev sto, za ustavno obsodbo – in odpoklic – predsednika pa je potrebna dvotretjinska večina (67 senatorjev), je malo verjetno, da bi obsodba in odpoklic uspela.

Ko so leta 1974 sprožili postopke za impeachment predsednika Richarda Nixona, ta ni imel sreče: prvič, gospodarski kazalci so bili zelo slabi (stagnacija, recesija, inflacija, vrste na bencinskih črpalkah), in drugič, v predstavniškem domu in predvsem senatu so imeli večino demokrati. Nixon si je lahko hitro izračunal, kaj ga čaka (predstavniški dom me bo obtožil, senat me bo obsodil in odpoklical!), zato je raje kar sam odstopil, še preden se je impeachment sploh začel. Bill Clinton je imel srečo, ko so proti njemu sprožili impeachment: v senatu so imeli večino sicer republikanci, toda gospodarski kazalci so bili odlični – v predstavniškem domu so ga sicer obtožili, v senatu pa je za obsodbo in odpoklic zmanjkalo kar precej glasov. A že prej je bilo jasno, da ne bo padel – ko je predstavniški dom glasoval za impeachment, mu je podpora s 60 odstotkov zrasla na 73. Kaj je to pomenilo, je bilo na dlani: ljudstvo je proti odpoklicu!

Trump nima tako visoke podpore, a ima vendarle srečo: prvič, gospodarski kazalci so odlični (brezposelnost je recimo le 3,5-odstotna), in drugič, v senatu imajo večino republikanci.

Ergo: z impeachmentom ga bodo težko odnesli.

Toda: demokrati se lahko Trumpa znebijo le z impeachmentom – z volitvami se ga ne bodo. Demokrati bi imeli nekaj možnosti le, če bi prepričljivo dokazali, da je Trump kriminalec neslutenih razsežnosti, tako da bi se potem številni republikanski senatorji ustrašili, da bi si s podpiranjem tako očitnega kriminalca zapravili politično prihodnost in izvolitev na naslednjih kongresnih volitvah, zato bi glasovali za obsodbo in odpoklic, še toliko bolj, če sami kandidirajo v zveznih državah, v katerih za izvolitev poleg republikanskih glasov potrebujejo tudi glasove neodvisnih – alias »swing« – volivcev.

Zlomiti Trumpa

Druga možnost je, da zlomijo Trumpa. A kako zlomiš Trumpa? Trumpa lahko zlomiš le tako, da ne ciljaš njega, temveč njegove ljudi s periferije, male ribe, najšibkejše člene, tiste, ki so najmanj branjeni in zaščiteni, tiste, ki se najhitreje prestrašijo, tiste, ki najprej popustijo. Ko sta Bob Woodward in Carl Bernstein, reporterja Washington Posta, preiskovala afero Watergate (Nixonove zlorabe oblasti in prikrivanje teh zlorab), sta enkrat prehitro udarila po preveliki ribi in s tem izgubila kar precej manevrskega prostora (skoraj fatalno!), zato jima je žvižgač (»Globoko grlo«, Mark Felt, drugi človek FBI), pravi Woodward v knjigi Skrivni mož (The Secret Man), pojasnil, kako se ravna v takšnih situacijah: »Preiskavo opravljaš tako, da zanko čim bolj prepričljivo zateguješ od zunaj – proti malim ribam moraš zbrati desetkrat več dokazov, kot je treba. Kar jih spravi v obup – občutek imajo, da je z njimi konec. Morda ne bodo takoj govorili, toda jasno jim je, da jih imaš v krempljih. Potem se premakneš na naslednjo raven, kjer reč ponoviš. Če streljaš previsoko in zgrešiš, potem se vsi počutijo bolj varne.«

Malih rib, ki jih je mogoče zlomiti, je vse več. David Frum (Atlantic) predlaga »masiranje« treh Trumpovih uradnikov, ki so več kot dve leti skrivali in zdaj – prek Washington Posta – končno razkrili, da je Trump junija 2017 ruskemu zunanjemu ministru Sergeju Lavrovu v Ovalni pisarni rekel, da ga rusko vpletanje v ameriške predsedniške volitve prav nič ne moti. Ko to reče ameriški predsednik, predsednik dežele nacionalne varnosti (in ko to reče ruskemu zunanjemu ministru!), je to več kot le alarmantno ali šokantno.

Trumpovi privrženci so prepričani, da je to, kar Trump govori o Ukrajini in Bidnu, povsem res. Trump in njegovi privrženci pač verjamejo v iste teorije zarote.

