Handkejev strah pred slovensko državo

Intervju iz leta 1991, ki razkriva stališča Nobelovega nagrajenca, ki mu očitajo, da je podpiral Miloševićev režim

Včeraj je Nobelovo nagrado za književnost prejel avstrijski pisatelj Peter Handke. Ob tem so na površje ponovno privrele stare zgodbe o Handkejevi kontroverznosti, saj v javnosti na območju nekdanje Jugoslavije prevladuje prepričanje, da je pisatelj podpiral Miloševićev režim v Srbiji. Handkejeva mati Maria Handke, rojena Sivec, je bila sicer koroška Slovenka. Ker je bila okolica Grebinja na Koroškem, kjer je odraščal, v njegovem otroštvu še slovenska, je takrat govoril slovensko, danes pa v stiku z jezikom ostaja skozi prevajanje. Pred časom je med drugim v nemščino prevedel delo Florjana Lipuša Zmote dijaka Tjaža. »Ko sem se vrnil v Avstrijo, sem hotel izpopolniti svojo slabo slovenščino. Tega nisem želel storiti preko časopisov in gledanja televizije, ampak z literarnim delom. Pravzaprav sem se želel le naučiti slovenščine, a sem po dveh straneh, skozi kateri sem se prebil s težavo, spoznal, da gre za nekaj velikega,« je povedal lani, ko je Lipuš prejel avstrijsko državno nagrado. 

Ob tem smo iz pestrega Mladininega arhiva izbrskali intervju iz leta 1991, ki ga je s Handkejem opravil pokojni Ivo Štandeker in si ga lahko v celoti preberete spodaj. 

Novinar Mladine Ivo Štandeker, ki se je s Handkejem leta 1991 pogovarjal blizu Pariza, je umrl le leto dni kasneje, saj je bil ranjen med srbskim obstreljevanjem Sarajeva 16. junija 1992. Na tistem mestu, v sarajevskem naselju Dobrinja danes stoji tudi spominska plošča, na kateri je vklesan stavek iz njegovega zadnjega poročila iz obleganega Sarajeva: »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada.« Štandeker je umrl star 30 let, po smrti pa ga je slovensko predsedstvo leta 1992 posthumno odlikovalo s častnim znakom svobode.

Več o Ivu Štandekerju si lahko preberete v tekstu Maxa Modica na tej spletni povezavi >> 

INTERVJU S PETROM HANDKEJEM (Mladina, 8. oktober, 1991, avtor: Ivo Štandeker) 

Slovence je vedno radostilo, da ima najznamenitejši avstrijski pisatelj PETER HANDKE slovensko dušo. Dokler ni pred mesecem dni v eseju, ki so ga ponatisnili od Francije do Srbije, povedal svoje mnenje o slovenski državi in so Slovenci začeli razmišljati, kako bi mu odvzeli nagrado Vilenice. Pri Cafe des voyageurs blizu Pariza je z nami obujal sanje iz časov, ko še ni bilo vojne.

Kako ste prvič spoznali, da obstaja neka Slovenija?

Iz pisem, dnevnikov, delovnih zapiskov brata moje matere, ki je bil v Mariboru na vinarsko-sadjarski šoli. Kot otrok sem bral ta pisma in te njegove sadjarske zapiske, ki jih je vodil v slovenščini.

Kako to, da vas je to zanimalo?

Ker je bil brat moje matere in mati ga je imela rada. In bil je edini prepričani Slovenec v naši družini, drugi so bili bolj koroški vindišarji. Stari oče je sicer na Koroškem bral Vestnik, ampak nikoli ni izražal svojega političnega prepričanja, medtem ko je bil brat moje matere tako rekoč edini politični v družini. Umrl je v vojni, na ruski fronti, ko sem bil star mogoče eno leto.

In kakšen je bila ta njegova politična angažiranost?

Za slovenski jezik. Da je bila družina slovenska, je takrat na Koroškem pomenilo dosti, in zdaj še vedno pomeni dosti. Druge v vasi in v družini je s tem jezil, ker niso hoteli imeti s tem nič opraviti, hoteli so živeti svoje vsakdanje življenje. Bil je tudi prepričan antifašist. Pogosto je razmišljal, kako bi šel v partizane, ko je bil na dopustu. Potem pa samo iz skrbi za družino ni šel, ker je vedel, da bi družini potem grozile represalije nacionalsocialistov. In njega cenim, tega brata moje matere, zame je bil vodilna figura, vedno bolj, ko so leta minevala. In mogoče me je samo zaradi njega tako vleklo v Slovenijo, pozneje. V Sloveniji sem pravzaprav prvič bil mogoče leta 1963, ko sem bil star enaindvajset let. V Sloveniji sem sploh prvič bil v tujini, prej nikoli nisem bil v tujini. In v Piranu sem prvič videl morje. Od takrat sem vedno znova hodil tja, v Slovenijo. Tudi na Hrvaško. Svojo prvo knjigo sem z enaindvajset in pol leti napisal na otoku Krku, v nekem kraju, ki je bil takrat ribiška vasica, zdaj pa je bolj turistični center. Ja, Jugoslavija je bila zmerom moja najljubša dežela v Evropi, ker je bila zame najbolj resnična dežela, skoz različne jezike, skoz različne religije, skoz različne pokrajine. Mnogo bolj resnična kot Italija ali Španija. Tu v Jugoslaviji sem se počutil dosti bolj doma, bolj doma kot v Avstriji. Ampak saj to sem nekako napisal tudi v članku.

Kakšna pa je bila takrat v Sloveniji politična angažiranost v primerjavi s tisto iz zapiskov vašega strica?

Saj sem rekel, da je šlo za jezik. Mi smo Slovenci, živimo na Koroškem, ampak smo Slovenci, za to je šlo. Ni bilo za kraljevino SHS, za to mi ni bilo, o tem nisem nič našel. Bilo je za jezik, nič več, mislim. Za jezik, in iz preganjanosti jezika je prišel antifašistični impulz. Saj to je dovolj. Moj stari oče leta 1920 ni glasoval za to, da bi Koroška ostalo v Avstriji, ampak za priključitev Jugoslaviji. Vendar ne vem, nikoli ga nisem vprašal, mogoče je hotel spet biti pod kraljem, Avstrija pa je bila republika. Ne vem, zdaj pa je prepozno, da bi ga vprašal.

Tudi zdaj, ko se je Slovenija pričela ločevati od Jugoslavije, je bil jezik osrednji moment.

Jezik je bil vedno središče, tudi ko je Slovenija še bila ena od zveznih držav. Nekaj ljudi mi je pravilo, da je bil jezik zatiran, slovenski jezik. O tem nič ne vem.

Šlo je za tisti proces v Ljubljani, na katerem so civilistom sodili v srbohrvaščini.

To je bil vojaški proces, a ne? Vojaški jezik je bil pač srbski.

Slovenija in Hrvaška sta vam torej bili všeč v Jugoslaviji?

Ja. Slovenije nisem videl same, videl sem jo združeno v Jugoslaviji.

Kdaj ste nazadnje bili v Sloveniji?

Nazadnje sem bil prejšnjo jesen, lani. Prišel sem čez mejo pri Novi Gorici, kjer je bilo zdaj med vojno nekaj mrtvih, Rožna dolina. Peš, potem sem vzel avtobus prek Kanala in Anhovega na Most na Soči. Bilo je lepo. Ob petih zjutraj, ko je še vse temno. Železniška postaja je zunaj kraja, treba je iti peš dva kilometra. Ljudje, ki zjutraj gredo na vlak. Potem sem se odpeljal na Bled, v Bohinjsko Bistrico.

Ali ste med svojim prvim in svojim zadnjim obiskom v Sloveniji opazili kakšno spremembo?

Ja, veste, ko sem bil mlad, ko sem imel enaindvajset let, nisem kaj veliko gledal naravnost predse, ampak sem bolj gledal v tla, na cesto ali na asfalt. Zelo dobro se spominjam kamnitih blokov, ki ležijo v piranskem pristanu, spominjam se, kako sem prvič gledal navzdol na morje, šele pozneje sem gledal naravnost. Kaj se je spremenilo? Nisem videl velike spremembe. Ker sem vedno bil sam. Do takrat, ko sem začel obiskovati pesniška srečanja v Vilenici in Lipici, sem bil vedno sam in potoval z avtobusom, z vlakom ali z nogami. In za pogled se ni veliko spremenilo, se mi zdi. Pogovarjati pa sem se z ljudmi začel šele pred štirimi, petimi leti, ko sem spoznal več slovenskih pisateljev, profesorjev, takrat sem začel tudi poslušati. Sem pa to tudi takoj obžaloval. Na Krasu, kjer sem bil vedno sam in nihče ni vedel, da sem pisatelj, sem naenkrat postal znana figura.