Kdo ve, morda sta to razkrila zato, ker hočeta prestopiti na drugo stran. Trump, ki je tako kot Nixon prepričan, da je vse, kar naredi predsednik, zakonito, ju ne bo zaščitil – druga stran ju morda bo. Druga stran mora le pokazati, da zmaguje in da Trumpove može, ki so se vdali političnemu kriminalu, čakajo hude kazni, če se ne bodo še pravi čas spreobrnili in sodelovali s preiskovalci. In morda bodo iz teme skočili še drugi žvižgači in spreobrnjenci, ki bodo spregovorili o Trumpovem kriminalu (spomnimo se le, kako veselo so Nixonovi možje – recimo pravni svetovalec Bele hiše John Dean – zapeli o Nixonovem kriminalu). Ko jih bo iz teme poskakalo toliko, da bodo dosegli kritično maso, bodo morda začeli na drugo stran prestopati tudi republikanski senatorji, saj je malo verjetno, da bi lahko do konca vztrajali, da ni to, kar je počel Trump, »nič takšnega« ali pa da je bilo v skladu z njegovimi predsedniškimi in ustavnimi pristojnostmi.

Tako kot si je težko predstavljati, da bi lahko Trumpu kdo ostal lojalen čisto do konca, si je težko predstavljati, da bi lahko demokrati Trumpa odnesli z volitvami, pa ne le zato, ker bi bil ponovno izvoljen že, če bi imel zelo majhno prednost (takšno kot leta 2016 – za manj kot 80 tisoč glasov v ključnih treh državah), ker je predsednik, ne pa le predsedniški kandidat (predsednik ima na volitvah prednost), in ker demokratski predsedniški favoriti ne izgledajo ne bolje kot Hillary Clinton ne dovolj nevarno (Joeja Bidna, ki je Ukrajino v funkciji podpredsednika obiskal sedemkrat in ukrajinsko vlado pozival, naj okrepi boj proti korupciji in odstavi tožilca, če noče preganjati korupcije, bo »ukrajinska afera« očitno preveč kompromitirala, Bernie Sanders je doživel infarkt, tako da mu bodo očitali, da je prestar, bolan, utrujen ipd., Elizabeth Warren, ki je doslej vodilnega Bidna v sondažah že dohitela in prehitela, pa deluje preveč zapeto, profesorsko), temveč zato, ker ima fanatične volivce, ki bodo prišli na volišča (številnih levičarjev ne bo, ker so vsi politiki isti!), ker računa, da bodo na volišča res prišli vsi tisti, ki v sondažah pravijo, da bi ga volili, če bi bile volitve danes (takih je okrog 40 odstotkov in to naj bi po izračunih njegovega predvolilnega štaba zadoščalo), in ker verjame, da jih bo kot vedno prepričal, da je nedolžen in da vse, kar počne, počne zaradi njih, ker je eno z njimi in ker je najčistejši izraz njihove volje. Če hočete, da ostanem na oblasti in Ameriko delam spet veliko in demokratom preprečujem, da bi belce zamenjali z muslimani, Latinskoameričani in drugimi priseljenci, potem moram trgovati in izsiljevati in lagati in goljufati in se osebno okoriščati z zunanjo politiko in državnim denarjem! A tisti, ki so ga volili, so si itak rekli: če zna tako dobro poskrbeti zase, potem bo poskrbel tudi za nas!

Trump bo skušal impeachment prikazati kot ultimativni dokaz, da »globoka država«, liberalci, mediji in kongres – to »močvirje«, ki ga bo »izsušil« – delajo proti Ameriki ter da proti beli, nekoč »veliki« Ameriki obstaja zarota. In ker ga bodo žvižgači iz varnostno-obveščevalnega sektorja, demokrati in mediji nenehno žgali in obsojali vsega najhujšega, bodo njegovi privrženci zdrveli na sodišča – bi ga demokrati in mediji tako prali, če ne bi imel prav? Bi se ga hoteli tako divje znebiti, če ne bi imel prav? Dokumentov ne bo nihče bral. Ne v celoti.

Teorija zarote

Trumpovi privrženci so hkrati itak prepričani, da je to, kar Trump govori o Ukrajini in Bidnu, povsem res. Trump in njegovi privrženci pač verjamejo v iste teorije zarote. Ali bolje rečeno: verjamejo v teorijo zarote, ki je Trumpa zdaj pripeljala v težave – in do impeachmenta.

Teorija zarote, ki že lep čas blesti na desnem polu interneta (kjer blesti tudi teorija, da je liberalna vrhovna sodnica Ruth Bader Ginsburg mrtva, vendar so demokrati podtaknili njeno dvojnico, da Trump na vrhovno sodišče ne bi mogel nastaviti še enega konservativnega sodnika), gre namreč takole: v ameriške predsedniške volitve se ni vmešavala Rusija, temveč Ukrajina – Muellerjeva preiskava predvolilnih povezav med Trumpovo kampanjo in Kremljem, ki jo skuša Trump na vsak način kompromitirati, je bila le predstava, le črna operacija »globoke države«.