In kakšno podobo ste iz teh pogovorov s pisatelji dobili o Jugoslaviji?

Saj moja podoba o Jugoslaviji ni bila ideološka. Enostavno rad sem imel deželo. Rad sem imel tudi, da je bila velika, ne pa tako kot Avstrija piškava, hudobna, omejena, kjer se duše ljudi usmradijo od zlobe. Vsa robatost in trdota prebivalcev Slovenije in Jugoslavije mi je bila mnogo bližja, mnogo bolj resnična. To ni bila tista čudna poštirkana vljudnost, niso bile te izmite barve, ki Avstrijo spreminjajo v kuliso, ni bilo dvodimenzionalno. Slovenija in Jugoslavija sta res bili trodimenzionalni, prav s tem, ker ni bilo nič lakiranega, nič zahodnega.

Ampak prebivalci te velike države v njej nekako nočejo več živeti.

Tako je. To sem opazil že pred tremi, štirimi leti, da se je nenadoma pojavil velik odpor do vsega, kar je imelo opraviti s Srbi. In sicer ne pri tako imenovanem srednjem sloju prebivalstva, pač pa pri intelektualcih. To sem videl ravno pri tistih srečanjih v Vilenici in simpozijih, ki so jih tam organizirali. Vedno je šlo za Mitteleuropo. Jaz osebno si z Mitteleuropo ne znam nič početi, sovražim to ideologijo, to je ideologija večnih včerajšnjikov, ki venomer sanjarijo o avstrijsko-kraljevsko-cesarski državi. In naenkrat so tudi Slovenci tako govorili, kot sužnji so se dobrikali staremu rajhu, poveličevali vse, kar se je dogajalo pod habsburško krono, ko pa tam njihovega jezika sploh niso priznavali, kvečjemu prenašali. Zdelo se mi je, kot da so hoteli ponovno imeti zgodovino, ki je ni več, medtem ko je meni kot Korošcu, ki je trpel zaradi avstrijske, nacionalsocialistične zgodovine, meni je jugoslovanska zgodovina ustrezala. To je bila nekako edina zgodovina, ki sem jo spoznal, da bi bil pri njej rad udeležen. Najprej zato, da bi se boril za svoj jezik, drugič pa, da bi se boril proti fašizmu, in iz teh dveh bojev za jezik in proti fašizmu napravil državo, veliko državo, čudno pisano, divjo in resnično, najbolj resnično državo od vseh, ki sem jih videl, ko sem vseeno kar nekaj potoval po svetu in po Evropi. Zame, ki me je država vedno dražila že kot beseda, že v šoli, ki sem imel z državo v bistvu imel same neprijetne in nečloveške izkušnje, jaz sem Jugoslavijo z distance videl drugače. Čisto mogoče, da je vse skupaj bila iluzija, ampak večina ljudi živi od iluzij. Glavno je, da iluzije napraviš plodne. In zdi se, da ta iluzija ni bila več plodna v Jugoslaviji. Vseeno pa še vedno ne vidim potrebe, da bi ta država morala razpasti. V tem članku sem napisal tudi nekaj, kar so v S. Zeitung izpustili. Po Titovi smrti so se vsi pridušali na razpad Jugoslavije, vsepovsod, še posebej v Nemčiji. To je bilo kot neka prerokba, ki se uresniči šele s tem, da se jo izgovori. Jaz pa sem pri svojem potovanju in pešačenju naokoli videl nekaj povsem drugega. Videl sem, mogoče med leti 1985 in 1988, da v Jugoslavija obstaja mladina, tako Srbi, Črnogorci, kot tudi Slovenci in Hrvati, med katero je vladalo veliko navdušenje za prenovo, za novo Jugoslavijo. In to se me je res globoko dotaknilo. Takrat je nastala tudi tista pesem, Jugoslavija, a se je še spomnite? In ti mladi ljudje, delavci, študentje, predvsem umetniki, ti so mi dajali upanja. Včasih si mislim, kako grenko in boleče mora zdaj biti za te mlade ljudi, da so vsepovsod prišle na oblast te nacionalistične tendence, ki so v sramoto srca vseh teh narodov, njihovega najglobljega srca, ki je zame kultura. V nacionalizmu ne morem videti nič dobrega. In ta nacionalizem ni izhajal iz mladih, temveč iz starejših, in to ne iz ljudi čistega srca, temveč iz slabo razpoloženih, ki so bili požrešni, končno dobiti oblast. Tako sem jaz to videl v teh letih, takrat, ko sem govoril z ljudmi. Govorilo se je, da so oni na jugu lenuhi, oni jedo, mi pa delamo, ves denar, ki ga zaslužimo, gre dol k južnjakom. Mislil sem si, da to pa ja ne more biti res, to poznamo iz Italije, ampak zaradi tega Lombardijci še ne bodo prišli na misel, da bi se razglasili za državo, ker so tam v južni Italiji ljudje prvič bolj revni, drugič pa so imeli drugačno zgodovino. Zame je bil to neverjetno neumen šovinizem, slepo sovraštvo. Nisem jih jemal resno, mislil sem si, da bodo že sami prišli k pameti. Zdaj so to včasih očitam, ampak enostavno jih nisem več poslušal.

Vendar je ravno ta resnična država uporabila vsa možna sredstva za zadušitev svojih državljanov, saj to ste lahko prebrali v časopisih. Se vam ne zdi?

Ja, to sem bral. Ampak da naj bi bil to razlog, da bi se odcepili od lastne zgodovine, tega nisem razumel. Še vedno si predstavljam, da bi se to dalo spremeniti z neko reformno politiko, ampak nimam rad samega sebe, ko politiziram. Kar pripovedujem, govorim samo iz tega, kar sem sam videl ali slišal. Nerad izražam mnenja. Bolelo me je pač, da gre Jugoslavija narazen, to je v bistvu vse, kar sem hotel povedati. Ker mi je bila ta velika država pri srcu. Ker Slovenije nikoli nisem videl same, ampak v zvezi z drugimi južnoslovanskimi narodi. Zdaj je to postalo dejstvo, zaradi vojne, stvari se ne morejo več obrniti nazaj. Nekaj ljudi mi je reklo, da je ta samostojna Slovenija samo postaja na poti k novi Jugoslaviji. Ne vem, če je zdaj to še možno. Vem samo, da ni bilo prav, da se je Srbe postavilo kot Balkance, ki nimajo nič skupnega z Evropo. Iz lastne izkušnje vem, da so Slovenci mnogo manj kontinuirano prevajali literaturo kot Srbi. Srbi so v svoje knjigarne dosledno in natančno spravljali svetovno literaturo. Zame ni bilo bolj žalostnih knjigarn od slovenskih, imele so nastavljene majhne knjižice Ketteja, Murna, Prešerna, Cankarja kot Maove bukvice. Ni bilo v svet odprte kulture. Založništvo v Sloveniji je bilo šlampasto, vse premišljeno za lastni račun, ni bilo linije, nobene moči, nobene vestnosti v slovenskem kulturnem življenju. V Srbiji se mi je to vseno zdelo za eno stopnjo bolj natančno in prisebno, tudi bolj športno. Tudi v tem manj introvertirano. In naenkrat se Slovenija predstavlja kot najbolj zahodna dežela, to se mi zdi skoraj najbolj porogljivo pri celi zadevi. Veliko tega, kar si Slovenci zdaj domišljajo, svoje zahodnjaštvo, priklanjanje najneumnejši sorti kapitalizma, ogabni barvitosti zahodnega sveta, mi ni všeč. Slovenije nimam rad take. Temu lahko rečete idealizem, zame je to realizem.

Ja, slovenski pisatelji so bili zelo zaposleni, ker so se ukvarjali s politiko.

Tega ne vem. Čutim veliko spoštovanje do slovenskih pisateljev. Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, tudi prozo Rudija Šeliga sem bral z velikim spoštovanjem in si mislil, kako hudiča slovenske založbe niso v stanju tega spraviti v zahodni svet. To so pisatelji, ki spadajo v naš evropski prostor. Ni šlo čez meje. Šele v zadnjih nekaj letih je z obema koroškima založbama, Lojzetom Wieserjem in Dravo, postalo malo bolj odprto. Malo si domišljam, da se je to zgodilo tudi zaradi mojega prevoda Zmot dijaka Tjaža od Florjana Lipuša, da so se meje Slovenije malo odprle. Prej je bilo vse zasmrajena introvertiranost.

Ampak to je bilo še znotraj Jugoslavije.