Zato je Trump od Zelenskega terjal, da preišče tudi ukrajinske posle ameriškega varnostno-kibernetskega podjetja CrowdStrike, ki je delalo za Nacionalni komite demokratske stranke ter odkrilo, da sta računalnike demokratske stranke leta 2016 shekali ruski hekerski skupini (»Fancy Bear« in »Cozy Bear«), povezani s Kremljem.

Teorija zarote pravi, da je bil to le blef: prvič, računalnikov demokratske stranke naj ne bi bili shekali ruski hekerji, drugič, CrowdStrike naj bi bilo v resnici ukrajinsko podjetje (»bazirano je v Ukrajini«, »lastnik je ukrajinski bogataš«, pravi Trump), ki so ga najeli, da bi to prikrilo, in tretjič, CrowdStrike naj bi bil nekje v Ukrajini skril strežnik demokratske stranke s 30 tisoč izgubljenimi »zasebnimi« mejli Hillary Clinton – s tistimi mejli, ki jih je Trump iskal že med predsedniško kampanjo. Celo Rusijo je pozival, naj jih najde. »Za strežnik pravijo, da je v Ukrajini ... Hočem, da pridete stvari do dna,« je Zelenskemu rekel Trump, ki ta »magični«, »pogrešani«, »skrivnostno izginuli« strežnik – sveti gral svoje norosti – išče že tri leta. »Kje je strežnik? Hočem vedeti, kje je in kaj tam piše!«

Trumpovi volivci verjamejo, da ta strežnik res obstaja, zato se jim zdi tudi povsem logično, da ga Trump išče. In zato se jim zdi povsem logično, da na pomoč kliče tudi tuje dežele, Ukrajino, Kitajsko, Britanijo, Avstralijo in Italijo, ki bi lahko pomagale pri iskanju tega fatalnega, prelomnega, zgodovinskega strežnika. Da v te dežele pošilja zunanjega ministra Mika Pompea, pravosodnega ministra Williama Barra, ministra za energetiko Ricka Perryja in svojega osebnega odvetnika Rudyja Giulianija, se jim zdi prav tako povsem logično.

Ko Trump predsednike tujih držav prosi za »usluge« (v zameno za vojaško pomoč, molk o protikitajskih protestih ipd.), le prikimava teoriji zarote, ki ji njegovi volivci verjamejo. Nenehno jo tvitajo, retvitajo, delijo in všečkajo. Ko torej Trump predsednike tujih držav prosi za »usluge«, le potrjuje, da zarota res obstaja.

Trumpa lahko zlomiš le tako, da ne ciljaš njega, temveč njegove ljudi s periferije, male ribe, najšibkejše člene, tiste, ki so najmanj branjeni in zaščiteni.

To, da Trump verjame teorijam zarote, je hudo, a še huje je, da je realnost spremenil v teorijo zarote. Da bi uničili demokracijo, pravi Nancy Rosenblum, avtorica knjige Veliko ljudi govori (A Lot of People Are Saying), ne potrebujemo komunizma ali fašizma, saj jo lahko dobro uniči že konspirologija.

Vsi nam zavidajo!

Trump se ima za kralja. Na očetovem pogrebu je govoril o svojih dosežkih, 4. julija letos – za dan neodvisnosti – pa je tvitnil: »Ves svet zavida naši deželi. Hvala, gospod predsednik!«

A po drugi strani: če ga bodo demokrati z impeachmentom tako spravili ob živce, da se bo – tako kot zdaj – ukvarjal le še z impeachmentom, ne pa z Ameriko in rečmi, zaradi katerih je bil izvoljen, potem bi lahko volivci prihodnje leto sklenili, da bi raje imeli predsednika, ki bo delal za Ameriko, ne le zase, potemtakem predsednika, ki se bo 24 ur na dan ukvarjal z Ameriko, ne pa z impeachmentom, še toliko bolj, če bi se gospodarski kazalci prihodnje leto nenadoma poslabšali.

In ja, če bi sondaže po obtožbi v predstavniškem domu pokazale, da recimo 73 odstotkov Američanov podpira Trumpov odpoklic, potem se zdi malo verjetno, da bi ga senatorji pustili v Beli hiši. Trump bi tako postal prvi ameriški predsednik, ki bi ga odpoklicali.

Žvižgačev, ki razkrinkavajo in obremenjujejo herr Trumpa, je, pravijo, vse več, a če naj parafraziram Jeffreyja St. Claira (CounterPunch): kaj nam bodo žvižgači, če pa Trump kar sam vse pove?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.