Tu imate prav. Ampak zdi se mi, da bi Slovenci, kulturniki lahko pokazali veliko več iniciative, radovednosti, odprtosti, kot pa je dejansko so. Naenkrat pa so začeli tam v Lipici in Vilenici, ki pa sta zame bili skoraj neke vrste Potemkinova vas. Za te priložnosti so napeljali mikrofone, povabili novinarje iz Pariza, Kölna, Hamburga, bog ve od kod, za to priložnost se je naredilo majhen prevod, eno brošurco, potem pa je bilo spet takoj konec. Vse so spet pospravili, in od kontinuitete evropske in svetovne kulture ni bilo nič.

Malo je imelo opraviti tudi z ekonomskim položajem v Jugoslaviji.

Sem si kar mislil, tu bi lahko imeli prav. Ampak ne morem si predstavljati, da bi samo to bilo krivo. Ne morem si predstavljati, da so Srbi krivi, če je slovenske knjigarne napolnjevala taka turobnost. Vseh petnajst let, ko sem se potikal po Sloveniji, me ni nikoli veselilo stopiti v kakšno knjigarno. To je škandal.

Zdaj vlada velika gotovost, da se bodo z lastno državo stvari spremenile.

Bog vas usliši, samo to lahko rečem.

Komunizem v Jugoslaviji vas ni motil?

Moral bi lagati, če bi rekel, da me je motil. Pri mojem pešačenju so me na primer v Italiji, okrog Monfalconeja ali Trsta, Redipuglie ali Vidma policaji veliko večkrat zaustavljali ali zadržali kot pa v Sloveniji. Ampak tu mi manjka izkušenj. Da bi lahko rekel več, bi moral sam in vsakodnevno živeti v Sloveniji. Vi imate svoje izkušnje s tem. Ampak kolikor vem, se je dosti starih komunistov zdaj spreobrnilo in se obnašajo kot svobodnjaški zahodni politiki, na drugi strani pa so se spustili v čudno partnerstvo s cerkvijo. To mi ni všeč. Cerkev ima v bistvu prav samo takrat, ko jo zasledujejo, takoj ko se skuša dokopati posvetne oblasti, se mi zdi zaničevanja vredna.

Slovenija in Jugoslavija sta bili torej v stari svetovni ureditvi dober prostor za življenje.

Ja, ni se mi zdelo, da bi bili ljudje zatirani.

Zdaj pa se dela nova svetovna ureditev.

Ja, ampak meni se to ne dopade. Meni je nacionalizem odvraten do dna duše. Ampak to je treba pač akceptirati. Kako pa se vam zdi, da ste na Hrvaškem naenkrat v drugi državi.

To vem že po tem, da je tam vojna. Še bolj se v drugi državi počutim v Srbiji. Na Kosovu pa sem plačal hotelski račun kot tujec.

Res? Torej res ni več mogoča Jugoslavija?

Kdaj ste bili nazadnje v Srbiji?

Pred tremi leti. Ampak lahko si pa mislim, da vsi ti mladi ljudje iz Jugoslavije, ki so se prej srečevali, lahko povem samo kar sem videl in slišal, da je za njih razpad Jugoslavije bil boleč. Tudi za nekaj mladih Slovencev to po moje ni samoumljivo.

Ampak saj so ravni ti mladi ljudje tisti, ki zdaj streljajo eni na druge.

A niso bolj trideset, petintridesetletniki. Štiridesetletniki?

Dvajsetletniki.

Meni se je zdelo, da so slovenski teritorialci bili starejši od zveznih vojakov. In zelo me je zaposlovala ta razlika pri izgubah na eni in drugi strani, ko je Slovencev padlo dosti manj. Avstrijski časopisi so zganjali tako gonjo proti velikosrbskemu strašilu, proti trankovskemu komunizmu, saj to je že dovolj, besede že zadoščajo. Krivda je jasna. Kot je napisal Karl Kraus v svojih Zadnjih dneh človeštva pred prvo svetovno vojno, z izrekom Serbien muá sterbien. Vse kot pred osemdesetimi leti. On je bil edini, ki se je zoperstavil slepemu sovraštvu proti Srbom v Avstroogrski monarhiji. Tudi vsi moji prijatelji so mislili tako, razen mene, vsi so bili ponosni na Slovence, tako kot so bili v Avstriji in Nemčiji ponosni na Jude, ko so končno postali morilci, ko so končno začeli streljati v svoji državi Izrael. Tako je zdaj s Slovenci, na katere se je vedno gledalo zviška, naenkrat se vsi delajo, kot da so se dobro razumeli s Slovenci na Koroškem. Kako ogabna laž. Slovenci so bili čuši, že Slovenci so bili Balkan za nacionalistične Korošce in Avstrijce. Zdaj so pa naenkrat postali fejst fantje. Kako gnusna situacija.

Ali se vam pri tej vojni med Hrvati in Srbi tudi zdi, da je med Hrvati premalo mrtvih?

Tega me ne smete vprašati. O tem ne morem nič reči, mora biti nekaj ljudi, ki k temu nič ne rečejo. Ko pride do take vojne, lahko človek, ki tega ne doživi od blizu, samo drži gobec. In z grozo spremlja.

Kaj je torej na vas slovenskega?

Enostavno, predniki, stari oče je bil Slovenec, mati koroška Slovenka, in jaz sem se nekega dne odločil, kako naj zdaj to povem, da spadam v to deželo. Če me popade hrepenenje, da bi kam šel, da bi vzel svoje stvari, svoj nahrbtnik, potem v Slovenijo. Potem bi rad šel okoli Triglava, na Bohinjsko jezero, Kras, potem bi rad v Piranu sedel ob morju, plaval v Soči. To je v meni, v mojem telesu, ta dežela je moje telo.

Nova politična ureditev vas ne bi motila?

Saj to z menoj nima nič opraviti. Tu nimam nič povedati. Ampak jaz sem vedno doživljal nekaj plodnega z ljudmi, ki prihajajo z distance, ki so tako rekoč napol tujci. Če so prišli k meni na Koroško ali sem, tujci z odprtimi očmi, mi moj lastni kraj pogosto pokažejo mnogo bolje kot ga vidim jaz sam. Tudi če se tu v Parizu s kom srečam, potem s Slovenci, z Vinkom Globokarjem, z Evgenom Bavčarjem, dobro mi de, slišati govorico. Tako si želim tudi, da bi Slovenci sprejemali napol tujce kot mene. Vedno je dobro, če pride tujec in z odprtimi očmi hodi po deželi in to pripoveduje, to dobro stri deželi. Vsaki deželi, tudi Avstriji, če pride Indijanec iz Aljaske. Mislim, da prihaja dosti premalo Indijancev iz Aljaske v Avstrijo.

Zakaj potem mislite, da bo Slovencem težko napraviti državo, ki ne bi bila zaprta in ozka?

Upam, da ne bo, da ne bo provincialna država. Ampak je veliko znakov. Ta ogabna folklora, ki je sama po sebi v Sloveniji bila že dovolj diktatorska, kot da je to bila kultura. Spominjam se, da je bilo treba v vileniški jami vedno poslušati moški zbor, najsi je bil to poet Jan Skacl iz Brna, ki so ga zvlekli tja v jamo, ko je bil težko astmatičen, in ga obdali s tistim moškim pevskim zborom in je moral poslušati, kar z njegovo poezijo ni imelo niti najmanjše zveze, tudi s kapniki in jamo ni imelo nič opraviti. Bil je samo okras. In bojim se, da bo folklora, ki že dolgo nima nič opraviti z dušo naroda, postala nadomestna duša Slovenije, in to bi bilo slabo. Nastati mora ostra, budna, agresivna in seveda ljubeča kultura, tega pa je v narodni pesmi malo. Mnogo Slovencev mi je povedalo, da se tega bojijo, in da so politiki, ki so na oblasti, v kulturnih vprašanjih agresivni provincialci.

Še eno vprašanje, če bi lahko zgodovino Slovenije nekje zaustavili, kje bi jo?

Ta leta po Titovi smrt, ne vem, mogoče se motim, ko sem začutil entuziazem mladih različnih jugoslovanskih narodov. Ne bi je zaustavil, ampak tu bi jo vodil naprej. Zdelo se mi je, kot da se vsi skupaj nekam odpravljajo, kot pionirji na Divjem zahodu. Na tem prostoru za nas ni več kruha, zato vzemimo svoje vozove in se odpravimo na zahod.

Ja, saj v Sloveniji je občutek, da smo še vedno na isti poti. Samo da je vsak voz država zase.

Ja, samo da se meni takrat ni zdelo, da je to cilj.